Poročilo o produktivnosti 2022

Stanje in trendi na področju
 

… produktivnosti in konkurenčnosti Slovenije

Produktivnost (BDP na zaposlenega v standardih kupne moči) je leta 2021 dosegla 84 % povprečja EU. S tem se je po več kot desetletju počasne rasti produktivnosti zaostanek Slovenije za povprečjem EU šele vrnil na raven pred izbruhom gospodarsko-finančne krize leta 2008. Produktivnost so v daljšem obdobju poganjali izvozno usmerjeni deli gospodarstva. Tudi večina energetsko in emisijsko intenzivnih dejavnosti, ki so trenutno najbolj izpostavljene izzivom energetske krize in nujnega zelenega prehoda, je v preteklem obdobju krepila ali vsaj ohranjala izvozno konkurenčnost. Slabo izkoriščen potencial pa že dlje časa predstavljajo na znanju temelječe storitve. 

V letu 2022 se v razmerah ohlajanja gospodarske aktivnosti nakazuje postopna ciklična upočasnitev realne rasti produktivnosti poslovnega sektorja, izvozni blagovni tržni delež pa se je pričel zniževati že v letu 2021. Rast stroškov dela se je v razmerah visoke inflacije in pomanjkanja delavcev v prvi polovici leta 2022 še nekoliko okrepila, pospešuje se tudi rast cen tržnih storitev. Domači stroškovni pritiski bi se ob dodatni krepitvi tako lahko pridružili globalnim stroškovnim pritiskom, ki so se zaradi visoke rasti cen surovin pričeli krepiti že v letu 2021. 

Pospešitev rasti produktivnosti je, zaradi starajočega se prebivalstva in že zdaj visoke stopnje zaposlenosti, ključna za zmanjšanje razvojnega zaostanka (BDP na prebivalca v standardih kupne moči) in v končni fazi za povečanje blaginje. Za to bo treba okrepiti investicije in rast skupne faktorske produktivnosti, 
tj. učinkovitejše rabe proizvodnih dejavnikov. To terja vodenje premišljene ekonomske politike, usmerjene v ambiciozno pospeševanje dolgoročne rasti produktivnosti, kar bo tudi omogočilo vzdržno rast plač ob ohranjanju konkurenčnega položaja.
 

… finančnega poslovanja podjetij

Splošno finančno stanje podjetniškega sektorja je leta 2021 ostalo precej ugodno. Sposobnost odplačevanja dolgov se je po prehodnem poslabšanju leta 2020 zlasti v nekaterih z epidemijo covida-19 najbolj prizadetih tržnih storitvah (gostinstvu, kulturno-rekreacijskih dejavnostih), leta 2021 poslabšala v holdingih in lizingih. Delež podjetij z razmeroma močno izpostavljenostjo tveganju plačilne nesposobnosti je bil leta 2021 tako nižji kot v obdobju gospodarsko-finančne krize, deleži teh podjetij v zaposlenosti, kapitalu in dodani vrednosti podjetniškega sektorja pa so bili celo nižji kot leta 2008.

Podjetniški sektor je, ob podpori številnih interventnih ukrepov, dokaj uspešno prestal krizo zaradi covida-19, saj se plačilna sposobnost podjetniškega sektorja do sredine leta 2022 ni poslabšala, število začetih stečajnih postopkov nad pravnimi osebami in samostojnimi podjetniki pa je bilo v prvih devetih mesecih leta 2022 manjše kot v enakem obdobju leta 2019. A vojna v Ukrajini in izredne razmere, predvsem na energetskih trgih, ob visoki inflaciji in zaostrovanju denarne politike, postavljajo podjetniški sektor pred nove izzive. S tem povezani ukrepi ekonomske politike morajo čim bolj podpirati zdrava jedra gospodarstva, ki niso prezadolžena in so sposobna dolgoročno preživeti, med njimi še posebej razvojno naravnane nišne dele gospodarstva, ki imajo velik potencial za rast.
 

… v spremenjenem globalnem ekonomskem kontekstu

Spremembe globalnih verig vrednosti (GVV), v katere je Slovenija kot majhno odprto gospodarstvo močno vpeta, so odločilnega pomena za njeno konkurenčnost. Preoblikovanje GVV, ki se odraža tudi v vračanju proizvodnje ali delov proizvodnje v Evropo, ponuja številne še neizkoriščene priložnosti tako za Slovenijo kot tudi za druge države Srednje in Vzhodne Evrope. Anketni podatki za podjetja iz Slovenije sicer kažejo, da v zadnjih dveh letih še ni prišlo do večjih sprememb lokacij proizvodnje, podjetja poročajo le o spremembi geografske strukture dobaviteljev vhodnih virov. Zaostanki Slovenije pri ustvarjeni dodani vrednosti v izvozu, predvsem za vodilnimi inovatorkami, kažejo na potrebo po dodatni krepitvi mednarodne vpetosti storitvenih (še posebej na znanju temelječih) dejavnosti in po nadgradnji funkcij, ki jih slovenska podjetja opravljajo v nestoritvenih dejavnostih. 
 

… ter pod vplivom prehoda v nizkoogljičnost in krožnost

Po sprejetih ciljih v Celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) naj bi se izpusti toplogrednih plinov (TGP) v Sloveniji do leta 2030 zmanjšali za okoli tretjino in se do leta 2050 neto izničili. A nacionalne cilje bo treba prilagoditi ambicioznejšim skupnim ciljem EU in preiti z linearnega na krožni model gospodarjenja. Dolgoročni vpliv podnebnih sprememb na skupno gospodarsko aktivnost in zaposlovanje naj bi bil sicer skromen, izziv pa so povezane spremembe v strukturi gospodarstva, še posebej v dejavnostih, ki so pod pritiskom zelene preobrazbe (energetika, rudarstvo, energetska intenzivna industrija, gradbeništvo in kmetijstvo). Po drugi strani se bodo v dejavnostih, ki pozitivno vplivajo na okolje, odpirale nove priložnosti za razvoj in nova delovna mesta, za katera pa bodo potrebna nova znanja in spretnosti.

Trajnost na ravni podjetij, ki je bila še pred desetletjem predvsem niša in v funkciji odnosov z javnostmi, v zadnjih letih postaja pogoj za uspešno poslovanje in vir nove konkurenčne prednosti. Zelenega prehoda podjetniškega sektorja namreč ne pospešuje le zakonodaja, ki se bo v prihodnjem obdobju še zaostrila, pač pa trajnostno usmerjenost hkrati vse bolj pričakujejo tudi potrošniki, investitorji in zaposleni. V prihodnje bo, tudi zaradi generacijskih učinkov, ta trend postajal še izrazitejši. Podjetja bodo morala zato, za povečanje donosov, optimizirati poslovanje tudi z vidika ustvarjanja širših gospodarskih, družbenih in okoljskih koristi, skladno z novo paradigmo integriranega pametnega krožnega gospodarstva.

Ključni dejavniki produktivnosti z usmeritvami, kako naprej
 

Z agilnim poslovnim okoljem in ekosistemskim pristopom

Slovenija se pri večini kazalnikov kakovosti delovanja institucij uvršča v spodnjo polovico držav EU. Reševanje strukturnih problemov v institucionalnem okolju, še posebej debirokratizacija, zato ostaja prioriteta, vse pomembnejša izziva z vidika produktivnosti pa sta odgovornost in učinkovitost države, še posebej pri podpori delovanju podjetij. Zadnje se nanaša tako na javne storitve, ki jih država zagotavlja neposredno, kot na vzpostavljanje znanstvenoraziskovalnega, inovacijskega in digitalnega ekosistema. Zaostanek Slovenije je sicer največji pri kazalnikih participacije in odgovornosti države, ki sta v hitro spreminjajočem se in kompleksnem okolju vse pomembnejši tudi za produktivnost in konkurenčnost.

Med ovirami pri poslovanju podjetja pogosto omenjajo tudi davčni sistem. Glede na razvojne izzive, ki zahtevajo javno financiranje, in dosedanje davčne spremembe, ki so privedle do doslej najnižjega odstotka davčnih prihodkov glede na BDP, ocenjujemo, da bodo nadaljnja znižanja davčnih obremenitev težko izvedljiva. Je pa zato še toliko pomembneje obravnavati šibkosti, povezane s kompleksnostjo davčnega sistema – predvsem številom davčnih postopkov in časom, ki ga podjetja potrebujejo za izpolnjevanje davčnih obveznosti – pa tudi pogostostjo spreminjanja davčne zakonodaje, vključno z davčnimi stopnjami.
 

Z vključujočim odnosom in krepitvijo socialnega kapitala

Socialni kapital je vse pomembnejši dejavnik produktivnosti, ki vpliva tudi na kakovost življenja v širši družbi. Slovenija se po samoocenjeni uspešnosti zaposlenih in po zavzetosti zaposlenih uvršča v povprečje držav EU, pri čemer zlasti pri samooceni uspešnosti zaposlenih še vedno močno zaostaja za vodilnimi inovatorkami. Hkrati pa se celotna Evropa med desetimi regijami sveta po uspešnosti zaposlenih uvršča na tretje, po zavzetosti zaposlenih pa zgolj na zadnje mesto. Zavzetost zaposlenih torej ostaja pomemben izziv pri krepitvi socialnega kapitala. Za višjo kakovost zaposlitve in delovnega mesta pa je treba več pozornosti nameniti prožnosti delovnega časa, tudi za boljše usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, ter delovanju v skladu z varstvom in zdravjem pri delu. 
 

Z razvojem človeških virov

Ob dvigu ravni izobrazbe odraslih in delovno aktivnih se hkrati povečujejo neskladja na trgu dela. Delež terciarno izobraženih, ki opravljajo delo z zahtevano največ srednješolsko izobrazbo, raste, kar je med drugim posledica: (a) neskladij med vpisom v srednješolsko in terciarno izobraževanje ter potrebami po delovni sili, kot posledice odsotnosti strateškega planiranja razvoja človeških virov in (b) prepočasnega in premalo ambicioznega preoblikovanja podjetniškega sektorja. Zeleni in digitalni prehod narekujeta prilagoditev ter krepitev znanj, veščin in kompetenc mladih ob istočasnem intenzivnem preusposabljanju zaposlenih, tako kot tudi druge spremembe, zaradi katerih je treba večji poudarek nameniti prečnim spretnostim. Ob naraščajočem pomanjkanju delovne sile bi Slovenija morala aktivneje privabljati usposobljene kadre iz tujine, in sicer s poenostavitvijo postopkov, informacijsko podporo ter nasploh izboljšanjem delovnih pogojev in možnosti za njihov profesionalni razvoj. Vključitev priseljencev in migrantov, ki niso zaposleni ali pa nimajo dostopa do trga dela, pa zahteva proaktivno migracijsko in integracijsko politiko.
 

S strateškim prehodom v inovacijsko podprto rast

Slovenija je po močnem poslabšanju v obdobju 2017–2019 šele leta 2022 presegla vrednost evropskega inovacijskega indeksa iz leta 2015. V tem času je izgubila precej prednosti pred državami V4, zaostanka za vodilnimi inovatorkami pa ni bistveno zmanjšala. Glavni razlog za prepočasen prehod v inovacijsko podprto rast so prenizka vlaganja, tako javnega kot poslovnega sektorja. 

Na področju digitalne preobrazbe Slovenija napreduje na področju digitalnih javnih storitev, močno pa izgublja relativno prednost na področju povezljivosti in integracije digitalnih tehnologij, še posebej zahtevnejših. To kaže, da procesi modernizacije ostajajo relativno površinski in manj temeljiti kot v drugih državah. Temu pritrjuje tudi zmanjšanje visoke pripravljenosti podjetij za uvajanje industrije 4.0 med letoma 2018 in 2022 (s 26,3 % na 24,4 % anketiranih podjetij). Poglobljene digitalne preobrazbe podjetij ni opazno pospešila niti kriza zaradi covida-19, ki je predvsem okrepila uporabo osnovnih digitalnih orodij pa tudi spletno prodajo, precej manjši pa je bil učinek na uporabo zahtevnejših tehnologij ali njihovo integracijo. Za pospešeno rast produktivnosti se bodo morala zato slovenska podjetja (digitalne) preobrazbe lotiti bolj celovito in ambiciozno, tako v smislu digitalizacije in trajnosti kot tudi krepitve organizacijskih dejavnikov, z večjim poudarkom na prodornosti, ustvarjalnosti in inovativnosti. 
 

… ter v nizkoogljično in krožno gospodarstvo

Izpusti TGP ter raba energije in snovi so se v Sloveniji v daljšem obdobju znižali, emisijska, energetska in snovna produktivnost pa izboljšale. Zaostanek za povprečjem EU (z izjemo snovne produktivnosti) pa se ni bistveno zmanjšal, zato so za prehod v nizkoogljično in krožno gospodarstvo potrebni odločnejši premiki. Nujnost pospešitve zelenega prehoda dodatno narekujejo rastoče cene surovin, še zlasti močna rast cen energentov, kar je zlasti v letu 2022 povečalo stroškovne pritiske. Obremenjenost prihodkov s stroški materiala v poslovnem sektorju se je v obdobju 2008–2021 sicer večinoma zniževala, tudi izrazita rast cen materialov in surovin v letu 2021 še ni povišala razmerja med stroški materiala in poslovnimi prihodki, torej so v povprečju gospodarske družbe višje stroške materiala bodisi prelile v višje cene bodisi so povečale učinkovitost pri rabi materialov. 

Posebno pozornost je treba nameniti energetsko in emisijsko intenzivnim predelovalnim dejavnostim (papir, nekovinski mineralni izdelki, kovine in kemična industrija), kjer je zaradi njihove izrazitejše izpostavljenosti mednarodni konkurenci tveganje za selitve virov CO₂ večje. Podjetjem, ki so največji porabniki energije, je v obdobju 2008–2021 sicer uspelo nadpovprečno znižati obremenjenost poslovnih prihodkov s stroški energije, večini energetsko in emisijsko intenzivnih proizvodov pa je uspelo obdržati ali še izboljšati konkurenčni položaj na svetovnem trgu. Ob primerjalno nižjih davčnih obremenitvah posameznih energentov pa je bilo to tudi posledica prepočasnega izpolnjevanja podnebno-energetskih ciljev.

Slovenska podjetja ostajajo do vpliva podnebnih sprememb na poslovanje precej bolj ravnodušna kot podjetja v večini drugih držav EU. Motivirajo jih predvsem prihranki in zahteve zakonodaje, kar se odraža v kratkoročno usmerjenih ukrepi. Pri tem pa slovenska podjetja močno zaostajajo pri pospeševanju trajnostnih vlaganj in pri celostni trajnostni preobrazbi poslovanja v smislu razlikovanja produktov, uporabe naprednejših trajnostnih tehnologij ali inoviranja trajnostnih poslovnih modelov. 

Za doseganje energetsko-podnebnih ciljev bo morala svoje aktivnosti bistveno pospešiti tudi država, ki ima za te namene v obdobju 2021–2030 na voljo med 11,6 in 12,3 mrd evrov. Ob ocenjenih potrebnih investicijah iz NEPN v višini 28 mrd EUR to sicer kaže na precejšnjo vrzel, ki pa z ustrezno, širše zasnovano, ekonomsko in trajnostno politiko ni nepremostljiva. Nadgrajena politika bo morala poleg vključitve investicijskega potenciala zasebnih virov obravnavati tudi širok sveženj ukrepov od cenovno zasnovanih instrumentov, subvencij in standardov do razvoja novih tehnoloških rešitev, posodobitve infrastrukture, spodbujanja trajnostnega podjetništva, preusposabljanja in ozaveščanja.

_____

Poročilo o produktivnosti 2022 (pdf)

Predstavitev Poročila o produktivnosti 2022 (pdf)
dr. Peter Wostner, UMAR

Posnetek konference  ↗