Slovenija je po bruto domačem proizvodu na prebivalca po kupni moči v letu 2014 prvič od začetka krize nekoliko zmanjšala zaostanek za povprečjem EU, ki pa ostaja visok (17 o. t.). Po zadnjih podatkih je BDP na prebivalca po kupni moči v letu 2014 znašal 22.600 SKM. Slovenija se je pred krizo po tem kazalniku približevala EU in leta 2008 dosegla 89 % evropskega povprečja. Zaradi močnejšega padca gospodarske aktivnosti je v naslednjih petih letih v primerjavi z EU izgubila 8 o. t., v letu 2014 pa je ob hitrejši gospodarski rasti (Slovenija 3 %, EU 1,4 %) zaostanek zmanjšala za 2 o. t. Tekoči podatki o gospodarski aktivnosti nakazujejo, da se je razvojno dohitevanje nadaljevalo tudi v letu 2015.

Slovenija ostaja v skupini držav, ki so od začetka krize najbolj poslabšale relativni položaj gospodarske razvitosti v EU. Bolj kot Slovenija so se od povprečja EU od leta 2008 oddaljili Ciper, Grčija, Španija, Finska, Italija in Nizozemska. Po velikosti BDP na prebivalca v SKM so bile v letu 2008 Sloveniji najbližje Grčija in Češka, v letu 2014 pa Ciper, Malta in Češka. Pri tem sta med novimi članicami Malta in Češka Slovenijo v tem obdobju prehiteli, nekatere nove članice pa so močno zmanjšale svoj zaostanek za njo, najbolj Litva in Estonija. V letu 2014 je v primerjavi s prejšnjim letom svoj položaj glede razvitosti v primerjavi z EU izboljšalo 15 držav, najbolj Slovenija (2 o. t.), zadržali sta ga dve državi, poslabšalo pa 11 držav, najbolj Finska (3 o. t.). Razkorak v kazalniku BDP na prebivalca po kupni moči v državah EU, ki je v začetku prejšnjega desetletja predstavljal razmerje 1 : 9,8 (Romunija / Luksemburg), se z leti zmanjšuje in je v letu 2014 znašal samo še 1 : 5,7 (Bolgarija / Luksemburg).

BDP na prebivalca v SKM, sprememba v obdobju 2008–2014 (EU=100)

Produktivnost dela je predkrizno raven presegla šele ob okrepljeni gospodarski aktivnosti v letih 2014 in 2015. Zaradi visokega padca gospodarske aktivnosti se je z začetkom krize leta 2009 produktivnost dela zmanjšala kar za 6,1 %. Rast, ki je sledila v naslednjih letih (razen v 2012), je pretežno izhajala iz prilagajanja zaposlenosti nižji aktivnosti in je bila ob odsotnosti gospodarskega okrevanja precej skromnejša kot v letih pred krizo ter ni zadoščala za hitrejše približevanje predkrizni ravni. Šele v letih 2014 in 2015 je glavni dejavnik rasti postalo povečanje bruto domačega proizvoda. Vendar pa je ob istočasnem dvigu zaposlenosti rast produktivnosti tudi v tem obdobju ostala precej pod večletnim povprečjem pred začetkom krize (desetletno povprečje pred začetkom krize je 3,8 %). Skromni rasti od začetka krize je ob šibkem znotrajsektorskem povečanju produktivnosti večine dejavnosti botrovalo tudi krčenje nekaterih v krizi bolj prizadetih delov gospodarstva, zlasti gradbeništva in predelovalnih dejavnosti (za te dejavnosti je po letu 2009 značilen precejšen negativen prispevek medsektorske komponente k rasti produktivnosti). Predelovalne dejavnosti so bile zaradi močnejše znotrajsektorske rasti kljub temu pomembno gonilo okrevanja produktivnosti po letu 2009 (glej sliko). Poleg njih so k rasti v tem obdobju močno prispevale tudi tržne storitve, med njimi zlasti na znanju temelječe in promet. V letu 2014 je na izboljšanje produktivnosti pomembno vplivalo tudi gradbeništvo, vendar je prispevek le-tega leta 2015 ponovno postal negativen.

Produktivnost slovenskega gospodarstva v mednarodni primerjavi ostaja nizka. Raven produktivnosti (izražena v standardih kupne moči) je pred krizo dosegala 83 % povprečja EU, dohitevanje povprečne evropske ravni pa se je že nekaj let pred krizo ustavilo. V letih 2009 in 2010 se je ob manj ugodnem gibanju bruto domačega proizvoda zaostanek Slovenije za EU povečal še za 4 o. t. in na zelo podobni ravni vztrajal tudi naslednja tri leta. Občutneje se je zmanjšal šele leta 2014, vendar produktivnost v primerjavi z EU ostaja nizka (82 % povprečja EU).

Sektorski prispevki k rasti produktivnosti, Slovenija

V letu 2014 se je nadaljevala rast tržnega deleža blaga. Slovenija je bila v letih 2008–2012 med državami EU z največjim padcem tržnega deleža blaga na svetovnem trgu (-22 %), ki je bil deloma tudi posledica regionalne in proizvodne strukture našega izvoza (glej Poročilo o razvoju 2013, 2014). Za približno polovico je bil v tem obdobju nižji padec na trgu štirinajstih pomembnejših trgovinskih partneric, na trgu EU pa je bil za približno dve tretjini nižji. Leta 2013 je prišlo do obrata negativnih gibanj, pozitivna gibanja so se nadaljevala tudi v letu 2014. Slovenija je bila v tem obdobju med članicami EU z najvišjo rastjo tržnega deleža na svetovnem trgu, njegov padec glede na leto 2007 je bil posledično za približno tretjino manjši, na trgu pomembnejših partneric smo predkrizno raven deleža dosegli, v EU pa presegli. Dosegljivi podatki za prvih devet mesecev 2015 kažejo, da se je rast na trgu EU nadaljevala, vendar upočasnjeno. Na svetovnem trgu in trgu pomembnejših partneric pa se je tržni delež nekoliko zmanjšal, kar je bilo v precejšnji meri posledica učinkov strukture blagovnega izvoza (glej tudi poglavje 2.1).

Rast tržnega deleža na svetovnem trgu je bila v letih 2013–2014 posledica splošnega povečanja deležev na naših pomembnejših regionalnih in proizvodnih trgih, ki so bili hkrati med bolj dinamičnimi trgi. Rast uvoznega povpraševanja na teh trgih je bila namreč večinoma višja kot na svetovnem trgu. Do rasti tržnega deleža je prišlo v Nemčiji, Italiji, Avstriji, Hrvaški in Franciji, pa tudi na Madžarskem, Poljskem, Združenem kraljestvu, ZDA in Rusiji. Po faktorski intenzivnosti so se v letih 2013–2014 povečali tržni deleži vseh skupin proizvodov, med pomembnejšimi odseki SMTK pa medicinski in farmacevtski proizvodi, železo in jeklo, barvne kovine, kovinski izdelki, specialni in industrijski stroji, cestna vozila, razni gotovi izdelki ter nafta in naftni derivati.

Tržni deleži članic EU na svetovnem blagovnem trgu, rast v %

V letu 2015 so se stroški dela na enoto proizvoda ponovno znižali. Po triletni neprekinjeni rasti pod vplivom visoke rasti plač (2008 in 2010) in znižanja produktivnosti dela (2009) so se realni stroški dela na enoto proizvoda prvič po krizi znižali leta 2011 zaradi umirjanja rasti plač. Ko je v letu 2012 zaradi manjše gospodarske aktivnosti produktivnost dela spet padla, so se ponovno povečali, kljub hkratnemu znižanju plač. Z obnovljeno rastjo produktivnosti dela so se od leta 2013 brez prekinitve zniževali, najprej zaradi padca zaposlenosti, od leta 2014 pa pod vplivom rasti gospodarske aktivnosti.

V predelovalnih dejavnostih so bili stroški dela na enoto proizvoda v letu 2015 že nižji kot pred krizo, v celotnem gospodarstvu pa so bili še višji. V letih 2008–2009 je bil zaradi močnega skrčenja tujega povpraševanja padec dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih nadpovprečno velik, s tem pa tudi padec produktivnosti dela. Kljub skromnejši rasti plač je bila zato višja tudi realna rast stroškov dela na enoto proizvoda. Ti so v predelovalnih dejavnostih začeli upadati že v letu 2010, do leta 2015 pa so se znižali precej bolj kot v gospodarstvu. Z oživljanjem tujega povpraševanja je bila zaradi višje rasti dodane vrednosti in večjega padca zaposlenosti rast produktivnosti dela v predelovalnih dejavnostih namreč višja kot v gospodarstvu. Tudi pod vplivom povišanja minimalne plače je bila sicer višja tudi rast sredstev na zaposlenega, a ne za toliko kot rast produktivnosti dela.

Predelovalne dejavnosti so relativni položaj (glede na EU) v primerjavi z letom 2007 že izboljšale, relativni položaj gospodarstva pa je bil slabši kot pred krizo. Slovenske predelovalne dejavnosti so bile do leta 2010 med članicami EU z nadpovprečno rastjo, potem pa v skupini z nadpovprečnim padcem realnih stroškov dela na enoto proizvoda. Ti so bili v letu 2015 za 2,6 % nižji kot leta 2007 (v EU za 2,2 % višji). V gospodarstvu so bili v tem času višji za 3,2 % (0,9 %).

Stroški dela na enoto proizvoda v Sloveniji in EU

Spremembe v sestavi blagovnega izvoza v smeri krepitve deleža tehnološko najzahtevnejših proizvodov so v zadnjem obdobju manj izrazite kot ob začetku krize. Delež visoko tehnološko zahtevnih proizvodov se je izraziteje povečal zlasti v prvih letih krize (2008–2009), ko so se začele močneje krčiti druge, manj konkurenčne, industrije. Na krepitev njihovega deleža pa je po letu 2009 vseskozi vplivala tudi rast absolutnih vrednosti izvoza teh proizvodov. Nanjo je vplivala predvsem rast izvoza farmacevtskih proizvodov, ki je bila do leta 2013 nadpovprečno visoka, v letu 2014 pa se je močno upočasnila. S tem je nekoliko upadel tudi delež visoko tehnološko zahtevnih proizvodov v izvozu blaga, ki je bil kljub doseganju ene najvišjih ravni doslej še vedno manjši kot v povprečju držav EU (za 4,3 o. t.). V primerjavi z začetkom krize se je zaostanek za EU sicer prepolovil, v zadnjih letih pa je pomen teh proizvodov v sestavi našega izvoza tudi višji kot v povprečju v novih članicah EU. V sestavi blagovnega izvoza imajo sicer še naprej največji pomen srednje tehnološko zahtevni proizvodi. Njihov delež, na katerega pomembno vpliva izvoz cestnih vozil, se je po štiriletnem krčenju v letu 2014 spet nekoliko zvišal.

Upadanje deleža proizvodov z nizko dodano vrednostjo v blagovnem izvozu se je v zadnjem obdobju ustavilo. Njihov pomen se je vrsto let zniževal predvsem zaradi upadanja deleža delovno intenzivnih proizvodov, od začetka gospodarske krize pa se je znižal tudi delež nizko tehnološko zahtevnih proizvodov. Izvoz proizvodov z nizko dodano vrednostjo se je namreč izkazal kot zelo občutljiv na konkurenco iz držav z nižjimi stroški dela, po vstopu v EU je precej upadel predvsem delež tekstilnih izdelkov, pohištva ter papirja in kartona. Z letom 2010 je na krčenje teh dejavnosti dodatno vplivalo poslabšanje stroškovne konkurenčnosti ob precejšnjem zakonskem dvigu minimalne plače. S tem se je relativni obseg proizvodov z nizko dodano vrednostjo, ki je zadnji dve leti sicer razmeroma stabilen, postopno približeval povprečju EU (leta 2014 je bil višji še za 3,5 o. t.).

Delež izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov se je po letu 2009 precej okrepil, predvsem zaradi večjega obsega trgovanja s primarnimi proizvodi. Zvišala sta se deleža izvoza električne energije in naftnih derivatov, kar je večinoma izhajalo iz povečanja obsega mednarodnega trgovanja s tema dvema skupinama proizvodov (izvoz pred tem uvoženih proizvodov). V letu 2014 se je pod vplivom nižjega izvoza električne energije delež izvoza proizvodov z intezivno rabo naravnih virov po večletni rasti sicer nekoliko znižal, a ostal na visoki ravni.

Na znanju temelječe tržne storitve so ob nadaljnjem povečanju prihodkov na tujih trgih v letu 2014 presegle predkrizno raven. Njihova dodana vrednost se je po začetku krize začela občutneje povečevati šele z letom 2013, medtem ko je v povprečju EU že leta 2011 presegla raven iz leta 2008, leta 2013 pa je bila od predkrizne ravni realno višja za 5,5 % (v Sloveniji leta 2014 za 2,8 %). K počasnejšemu okrevanju te skupine storitev v Sloveniji so največ prispevale storitve, ki so bolj usmerjene na domači trg, kjer se je povpraševanje v prvih letih krize močno skrčilo, šele v zadnjem obdobju pa so začele iskati priložnosti tudi na tujih trgih. Njihova dodana vrednost je leta 2014 zaostajala za predkrizno ravnjo za 13,5 %, medtem ko je bila v EU že leta 2011 višja kot v 2008. Na drugi strani je bila dodana vrednost računalniških, pravnih in računovodskih storitev, ki so po letu 2009 prihodke povečale predvsem na tujih trgih, leta 2014 v Sloveniji za 23,7 % višja kot v 2008, v EU pa le za okoli 8 % (podatek za leto 2013).

Delež na znanju temelječih tržnih storitev v skupnem izvozu storitev je kljub povečevanju prihodkov na tujih trgih v Sloveniji precej nižji kot v EU. Med letoma 2010 in 2014 je narasel za 1,4 o. t. na 22,3 %, v povprečju EU pa za 3,5 o. t. na 36,5 %. Manjši delež v strukturi izvoza sicer lahko deloma pojasnimo z relativno visokim deležem izvoza potovanj in transporta, povezanim z naravnimi danostmi in strateško lego Slovenije, vendar pa stagnacija tržnega deleža na znanju temelječih storitev na tujih trgih kaže tudi na njihovo nizko izvozno konkurenčnost (glej poglavje 2.1). Nižji delež v izvozu storitev v primerjavi z EU imajo zlasti računalniške storitve (za 7,7 o. t.), pa tudi tehnične, s trgovino povezane in druge poslovne storitve (4,1 o. t.), storitve strokovnega in poslovnega svetovanja (3,5 o. t.) in razvojno-raziskovalne dejavnosti (2,3 o. t.). Rastoči in višji delež v izvozu storitev kot v EU pa dosegajo telekomunikacijske (3,3 o. t.) in informacijske storitve (0,1 o. t.).

Delež na znanju temelječih nefinančnih tržnih storitev v skupnem izvozu storitev, 2014

V elektronskih komunikacijah je konkurenca pri širokopasovnem internetu že precejšnja, v mobilni telefoniji pa še zaostaja za EU. Fiksna telefonija (z izjemo po deležu naraščajoče internetne - VoIP) v zadnjih letih izgublja na pomenu, vse bolj jo zamenjuje mobilna telefonija. Tu je tržna koncentracija relativno visoka in se evropski le počasi približuje. Bolj konkurenčen je trg širokopasovnega interneta s tržnim deležem največjega ponudnika že pod povprečjem EU. Cene storitev v fiksni in mobilni telefoniji so bile po zadnjih podatkih povečini nižje kot v EU, vendar so se v obdobju 2010–2015 znižale manj kot v EU.

Pri oskrbi z elektriko in plinom konkurenčno obnašanje ponudnikov na trgu spodbujajo številne menjave dobaviteljev. Število menjav dobavitelja je po sprostitvi trga (2007) pri oskrbi z elektriko postalo pogostejše šele ob koncu prejšnjega desetletja in je vrhunec doseglo v letu 2012 (prek 55 tisoč ali 5,9 % odjemalcev), nato pa je do leta 2014 nekoliko nazadovalo (32 tisoč; 3,5 % odjemalcev). Na proizvodnem trgu z elektriko je sicer stopnja konkurence nizka (v 2014 indeks koncentracije HHI 4.569), a primerljiva z EU, na drobnoprodajnem pa večja. Od liberalizacije trga se je namreč pri dobavi na distribucijskem omrežju do leta 2014 indeks HHI znižal z 2.032 na 1.773, še bolj pa se je spremenila struktura dobaviteljev (trem največjim v letu 2007 se je v tem obdobju tržni delež znižal s 70 % na dobrih 50 %). Drobnoprodajna cena električne energije za gospodinjstva in industrijo brez davka je bila v prvem polletju 2015 za okoli 20 % nižja od povprečne v EU. Na trgu zemeljskega plina je v letu 2012 veliko nižanje cen sprožil nov ponudnik in v prvem polletju lani je bila cena plina brez davka za gospodinjstva 12 % in za industrijo 4 % nižja kot v EU. Menjav dobaviteljev, ki jih prej skoraj ni bilo, je bilo leta 2012 že prek 11 tisoč ali 8,6 % odjemalcev, nato pa se je do leta 2014 ta odstotek znižal na 3,6 %.

Tržni deleži največjih ponudnikov na trgih elektronskih komunikacij, v %

Po zelo nizkih vhodnih NTI do leta 2013 prilivi v letih 2014 in 2015 nakazujejo izrazito povečanje, izhodne NTI pa ostajajo skromne. Po šibkem napredku v obdobju 2010–2013 se je stanje vhodnih NTI v Sloveniji v letu 2014 prvič po daljšem obdobju občutneje povečalo (za 13,9 %). Stanje izhodnih NTI, ki se je v obdobju 2010–2013 zmanjševalo, pa se je v letu 2014 nekoliko povečalo (za 2,6 %), a bilo še vedno za 13,5 % nižje od najvišje ravni v letu 2009. Prilivi lastniškega kapitala vhodnih NTI so se v letih 2014 in 2015 izrazito povečali, saj so v letu 2014 znašali 1.447,0 mio. EUR v prvih desetih mesecih leta 2015 pa 1,184,8 mio. EUR, medtem ko so v prejšnjem petletnem obdobju (2008­–2012) skupaj dosegli le 1.354,6 mio. EUR. To je predvsem posledica ponovnega zagona privatizacije in tudi sicer večje prodaje lastniških deležev v slovenskih podjetjih. Anketa SPIRIT-a med podjetji s tujim kapitalom v Sloveniji kaže na povečanje prodaje (58 % anketiranih podjetij) in zaposlenosti (37 %) precejšnjega dela teh podjetij, 32 % pa jih načrtuje širitev dejavnosti v letu 2016.Pri izhodnih NTI smo leta 2015 zabeležili odlive lastniškega kapitala iz Slovenije približno na ravni leta 2014, kar je bistveno manj kot v letih pred tem.

Slovenija ostaja med državami EU z najnižjim deležem stanja vhodnih NTI v BDP. Kljub precejšnjemu zvišanju v letu 2014 (na 27,2 % BDP) je Slovenija še naprej med državami EU z najnižjim stanjem in najnižjim povečanjem stanja vhodnih NTI v primerjavi z BDP v daljšem časovnem obdobju. Nižji delež vhodnih NTI v primerjavi z BDP imajo le Grčija, Italija, Nemčija, Danska in Francija. Pri izhodnih NTI pa Slovenija po deležu stanja v BDP med novimi srednjeevropskimi državami članicami EU zaostaja le za Madžarsko in Estonijo.

Stanje vhodnih in izhodnih NTI, v % BDP

Zgodnja podjetniška aktivnost se je že drugo leto zapored zmanjšala in padla pod raven, ki je bila dosežena tik pred začetkom krize. Po vrhu, doseženem leta 2013, se je stopnja celotne zgodnje podjetniške aktivnosti (TEA-indeks), ki temelji na podatkih Global Entrepreneurship Monitor (GEM), leta 2015 nadalje zmanjšala. K takemu rezultatu je precej prispevalo zmanjšanje deleža nastajajočih podjetnikov - tistih, ki poslujejo manj kot tri mesece. Delež novih podjetnikov – tistih, ki ne poslujejo dlje kot tri leta in pol, se je namreč ohranil na ravni izpred leta, na kateri vztraja zadnja tri leta. Zgodnja podjetniška aktivnost zaradi zaznanih poslovnih priložnosti se vztrajno zmanjšuje že od leta 2012 in se tako oddaljuje od ravni, dosežene pred začetkom krize. Na razmeroma visoki ravni še naprej vztraja podjetniška aktivnost zaradi nuje, ki se je v 2015 sicer malenkost zmanjšala. Zgodnja podjetniška aktivnost se je v 2015 zmanjšala tudi v EU, a še presega vrednost iz leta 2008 (5,3 %). Ob istočasnem krčenju ustaljenega podjetništva se je v Sloveniji v 2015 nadalje zmanjšala tudi celotna podjetniška aktivnost, ki je prav tako padla pod predkrizno raven.

Novonastala podjetja so v preteklih letih predstavljala le skromen delež v skupni zaposlenosti. Podatki iz demografske statistike podjetij kažejo upočasnjeno rast števila aktivnih podjetij v prvih letih od začetka krize in pospešitev leta 2013, za katerega so na voljo zadnji podatki. Glavnina izboljšanja v 2013 je izhajala iz precejšnjega povečanja števila novonastalih podjetij (brez predhodnika), kar so nakazovali že podatki GEM o zgodnji podjetniški aktivnosti, ki je v tem letu dosegla vrh. Poleg tega se je v 2013 prvič od začetka krize občutno zmanjšalo število smrti podjetij(brez naslednika). Podjetniška dinamika je bila leta 2013 najugodnejša v storitvah, temelječih na znanju (rojstva 2013: 14,8 %, smrti 2013: 6,7 %), kjer se je število novonastalih podjetij povečalo za dve petini, število umrlih pa zmanjšalo za desetino. Vendar pa je število zaposlenih v novonastalih podjetjih predstavljalo le skromen delež med vsemi zaposlenimi (1,4 % v 2013, malenkost več v storitvah temelječih na znanju). Eden od razlogov je verjetno, kot izhaja iz raziskave GEM, visok delež novih podjetij, ki so nastala iz nuje in so najverjetneje povezana s samozaposlitvijo brezposelnih. Posledično pa je kljub dejstvu, da ima Slovenija v mednarodni primerjavi relativno visoko stopnjo rodnosti in nizko stopnjo smrtnosti podjetij, delež hitro rastočih podjetij med najnižjimi v EU.

Delež hitrorastočih podjetij v poslovnih dejavnostih (B–N), 2013

Delež odraslih s terciarno izobrazbo se povečuje in je od leta 2014 enak povprečju EU. Takšna gibanja so posledica dolgoletne visoke vključenosti mladih v terciarno izobraževanje in strukturnega učinka zaradi prehajanja mlajših, bolj izobraženih, generacij v višje starostne skupine. Delež žensk s terciarno izobrazbo je višji od deleža moških in nad povprečjem EU, razlika med obema skupinama pa še narašča. Ker se zaradi manjših generacij mladih za vpis v študij število diplomantov od leta 2013 zmanjšuje, v prihodnje lahko pričakujemo počasnejšo rast deleža prebivalcev s terciarno izobrazbo.

Delež terciarno izobraženih se najhitreje povečuje pri mlajših starostnih skupinah, kjer je večinoma višji kot v EU. Izjema je starostna skupina 25-29 let, kjer delež terciarno izobraženih zaradi nizke učinkovitosti (dolgotrajnosti) študija zaostaja za evropskim povprečjem. Ugodnejša gibanja so pri skupini 30-34 let s 43,6-odstotnim deležem terciarno izobraženih v letu 2015 (EU 38,6 %), ki presega cilj strategije EU 2020 (40 %). Njegova hitra rast je rezultat dolgoletne visoke vključenosti mladih v terciarno izobraževanje. Po napovedih Cedefopa naj bi se delež terciarno izobraženih v tej starostni skupini do leta 2020 povečal na več kot polovico, do leta 2025 pa na 59 %. Tudi v starostni skupini 35-44 let je delež terciarno izobraženih višji od povprečja EU. Izboljšanje izobrazbene strukture prebivalcev je z vidika potreb podjetniškega sektorja ugodno, saj naj bi bilo po Cedefopovih napovedih v obdobju 2015–2025 največ prostih delovnih mest na voljo ravno za terciarno izobražene, njihov delež v skupnem številu novih delovnih mest pa naj bi bil pri nas višji kakor v povprečju EU. Vendar pa je za zapolnitev prostih delovnih mest, ki zahtevajo terciarno izobrazbo, bistvenega pomena struktura diplomantov po vedah, ki je nezadostno usklajena s potrebami podjetniškega sektorja.

Delež prebivalcev, starih 30–34 let, s terciarno izobrazbo, drugo četrtletje, v %

Javni in zasebni izdatki za izobraževanje (v % BDP) ne odstopajo bistveno od mednarodnega povprečja. Javni izdatki so leta 2014 znašali 4,99 % BDP in so bili precej nižji od slovenskega dolgoletnega povprečja. Znižujejo se od leta 2012, predvsem zaradi učinkovanja ukrepov za uravnoteženje javnih financ. Do znižanja je z izjemo predšolske ravni prišlo na vseh ravneh izobraževanja, najbolj na terciarni zaradi zmanjšanja transferov šolajočim oziroma gospodinjstvom in izdatkov za izobraževalne ustanove. V primerjavi z dolgoletnim povprečjem pred letom 2012 so bili tako javni izdatki nižji na vseh ravneh izobraževanja, razen na predšolski. V mednarodnem merilu ima Slovenija višje javne izdatke na primarni ravni (v Sloveniji zajema 1.-6. razred osnovne šole), na srednješolski in terciarni ravni pa so primerljivi s povprečjem EU-21 (članice OECD). Zasebni izdatki za izobraževanje so v letu 2014 znašali 0,67 % BDP, kar je približno na ravni dolgoletnega povprečja in (po podatkih za 2012) višje od povprečja EU-21. To pa ne velja za terciarno izobraževanje, kjer so enako visoki kot v EU-21 in so bili v letu 2014 nižji od dolgoletnega povprečja.

Izdatki (javni in zasebni) na udeleženca izobraževanja so se po večletnem povečevanju leta 2012 zmanjšali, a ostali nad dolgoletnim povprečjem. V primerjavi s povprečjem EU-21 so ostali višji za predšolsko in primarno raven izobraževanja. Za srednješolsko in terciarno raven pa so bili še naprej veliko nižji, kar je povezano z visoko vključenostjo mladih v izobraževanje. Leta 2012 so se izdatki na udeleženca znižali na vseh ravneh izobraževanja (najbolj na srednješolski), z izjemo terciarne ravni, kjer so se povečali tudi v daljšem časovnem obdobju. To je povezano z zmanjševanjem števila vpisanih od leta 2010 zaradi manjših generacij mladih za vpis in z načinom financiranja visokega šolstva, po katerem višina javnih sredstev ni odvisna od števila vpisanih. 

 Izdatki za izobraževalne ustanove na udeleženca na terciarni ravni izobraževanja, v USD PPS, 2012

Vključenost odraslih (25-64 let) v vseživljenjsko učenje (formalno in neformalno) je bila v letu 2015 13,3 % in je nad povprečjem EU, čeprav se je v krizi zmanjšala. Zmanjševanje se je začelo po letu 2010, vendar se je leta 2015 skoraj ustavilo. Čeprav je vključenost v vseživljenjsko učenje ostala nad povprečjem EU, se je zaradi upadanja v krizi (kot posledica neugodne gospodarske situacije, razmer na trgu dela in varčevanja v javnem sektorju) precej oddaljila od strateških ciljev. Leta 2015 je bila nižja od cilja Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (»ET 2020«) do leta 2020, kjer je cilj 15 %, in še bolj od cilja Resolucije o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v RS za obdobje 2013–2020, ki je 19 %. Skromna je predvsem vključenost nizko izobraženih in starejših (pri zadnjih se je v krizi še zmanjšala), čeprav navedena resolucija ti dve skupini izpostavlja med ciljnimi.

Tudi vključenost delovno aktivnega prebivalstva (25-64 let) v vseživljenjsko učenje se je v krizi zmanjšala. Leta 2014 že četrto leto zapored, a je ostala nad povprečjem EU (v Sloveniji je znašala 13,4 %, v EU pa 12,2 %), čeprav se je prednost v krizi močno zmanjšala. V obdobju 2008–2014 se je vključenost zmanjšala v vseh poklicnih skupinah in v večini dejavnosti, v EU pa povečala. Izstopa nizka vključenost delovno aktivnih v poklicnih skupinah, ki imajo v povprečju nižje dohodke in si težje privoščijo izobraževanje. Leta 2014 je bila v teh skupinah nižja tudi od povprečja EU, medtem ko je v drugih poklicnih skupinah višja. Glede na dejavnost je bila leta 2014 najvišja v finančnih in zavarovalniških dejavnostih, kjer najbolj presega povprečje EU, in najnižja v gradbeništvu. Čeprav se je v krizi zmanjšala, v večini dejavnosti ostaja višja kakor v povprečju v EU. Kljub varčevalnim ukrepom v javnem sektorju je vključenost visoka tudi v izobraževanju, zdravstvu in sociali ter javni upravi.

Vključenost delovno aktivnih prebivalcev, starih 25–64 let, v vseživljenjsko učenje, 2014, v %

Bruto domači izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost (BIRR) so se leta 2014 po daljšem obdobju povečevanja zmanjšali in dosegli 2,39 % BDP, kar je presegalo evropsko povprečje, ki stagnira. Realna stopnja rasti BIRR, ki je bila negativna drugo leto zapored, je znašala -5,0 %. V obdobju 2009–2014 so se vlaganja v RRD realno povečala, za 25,0 %, precej bolj kot v povprečju EU. K temu je največ prispeval poslovni sektor, ki je realno povečal vlaganja v RRD za 47,4 %, deloma tudi zaradi višjih davčnih olajšav. Davčne olajšave zaradi naložb v RRD so leta 2014 znašale 228,6 mio. EUR, v obdobju 2009–2014 pa 855,6 mio. EUR, od tega je skoraj tretjino uveljavila farmacevtska panoga. Okoli 10 % zavezancev iz velikih podjetij je v obdobju 2012–2014 uveljavilo dve tretjini RR olajšav, polovica koristnikov so bila mikro podjetja, ki so uveljavila le desetino vseh olajšav. Poslovni sektor je leta 2014 realno povečal vlaganja v RRD za 1,8 % in delež v strukturi financiranja vseh izdatkov za RRD, na 68,4 %, kar pomembno presega evropsko povprečje (2013: 55,0 %). Delež raziskovalcev poslovnega sektorja se povečuje hkrati z vlaganji v RRD, zvišal se je tudi leta 2014, na 54,1 %, ter od 2010 presega povprečje EU (48,8 %). Izdatki javnega sektorja (državni in visokošolski sektor) se zmanjšujejo od leta 2012 in so bili leta 2014 nominalno enaki kot v letu 2008. Finančna sredstva iz tujine ostajajo pomemben vir za izvajanje RRD v Sloveniji, vendar so se z zaključevanjem projektov iz prejšnje finančne perspektive prvič v obdobju 2009–2014 realno zmanjšala. Vlaganja Evropske komisije in poslovnega sektorja iz tujine v slovensko RRD so leta 2013 predstavljala večino vseh sredstev iz tujine.

Izdatki za vlaganja v RRD po sektorjih, Slovenija

Letno število diplomantov naravoslovja in tehnike se zmanjšuje, vendar je večje kot ob začetku krize; njihov delež je visok tudi v primerjavi z evropskim povprečjem. Število diplomantov naravoslovja in tehnike se je leta 2014 že drugič zapored zmanjšalo zaradi demografskih razlogov (manjših generacij za vpis v terciarno izobraževanje). Njihov delež ne narašča več, vendar je bil s 26,1 % veliko večji kot leta 2008. Bolj ugodna so bila v krizi tudi gibanja števila diplomantov naravoslovja in tehnike na 1.000 prebivalcev v starosti 20-29 let. Takšna gibanja so posledica aktivnosti za popularizacijo študija teh smeri med mladimi, vendar pa zadnjih nekaj let ne morejo zapolniti demografskega primanjkljaja. Zaradi zmanjševanja generacij za vpis v terciarno izobraževanje v prihodnje tudi na naravoslovju in tehniki pričakujemo neugodna gibanja. To lahko povzroči vrzel v ponudbi kadrov, ki se ob odseljevanju terciarno izobraženih v tujino lahko še zaostri. Neugodna so tudi gibanja na področju kadrovskega štipendiranja. Rezerve za povečanje vpisa na naravoslovje in tehniko so v krepitvi kariernega svetovanja mladim in predvsem v intenzivnejšem spodbujanju žensk k vpisu. Njihov delež v skupnem številu vpisanih na naravoslovje in tehniko je v šolskem letu 2014/15 znašal okoli 30 %.

Delež doktorjev znanosti naravoslovja in tehnike je visok. Vseskozi je višji od povprečja EU. K temu so prispevale tudi spodbude države (mladi raziskovalci in mladi raziskovalci iz gospodarstva), ki so v veliki meri usmerjene na naravoslovje in tehniko (njegov delež že od leta 2006 presega 60 % vseh sredstev za mlade raziskovalce, v letu 2014 je znašal 64,5 %). Skupno število doktorjev znanosti naravoslovja in tehnike se je v obdobju 2008–2014 povečalo od 199 na 1.882. Leta 2014 se je število vpisanih na doktorski študij naravoslovja in tehnike tako kot na drugih vedah zmanjšalo, kar gre pripisati krčenju sredstev za mlade raziskovalce, iztekanju inovativne sheme za sofinanciranje doktorskega študija in slabšim možnosti za zaposlitev od pričetka krize, zlasti po uvedbi varčevalnih ukrepov v javnem sektorju leta 2012. 

Delež diplomantov naravoslovja in tehnike v skupnem številu diplomantov terciarnega izobraževanja, 2013

Število patentnih prijav pri Evropskem patentnem uradu (EPO) je nižje kot pred krizo, napredek pa je viden pri drugih vidikih zaščite intelektualne lastnine, zlasti pri znamkah Skupnosti. Na osnovi podatkov o številu prvih patentnih prijav pri EPO slovenski prijavitelji še niso dosegli vrednosti pred začetkom gospodarske krize, kar deloma povezujemo s strukturo gospodarstva, saj so nekateri sektorji bolj patentibilni kot drugi. Skladno z mednarodno metodologijo WIPO gre za naslednja patentibilna tehnološka področja: medicinska tehnologija, digitalne komunikacije, računalniške tehnologije ter tehnologije, povezane z električnimi stroji, aparati in energijo. Na teh področjih je bilo v obdobju 2010–2015 polovica vseh patentnih prijav (EPO Annual Report 2015, 2016). Poslovni sektor ima daleč največji delež patentnih prijav, glavnino pa velika podjetja (Ibid.). V obdobju 2009–2015 se je število patentnih prijav na milijon prebivalcev v Sloveniji v povprečju zmanjševalo za 1,0 % na leto, v EU pa se je povečevalo po 2,8-odstotni povprečni letni stopnji. Zaostanek Slovenije za evropskim povprečjem se je povečal, čeprav ostaja Slovenija precej bolj uspešna od držav vzhodne in srednje Evrope. Estonija in Češka, ki imata med temi državami najboljše rezultate, sta leta 2015 dosegli zgolj 40 % slovenskega rezultata. Slovenski prijavitelji so v obdobju 2009–2015 pri OHIM letno oddali okoli 114 vlog na milijon prebivalcev za zaščito znamk Skupnosti, kar je pomenilo 10,9-odstotno povprečno letno rast. Zaradi pospešene rasti vlog za zaščito znamk Skupnosti v obdobju 2012–2014 se je slovenski zaostanek za povprečjem EU občutno zmanjšal (od 36 % leta 2012 na 19 % leta 2015). V obdobju 2009–2015 so Slovenski prijavitelji pri OHIM letno registrirali okoli 72 modelov Skupnosti na milijon prebivalcev, kar je pomenilo 5,5-odstotno povprečno letno rast. Slovenski zaostanek za povprečjem EU (122,6) ostaja še naprej velik.

Število prijavljenih znamk in registriranih modelov Skupnosti, na milijon prebivalcev

Uporaba in dostop do interneta v zadnjih letih postopno zaostajata za EU. Širjenje informacijske družbe se je po letu 2010 precej upočasnilo, s tem pa se je začel ustvarjati in krepiti zaostanek Slovenije za povprečjem EU glede deleža uporabnikov in dostopa gospodinjstev do interneta. Po obeh kazalnikih Slovenija v zadnjih letih zaostaja tudi za številnimi novimi članicami EU. Takšna gibanja lahko deloma pripisujemo vplivu krize, ki je poslabšala dostopnost do interneta zlasti ranljivejšim skupinam prebivalstva, deloma pa pomanjkanju ustreznih e-veščin zlasti pri posameznih skupinah prebivalstva. Posledično se je glede uporabe interneta v tem obdobju povečal zaostanek za povprečjem EU predvsem pri prebivalcih v prvem dohodkovnem kvartilu. Analiza podatkov po starosti in izobrazbi pa izpostavlja manj ugodna gibanja v primerjavi z EU predvsem pri nižje izobraženih in starejših prebivalcih, ki prav tako pogosto sodijo med dohodkovno ranljivejše skupine prebivalstva. Poleg tega podatki ravno za ti dve skupini prebivalcev kažejo tudi na precejšnje pomanjkanje e-veščin (osnovna usposobljenost za uporabo računalnika, interneta) v primerjavi z enakimi skupinami v EU. V zadnjem obdobju se ne povečuje več tudi delež uporabnikov iz najvišjega dohodkovnega razreda, ki je sicer razmeroma visok (preko 90-odstoten) in nekoliko višji kot v povprečju v EU. Z vidika uporabe novejših tehnologij in možnosti uporabe širokega nabora e-storitev ter mobilnih aplikacij pa je spodbuden visok delež gospodinjstev z dostopom do mobilnega širokopasovnega interneta (54 %, EU 38 %).

Uporaba nekaterih naprednejših e-storitev je precej manjša kot v EU. Uporabniki interneta pri nas vsaj toliko kot v povprečju EU internet uporabljajo za bolj enostavne storitve, kot so iskanje različnih informacij, spremljanje medijev, in pridobivanje obrazcev. Precejšen zaostanek za EU, ki se večinoma ne zmanjšuje, pa je na področju uporabe nekaterih naprednejših storitev, zlasti e-bančništva, sodelovanja na socialnih in profesionalnih omrežjih, spletnega nakupovanja, elektronske oddaje izpolnjenih obrazcev državnim institucijam, pa tudi pošiljanja e-pošte. To pripisujemo predvsem slabšim veščinam slovenskih uporabnikov interneta. Podatki kažejo, da so te v osnovah dokaj dobre, zaostanek za EU pa se kaže pri zahtevnejših veščinah, ki imajo večjo vlogo pri uporabi naprednejših e-storitev. Pri drugih dejavnikih, ki bi lahko vplivali na njihovo uporabo, kot sta npr. dostop do širokopasovnega interneta in zaupanje v varnost e-storitev, pa ni večjih odstopanj v primerjavi z EU. Po podatkih raziskave Eurostata na temo internetne varnosti je bil v letu 2015 le delež tistih, ki iz varnostnih razlogov ne kupujejo preko spleta, nekoliko višji kot v povprečju v EU, delež tistih, ki zaradi tega ne uporabljajo storitev spletnega bančništva, je bil enak kot v EU, medtem ko je bila varnost v primerjavi z EU manj pomemben razlog za odvračanje od uporabe socialnih omrežij in e-uprave.

Uporabniki interneta v zadnjih treh mesecih, v % od izbrane populacije, 2015

Zaupanje v institucije v Soveniji je tudi leta 2015 ostalo nizko. Od začetka krize se je močno znižalo in je med nižjimi v EU. V primerjavi z letom 2014 se je zaupanje v parlament in vlado ob zadnjem merjenju nekoliko povečalo, a je nižje kot pri predhodnem merjenju (Eurobarometer 83). Zmanjšalo se je zaupanje v lokalne oblasti, zaupanje v politične stranke pa je ostalo zelo nizko. Zaupanje v vlado in lokalne oblasti je še naprej pod povprečjem EU, zaupanje v parlament in politične stranke pa je med najnižjimi v EU. V precejšnji meri je nizko zaupanje v institucije povezano z nezadovoljstvom glede trenutnih gospodarskih in splošnih razmer v Sloveniji. Zadnji podatki Eurobarometra kažejo, da anketiranci še naprej kot slabo ocenjujejo stanje na področjih zaposlovanja v Sloveniji (91 %), gospodarskega položaja v državi (80 %) in kakovosti življenja v Sloveniji (53 %), kljub temu da se je delež ljudi, ki trenutne razmere ocenjujejo kot slabe, znižal na vseh omenjenih področjih. Prav tako večina meni, da naj bi v naslednjem letu razmere na teh področjih na splošno ostale enake.

Zmanjšalo se je tudi zaupanje v EU in njene institucije. V primerjavi s spomladanskim merjenjem 2015 (Eurobarometer 83) in z letom prej se je pri zadnji meritvi zmanjšalo zaupanje v EU in njene glavne institucije in je najnižje v zadnjih 12 letih. Delež tistih, ki zaupajo v EU je bil novembra 2015 za 10 o. t. nižji kot leto prej in je prvič pod evropskim povprečjem. V Sloveniji v Evropski parlament in Evropsko komisijo zaupa 30 % vprašanih, nekoliko manj pa v Evropsko centralno banko (28 %), vse te vrednosti pa so tudi pod povprečjem EU. Zmanjšanje zaupanja lahko povežemo s povečanjem deleža ljudi, ki so mnenja, da gredo stvari v EU v napačno smer. Na to vpliva predvsem obseg begunske krize v Evropi, saj kar 74 % anketirancev v Sloveniji ocenjuje, da je priseljevanje (migracije) trenutno najpomembnejša zadeva, s katero se sooča EU. Gospodarske razmere v nasprotju s preteklimi leti izpostavlja manjši delež vprašanih (19 %), povečuje pa se zaskrbljenost glede terorizma (17 %).

Zaupanje v institucije EU, Slovenija, v %

Stopnja rodnosti se od leta 2008 giblje okoli 1,56 otroka na žensko v rodni dobi (2014: 1,58) in je bila zadnji dve leti na ravni povprečja EU. Nobena država v EU ne dosega stopnje rodnosti, ki bi zagotavljala enostavno obnavljanje prebivalstva (2,1), najbolj pa so se temu približale Francija, Irska in Švedska. V zadnjih dveh letih se je v Sloveniji v povprečju rodilo spet okoli tisoč manj otrok kot v povprečju 2008–2012, kar ob odlaganju rojstev v kasnejša leta lahko pripišemo tudi hitrejšemu zmanjševanju števila žensk v rodni dobi (leta 2014 za 6.500). Hkrati se še vedno za okoli en mesec na leto povečuje povprečna starost matere ob rojstvu otroka. Glede na velikost generacij, ob dosedanjih stopnjah rodnosti in nespremenjeni družinski politiki (ki je sicer v mednarodni primerjavi ugodna) bi lahko sklepali, da se bo število rojstev zmanjševalo tudi v prihodnjih letih.

Pričakovano trajanje življenja se je leta 2014 v Sloveniji podaljšajo bolj kot prejšnja leta in je na ravni povprečja EU. Leta 2014 rojena deklica lahko pričakuje, da bo doživela 83,7 let (7 mesecev več kot leto prej), deček pa 78,0 let (eno leto več). Razlika med spoloma se je v obdobju 1987–2014 zmanjšala za 2,3 leta; življenjsko pričakovanje se je za moške povečalo za 9,8 let, za ženske pa za 7,6 leta, kar pripisujemo napredku v medicini, večji dostopnosti do zdravstvenih storitev, bolj zdravemu življenjskemu slogu in izboljšanim pogojem življenja. Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu je zadnji dve leti (2012, 2013) na ravni povprečja EU (za ženske nad, za moške pod), pri 65-ih letih (EU: 19,8 let) pa je nekoliko nižje (za ženske na povprečju, za moške pod). Ženske lahko pričakujejo, da bodo ob doživetju 65. leta živele še 21,3 leta, moški pa 17,2 leti. Razkorak med moškimi in ženskami je pri obeh kazalnikih večji kot v povprečju EU, kar nakazuje na priložnost za večji napredek pri izboljšanju življenjskega sloga moških.

Povprečna starost žensk ob rojstvu otrok in stopnja rodnosti v državah EU

Celotni selitveni prirast je v Sloveniji v zadnjih letih nizek oz. negativen predvsem zaradi večjega števila odseljenih slovenskih državljanov. V obdobju 2012–2014 se jih je v tujino izselilo na leto v povprečju okoli 8 tisoč, kar pomeni, da se je iz Slovenije v povprečju na leto odselilo 5.500 več slovenskih državljanov kot se jih je vanjo priselilo. Večino med odseljenimi prebivalci (državljani in tujci) iz Slovenije so zadnja leta predstavljali slovenski državljani (v povprečju 57,3 %), v preteklosti (povprečje v obdobju 1995–2011) pa jih je bilo v povprečju na leto le 27,6 %. Negativni selitveni prirast državljanov, ki je prisoten že od leta 2000, se je tako v zadnjih treh letih precej povečal. Največ državljanov se izseli v Avstrijo in Nemčijo (v letu 2014 skoraj polovica vseh odseljenih državljanov), izven Evrope pa okoli desetina. Med tujimi državljani priseljenimi v Slovenijo jih je okoli 70 % še vedno iz držav nekdanje Jugoslavije. Zaradi zaposlitve se k nam priseli okoli 45 % tujcev, skoraj enako pomemben razlog pa je od leta 2011 tudi združitev z družino.

Iz Slovenije se izseljujejo nekoliko starejši in bolj izobraženi kot se vanjo priseljujejo. Najmanj višješolsko izobrazbo je imelo 28,2 % odseljenih državljanov starejših od 15 let, kar je največ v zadnjih štirih letih, odkar imamo na voljo podatke, največ izmed teh pa se je izselilo v Nemčijo in Avstrijo (skupaj 36,6 %). Med priseljenimi tujci starejšimi od 15 let jih je le dobra desetina imela najmanj višješolsko, dobra polovica pa srednješolsko izobrazbo. Z namenom študija pride v Slovenijo nekaj manj kot 5 % vseh priseljenih tujcev. Povprečna starost vseh priseljenih je okoli 33 let (tujcev 32 let), odseljenih pa 36 let (državljanov 37 let).

Odselitve in priselitve v Slovenijo

Zaradi manj delovno sposobnih in več starejših se koeficient starostne odvisnosti v zadnjih letih hitreje povečuje. V začetku leta 2015 je bilo v Sloveniji od 100 delovno sposobnih prebivalcev odvisnih 23,5 otrok in 28,5 starejših prebivalcev (skupaj 52,1). Število starejših (65 let in več) se hitreje povečuje zaradi podaljševanja pričakovanega trajanja življenja ter vstopa generacij rojenih po 2. svetovni vojni med starejše (65 in več) (to se bo dogajalo še v naslednjih desetletjih, saj je bilo rojstev vse do začetka 80-ih let okoli 30 tisoč na leto). Hkrati pa med 20-letnike (delovno sposobne prebivalce) že prihajajo manjše generacije rojene v 90-ih letih prejšnjega stoletja (ko se je na leto rodilo manj kot 20 tisoč otrok). Število delovno sposobnih (20–64 let) se tako od leta 2012 zmanjšuje, kar pomeni zmanjševanje potenciala aktivnega prebivalstva, ki se mu bodo morali prilagoditi sistemi financiranja socialne zaščite in povpraševanje na trgu dela. Ob sedanji ureditvi sistemov socialne zaščite predstavlja zmanjševanje števila delovno sposobnih in povečevanje koeficienta starostne odvisnosti vedno večji problem za financiranje teh sistemov. Koeficient starostne odvisnosti starejših je sicer v Sloveniji še vedno nižji kot v povprečju v EU, vendar se razlika zmanjšuje in po demografskih projekcijah EUROPOP2013 naj bi okoli leta 2022 presegel raven EU, kar med drugim kaže na povečevanje težav pri financiranju izdatkov povezanih s staranjem.

Indeks staranja prebivalstva za Slovenijo kaže, da število starejših presega število otrok od leta 2004. Število starejših se povečuje precej hitreje kot število otrok, med njimi pa močno narašča število starejših od 80 let. Leta 2015 je bilo starejših 21,4 % več kot otrok, kar je za 18,4 o. t. več kot leta 2004. Delež starejših v skupnem prebivalstvu se je do leta 2015 povečal na 17,9 %, otrok pa na 14,8 % (leta 2004: 15,0 % oz. 14,6 %). Starejših od 80 let je med prebivalci že 4,8 % (leta 2004: 2,9 %). Zato precej narašča tudi koeficient vzdrževanosti staršev, ki kaže razmerje med starejšimi od 85 let in starostno skupino 50–64 let. Ta koeficient je leta 1990 znašal 4,5, leta 2015 pa 9,7. Povečevanje deleža starejših kaže na nujnost prilagoditve družbe, okolja in socialnih sistemov na večje število starejših prebivalcev.

Koeficient starostne odvisnosti otrok in starejših ter indeks staranja prebivalstva, 2015

Ob nadaljevanju okrevanja gospodarstva se stopnja delovne aktivnosti od leta 2013 povišuje. Pred krizo je bila višja od povprečja EU, po padcu gospodarske aktivnosti leta 2009 se je znižala in bila v obdobju 2012-2014 pod povprečjem EU. Ob okrevanju gospodarske aktivnosti se je v zadnjih dveh letih povišala in bila v letu 2015 (65,5 %) znova izenačena s povprečjem EU. Med krizo se je nekoliko bolj znižala med moškimi, predvsem zaradi nadpovprečnega padca aktivnosti v gradbeništvu in nizkotehnoloških predelovalnih dejavnostih, ki zaposlujejo pretežno moške. Posledično se je vrzel med stopnjama zmanjšala, a stopnja za moške ostaja višja kot za ženske. V krizi so bili še posebej prizadeti mladi (15-24 let), saj se je njihova stopnja delovne aktivnosti v obdobju 2008–2013 najbolj znižala. Vendar se je leta 2015 tudi opazneje povišala, kar je med drugim posledica večjega obsega študentskega dela, demografskih gibanj in usmerjenosti aktivne politike zaposlovanja na mlade. Med starejšimi (55-64 let) ostaja stopnja v letu 2015 višja kot leta 2008, zlasti kot posledica pokojninske reforme in demografskega učinka, ko delovno aktivni vstopajo med starejše delavce in zvišujejo stopnje delovne aktivnosti starejših. Kljub temu pri starejših ostaja ena izmed najnižjih v EU.

V zadnjih dveh letih se je najbolj povišala stopnja delovne aktivnosti nizko izobraženih, na kar je vplivala struktura okrevanja gospodarske aktivnosti. V obdobju 2008–2013 se je najbolj znižala stopnja nizko izobraženih zaradi velikega zmanjšanja aktivnosti v gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih, kjer je zaposlena zlasti nižje izobražena delovna sila. Podobno kot v drugih državah EU se je stopnja delovne aktivnosti visoko izobraženih v omenjenem obdobju znižala najmanj, predvsem zaradi manjšega padca aktivnosti v dejavnostih, ki zaposlujejo visoko izobraženo delovno silo, in zaposlovanja v dejavnostih javnih storitev. V letu 2015 je glede na leto 2013 bila višja zlasti stopnja nizko izobraženih (za 4,7 o. t. oz. 36,8 %), skladno z občutnim povečanjem zaposlovanja preko zaposlitvenih agencij (predvsem v prvem letu okrevanja), ki delovno silo pogosto posredujejo v predelovalne dejavnosti, kjer prevladuje delovna sila s srednjo in nizko izobrazbo, v zadnjem letu pa tudi zaradi opaznega okrevanja neposrednega zaposlovanja v predelovalnih dejavnosti.

Sprememba stopnje delovne aktivnosti po različnih skupinah prebivalstva med 2008 Q2 in 2013 Q2 ter 2013 Q2 ter 2015 Q2

Ob nadaljnjem okrevanju gospodarstva se je v letu 2015 stopnja brezposelnosti drugo leto zapored znižala, a ostaja dvakrat višja kot leta 2008. Po anketi o delovni sili je dosegla najnižjo raven v tretjem četrtletju 2008 (4,1 %), zaradi padca gospodarske aktivnosti se je do leta 2013 močno povišala. Z okrevanjem gospodarske aktivnosti se je začela zniževati (desezonirano) v letu 2013, do leta 2015 pa je upadla za 1,2 o. t. (na 9,2 %) in bila nižja od evropskega povprečja (9,5 %), ki se mu je v času krize sicer precej približala. Na začetku krize se je bolj povišala med moškimi kot med ženskami zaradi velike prizadetosti gradbeništva in predelovalnih dejavnosti. Vendar je stopnja brezposelnosti žensk v letu 2012 ponovno presegla stopnjo moških, vrzel med spoloma pa se je do leta 2015 še nekoliko povečala. V zadnjih dveh letih se je stopnja najbolj znižala med nizko izobraženimi (za 4,5 o. t. na 13,7 % v 2015), skladno s strukturo rasti zaposlenosti pretežno preko zaposlitvenih agencij, ki posreduje delovno silo v predelovalne dejavnosti, med srednje in visoko izobraženimi pa je ostala na podobni ravni. V krizi so bili še posebej prizadeti mladi (15-24 let), saj se je v obdobju 2008–2013 njihova stopnja brezposelnosti povečala na 24,1 %, v nadaljnjih dveh letih pa se je opazneje znižala, na 15,5 % v letu 2015.

Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se je v zadnjem letu prvič po začetku krize nekoliko znižala, a ostaja več kot dvakrat višja od najnižje ravni leta 2009. Stopnja se je ob dlje časa trajajoči nizki ravni povpraševanja po delu od leta 2009 v Sloveniji močno povišala. Po skromnem povišanju leta 2014 se je v letu 2015 znižala na 4,7 %. Povišanje je bilo v obdobju 2009–2014 med moškimi in ženskami podobno, pri čemer se je stopnja med moškimi povišala zlasti na začetku omenjenega obdobja, med ženskami pa postopoma skozi celotno obdobje. Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se je med krizo najbolj povišala med mladimi, a se je v zadnjem letu opazneje znižala in znašala 6,1 %. Delež dolgotrajne brezposelnosti kljub znižanju v letu 2015 ostaja visok (51,5 %) in nekoliko višji od povprečja EU (49,4 %).

Sprememba stopnje brezposelnosti po različnih skupinah prebivalstva med 2008 Q2 in 2015 Q2

V letu 2015 se je razširjenost začasnih zaposlitev nadalje povečala. V drugem četrtletju 2015 je delež začasnih zaposlitev v skupnem številu zaposlenih znašal 17,8 %, kar je 1,3 o. t več kot v drugem četrtletju 2014 in še naprej presega povprečje EU. Na naraščanje razširjenosti začasnih zaposlitev po spremembah v regulaciji trga dela v letu 2013, ki so pripeljale do znižanja deleža v letu 2013, vpliva previdnost delodajalcev pri zaposlovanju in povečanje obsega študentskega dela v zadnjem letu. Delež začasnih zaposlitev je še vedno najvišji med mladimi (15-24 let), kjer je tudi najvišji v EU. Podobno kot v drugih državah je tudi pri nas delež začasno zaposlenih žensk večji kot moških.

Delež delnih zaposlitev v skupnem številu zaposlenih se je v letu 2015 ohranil na podobni ravni kot v preteklem letu, vendar je večji kot pred začetkom gospodarske krize. V drugem četrtletju 2015 je znašal 10,7 %, kar je za 0,2 o. t. manj kot v drugem četrtletju 2014. V obdobju 2008-2015 se je pri nas povečal nekoliko bolj kot v povprečju EU, na kar je po naši oceni vplivalo predvsem povečanje pomena študentskega dela za delovno aktivnost mladih. Prav zaradi razširjenosti študentskega dela med mladimi (15-24 let) je delež delnih zaposlitev največji v tej starostni skupini in je tudi precej nad povprečjem EU.

Delež začasnih zaposlitev v skupnih zaposlitvah mladih v starostni skupini 15-29 let v Sloveniji in EU in delež študentskega dela v skupnem številu delovno aktivnih mladih

Po visoki rasti v obdobju 2010–2013 se je rast minimalne bruto plače v zadnjih dveh letih upočasnila; razmerje med njo in povprečno plačo se je od začetka krize kljub temu močno zvišalo. Zaradi sočasnosti krize in sprememb zakonodaje je doseglo 50,8 %, kar je 10 o. t. več kot leta 2008 in nas uvršča povsem na vrh članic EU. V krizi je rast minimalne plače presegala tudi rast produktivnosti dela v dejavnostih zasebnega sektorja, zadnji dve leti pa je za njo zaostala. Ob enem največjih znižanj gospodarske aktivnosti v EU v krizi, je bilo realno zvišanje minimalne plače v Sloveniji največje (skoraj 30 %), medtem ko je ta v nekaterih članicah ostala nespremenjena več let, v nekaterih pa se je v posameznih letih celo znižala. Njen dvig je v letih 2010–2012 zaviral hitrejšo prilagoditev plač krizi, poslabšal stroškovno konkurenčnost gospodarstva in povečal brezposelnost. Obenem je zmanjšal plačno neenakost, kjer sicer že pred krizo nismo odstopali od povprečja EU. Ob koncu leta 2015 se je spremenila zakonska opredelitev minimalne plače (iz nje so se izvzeli dodatki za neugoden delovni čas), tako pa se obračunava od 1. januarja 2016. Za izboljšanje položaja njenih prejemnikov, ki pogosto delajo v neugodnem delovnem času, pa bi bilo treba prilagoditi tudi obdavčitev teh plač.

Število prejemnikov minimalne plače se je z okrevanjem gospodarstva leta 2015 precej znižalo (na 37.), glede na leto pred uveljavitvijo novega zakona o minimalni plači (2009) pa je ostalo skoraj dvakrat večje. Ob večji zaposlenosti se je v zadnjem letu opazno zmanjšal tudi delež prejemnikov minimalne plače v skupnem številu zaposlenih, a je ostal precej večji kot leta 2009 (6,2 %; 2009 3,0 %). Glavnina prejemnikov minimalne plače, kljub tretjinskemu zmanjšanju v zadnjih dveh letih (na 28.259, 2009 18.596), ostaja v dejavnostih zasebnega sektorja. V teh se je delež v obdobju 2009–2015 povečal s 3,8 % na 6,3 % zaposlenih. V dejavnostih javnih storitev je bilo v enakem obdobju povečanje sicer nizkega deleža bistveno večje (z 0,3 % na 5,7 %), k podvojitvi števila v zadnjih štirih letih (na 8.900) pa je privedlo zlasti znižanje plač javnim uslužbencem. Glede na leto 2009 se je število prejemnikov minimalne plače relativno in absolutno najbolj zvišalo v izobraževanju, kjer je bilo 45-kratno. Absolutno se je število močno zvišalo še v trgovini in zdravstvu ter socialnem varstvu.

Minimalna bruto plača, julij 2015, v SKM

Delež mladih, ki niso zaposleni, niti niso vključeni v izobraževanje (delež NEET) se je v Sloveniji v obdobju 2008–2014 povečal bolj kot v povprečju EU, a je ostal precej nižji. To je povezano z visoko vključenostjo mladih v srednje in terciarno izobraževanje, ki močno presega povprečje EU. Delež NEET je zato najnižji v starostni skupini 15-19 let. Precej višji je v starostni skupini 20-24 let, na kar vpliva skromno povpraševanje po delu mladih (brez izkušenj) s končano srednjo in terciarno izobrazbo (prva bolonjska stopnja), čeprav je zaradi visoke vključenosti mladih v terciarno izobraževanje še vedno nižji od povprečja EU. Delež NEET se je v obdobju 2008–2014 najbolj povečal v starostni skupini 25-29 let, kar je povezano s povečanjem števila diplomantov terciarnega izobraževanja, pomanjkanjem delovnih mest za terciarno izobražene in neskladjem veščin. Leta 2014 se delež kljub izvajanju programov Jamstva za mlade v starostnih skupinah 20-24 let in 25-29 let ni bistveno spremenil, v starostni skupini 30-34 let pa se je še nadalje povečal, na kar je poleg skromnega povpraševanja po delu vplivala tudi usmerjenost ukrepov aktivne politike zaposlovanja in interventnih ukrepov na trgu dela na mlajše od 30 let. Delež NEET je v starostnih skupini 20-24 let pri ženskah skoraj enak kot pri moških, v starostnih skupinah 25-29 let in 30-34 let pa je veliko višji in se je v krizi tudi bolj povečal. Ženske se soočajo z večjimi težavami pri prehodu iz študija v zaposlitev kot moški, kar je posledica slabih možnosti za zaposlitev za diplomante družboslovja, kjer prevladujejo ženske in omejevanja zaposlovanja v javnem sektorju, kjer je delež žensk večji kot v drugih dejavnostih.

Delež mladih (25-29 let), ki niso zaposleni, niti niso vključeni v izobraževanje, 2008 in 2014, v %

Izdatki za socialno zaščito so se po naraščanju na začetku krize v letih 2012 in 2013 zmanjšali. K temu so prispevale spremembe socialne zakonodaje in varčevalni ukrepi za uravnoteženje javnih financ, ki so začeli veljati leta 2012. Na rast v obdobju krize so vplivale slabšanje razmer na trgu dela, množično upokojevanje, in naraščanje potreb po zdravstvenih storitvah ter storitvah dolgotrajne oskrbe. Med večjimi izdatki so se naj bolj povečali izdatki za starost, ki predstavljajo tudi največji del izdatkov za socialno varnost. Zaradi večjega upokojevanja pred uveljavitvijo nove pokojninske zakonodaje, večje generacije upokojencev pa bi bilo povečanje izdatkov lahko še večje, če ne bi bili sprejeti ukrepi za omejevanje usklajevanja pokojnin z rastjo cen. Precejšnje je bilo tudi povečanje izdatkov za bolezen in zdravstveno varstvo.

V primerjavi z BDP Slovenija namenja manj sredstev za socialno zaščito kot v povprečju EU, najbolj za povprečjem EU zaostajamo pri izdatkih za brezposelnost. Kljub temu sistem zagotavlja relativno dobro dostopnost do zdravstva in zmanjšuje tveganje revščine. Primerjava izdatkov za socialno zaščito v SKM med Slovenijo in povprečjem EU pokaže, da Slovenija najbolj zaostaja za EU pri izdatkih za brezposelnost, kjer dosegamo le dobro polovico izdatkov v EU. Na slednje vpliva nizek delež prejemnikov nadomestil za brezposelnost, kar verjetno vpliva tudi na to, da je stopnja tveganja revščine brezposelnih v Sloveniji precej bližje povprečju EU kot stopnja tveganja za celotno prebivalstvo. Višino izdatkov v primerjavi z EU presegamo samo na področju izdatkov za socialno izključenost, kar verjetno skupaj z dobrim ciljanjem upravičencev vpliva tudi nato, da socialni transferji pri nas bolj zmanjšujejo tveganje revščine kot v povprečju EU. Na učinkovitost delovanja našega sistema pa kaže tudi dejstvo, da Slovenija precej manj sredstev porabi za delovanje sistema socialne zaščite (administrativne, upravne in druge stroške).

Izdatki za socialno zaščito po kupni moči na prebivalca, 2013

Po precejšnjem znižanju v obdobju krize, so se zadnji dve leti izdatki za zdravstvo realno povečali. V letu 2015 so po prvi oceni tekoči izdatki (brez investicij) znašali 8,5 % BDP in v letu 2014 8,6 % BDP. Izdatki za zdravstvo so tesno povezani s prihodki ZZZS, ker mora ta poslovati z izravnano bilanco in se ne more zadolževati ali zvišati prispevnih stopenj. K višjim prihodkom za obvezno zdravstveno zavarovanje, realno za 3,3 %, je v letu 2015 prispevala zlasti rast zaposlenosti in plač v zasebnem sektorju in dodatni prihodki povečanja prispevkov od študentskega dela. V veljavi je ostala tudi še večina ukrepov za uravnoteženo poslovanje ZZZS, ki so bili sprejeti letih krize. Tako so bila v letu 2015 dodatna sredstva že lahko namenjena za širitev in boljše vrednotenje nekaterih prioritetnih programov (referenčne ambulante, onkologija, domovi za starejše, biološka zdravila), skrajševanje čakalnih dob ter višje odhodke za boleznine. Obseg tekočih javnih izdatkov glede na BDP je v letih 2014 in 2015 po prvi oceni znašal 6,1 %, v strukturi izdatkov pa je delež javnih izdatkov porasel iz 71,4 % v letu 2014 na 71,9 % v letu 2015.

V obdobju krize so se izdatki za zdravstvo glede na BDP močno povečali, na prebivalca pa so ostali približno na pred krizni ravni. Ker se je BDP v Sloveniji v obdobju 2009-2013 znižal bolj kot v povprečju EU, so se izdatki v primerjavi z BDP nadpovprečno povečali in presegajo povprečje EU. V letu 2013 so tekoči izdatki za zdravstvo znašali 8,8 % BDP oziroma celotni izdatki, vključno z investicijami, 9,1 % BDP (EU: 8,7 % BDP). Tekoči izdatki za zdravstvo na prebivalca v SKM USD pa so se v obdobju 2009-2013 v Sloveniji skrčili približno toliko kot v državah EU (letno realno za 0,3 %). V letu 2013 so znašali 2511 SKM USD (2163 SKM EUR) kar je bilo na ravni 90,3 % povprečja EU (2008: 90,6 %) oziroma 73 % povprečja OECD (2008: 77 %).

Ukrepi v obdobju krize so prispevali k bolj učinkoviti strukturi porabe sredstev za zdravstvo. Za Slovenijo nam primerjava gibanja izdatkov za zdravstvo po namenu pokaže izrazit preobrat v obdobju krize, ki je bil pozitiven z vidika priporočil glede prestrukturiranja izdatkov v smeri večje učinkovitosti sistema: rast izdatkov za ambulantne obravnave se je okrepila, skrčili so se izdatki za bolnišnične obravnave, močno so porasla vlaganja v preventivo in javno zdravje in izrazito so upadli izdatki za upravljanje sistema. Manj spodbudno je, da čedalje bolj zaostajamo po deležu izdatkov za dolgotrajno zdravstveno oskrbo (SI: 10 %; OECD: 12 %), zlasti za patronažo in dodatke za pomoč na domu, v katero so razvitejše države OECD že pred krizo pospešile vlaganja, v Sloveniji pa je tudi med krizo rast za te namene ostala podpovprečna.

Stopnje rasti izdatkov za zdravstvo po namenu na prebivalca, Slovenija in OECD, 2005-2009 in 2009-2013

Po naraščanju v obdobju krize so celotni izdatki za dolgotrajno oskrbo (DO) v letu 2013 realno upadli. Izraženi v deležu BDP so se po zadnjem razpoložljivem podatku v letu 2013 tudi znižali in znašali 1,31 % BDP. Zaradi varčevalnih ukrepov v javnem sektorju so javni izdatki za DO v letu 2013 realno upadli za 2,9 %, znižali pa so se tudi zasebni izdatki iz naslova doplačil v inštitucijah (-1,7 %). V strukturi po virih financiranja se je ponovno povečal delež zasebnih izdatkov (27,5 %), v strukturi po namenu pa delež izdatkov za storitve socialne DO (33,3 %).

Zaostanek Slovenije za povprečjem OECD se v razvitosti dolgotrajne oskrbe povečuje. V obdobju 2005-2013 so se javni izdatki za DO v Sloveniji letno realno povečali za 2,2 %, v povprečju držav OECD pa za 4,0 % (OECD Health at a glance 2015). Slovenija po obsegu javnih izdatkov za DO (0,95 % BDP) čedalje bolj zaostaja za povprečjem držav OECD (2013: 1,66 % BDP). Zaostanek je velik po deležu zdravstvenih storitev DO (SI: 0,8 % BDP; OECD: 1,1 % BDP; to so predvsem patronaža, denarni prejemki, zdravstvena oskrba v inštitucijah), še večji pa po socialnih storitvah DO (SI: 0,1 % BDP; OECD: 0,5 % BDP: predvsem pomoč na domu). Razvitejše države OECD povečujejo zlasti javna vlaganja v DO na domu, v Sloveniji pa se ravno obratno povečuje razmerje med institucionalno oskrbo in oskrbo na domu. V letu 2013 je bilo že 77,7 % izdatkov namenjenih za DO v institucijah (domovi za starejše, posebni socialno varstveni zavodi, bolnišnice) in le 22,3 % za DO na domu zato je nujna čimprejšnja celovita sistemska ureditev področja financiranja dolgotrajne oskrbe.

Javni izdatki za dolgotrajno oskrbo (zdravstveni in socialni del) kot delež v BDP, 2013

Izdatki za pokojnine so se tudi leta 2015 povečali, prav tako ostaja visok proračunski transfer v blagajno ZPIZ. Izdatki za pokojnine vključno z letnim dodatkom so znašali 4,305 mrd. EUR in so bili višji za 0,4 % (izdatki brez upoštevanja letnega dodatka so bili na ravni leta 2014). Uskladitve pokojnin tudi to leto ni bilo. Povečanje števila starostnih upokojencev je bilo manjše kot pretekla leta (neto prirast 5.800, kar je skoraj trikrat manj kot v povprečju obdobja 2010–2013), saj se zaradi prehodnih obdobij (zadnje se bo izteklo leta 2020) z vsakim letom zaostrujejo pogoji za upokojevanje, pokojninska reforma pa vstopa v njeno polno delovanje. Višji so bili izdatki za letni dodatek, saj se je meja za prejem povečala s 622 EUR na 750 EUR pokojnine, povečanje letnega dodatka pa se je financiralo iz sredstev prejetih od Kapitalske družbe (19 mio. EUR). Proračunski transfer je znašal 1,482 mrd. EUR, kar je sicer manj kot v predhodnih dveh letih, a še vedno predstavlja 29,3 % prihodkov ZPIZ. 

Izdatki za pokojnine, izraženi v deležu BDP, so v Sloveniji še pod povprečjem EU, vendar naraščajo hitreje zaradi hitrega staranja prebivalstva. Po zadnjih podatkih je leta 2012 delež izdatkov za pokojnine v BDP ostal tik pod povprečjem držav EU. V primerjavi z letom 2008 je bil delež vseh pokojnin v BDP v EU višji za 1,2 o. t., v Sloveniji pa kar za 1,9 o. t. Izdatki za pokojnine naj bi se zaradi ZPIZ-2 srednjeročno stabilizirali, vendar naj bi spet začeli naraščati leta 2023 in do leta 2028 dosegli raven iz leta 2013, kar pomeni, da nova pokojninska ureditev ne zagotavlja dolgoročne javnofinančne vzdržnosti. Nasprotno pa naj bi v povprečju EU izdatki tudi dolgoročno ostali na sedanji ravni.

Izbrani prihodki in odhodki ZPIZ-a, Slovenija

Po upočasnitvi rasti na začetku krize in zmanjšanju v letih 2012 in 2013, se je bruto prilagojeni razpoložljivi dohodek na prebivalca po letu 2014 povečal. Rast se bruto razpoložljivega dohodka se je na začetku krize upočasnila kot posledica večjega padca gospodarske aktivnosti in zmanjšanja zaposlenosti kot v povprečju EU. V letih 2012 in 2013 se je zmanjšal, na kar so poleg zmanjšanja zaposlenosti in plač vplivali tudi sprejeti varčevalni ukrepi na področju socialnih transferov. Z izboljšanjem razmer na trgu dela se je bruto prilagojeni razpoložljiv dohodek na prebivalca leta 2014 povečal. V primerjavi z EU je Slovenija najvišjo raven bruto razpoložljivega dohodka na prebivalca v SKM dosegla leta 2008 (83,5 %), kar je bil večji zaostanek kot pri gospodarski razvitosti, merjeni z BDP po kupni moči (89 % povprečja EU). Z gospodarsko krizo in ukrepi za javno finančno konsolidacijo se je zaostanek pri razpoložljivem dohodku do leta 2014 (zadnji podatek) povečal na 22 o. t., kar je za 5 o. t. več kot je znašal zaostanek pri gospodarski razvitosti (glej kazalnik 2.1).

V strukturi razpoložljivega dohodka ima Slovenija v primerjavi z EU večji delež dohodkov od dela in precej manjši delež dohodkov od lastnine. V obdobju 2008-2014 se je v Sloveniji zaradi poslabšanja razmer na trgu dela delež dohodkov od dela (sredstev za zaposlene) v strukturi razpoložljivega dohodka znižal nekoliko bolj kot v povprečju EU, vendar je še vedno večji. Delež socialnih transferov v strukturi dohodka se v Sloveniji ne razlikuje bistveno od povprečja EU, podobno pa je bilo tudi njegovo povečanje v obdobju krize. Na drugi strani pa Slovenija bistveno odstopa od EU po deležu dohodkov od lastnine (leta 2014 je v Sloveniji znašal 2,3 %; v povprečju EU: 12,2 %).

Bruto prilagojeni razpoložljivi dohodek gospodinjstev in NPISG v SKM na prebivalca v Sloveniji in nekaterih državah EU, v letu 2014

Po upočasnitvi rasti dejanske individualne potrošnja na prebivalca na začetku krize in zmanjševanju v letih 2012 in 2013 se je leta 2014 padanje potrošnje ustavilo. Po hitri rasti v obdobju pred krizo se je njena rast na začetku krize močno upočasnila. Padec potrošnje v prvih letih krize sta po naši oceni preprečila predvsem rast plač v obdobju 2008-2010 zaradi uvajanja prenovljenega sistema plač v javnem sektorju in povišanja minimalne plače. Na zmanjšanje individualne potrošnje v letih 2012 in 2013 pa sta po naši oceni vplivala krčenje državne potrošnje in zmanjšanje razpoložljivega dohodka gospodinjstev zaradi zmanjševanja zaposlenosti in plač. Ob okrevanju gospodarske aktivnosti in povečanju razpoložljivega dohodka se je leta 2014 padanje dejanske individualne potrošnje ustavilo.

Zaostanek Slovenije v individualni potrošnji na prebivalca v SKM za povprečjem EU se je po letu 2010 povečal. Skromna rast razpoložljivega dohodka na začetku krize je kljub padcu gospodarske aktivnosti in zaposlenosti prispevala k ohranjanju dosežene ravni individualne potrošnje, ki je leta 2011 dosegala 80,2 % povprečja EU, kar je nekoliko večji zaostanek kot pri merilu gospodarske razvitosti (BDP na prebivalca, glej kazalnik 2.1). Na oddaljevanje od povprečja EU po letu 2011 so vplivali nujno potrebni varčevalni ukrepi v javnem sektorju, ki so zmanjšali potrošnjo socialnih transferjev v naravi in znižali povprečno plačo v letih 2012 in 2013. Kljub gospodarski rasti in skromni rasti individualne potrošnje v letu 2014 se je oddaljevanje individualne potrošnje na prebivalca v SKM od povprečja EU nadaljevalo na 75,7 %.

Dejanska individualna potrošnja v SKM na prebivalca, v letu 2014

Kljub povečanju kazalnikov dohodkovne neenakosti v obdobju 2008-2014 spada Slovenija med države z najnižjimi stopnjami dohodkovne neenakosti v EU. Tako ima Slovenija merjeno z Ginijevim količnikom drugo najnižjo stopnjo dohodkovne neenakosti v Evropi, po razmerju kvintilnih razredov (80/20), pa tretjo najnižjo. V zadnjem letu se je Ginijev količnik povečal za 0,6 o. t. na 25 %, dohodkovna neenakost po razmerju kvintilnih razredov (80/20) pa za 0,1 o. t. na 3,7. V obdobju 2008-2014 se je Ginijev količnik povečal za 1,6 o. t., razmerje kvintilnih razredov pa za 0,3 o. t.

Na povečanje dohodkovne neenakosti v obdobju krize je vplivalo zmanjšanje dohodkov v spodnjih dohodkovnih razredih. V njih se odražajo gospodarska kriza, ukrepi za javnofinančno konsolidacijo in spremembe socialne zakonodaje uveljavljene v letu 2012. Najnižjemu kvintilu se je delež dohodka na člana gospodinjstva od leta 2007 znižal za 0,8 %, najvišjemu pa povečal za 1,0 %. Če pogledamo po decilih, se je delež dohodka v času krize najbolj znižal najnižjim in najbolj zvišal najvišjim dohodkovnim decilom.

Kazalnika dohodkovne neenakosti, količnik Gini in 80/20, 2014

Zadovoljstvo z življenjem je jeseni 2015 v Sloveniji po šestih letih preseglo dolgoletno povprečje in se približalo predkriznim ravnem. Po rezultatih Standardnega Eurobarometra so bili ljudje v Sloveniji vsa leta bolj zadovoljni kot v povprečju EU, vendar pa je povprečje EU preseglo svoje dolgoletno povprečje že spomladi 2014. Splošno zadovoljstvo z življenjem je še vedno najvišje v državah EU bližje severu. V rezultatih meritev jeseni 2015 se kažejo že tudi posledice migracijskih pritiskov.

Zadovoljstvo se je jeseni 2015 zvišalo na vseh štirih področjih, ki jih meri Eurobarometer: zadovoljstvom s finančno situacijo gospodinjstva, osebno zaposlitveno situacijo, zaposlitveno in gospodarsko situacijo v državi. Med temi področji je najvišje zadovoljstvo s finančno situacijo gospodinjstva (64 %), ki je jeseni 2015 tudi preseglo predkrizno raven. Najnižje je zadovoljstvo z zaposlitveno situacijo v državi (7 %). Po drugi strani pa so se jeseni 2015 znižala optimistična pričakovanja na vseh področjih, razen glede osebne zaposlitvene situacije.

V rezultatih jesenske meritev 2015 izstopa problematika migracij, ki je morda vplivala tudi na oceno zadovoljstva. Migracije so lahko delni odgovor za relativno veliko zvišanje zadovoljstva v Sloveniji, saj ljudje v luči izkušnje in slike migracij spremenijo okvir ocenjevanja, prilagodijo svoja pričakovanja in merila in so bolj zadovoljni s tem, kar imajo (tj. krizna adaptacija) in do včeraj najpomembnejši problemi izgubijo svojo ostrino. Na vprašanje, katera sta trenutno dva največja problema v državi, z 48 % izstopa problem migracij, ki je tako presegel doslej najbolj izpostavljena problema nezaposlenosti (41 %) in ekonomske situacije (27 %). Pri oceni ključnih problemov na osebni ravni v zadnji meritvi ni bistvenih sprememb.

Zadovoljstvo z življenjem, v %

Prebivalec Slovenije lahko pričakuje nekaj več kot 58 let zdravega življenja, kar je bistveno manj od povprečja EU, vendar se je zaostanek kljub krizi zniževal. Po zadnjem razpoložljivem podatku lahko v letu 2013 rojena ženska pričakuje 59,5 let zdravega življenja, moški pa 57,6 let. V Sloveniji so se kljub krizi pričakovana leta zdravega življenja v letu 2013 precej zvišala, zaostanek za povprečjem EU pa se je nekoliko zmanjšal. Gre za kazalnik, ki izhaja predvsem iz subjektivnega dojemanje oviranosti pri opravljanju vsakodnevnih opravil, rezultati pa lahko nakazujejo tudi na večjo občutljivost prebivalstva pri ocenjevanju lastnega položaja.

Razmerje med pričakovanim trajanjem življenja in leti zdravega življenja se je v zadnjih letih izboljšalo, a ostaja med najnižjimi med državami EU. V Sloveniji preživimo zdravi 73 % življenja (EU: 76 %) kar vodi v predčasno upokojevanje in povečuje izdatke za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. Zmanjševanje razkoraka med pričakovanim trajanjem življenja in leti zdravega življenja naj bi v prihodnosti pomembno prispevalo k počasnejši rasti izdatkov za zdravstvo in s tem k dolgoročno vzdržnemu financiranju zdravstva in dolgotrajno oskrbe.

Zaostanek za povprečjem EU se zmanjšuje tudi po pričakovanih letih zdravega življenja pri starosti 65 let. V EU lahko oseba stara 65 let pričakuje v povprečju še 8,6 let zdravega življenja, v Sloveniji pa 7,4. Pred nekaj leti je bil zaostanek Slovenije za povprečjem EU še bistveno večji. V obdobju krize so se v Sloveniji zdrava leta življenja starejših od 65 let nekoliko zvišala, v povprečju EU pa znižala. Ugodno gibanje kazalnika v Sloveniji je verjetno odraz uspešnih preventivnih programov za varovanje zdravja starejših ter relativno visoke dostopnosti do zdravstvenih storitev, ki smo jo ohranili tudi v obdobju krize (glej poglavje 3.2).

Razmerje med pričakovanim trajanjem življenja in leti zdravega življenja, 2013, v %

Delež odraslih, starih 25-64 let z vsaj srednješolsko izobrazbo se v Sloveniji razmeroma visok in se povečuje. Po podatkih ankete o delovni sili (za drugo četrtletje) je leta 2015 znašal 86,5 %, kar je več kot v povprečju EU. V zadnjih desetih letih se je najbolj povečal v srednji (45-54 let) in najstarejši (55-64 let) starostni skupini, kar je povezano s prehajanjem mlajših, bolje izobraženih prebivalcev v višje starostne skupine. Delež odraslih, starih 25-64 let, z vsaj srednješolsko izobrazbo, je višji od povprečja EU v vseh starostnih skupinah. Delež prebivalcev z vsaj srednješolsko izobrazbo je pri moških višji kot pri ženskah, čeprav se je razlika med ženskami in moškimi v zadnjih desetih letih zmanjšala.

Delež mladih (20-24 let) z vsaj srednješolsko izobrazbo se v zadnjih desetih letih ni bistveno spremenil. Leta 2015 je bil približno enak kot leto prej in višji od povprečja EU (Slovenija: 90,1 %; EU: 82,3 %). Visok delež je povezan z visoko vključenostjo mladih (15-19 let) v srednješolsko izobraževanje, ki že več let znaša okoli 78 % in je višja od povprečja EU. Finančno dostopnost srednješolskega izobraževanja je leta 2014 povečala ponovna uvedba državnih štipendij za mladoletne dijake. Delež zgodnjih osipnikov se je leta 2015 povečal na 4,4 %, a je bil nižji od povprečja EU (11,1 %) nacionalnega cilja (5,0 %). Delež mladih (20-24 let) z vsaj srednješolsko izobrazbo je bil v krizi vseskozi približno enako visok, kar pričakujemo tudi v prihodnje. Kljub temu so rezerve za njegovo povečanje pri moških, pri katerih je nižji kot pri ženskah, kar je povezano z veliko višjim deležem zgodnjih osipnikov.

Delež mladih (20-24 let), z vsaj srednješolsko izobrazbo, drugo četrtletje, 2015, v %

Stopnja tveganja revščine v Sloveniji je v letu 2014 ostala najvišja v zadnjih desetih letih, a je še vedno nižja kot v povprečju EU. V letu 2014 je v primerjavi z letom prej ostala nespremenjena (14,5 % oz. okoli 290.000 ljudi). Nekoliko se je zmanjšala doslej najbolj ogroženim skupinam prebivalstva (gospodinjstvom z otroki, enočlanskim gospodinjstvom starejšim od 65 let, brezposelnim), po naši oceni zaradi sprememb socialne in pokojninske zakonodaj. Najbolj pa se je povečala enočlanskim gospodinjstvom pod 65 let. Po statusu aktivnosti se je stopnja tveganja revščine v preteklem letu povečala samo v skupini 'drugi neaktivni', na kar je po naši oceni vplivalo tudi zmanjšano uveljavljanje nekaterih pravic do socialne pomoči po uveljavitvi nove socialne zakonodaje.

Relativna vrzel tveganja revščine se je v primerjavi z letom poprej povečala iz 20,2 % na 22,0 % in je najvišja od začetka krize. Mediana dohodkov ljudi pod pragom tveganja revščine se je znižala še za 7 EUR. Prag tveganja revščine pa se je zvišal za 3 evre na mesec zaradi zvišanja povprečnega razpoložljivega dohodka gospodinjstev.

Stopnje tveganja revščine, 2014

Stopnja materialne prikrajšanosti (tj. prikrajšanost pri najmanj treh od devetih elementov) v Sloveniji se je v letu 2014 nekoliko zvišala. V letu 2014 se je povečala za 0,2 o. t. na 17,2 %, a je še vedno nižja od povprečja EU (18,6 %). Delež materialno prikrajšanih je bistveno višji za tiste, ki so pod pragom tveganja revščine (45 %), in je v zadnjem letu za 1,8 o. t. višji kot leto prej. Stopnja težke materialne prikrajšanosti (tj. štirje od devetih elementov) je v letu 2014 nekoliko nižja kot leto prej.

Delež gospodinjstev, ki si ne morejo privoščiti avtomobila (4,3 %), in ki ne zmorejo pokrivati stanovanjskih stroškov (22,5 %) je v letu 2014 višji kot leto prej in najvišji v zadnjih desetih letih. Višji kot leto prej je tudi delež tistih, ki si ne morejo zagotoviti toplega doma ali enotedenskih počitnic, a so bili ti deleži v času krize že višji. Delež tistih, ki si ne morejo zagotoviti mesnega ali ekvivalentnega obroka pa je s 7,9 % najnižji v zadnjih desetih letih. Delež tistih, ki si ne morejo privoščiti trajnih materialnih dobrin manjših vrednosti in zmožnosti gospodinjstva, da pokrijejo nepričakovane izdatke ostajajo na ravni preteklega leta (45,8 %), kar je za 4,2 o. t. več kot v letu 2007. Telefon, barvni TV, pralni stroj si lahko privoščijo skoraj vsi prebivalci, in to v enaki meri kot že leta 2008.

Materialna prikrajšanost, 2014

Količina izpustov toplogrednih plinov (TGP), ki se je v začetku krize zmanjšala, se po letu 2011 še nadalje zmanjšuje. Po oceni ARSO so skupni izpusti TGP v letu 2014 znašali okoli 16.600 Gg ekvivalenta CO₂, kar je bilo za 23 % manj kot v letu 2008, ko so bili največji, in za okoli desetino manj kot v predhodnem letu. V obdobju po začetku krize so se zmanjšali v vseh osmih skupinah virov. K skupnemu zmanjšanju sta največ prispevala energetika in promet, v katerih nastaja večina izpustov, pa tudi raba goriv v industriji in gospodinjstvih. V energetiki, kjer so izpusti skoraj izključna posledica proizvodnje termoelektrarn, je tolikšno znižanje v veliki meri posledica zaprtja največje med njimi. Vodilno mesto po izpustih je tako prevzel sektor prometa. Izpusti so se tudi tu znižali, a so po mednarodni primerjavi še vedno precej visoki. To je med drugim posledica z davčno politiko zagotovljenih ugodnih konkurenčnih pogojev (vračila trošarin) in obsežnih blagovnih tokov skozi Slovenijo. V letu 2014 so se zmanjšali tudi izpusti iz porabe goriv v gospodinjstvih, kar je lahko povezano z milejšimi vremenskimi razmerami, ter izpusti iz odpadkov in iz skupine drugo. Povečali pa so se v kmetijstvu in ponovno tudi iz industrijskih procesov, a so imeli na gibanje skupnih količin razmeroma majhen vpliv, ker je delež izpustov iz tega vira skromen. V izpustih TGP je največ ogljikovega dioksida, ki večinoma nastaja pri izgorevanju goriv, nato pa metana in didušikovega oksida, ki nastajata predvsem v kmetijstvu in na odlagališčih odpadkov.

Znižuje se tudi emisijska intenzivnost, a je bila do leta 2013 v mednarodni primerjavi kljub temu razmeroma visoka. Med gospodarsko krizo so se izpusti TGP ob velikem padcu BDP precej znižali, kar je močno pripomoglo tudi k doseganju mednarodnih zavez. Ker se je emisijska intenzivnost v povprečju EU izboljševala hitreje, se je zaostanek Slovenije v tej primerjavi kljub temu povečeval. V letu 2000 je bilo na enoto BDP v Sloveniji ustvarjenih za 14 % več izpustov kot v povprečju EU, v letu 2013 pa za okoli četrtino. V letu 2014 so se izpusti precej znižali, BDP v stalnih cenah pa povišal, s čimer se je emisijska intenzivnost gospodarstva precej izboljšala.

Izpusti toplogrednih plinov po kategorijah virov, Slovenija

Kljub zniževanju rabe primarne energije v zadnjih letih ostaja energetska intenzivnost razmeroma visoka. Eden od ciljev podnebno-energetskega svežnja držav EU do leta 2020 je tudi 20–odstotni prihranek energije glede na predvideno rabo v scenariju brez novih ukrepov. Države članice so glede na lastne scenarije rabe določile svoje neobvezujoče cilje. Tri četrtine držav mora rabo energije do leta 2020 znižati, nekatere pa morajo predvideno močno rast rabe energije le ublažiti; med njimi je tudi Slovenija. Ker so države EU na dobri poti, da omenjene cilje dosežejo, so do leta 2030 že določeni ambicioznejši cilji. V Sloveniji je k nižji rabi energije precej prispevala šibka gospodarska aktivnost, v zadnjih dveh letih pa tudi podnebne spremembe z višjimi letnimi temperaturami in nižjo rabo energije za ogrevanje. Zaviralno na zniževanje rabe energije pa deluje visoka raven rabe energije v prometu. Energetska intenzivnost Slovenije se je do leta 2007 večinoma približevala povprečni v EU, od takrat naprej pa se je zniževala počasneje. V letu 2014 je evropsko presegala za četrtino.

Na končno rabo energije v največji meri vpliva visoka raba v prometu, v zadnjih letih pa tudi manjša raba energije za ogrevanje. V obdobju 2005–2014 se je končna raba energije v Sloveniji zniževala dvakrat počasneje kot v EU. Raba v industriji se je zniževala sicer hitreje, vendar je to izboljšanje izničila večja raba energije v prometnem sektorju. To pripisujemo predvsem povečevanju tranzita skozi Slovenijo. Pri gospodinjstvih sta na zmanjševanje rabe energije za ogrevanje v zadnjih nekaj letih vplivali zlasti vgradnja delilnikov toplote v večstanovanjskih stavbah ter vse bolj izpopolnjene ogrevalne naprave, na velik padec v letu 2014 pa še posebej izredno toplo vreme v času kurilne sezone.

Končna raba energije po sektorjih porabnikov v Sloveniji in povprečju EU

Skupni obseg proizvodnje emisijsko intenzivnih industriji je v Sloveniji v zadnjih nekaj letih večinoma naraščal hitreje kot v povprečju ostalih panog predelovalnih dejavnosti. Prehitevanje je bilo prekinjeno v letih 2008 in 2009, predvsem zaradi nizkega obsega proizvodnje kovin, ter v letu 2014, predvsem zaradi skromnejšega obsega kemične industrije. Delež dodane vrednosti emisijsko intenzivnih industrij v skupni dodani vrednosti predelovalnih dejavnostih je v zadnjih petih letih znašal okoli četrtino in je med najvišjimi v državah EU. V Sloveniji sta pomen emisijsko intenzivnih panog in energetska intenzivnost predelovalnih dejavnosti večji kot v povprečju EU. S tem so večji tudi učinki emisijskega trgovanja na stroške proizvodnje, kar vpliva na poslovne rezultate in konkurenčnost. Za zmanjšanje izpostavljenosti višjim stroškom je ključnega pomena nadaljnje zniževanje energetske intenzivnosti ter tehnološko prestrukturiranje v emisijsko in energetsko intenzivnih panogah.

Delež emisijsko intenzivnih panog v predelovalnih dejavnostih in delež predelovalnih dejavnosti v dodani vrednosti gospodarstva, 2013

Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije je višji kot v povprečju EU, a se dolgoročno povečuje nekoliko počasneje. V Sloveniji se je bolj povečal predvsem leta 2009, ko je v krizi upadla končna raba energije za skoraj desetino, raba OVE pa je porasla za okoli petino. Po tem letu se je rast precej umirila. V letu 2014 se je zaradi toplega vremena v času kurilne sezone zmanjšala skupna končna raba energije, še bolj pa raba OVE za ogrevanje, tako da se je delež OVE nekoliko znižal. Ocenjujemo, da se v letu 2015 končna raba energije ni dosti spremenila in da je tudi raba OVE stagnirala. Na to je vplivala nizka proizvodnja hidroelektrarn, ponovno nadpovprečno toplo leto in manjša raba lesa za ogrevanje.

Slovenija ima v primerjavi z EU dvakrat višji delež OVE pri ogrevanju, višjega tudi pri elektriki, pri prometu pa nižjega. Tako v Sloveniji kot v EU je pri ogrevanju najpomembnejši OVE les, pri elektriki pa hidroenergija. Ostalih OVE je bilo tudi v letu 2014 pri nas razmeroma malo (12 %), v EU pa je bil ta delež trikrat večji, tudi zaradi intenzivnega izkoriščanja vetrne energije. To je tudi glavna razlika v njuni strukturi. Tudi po deležu OVE v prometu je Slovenija z 2,6 % v spodnji četrtini držav EU in daleč od zadanih ciljev. V zadnjih desetih letih se je raba OVE v Sloveniji povečala za skoraj 30 %, največ pa so k rasti prispevali les, biogoriva in sončna energija (prispevki k rasti znašajo 39 o. t., 18  o. t. in 14 o. t.). 

Podpore OVE se v zadnjih letih povečujejo zlasti v proizvodnji sončne energije. V letu 2005 je bilo za spodbujanje proizvodnje iz OVE izplačanih 16 mio. EUR podpor in večina je bila takrat namenjena hidroelektrarnam. Od leta 2010 se je znesek podpor OVE močno povečeval in je v letu 2015, ko je prevladala podpora sončnim elektrarnam, presegel 110 mio. EUR. S premikom podpor k dražjim vrstam energije se je tudi znesek podpore na enoto proizvodnje večkratno povečal.

Izplačana sredstva podpore proizvodnji električne energije iz OVE, Slovenija

Po zniževanju od leta 2009 se je delež cestnega blagovnega prometa leta 2015 povečal in ostal precej višji od povprečja EU. Medtem ko je v Sloveniji sredi prejšnjega desetletja hitro naraščal, je v EU stagniral, tako da smo povprečje EU presegli leta 2005, po letu 2009 ohranjali razliko okoli 6 o. t. in jo do leta 2014 nekoliko znižali. V letu 2015 se je obseg prevoženih tonskih kilometrov slovenskih avtoprevoznikov medletno močno povečal, za 10 %, prevoz blaga po železnici pa precej manj, za okoli 2 %. Delež cestnega prometa v blagovnem prometu je s tem ponovno presegel 81 %. Obseg cestnega prometa je raven iz obdobja pred krizo presegel za desetino, obseg prevozov po železnici pa za skoraj 19 %. Z vidika trajnostnega razvoja bi potrebovali hitrejše prestrukturiranje prevozov v prid železnici, k čemur bi pripomogla predvsem izpeljava nekaterih železniških infrastrukturnih projektov.

Obseg skupnega blagovnega prometa na prebivalca je v Sloveniji med najvišjimi v EU, predvsem zaradi tranzitne lege Slovenije in velike gostote prometne infrastrukture. Domači avtoprevozniki so zlasti v obdobju 2003–2008 močno povečali obseg prevozov in so v letu 2014 prevozili 2,3-krat toliko tonskih kilometrov na prebivalca kot povprečni prevozniki v EU. Povečevanje povezujemo s položajem Slovenije na križišču V. in X. evropskega transportnega koridorja, kjer je promet okrepila tudi širitev EU, ter z močno razvito avtocestno infrastrukturo, ki je po obsegu na prebivalca v EU največja. Relativno visok je v Sloveniji tudi obseg železniškega blagovnega prometa. K temu poleg razširjenosti omrežja veliko prispeva predvsem povezanost s koprskim pristaniščem, saj se okoli 60 % tam pretovorjenega blaga prepelje po železnici.

Slovenski prevozniki vse večji delež prevozov opravijo v drugih državah, hkrati pa po slovenskih cestah narašča delež prevozov tujih prevoznikov. Omenjeni trend se je nadaljeval tudi po letu 2008. V obdobju 2008–2014 se je obseg skupnih voženj slovenskih prevoznikov zmanjšal za več kot 5 %, obseg voženj vseh tovornjakov po ozemlju Slovenije pa za okoli 7 %. Pri tem so slovenski prevozniki obseg voženj (izključno) po tujini povečali za 26 %, obseg voženj v notranjem prometu in pri mednarodnih prevozih, ki so vsaj deloma vezani na ozemlje Slovenije (ko je blago naloženo ali razloženo v Sloveniji), pa zmanjšali za 16 %. Iz tega sledi, da se je na teritoriju Slovenije povečal prevoz prevoznikov iz drugih držav, to pa potrjujejo tudi podatki o prehodih cestninskih postaj avtocest. Iz njih je razvidno, da se je delež tujih tovornih vozil na naših avtocestah v obdobju 2008–2012 povečal za 15 o. t., na 68 %.

Cestni blagovni promet v Sloveniji in državah EU

Nastali odpadki, ki so se v krizi zmanjševali, so se v letih 2013 in 2014 povečali. Leta 2014 je v Sloveniji nastalo okoli 4,7 mio. ton različnih vrst odpadkov, kar je bilo za okoli 5 % več kot v letu 2012. Petina odpadkov je bila komunalnih, torej odpadkov iz gospodinjstev in njim podobnih, za katere ravnanje zagotavljajo obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja. V letu 2014 so se po okoli 15–odstotnem povečanju v letu prej nadalje povečali za okoli 5 %. Količina ločeno zbranih, ki se dolgoročno povečuje, se je povečala na 65 % nastalih. Preostale štiri petine odpadkov so nastale pri opravljanju proizvodnih in storitvenih dejavnosti. Količina teh se je po začetku krize precej zmanjšala, po letu 2012 pa nekoliko povečala. Velika večina, okoli devet desetin, jih je nastalo v štirih dejavnostih: (i) predelovalni dejavnosti, (ii) gradbeništvu, (iii) oskrbi z vodo, ravnanju z odplakami in odpadki, saniranju okolja ter (iv) oskrbi z električno energijo, plinom in paro.

Ravnanje z odpadki se izboljšuje. V letu 2014 je celotna predelava odpadkov znašala okoli 6,1 mio. ton, kar je bilo po dveh letih zmanjševanja približno toliko kot v letih 2010 in 2011. Dejansko predelana, brez priprave na predelavo ali odstranjevanje in zasipanja, je bila približno polovica te količine. Recikliranje, ki je postopek ponovne predelave in z okoljskega stališča zelo zaželeno ravnanje, je obsegalo okoli 2,7 mio. ton, to je 44 % celotne predelave. Odlaganje, ki je v hierahiji ravnanja na zadnjem mestu, je obsegalo okoli 283 tisoč ton, kar je skoraj desetino manj kot v letu prej in okoli 5 % celotne predelave. Med komunalnimi odpadki, ki so se že v dveh tretjinah zbrali ločeno in kjer mora biti hkrati pred odlaganjem obvezno obdelan tudi mešani preostanek, se je delež odloženih zmanjšuje in je v letu 2014 znašal okoli četrtino.

 Primerjava z EU pokaže, da v nastanku komunalnih odpadkov dosegamo boljše rezultate. V letu 2014 je v Sloveniji nastalo 43 kg oz. 9 % manj komunalnih odpadkov na prebivalca kot v povprečju EU. V tej primerjavi so bili ti odpadki v Sloveniji v večjem deležu reciklirani in v manjšem deležu odloženi, a hkrati jih je razmeroma veliko ostalo v nedokončani predelavi (skupina ostalo). V EU pa je bilo že šest držav, kjer je delež odloženih komunalnih odpadkov znašal manj kot 5 % nastalih.

Nastali komunalni odpadki in delež odloženih, 2014

Porabi mineralnih gnojil in pesticidov se dolgoročno zmanjšujeta, v letu 2014 pa sta se nekoliko povečali. Za gnojenje kmetijskih površin so kmetijski pridelovalci v letu 2014 porabili okoli 136 tisoč ton mineralnih gnojil, v tem okoli tretjino glavnih rastlinskih hranil (dušika, fosforja in kalija, to je gnojil NPK). To je bilo za okoli 3 % več kot v letu prej, a za okoli 13 % manj oz. v preračunu na površino kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) za okoli 11 % manj kot v povprečju zadnjih desetih let. Prodana količina aktivnih snovi pesticidov je v letu 2014 obsegala okoli tisoč ton; pri tem sta bili v kmetijstvu, po prvič objavljeni oceni, porabljeni okoli dve tretjini. Skupna prodaja je bila za okoli desetino večja kot v letu prej, vendar za 16 % manjša kot v povprečju zadnjih desetih let. Večina prodanih pesticidov je fungicidov, namenjenih varstvu rastlin pred boleznimi, in nato herbicidov, namenjenih zatiranju plevelov.

Učinkovitost kmetijstva, merjena s povprečnimi pridelki najpomembnejših poljščin, med leti niha v veliki odvisnosti od vremenskih razmer, merjena s povprečno mlečnostjo pa se izboljšuje. V letu 2014 se je povprečni hektarski pridelek pri obeh osnovnih poljedelskih kulturah pod vplivom zelo ugodnih vremenskih razmer močno zvišal, pri pšenici za okoli petino in pri koruzi za dve tretjini. Pri obeh kulturah je bil višji tudi v primerjavi z zadnjim desetletnim povprečjem in ker ni previsok, lahko to kaže na boljšo izkoriščenost naravnih virov. Dolgoročno se zvišuje tudi razmeroma nizka povprečna mlečnost na žival, kar je z vidika obremenjevanja okolja na enoto proizvoda ugodno. Skupna obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s številom živine na enoto površine, pa je sicer razmeroma visoka, vendar se po rezultatih popisov v zadnjih letih znižuje.

Delež v ekološko kontrolo vključenih zemljišč se zvišuje in je višje kot v povprečju EU. V letu 2014 je bilo v sistem nadzora ekološkega kmetovanja vključenih okoli 5 % kmetij z okoli 9 % KZU. To je manj od načrtovanega, a več kot v povprečju EU. V zadnjem letu se je povečala le površina kmetij z že pridobljenim certifikatom, površina v preusmeritvi pa se je znižala. V strukturi močno prevladujejo živinoreji namenjeni trajni travniki in pašniki, a se rast bolj povečuje pri ostalih zemljiščih, kjer je pridelava spodbujena z visokim povpraševanjem. V letu 2014 so se ekološki rastlinski pridelki pod vplivom ugodnih vremenskih razmer izrazito povečali, hkrati se je povečala tudi prireja v živinoreji.

Povprečni pridelek najpomembnejših poljščin in prireja mleka

Posek lesa se dolgoročno povečuje, leta 2014 pa je bil izrazito velik zaradi saniranja obsežnega žledoloma. V tem letu je bilo posekane okoli 6,4 mio. m³ lesne mase, kar je za 62 % več kot v letu prej in skoraj dvakrat toliko kot je znašal povprečni letni posek v obdobju po letu 2000. Medtem ko je evidentirani posek v predhodnih letih pomenil le okoli dve tretjini dopuščenega, ga je v letu 2014 prvič v obdobju njegovega spremljanja dosegel oz. nekoliko presegel. Zaradi po žledu obsežne poškodovanosti gozdov se je močno povečal predvsem sanitarni posek, na dve tretjini skupne količine, posek za nego gozdov, ki je v običajnih razmerah v večini, pa se je zmanjšal. Ob ponovno nekoliko večjem letnem prirastku lesa se je intenzivnost poseka močno povišala, za 28 o. t., na 74 %. To je po količinah, ne pa tudi po strukturi, zelo blizu predvidenemu v Akcijskem načrtu za povečanje konkurenčnosti, po katerem bi se lahko posek lesa ob zagotovitvi trajnostnega razvoja povečal na 6,5 mio. m³, intenzivnost poseka pa na 75 %.

Večji posek se odraža v večji proizvodnji lesnih sortimentov in v povečanem neto izvozu, neizkoriščeni potencial gozdno-lesne verige ostaja razmeroma velik. V letu 2014 je bilo pridobljenih okoli 5,3 mio. m³ okroglega, to je nepredelanega lesa, kar je za okoli polovico več kot v letu prej in za 85 % več kot v povprečju po letu 2000. Posledice žledoloma so se močno odrazile v strukturi pridobljenega industrijskega lesa: najbolj se je povečala količina lesa za celulozo in plošče, ki je les nižje kakovosti in primeren za doseganje nižje dodane vrednosti, najmanj pa najkakovostnejšega lesa, to je hlodov za žago in furnir. Okoli polovica povečanja pridobljenih lesnih sortimentov glede na leto prej je bila usmerjena v izvoz, tako da se je skupni letni izvoz lesa, ki se že dalj časa povečuje, povečal za 54 %. Ob skupnem zmanjšanju uvoza za okoli petino se je neto izvoz lesa skoraj podvojil, na 1,9 mio. m³. Pri tem se je precej povečal tudi neto izvoz najkakovostnejšega lesa (za 60 % oz. za okoli 400 tisoč m³), čeprav se je njegova proizvodnja povečala najmanj (za 25 % oz. za okoli 420 tisoč m³).

Posek lesa in njegova struktura, Slovenija

Delež pobranih okoljskih davkov v BDP se je leta 2014 po več letih skoraj neprekinjene rasti nekoliko znižal, ob visokih trošarinah na energente pa je bil še vedno precej višji kot pred začetkom krize. Zaradi višjih trošarinskih stopenj in višjih ali novih ostalih dajatev (uvedba CO₂ dajatve za pogonska goriva, prodaja emisijskih kuponov, dvig letne dajatve za uporabo cest) so bili prihodki od okoljskih davkov glede na BDP leta 2014 za 0,9 o. t. višji kot leta 2008 in 0,7 o. t. višji kot leta 2005. Leta 2014 so se nekoliko znižali, kar je posledica zaostajanja rasti pobranih trošarin od tekočih goriv za rastjo BDP in majhnega upada prilivov davkov na onesnaževanje okolja (med drugim zaradi znižanja dajatve na uporabo fluoriranih toplogrednih plinov).

Več kot tri četrtine okoljskih davkov predstavljajo davki na energijo, v zadnjih letih pa na pomenu nekoliko pridobivajo davki na onesnaževanje in promet. Prihodki od davkov na energijo so leta 2014 predstavljali 77 % pobranih okoljskih davkov; glavnina so bili prihodki od trošarin na tekoča goriva. Njihova poraba je v Sloveniji razmeroma visoka zaradi obsežnega tranzitnega in ostalega cestnega prometa, kar je med drugim povezano z razpršeno poseljenostjo in nezadostno infrastrukturo javnega potniškega prometa. V zadnjih letih so se po deležu med prihodki od okoljskih davkov nekoliko okrepili: (i) davki na promet, ki so leta  2014 dosegli 12-odstotni delež; glavnino predstavlja letna dajatev za uporabo cest in (ii) davki na onesnaževanje, ki so tega leta dosegli 9-odstotni delež; zaradi širše obdavčitve izpustov CO₂. Delež davkov na rabo naravnih virov, ki je nizek, je bil stabilen. Večji del bremena okoljskih davkov, okoli dve tretjini, so nosila gospodinjstva. To je delno povezano z metodološko poenostavitvijo, po kateri se gospodinjstvom pripiše večino porabe pogonskih goriv in s tem davkov na energijo. 

Po obremenitvi z okoljskimi davki glede na BDP Slovenijo med državami EU prehiteva le Danska. Delež prihodkov od okoljskih davkov v BDP je bil v Sloveniji leta 2014 za 1,4 o. t. višji kot v povprečju EU. Visok delež izhaja predvsem iz obsežne rabe pogonskih goriv v cestnem prometu, razmeroma visoka pa je bila tudi stopnja obdavčitve energentov. Implicitna davčna stopnja na energijo, ki je znašala 236,4 EUR na tono naftnega ekvivalenta porabljene končne energije, je bila leta 2014 le malenkost nad tehtanim povprečjem EU, netehtano povprečje EU pa je presegala za 17 %.

Prihodki od okoljskih davkov, Slovenija in EU, 2014

Gospodarska aktivnost, merjena z realno stopnjo rasti BDP, je bila leta 2014 pozitivna v vseh regijah, razen v zasavski. Najvišji gospodarski rasti sta bili ponovno v gorenjski in v primorsko-notranjski regiji. Še vedno negativna, a kljub temu manj kot leto prej, je bila v zasavski. Tu je bil tudi najnižji BDP na prebivalca, na ravni okoli 58 % slovenskega povprečja. Edina regija, ki je to povprečje presegla, je bila ponovno osrednjeslovenska; preseganje je bilo okoli 42–odstotno.

Zaostajanje v BDP na prebivalca za povprečjem EU, ki se je v krizi povečalo, se je leta 2014 zmanjšalo v obeh kohezijskih regijah. Zahodna Slovenija je bila blizu evropskega povprečja, vzhodna pa je za njim zaostajala za već kot 30 % (leta 2008 v tej primerjavi zahodna na 108 % in vzhodna na 73 %). Po letu 2008 se je razkorak do evropskega povprečja povečeval v vseh regijah, bolj pospešeno v regijah zahodne Slovenije, še posebej v obalno-kraški. Ta ga je leta 2014 glede na leto 2008 povečala za 14 indeksnih točk. Med regijami vzhodne Slovenije je razkorak najbolj povečala zasavska regija, za 15 indeksnih točk. Opazovana gibanja so bila leta 2014 v vseh regij obratna, saj zaostanek ni več povečala nobena regija.. Povprečje EU pa v vsem opazovanem obdobju presega ena izmed regij, to je osrednjeslovenska. Leta 2014 ga je presegla za 17 %, kar pa je bilo za 12 indeksnih točk manj kot leta 2008.

Kriza je imela navidezno ugoden učinek na medregionalne razlike, ki se od leta 2010, ko so bile najvišje, zmanjšujejo. Relativna razpršenost BDP na prebivalca se po naših izračunih od leta 2010 zmanjšuje, vendar ne zaradi rezultatov politike pospeševanja enakomernejšega razvoja v regijah. To je posledica večjega padca gospodarske aktivnosti v regijah, ki ustvarijo največji delež slovenskega BDP in kjer je tudi BDP na prebivalca najvišji. Relativna razpršenost je v Sloveniji med najnižjimi v državah članicah EU. Tudi razmerje med regijama s skrajnima vrednostima BDP na prebivalca je relativno nizko v primerjavi z državami EU, kjer je ta razlika tudi do 10-kratna (npr. Združeno kraljestvo), kar pa je s stališča majhnosti Slovenije tudi razumljivo. Leta 2014 so se v Sloveniji nadaljevali trendi iz prejšnjih let in razmerje se je le malo povečalo, z 1:2,4 na 1:2,5.

Leta 2015 se je stopnja registrirane brezposelnosti nadalje zmanjševala v vseh regijah, razen v pomurski. Najbolj se je zmanjšala v zasavski regiji, kar pa je pretežno posledica statističnega učinka. Po novi NUTS 3 uredbi je namreč k tej regiji priključena občina Litija, ki ima podpovprečno stopnjo registrirane brezposelnosti, ostale tri občine zasavske regije pa nadpovprečno. Stopnja registrirane brezposelnosti se je v zasavski regiji zmanjšala za 2,5 o. t., brez teh sprememb pa bi se le za eno o. t.. Če ne upoštevamo statističnega učinka, se je najbolj zmanjšala v koroški regiji, za 1,5 o. t.. Nadpovprečno visoko stopnjo so ohranile iste regije kot leto prej; vse z izjemo primorsko-notranjske so v kohezijski regiji vzhodna Slovenija. Najvišjo stopnjo je imela pomurska regija, kjer je porasla za 0,5 o. t., na 18,9 %. S tem je bila za več kot polovico višja kot v slovenskem povprečju. Najnižjo, za skoraj tretjino nižjo od slovenskega povprečja, je imela ponovno gorenjska regija, in sicer 8,6-odstotno.

Razlike med regijami v stopnji registrirane brezposelnosti, merjene z absolutno razpršenostjo, so bile zadnja štiri leta stabilne. V začetku krize so se medregionalne razlike povečevale in dosegle svoj vrh v letu 2010, ko je stopnja razpršenosti znašala 2,4 %. Po letu 2010 so se zmanjšale, zaradi hitrejšega naraščanja brezposelnosti v regijah zahodne Slovenije s podpovprečno stopnjo, in v zadnjih štirih letih ostale razmeroma stabilne, z majhnimi medletnimi nihanji. V letu 2015 so znašale 1,8 %, kar je za 0,1 o. t. več kot leto prej. Povečalo pa se je razmerje med regijama s skrajnima vrednostima, z 1:1,9 na 1:2,2. To je posledica povišane stopnje registrirane brezposelnosti v pomurski regiji in znižane v gorenjski.

Mladi so bili v krizi ob krčenju trga dela nesorazmerno bolj prizadeta skupina brezposelnih v vseh regijah. Po letu 2013, ko je začela skupna stopnja registrirane brezposelnosti v regijah že padati, se je ta pri mladih od 15 do 29 let še močno povečevala, najbolj v zasavski, primorsko-notranjski in osrednjeslovenski regiji, ter dosegla vrh v letu 2014. V letu 2015 se je v vseh regijah sicer zmanjšala, najbolj v zasavski regiji, za 5,5 o. t., vendar je še vedno ostala najmanj za en in pol krat tolikšna kot skupna stopnja. Najvišja je bila v pomurski regiji in znašala 29,8 %, kar je bilo za 2,2 krat toliko kot v gorenjski regiji z najnižjo stopnjo.

Zemljevid: Stopnje registrirane brezposelnosti po regijah, 2015