Delež odraslih (25–64 let) s terciarno izobrazbo se je v letu 2020 nadalje povečal in je presegel cilj SRS, a je bil še precej nižji kot v večini gospodarsko razvitejših držav. Leta 2020 je znašal 35,9 % in je bil višji od povprečja EU (32,8 %) ter cilja SRS 2030 (35 %), a precej nižji kot v večini gospodarsko razvitejših držav EU. Dolgoletna rast deleža je povezana z visoko vključenostjo mladih v terciarno izobraževanje in prehajanjem mlajših, ki so v povprečju bolje izobraženi, v višje starostne skupine (demografski učinek). V obdobju 2010–2020 se je najbolj povečal v starostni skupini 35–44 let, kjer je leta 2020 tudi najbolj presegal povprečje EU, in v starostni skupini 25–34 let. Med 30–34-letniki je od leta 2013 tudi višji od cilja EU, ki je 40 %, vendar nižji kot v večini gospodarsko razvitejših držav EU. Kljub visoki vključenosti mladih v terciarno izobraževanje je med njimi (20–24 let) nižji kot v povprečju EU. Pri ženskah je zaradi višje vključenosti v terciarno izobraževanje večji, razlika med državljani in nedržavljani pa večja kot v EU. Med regijami izstopajo gospodarsko najrazvitejša osrednjeslovenska regija z najvišjim deležem terciarno izobraženih (47,2 %) in zasavska z dvakrat nižjim deležem (23,4 %). 

Delež zaposlenih s terciarno izobrazbo se je v obdobju 2010–2020 povečal in je višji kot v povprečju EU. Leta 2020 je znašal 42,2 % (v povprečju EU pa 37,8 %), v večini dejavnosti zasebnega sektorja pa je bil nižji kot v javnem sektorju. Hkrati se je ob povečanju deleža zaposlenih s terciarno izobrazbo v obdobju 2020–2020 povečal tudi delež terciarno izobraženih (20–64 let), zaposlenih v poklicih, za katere zadostuje največ srednješolska izobrazba, ki je leta 2020 znašal 15,3 % (2010: 8,6 %). Bolj se je povečal v dejavnostih zasebnega sektorja, kjer je bil tudi višji kot v javnem sektorju. Povečal se je tudi delež brezposelnih s terciarno izobrazbo v skupnem številu brezposelnih. Navedeno kaže na premajhno usklajenost med terciarnim izobraževanjem in potrebami trga dela. 
 

Število mladih, vpisanih v srednješolsko izobraževanje, se je po dolgoletnem upadanju v šolskem letu 2020/2021 povečalo. V dolgoletnem obdobju sta se tako zmanjšala potencialno število mladih za neposreden vpis v terciarno izobraževanje in za participacijo na trgu dela. Potem ko se je zaradi demografskih razlogov (manjše generacije mladih) več let zniževalo, se je ob vnovič nekoliko večji generaciji mladih (demografski razlog) v šolskem letu 2020/2021 povečalo in je bilo za približno desetino manjše kot pred desetimi leti (v gimnazijah za dobro petino in v poklicnem ter strokovnem izobraževanju za 1,7. Čeprav se je v zadnjih desetih letih delež vpisanih v poklicne in strokovne programe povečal in je višji kot v povprečju EU, pa ob nizkem ugledu poklicev, ki zahtevajo to izobrazbo in odločitvah mladih, da se vpišejo v terciarno izobraževanje in čedalje večjem splošnem pomanjkanju delovne sile zaradi demografskih razlogov ter ugodnih gospodarskih gibanjih, delodajalci težko dobijo te kadre za zaposlitev. Po demografskih napovedih naj bi se število mladih, vpisanih v srednje šole, v prihodnje povečevalo. Zelo pomembno bo zato spodbujanje mladih k vpisu v izobraževalne programe, ki bodo omogočali pridobivanje znanj in spretnosti za spoprijemanje s prihodnjimi izzivi družbe in gospodarstva. 

Po večletnem zniževanju se je število vpisanih v terciarno izobraževanje v šolskem letu 2020/2021 drugo leto zapored povečalo. Pretekla gibanja so bila povezana zlasti z demografskimi razlogi (manjše generacije mladih). Povečanje števila vpisanih v zadnjem letu (za 7,8 %) pa je bilo povezano zlasti s povečanjem števila študentov, ki jim je bila priznana pravica do podaljšanja statusa študenta zaradi epidemije covida-19. V dolgoletnem obdobju se je zmanjšalo število vpisanih na družboslovje in njihov delež v strukturi vpisanih, ki je bil leta 2019 nižji kot v povprečju EU. Povečal pa se je delež vpisanih na naravoslovje in tehniko, ki je bil leta 2019 eden večjih med državami EU, a je z vidika potreb inovacijske dejavnosti pereče zmanjšanje njihovega števila. Število vpisanih na zdravstvo in socialno varnost se že nekaj let povečuje, njihov delež pa se je leta 2019 približal povprečju EU, a je za soočanje z izzivi dolgožive družbe in zaradi epidemije covida-19 prenizek. 
 

Število diplomantov terciarnega izobraževanja se je leta 2020 drugo leto zapored zmanjšalo in je bilo najmanjše v zadnjih desetih letih. Zmanjšalo se je na vseh področjih izobraževanja, razen na družboslovnih, a je bil tu upad glede na leto 2012 največji. Najbolj se je povečal delež diplomantov s področja izobraževanja,  precej pa tudi na naravoslovju in tehniki. Ta je bil leta 2019 med višjimi v EU, vendar pa je bilo njihovo število leta 2020 manjše od vrha v letu 2012 in je zaostajalo za povpraševanjem na trgu dela.  Delež diplomantov zdravstva in socialne varnosti se je povečeval, a je bil leta 2019 eden nižjih med državami EU. Njihovo število pa se je v zadnjih nekaj letih zniževalo, kar je v nasprotju z naraščajočimi potrebami dolgožive družbe. Za uspešno digitalno in zeleno preobrazbo družbe in gospodarstva, soočanje z izzivi dolgožive družbe ter spodbujanja večje konkurenčnosti gospodarstva pa je izjemno pomembno povečanje števila vpisnih mest na izobraževalnih programih oziroma za poklice, po katerih se bodo potrebe v prihodnje povečale. Med diplomanti terciarnega izobraževanja je bilo leta 2020 60,3 % žensk, njihov delež pa se med leti ni bistveno spreminjal ter je na vseh področjih izobraževanja, razen na naravoslovju in tehniki, večji od deleža moških. 

Število novih doktorjev znanosti je bilo leta 2020 najmanjše v zadnjih desetih letih. V letih 2015 in 2016  je doseglo vrh, od leta 2017 pa je nihalo in je bilo leta 2020 precej oddaljeno od vrha. Takšna gibanja so povezana z zniževanjem števila vpisanih na doktorski študij od šolskega leta 2012/2013 do 2015/2016, ki ga pripisujemo začasni prekinitvi sofinanciranja doktorskega študija iz javnih virov, večletnemu zmanjšanemu obsegu financiranja v okviru programa mladi raziskovalci in ukinitvi programa mladi raziskovalci iz gospodarstva ter manjšim generacijam. Zmanjšanje števila novih doktorjev znanosti v letu 2020 lahko pripišemo tudi zamudam pri zaključevanju študija zaradi epidemije covida-19. Njihovo število, izraženo na 1.000 prebivalcev v starosti 25–34 let, je bilo leta 2019 z 1,9 malo nad povprečjem EU (1,7), a nižje kot v državah vodilnih inovatorkah, kar je neugodno za povečanje inovacijskega potenciala države. 
 

Petnajstletniki v Sloveniji so leta 2018 pri matematični, naravoslovni in bralni pismenosti dosegli dobre rezultate. Po raziskavi PISA 2018 so pri vseh treh vrstah pismenosti, ki so posredni kazalnik kakovosti, dosegli več točk od povprečja EU, cilj SRS (do leta 2030), ki je uvrstitev v zgornjo četrtino držav EU, pa je bil dosežen pri matematični in naravoslovni pismenosti. Med letoma 2015 in 2018 so se dosežki pri naravoslovni in nekoliko bolj pri bralni pismenosti poslabšali, pri matematični pa ostali približno enaki. Strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju kot enega od ciljev do leta 2020 določa, da se mora delež petnajstletnikov s slabimi rezultati (manj kot druga raven pismenosti) pri branju, matematiki in naravoslovju do leta 2020 znižati na manj kot 15 %. Slovenija je dosegla ta cilj samo pri naravoslovni pismenosti.

Neenakosti v učnih dosežkih petnajstletnikov so se med letoma 2015 in 2018 povečale. Dekleta so leta 2018 dosegla boljše rezultate (v točkah) pri bralni in naravoslovni pismenosti in enake kot fantje pri matematični pismenosti. Petnajstletniki z najboljšim socialnoekonomskim položajem so dosegli boljše rezultate kot njihovi vrstniki z najslabšim socialnoekonomskim položajem, razlika med njimi je bila manjša kot v povprečju EU, a se je med letoma 2015 in 2018 povečala. Delež petnajstletnikov z najslabšim socialnoekonomskim položajem s slabimi rezultati pri bralni pismenosti je večji kot delež vrstnikov z najboljšim položajem, razlika med njimi je ena manjših v EU. Petnajstletniki z najslabšim statusom se tudi pogosteje vpisujejo v srednje poklicne programe, tudi glede na druge države EU, in imajo nižja pričakovanja glede dokončanja svojega terciarnega izobraževanja kot vrstniki z najboljšim statusom. Priseljenci so dosegli pri bralni pismenosti slabše rezultate kot domači prebivalci, razlika med njimi je bila večja kot v povprečju EU.
 

Javni izdatki za izobraževanje (v % BDP) so se po večletnem upadanju v obdobju 2017–2020 zvišali, a ne dosegajo v preteklosti že doseženih ravni; zasebni izdatki so najnižji v zadnjih desetih letih, oboji pa zaostajajo tudi v mednarodnem merilu. Javni izdatki kot delež BDP so se od leta 2012 do leta 2017 zniževali, upadanje pa je bilo v prvih letih predvsem posledica varčevalnih ukrepov po gospodarsko-finančni krizi, nato pa tudi sprememb na področju socialne zakonodaje, pa tudi demografskih razlogov, od leta 2014 pa tudi niso sledili okrepljeni rasti BDP. Leta 2018 so se znova povečali in bili približno na tej ravni tudi leta 2019. Leta 2020 so se javni izdatki spet povečali (najbolj na osnovnošolski ravni) in so znašali 5,1  % BDP, zaradi višjih izdatkov za izobraževalne ustanove, ki so povezani s povečanjem investicij in mase plač za zaposlene. Še vedno pa so zaostajali za vrhom iz leta 2010, najbolj so odstopali na srednješolski ravni izobraževanja. Javni izdatki za izobraževanje so po podatkih za leto 2018 (zadnji mednarodni podatki) nižji kot v povprečju držav EU, ki so članice OECD, in veliko nižji kot v gospodarsko visoko razvitih državah (Danska, Švedska, Belgija in Finska), največji zaostanki so na terciarni ravni. Zasebni izdatki za izobraževanje so leta 2020 znašali 0,57 % BDP (enako kot leto prej) in bili najnižji v zadnjih desetih letih, po podatkih za leto 2018 pa so tudi pod povprečjem EU-22 (0,63 % BDP).

Čeprav so se izdatki (javni  in zasebni) na udeleženca izobraževanja v zadnjih desetih letih večinoma povečevali, so v mednarodni primerjavi nizki, kar omejuje možnosti za dvig kakovosti izobraževanja. V letu 2018, za katero so na voljo mednarodno primerljivi podatki, so le na nižji sekundarni ravni (v Sloveniji vključuje tretjo triado osnovne šole) presegali povprečje držav EU, ki so članice OECD (EU-22). Najbolj so zaostajali na srednješolski ravni (bolj v poklicnem in strokovnem izobraževanju kot v gimnazijskem izobraževanju), kjer je vključenost mladih v izobraževanje visoka, javni in zasebni izdatki pa nizki. 
 

Vključenost odraslih (25–64 let) v vseživljenjsko učenje se je v dolgoletnem obdobju znižala in je bila leta 2020 prvič pod povprečjem EU. Od vrha v letu 2010 se je večinoma zniževala, leta 2020 pa se je z izbruhom epidemije covida-19 še dodatno močno znižala in se prvič spustila pod povprečje EU, na 8,4 % (EU: 9,2 %). S tem se je precej oddaljila od cilja Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju do leta 2020 (15 %), še bolj pa od cilja Resolucije o nacionalnem programu izobraževanja odraslih za obdobje 2012–2020 (19 %) in cilja SRS 2030 (19 %). Podobno kot v desetletju pred epidemijo je tudi leta 2020 izstopala nizka vključenost nizko izobraženih, starejših, moških in priseljencev. Zniževanje vključenosti v vseživljenjsko učenje negativno vpliva na zaposlitvene možnosti in socialno vključenost odraslih. Z vidika razvoja je neugodno dolgoletno znižanje vključenosti v vseživljenjsko učenje v vseh regijah.

Glede na status aktivnosti se je leta 2020 in v obdobju 2010–2020 najbolj znižala vključenost delovno aktivnih v vseživljenjsko učenje. Tako kot vključenost brezposelnih in neaktivnih v vseživljenjsko učenje je bila tudi nižja kot v povprečju EU. Razlike so tudi med delovno aktivnimi. V zasebnem sektorju, v katerem je višji delež nizko izobraženih, je bila tudi v letu 2020 vključenost nižja kot v javnem, glede na dejavnost pa je bila nizka v gostinstvu, gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih, najvišja pa v izobraževanju. Zniževanje vključenosti delovno aktivnih v vseživljenjsko učenje je neugodno z vidika doseganja višje konkurenčnosti gospodarstva ter prilagajanja zaposlenih spremembam na delovnih mestih zaradi digitalne in zelene preobrazbe, tehnološkega napredka in drugih razvojnih trendov. Na znižanje vključenosti brezposelnih v vseživljenjsko učenje je le leta 2020 vplivalo okrnjeno izvajanje izobraževanj in usposabljanj v okviru APZ. Najmanj se je v letu 2020 znižala vključenost neaktivnih v vseživljenjsko učenje, ki pa je že tako nizka. 
 

Povprečno število obiskov kulturnih prireditev na prebivalca  se je v letu 2020 močno zmanjšalo. Zaradi izvedbe prireditev Maribor – evropska prestolnica kulture je bilo največje leta 2012, v preostalih letih je znašalo okoli 5–6 obiskov na prebivalca. Skupno število obiskov kulturnih prireditev se je, potem ko se je v obdobju 2009–2019 večinoma povečevalo, ob močnem zmanjšanju števila kulturnih prireditev leta 2020 zmanjšalo za 68,4 %. Ob zmanjšanju števila prireditev je upadlo število obiskov kulturnih dogodkov v kulturnih domovih in centrih, ki so leta 2020 sicer zabeležili največ obiskov med vsemi vrstami kulturnih ustanov. Najbolj se je zmanjšal obisk kinematografov (za 76,2 %), kjer je bilo 5,4 % ogledov slovenskih filmov. Znižal se je tudi obisk glasbenih ustanov, ki se je sicer zniževal tudi zadnjih nekaj let pred epidemijo, in obisk muzejev in galerij ter gledališč in oper, ki je pred epidemijo nihal. Število obiskov kulturnih prireditev ljubiteljske kulture se je po večletnem predhodnem stagniranju leta 2019 povečalo, leta 2020 pa zmanjšalo za 68,5 %. 

Kulturne ustanove so pred epidemijo izvajale številne dejavnosti, ki bogatijo kulturno ponudbo, leta 2020 se je njihov obseg močno skrčil. Število prireditev, ki so jih izvedle ustanove z odrsko dejavnostjo,  je v obdobju 2016–2019 nihalo, leta 2020 se je zmanjšalo za 55,0 % (bilo jih je 11,200). Glede na zvrst je bilo podobno kot v preteklih letih največ filmskih in videoprojekcij (gl. poglavje 2.2), prireditev, ki so prikazovale dramska in druga gledališka dela, ter glasbenih prireditev, najmanj pa baletnih predstav. Ustanove z odrsko dejavnostjo so leta 2020 izvedle za dobro tretjino manj novih del kot leto prej, med katerimi jih je manjši delež nastal v koprodukciji s tujimi koproducenti (5,1 %), in večji delež z domačimi koproducenti (približno dve tretjini). Organizirale so manj festivalov. Epidemija covida-19 je v letu 2020 vplivala tudi na dejavnost muzejev in galerij, ki so imeli za 36,5 % manj razstav kot leto prej. Poleg tega se nekatere skupine prebivalcev (gibalno in senzorno ovirane osebe) srečujejo z ovirami pri dostopu do ustanov z odrsko dejavnostjo  in muzejev ter s tem do kulture. 
 

Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, se je leta 2020 drugo leto zapored zmanjšal. Gostovanja so posredni kazalnik kakovosti kulturne dejavnosti, saj praviloma gostovanje za kulturno ustanovo pomeni priznanje za kakovostno delo. Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, je leta 2020 znašal 2,6 % in se je ob omejitvenih ukrepih zaradi epidemije covida-19 v primerjavi s predhodnim letom zmanjšal. Pri muzejih se je zniževal že več let, v odrski dejavnosti pa se je leta 2020 zmanjšal drugo leto zapored. V strukturi gostovanj kulturnih prireditev v tujini je leta 2020 85,0 % gostovanj odpadlo na države EU in več kot leto prej, kar kaže na geografsko navezanost kulturnih ustanov na ta prostor. Zaradi omejitvenih ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 se ocenjuje, da je bil obseg gostovanj v tujini skromen tudi leta 2021. 

Epidemija covida-19 je leta 2020 negativno vplivala tudi na gostovanja tujih prireditev v Sloveniji in na kulturno produkcijo v Sloveniji. Gostovanja prireditev iz tujine bogatijo ponudbo kulturnih prireditev v Sloveniji in kažejo na obseg sodelovanja s kulturnimi ustanovami iz tujine. Zaradi epidemije covida-19 je bilo leta 2020 okrnjeno, število gostujočih prireditev iz tujine se je v ustanovah z odrsko dejavnostjo leta 2020 zmanjšalo za 85,2 %, število gostujočih razstav v muzejih in galerijah za 39,0 % ter število gostovanj prireditev in razstav iz Slovenije za 60,1 %. Tudi kulturna produkcija v Sloveniji (kazalnik 2.7), ki predstavlja temelj za promocijo in uveljavljanje kulture v tujini kot tudi privabljanje obiskovalcev iz tujine, je bila okrnjena. Pozitivno pa je na mednarodno sodelovanje v kulturi leta 2021 vplivalo organiziranje mednarodnega glasbenega festivala Europa Cantat Festival, ki je bil v Ljubljani.
 

Zaostanek Slovenije za povprečjem EU pri kazalniku pričakovana zdrava leta življenja ob rojstvu je bil v letu 2019 manjši kot v preteklosti. Analiza SURS (2019) je pokazala, da je bila zelo nizka vrednost kazalnika v Sloveniji v preteklosti povezana predvsem z neustreznim prevodom in načinom anketiranja. V podatkih za leto 2019 so se že pokazale spremembe v pristopu anketiranja, zato so se rezultati za Slovenijo precej izboljšali, v letu 2020 pa je bil spremenjen tudi prevod vprašanja, vendar podatki še niso razpoložljivi. Kazalnik za leto 2019 kaže, da lahko v Sloveniji ob rojstvu pričakujemo 60,9 leta zdravega življenja, v povprečju EU pa 65 let. Pri starosti 65 let lahko v povprečju prebivalec Slovenije pričakuje še 8,6 leta zdravega življenja, v EU pa 10,3 leta. Po novih rezultatih je število let zdravega življenja za ženske večje kot za moške, kar je podobno kot v večini držav EU (prej je kazalo obratno). Podaljševanje števila zdravih let življenja, ki zahteva več vlaganj v preventivo, naj bi v prihodnosti pomembno prispevalo k podaljševanju aktivnosti in počasnejši rasti izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. 

Tudi zaostanek za povprečjem EU v deležu zdravih let življenja v pričakovanem trajanju življenja (PTŽ) je po novih podatkih bistveno manjši. V Sloveniji smo v letu 2019 v povprečju obeh spolov preživeli zdravi 74,8 % življenja, kar je še vedno pod povprečjem EU (79,6 %), vendarle pa bistveno bolje kot po prejšnjih rezultatih, zaostanek za povprečjem EU pa je še vedno predvsem posledica nižjega števila zdravih let življenja. Manjši delež let, ki jih preživimo zdravi, pomeni večji pritisk na sisteme socialne zaščite zaradi predčasnega upokojevanja in večjih potreb po storitvah zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Zaradi epidemije covida-19 bo v naslednjih letih prišlo do večjih sprememb kazalnika. Pričakujemo lahko, da bo zaradi številnih umrlih prišlo do znižanja PTŽ, težko pa je napovedati kolikšen bo negativni vpliv na leta zdravega življenja. 
 

Po indeksu enakosti spolov je bila Slovenija leta 2021 nekoliko pod povprečjem EU. Do leta 2017 je napredovala hitreje od večine držav EU, od takrat pa je, predvsem zaradi nižjih ocen na področju moči (manjša politična participacija žensk), najbolj nazadovala med vsemi članicami in v letu 2021 tudi zaostala za povprečjem EU. Za izpolnitev cilja SRS 2030 (>78) bi morala Slovenija v obdobju 2021–2030 vrednost indeksa izboljšati za več kot 10 indeksnih točk.

Od leta 2010 je Slovenija najvišje ocene dosegala na področjih zdravja in denarja, neenakosti med spoloma pa so bile najbolj izrazite na področjih znanja in moči. Moški pogosteje kot ženske ocenjujejo, da so dobrega ali zelo dobrega zdravja, kljub temu ženske v povprečju živijo za skoraj šest let več kot moški. Na področju znanja je med diplomanti terciarnega izobraževanja še vedno večji delež žensk kot moških, ključni izziv ostaja tudi neenakomerna koncentracija žensk in moških na različnih študijskih programih. Zaradi tega je spolna segregacija prisotna tudi v različnih sektorjih na trgu dela. Zmanjšale so se razlike med spoloma pri stopnji delovne aktivnosti, plačna vrzel je stalna, a v primerjavi z drugimi članicami EU majhna (gl. poglavje 3.3; UMAR, 2021a). Po uvedbi spolnih kvot na kandidatnih listah se je po letu 2011 politična udeležba žensk zelo povečala, vendar se je po letu 2017 znova znižala. Po zadnjih podatkih za leto 2021 je delež poslank v parlamentu nizek (27,8 %, EU: 33,2 %), še nižji pa je delež ministric (11,1 %, EU: 32,3 %) (EIGE, 2021c). Epidemija covida-19 je nesorazmerno vplivala na kakovost življenja žensk in poglobila že obstoječe neenakosti med spoloma ter ogrozila dosežen napredek na tem področju. Ženske so bile v večji meri kot moški izpostavljene dodatnim delovnim obremenitvam in večjemu zdravstvenemu tveganju (predstavljajo večino zaposlenih v zdravstvu, socialnem varstvu, trgovini), povečani negotovosti zaposlitve (velik delež žensk je zaposlen v storitvenih dejavnostih, ki jih je kriza najbolj prizadela), težavam pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter družinskemu nasilju (EIGE, 2021b; EK, 2021a, 2021p; EP, 2021a; Eurofound, 2021c).
 

Leta 2020 se je PTŽ ob rojstvu zaradi epidemije in posledičnih smrti zmanjšalo v Sloveniji in tudi večini držav EU. V Sloveniji je upadlo na raven iz leta 2013. Število umrlih je bilo za 18,8 % večje kot v povprečju obdobja 2015–2019 (leta 2021 za okoli 14,6 %). V Sloveniji je leta 2020 in 2021 s covidom-19 skupaj umrlo 6.131 oseb, leta 2020 je bilo 95 % starih 65 let in več, leta 2021 pa 90 % (NIJZ, 2022a). Zato se je prezgodnja umrljivost še naprej zmanjševala (2000: 26,7 %; 2020: 13,7 %), prav tako se je še povišala povprečna starost umrlih (2000: 71,8 leta; 2020: 79,2 leta). Neznanka pri gibanju PTŽ v prihodnjih letih ostaja število posrednih smrti zaradi nedostopnosti preventivnih in nujnih zdravstvenih storitev ter psihosocialne pomoči (OECD in EU, 2020). 

Že v letih pred epidemijo se je podaljševanje PTŽ ob rojstvu v Sloveniji in EU upočasnilo. V obdobju 2002–2019 se je PTŽ v Sloveniji vsako leto v povprečju podaljšalo za 3,5 meseca, v povprečju EU pa za 2,6 meseca. Glavni razlogi za to so bili predvsem izboljševanje socialnoekonomskih razmer za življenje, višja izobrazba, boljša zdravstvena oskrba in življenjski slog (OECD, 2017b). Po letu 2011 se je sicer izboljševanje vrednosti PTŽ upočasnilo predvsem zaradi počasnejšega zmanjševanja smrti zaradi bolezni obtočil, ki je bilo prej glavni dejavnik izboljšanja (OECD in EU, 2018). Poleg tega so k upočasnjevanju prispevale močnejše sezone gripe (2014/2015, 2016/2017 in 2017/2018), ki so prizadele predvsem starejše (OECD in EU, 2020).

PTŽ ob rojstvu se je leta 2020 zaradi epidemije prvič po letu 2011 opazneje zmanjšalo v večini regij, višje pa ostaja v regijah zahodne Slovenije. Glede na leto prej se je najbolj zmanjšalo med ženskami v zasavski regiji (na vrednost iz leta 2015) ter moškimi v jugovzhodni Sloveniji (na vrednost iz leta 2017). Najdaljše življenje ob rojstvu so lahko pričakovale ženske v goriški (84,4 leta) in moški v osrednjeslovenski regiji (79,2 leta). V primerjavi z regijami vzhodne Slovenije je PTŽ v regijah zahodne Slovenije, z izjemo goriške, daljše za okoli eno leto. Še naprej pa se je tudi v regijah zmanjševala prezgodnja umrljivost, predvsem med moškimi, najbolj v koroški regiji (za 6,5 o. t. na 18,6 %), med ženskami pa v podravski (za 3,7 o. t. na 9,3 %). 
 

Leta 2020 je imelo v Sloveniji neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi 2,7 % prebivalcev, kar je bistveno več kot v povprečju EU; glavni razlog so bile čakalne dobe. Po podatkih EU-SILC 2020 se neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi med epidemijo niso povečale kljub odpovedi številnih zdravstvenih dejavnosti in oteženi dostopnosti. Slednje lahko verjetno povežemo s tem, da je bi del raziskave EU-SILC leta 2020 izveden še pred prvim valom epidemije, in le del po prvem valu, morda pa tudi s tem, da veliko ljudi sploh ni poiskalo zdravstvene oskrbe tudi v primerih, ko so jo potrebovali in zato tudi niso poročali o neizpolnjenih potrebah. Razlike med državami so velike tako v deležu prebivalcev kot tudi razlogih za neizpolnjene potrebe in neenakostih glede na dohodek. Za razliko od drugih članic pa v Sloveniji anketirani kot glavni razlog za neizpolnjene potrebe ne navajajo finančnih razlogov ampak čakalne dobe, vrzel med prvim in petim dohodkovnim kvintilnim razredom prebivalstva pa je zelo majhna. To je povezano s široko košarico pravic, ki je pokrita deloma iz obveznega in deloma dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar zagotavlja dobro finančno dostopnost do zdravstvenega varstva, ki pa je pri številnih storitvah omejena z dolgimi čakalnimi dobami. Tudi neizpolnjene potrebe po zobozdravstveni oskrbi so v Sloveniji visoke zlasti zaradi dolgih čakalnih dob do zobozdravnika v javni zdravstveni mreži in ne zaradi finančnih razlogov (gl. tabelo). 

Tudi po anketi EHIS so bile v letu 2019 neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi v Sloveniji bistveno višje kot v povprečju EU. V letu 2019 je kar 28 % anketiranih, ki so potrebovali zdravstveno oskrbo, izrazilo neizpolnjene potrebe. Tudi po tej anketi je največji delež poročal o težavah zaradi čakalne dobe (22,8 %; EU: 19,4 %), relativno visok pa je bil tudi zaradi finančnih razlogov (15,6 %; EU: 13 %). V Sloveniji več neizpolnjenih potreb poročajo osebe z visoko izobrazbo in visokimi dohodki, kar je značilno za nekatere države z visokimi neizpolnjenimi potrebami zaradi čakalnih dob. Glede na predhodno anketo EHIS, ki je bila izvedena v letu 2014, se je v Sloveniji delež neizpolnjenih potreb povečal predvsem zaradi čakalnih dob ter nekoliko tudi zaradi finančnih razlogov. 

Preprečljiva umrljivost se je v obdobju 2011–2018 izboljševala dvakrat hitreje kot v povprečju EU. Stopnja preprečljive umrljivosti, ki jo sestavljata (i) umrljivost, ki jo lahko preprečimo z javno-zdravstvenimi ukrepi in preventivo, ter (ii) umrljivost zaradi ozdravljivih vzrokov (preprečljiva z zdravstvenim varstvom), se je v obdobju 2011–2018 v Sloveniji izboljšala za 57 oseb na 100.000 prebivalcev, v povprečju EU pa za 28 oseb. Zelo uspešno je bilo zlasti znižanje stopnje umrljivosti zaradi ozdravljivih vzrokov, ki se je v sedmih letih znižala za 24 %, v povprečju EU pa za 11 %. 

Stopnja umrljivosti, ki jo lahko preprečimo z javnozdravstvenimi ukrepi in preventivo, se je leta 2018 znižala, še vedno pa ostaja nad povprečjem EU. V Sloveniji je bilo v letu 2018 na 100.000 prebivalcev 175 smrti, ki bi jih lahko preprečili z javnozdravstvenimi ukrepi in preventivo (v EU 160 v letu 2017). Večje število smrti v Sloveniji je povezano predvsem z razširjenostjo nezdravega življenjskega sloga. Največ je smrti zaradi pljučnega raka (kajenje) in bolezni, ki so povezane z alkoholom (skupaj oba vzroka: 45 % vseh smrti, ki bi jih bilo mogoče preprečiti). V letu 2018 se je število smrti precej znižalo, kar lahko povezujemo z uspešno krepitvijo preventivnih ukrepov na primarni ravni, ki so usmerjeni v obravnavo kajenja, alkoholizma, zdravo prehrano in telesno aktivnost; presejalnih programov in svetovanja (OECD/EOHSP, 2021a). 

Stopnja umrljivosti zaradi ozdravljivih vzrokov se je leta 2018 še malenkost znižala in je že precej pod povprečjem EU, kar kaže na razmeroma učinkovito zdravstveno varstvo z vidika zdravljenja. Zaradi vzrokov, ki bi se jim bilo mogoče izogniti s pravočasno in učinkovito zdravstveno oskrbo (vključno s presejalnimi programi in zdravljenjem), je v letu 2018 v Sloveniji umrlo 77 oseb na 100.000 prebivalcev v povprečju EU pa 92. Kazalnik kaže na učinkovito zdravstveno varstvo z vidika zdravljenja, še zlasti glede na sorazmerno nižja vlaganja v zdravstvo kot v državah, ki dosegajo primerljive rezultate (gl. tudi kazalnik 3.6). Največji delež smrti je zaradi ishemične bolezni srca, raka debelega črevesa in danke, sledita možganska kap in rak dojke. Kazalnik je v vseh državah bistveno slabši (višji) za moške kot za ženske. 

Zaradi epidemije so se v letu 2020 izdatki za zdravstvo močno povečali. Slovenija je v epidemijo vstopila s finančno in kadrovsko podhranjenim zdravstvenim sistemom, v gospodarsko-finančni krizi so se namreč izdatki za zdravstvo močno znižali, v obdobju 2013–2019 pa je bila rast v povprečju letno le 2,6-odstotna in je zaostajala za rastjo povprečja EU (3,0 %). V obdobju 2017–2019 je k dodatnim prihodkom ZZZS sicer prispeval prenos pokrivanja dela plač zdravnikov pripravnikov in specializantov s transferjem iz državnega proračuna,  vendar je bil ta dodatni proračunski vir za zdravstveni sistem glede na rast potreb po storitvah premajhen, zato so se hitro podaljševale čakalne dobe in z njimi tudi nezadovoljene potrebe (gl. kazalnik 3.4). V letu 2020 so se stroški za obvladovanje epidemije covida-19 večinoma pokrili iz državnega proračuna (po prvi oceni 298 mio EUR oziroma 0,64 % BDP). Po prvi oceni OECD (2022b) so se celotni proračunski izdatki kot delež v celotnih tekočih izdatkih za zdravstvo povečali z 4,2 % v letu 2019 (174 mio EUR) na kar 9,7 % v letu 2020 (437 mio EUR); delež vseh tekočih javnih izdatkov pa se je povečal z 72,8 % na 75,2 %. 

V letu 2021 se je prispevek državnega proračuna za zdravstveno varstvo zaradi izdatkov povezanih z obvladovanjem epidemije covida-19 glede na leto 2020 še podvojil. Po podatkih MZ in ZZZS (MZ, osebna e-pošta, 24. marec 2022; ZZZS, 2022) je bilo v letu 2021 za obvladovanje epidemije covida-19 namenjeno skupno kar 811,3 mio EUR (1,56 % BDP): v tem je MZ izvajalcem v zdravstvu neposredno izplačalo za 306,9 mio kriznih dodatkov k plačam, posredno preko ZZZS pa še 211,4 mio. EUR za kritje različnih stroškov v zvezi s preprečevanjem širjenja epidemije,  dodatno k temu je še transfer iz proračuna v blagajno ZZZS v višini 179,1 mio EUR pokril del odhodkov ZZZS iz naslova bolezni covida-19 (ti so skupno znašali 293 mio EUR ).  Po prvi oceni je torej državni proračun za obvladovanje epidemije v letu 2021 prispeval 697,4 mio EUR oziroma 1,3 % BDP (gl. okvir 6 v poglavju 3.1.).
 

V letu 2019 so se javni izdatki za dolgotrajno oskrbo (DO) močno povečali, vendar so bili v deležu BDP še vedno bistveno nižji kot v povprečju EU. Po dveh letih upadanja se je v strukturi virov financiranja DO precej povečal delež javnih izdatkov, v strukturi po namenu pa delež za zdravstveni del DO, ki je pretežno financiran iz javnih virov. Glavni razlog za povečanje javnih virov je bila uveljavitev Zakona o osebni asistenci (ZOA, 2019), ki je znatno povečal javno financiranje DO na domu. Zelo visoka pa je bila tudi rast zasebnih izdatkov, predvsem zaradi povišanja oskrbnin v domovih za starejše. Mednarodna primerjava za javne izdatke za DO v letu 2019 je pokazala, da so ti v povprečju v 22-ih EU državah, za katere so razpoložljivi podatki, znašali 1,3 % BDP, v Sloveniji pa še vedno le 1,0 %. V obdobju 2008–2019 je v Sloveniji delež izdatkov za DO glede na BDP naraščal bistveno počasneje kot v povprečju držav EU in OECD. Čeprav so med državami velike razlike v obsegu javnih izdatkov za DO, pa izstopajo predvsem skandinavske države, Nizozemska in Belgija (med 2 in 4 % BDP). Velike razlike niso le posledica različnih stopenj razvitosti držav, ampak tudi različnih sistemov DO, različnega vpliva demografskih dejavnikov ter razlik v življenjskih vzorcih, zlasti vloge družine in neformalne oskrbe (gl. UMAR, 2021a).

Formalna DO se v Sloveniji še vedno izvaja predvsem kot institucionalna oskrba, kar naj bi spremenil Zakon o DO, ki je bil sprejet konec leta 2021. V Sloveniji je skoraj tri četrtine celotnih izdatkov za DO namenjenih institucionalni oskrbi v domovih za starejše (69 %) in bolnišnicah (4 %), kar je več kot v večini od 21 članic OECD, za katere so razpoložljivi podatki (OECD, 2021i). Konec leta 2021 je bil sprejet Zakon o DO, ki naj bi med drugim zagotovil hitrejši razvoj DO na domu in uvajanje novih storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti, sofinanciranje storitev e-oskrbe na domu in izboljšanje statusa družinskih pomočnikov (gl. poglavje 3.2., Okvir 9).
 

Delež odraslih s čezmerno težo se je v Sloveniji v obdobju 2014–2019 povečal in presegel povprečje EU. Delež prebivalstva s čezmerno težo je v večini članic EU nižji pri visoko ter višji pri nizko izobraženih; v Sloveniji je ta razlika manjša kot v povprečju EU. Delež čezmerno težkih je manjši pri ženskah, vendar v Sloveniji za leto 2019 izstopa podatek, da je pri nizko izobraženih obratno. Delež odraslih s čezmerno težo se je v opazovanem obdobju v Sloveniji in povprečju EU povečal za 1,6 o. t., vrzel glede na izobrazbo pa se je zmanjšala, predvsem zaradi precej manj moških s čezmerno težo. Glede na predhodno anketo iz leta 2014 se je najbolj zmanjšala čezmerna teža nizko izobraženih moških, najbolj povečala pa pri ženskah z visoko izobrazbo. Od izobrazbenih skupin najbolj značilno narašča pri srednješolsko izobraženih (z 19,2 v letu 2007 na 23,0 % v letu 2019). Po zadnjih anketi Slovenija od povprečja EU odstopa zlasti po razširjenosti debelosti pri moških z visoko izobrazbo in pri ženskah z nizko izobrazbo. Visok delež oseb s čezmerno težo lahko povežemo s slabimi prehranskimi navadami in čezmernim uživanjem alkohola. Kar 9 % odraslih, več moških, vsak dan uživa sladke pijače, poleg tega je v letu 2019 povprečni prebivalec letno popil 11,1 litra alkohola, kar je bistveno več kot v EU (2018: 10 litrov). Čezmerna hranjenost in debelost, ki sta običajno posledica neuravnoteženega prehranjevanja in premajhne telesne aktivnosti, sta pomembna dejavnika tveganja za razvoj kroničnih bolezni in prezgodnjo umrljivost. Bolezni srca in ožilja so v Sloveniji in v večini razvitih držav glavni vzrok umrljivosti, posledice debelosti pa so tudi socialne in ekonomske (socialna izključenost, nižji dohodki, višja brezposelnost, več bolniških odsotnosti, prezgodnje upokojevanje). Raziskave kažejo, da debelost povečuje tudi tveganje za težji potek bolezni covida-19 in smrti (Katz, 2021). Po modelskih izračunih OECD (2019) se bo v obdobju 2020–2050 zaradi čezmerne teže prebivalstva pričakovano trajanje življenja znižalo za 2,7 leta; stroški povezani z zdravljenjem bolezni zaradi čezmerne hranjenosti, bodo znašali več kot 8 % vseh izdatkov za zdravstvo; BDP pa bo zaradi ekonomskih in socialnih posledic v povprečju manjši za 3,3 %, v Sloveniji pa za 3,1 %. Za reševanje problema čezmerne teže so zato potrebni bolj ciljano usmerjeni in restriktivni ukrepi kot v preteklosti: promocija zdravega prehranjevanja in telesne aktivnosti, davki na hrano z visoko vsebnostjo maščob in/ali sladkorja, označevanje živil s prehrambno vrednostjo, dogovori z industrijo za izboljšanje prehranske vrednosti proizvodov ter uvedba predpisovanja telesne aktivnosti s strani osebnih zdravnikov.

Stopnja tveganja socialne izključenosti, izračunana po novi metodologiji (gl. Okvir 7 v poglavju 3.2) se je v Sloveniji v obdobju 2015–2019 zniževala; leta 2020 pa nekoliko porasla. Po raziskavi EU-SILC 2020, ki je bila narejena na dohodkih iz leta 2019, anketa pa je zajela le del prvega vala epidemije, je socialno izključenost v Sloveniji tvegalo 259.000 oseb (14,3 %). Zvišali sta se stopnji tveganja revščine ter resne materialne in socialne prikrajšanosti (vsaka za 0,4 o. t.); stopnja zelo nizke delovne intenzivnosti pa se je znižala (za 0,4 o. t.). Slovenija je ohranila najnižjo stopnjo tveganja socialne izključenosti v EU za mlajše od 18 let (12,2 %, EU: 24,2 %), kar predstavlja okrog 47.000 otrok in mladih, nadpovprečno ostaja tveganje socialne izključenosti za stare 65 let in več (21,0 %; EU: 20,3 %). Najbolj nad nacionalnim in povprečjem EU ostaja tveganje socialne izključenosti v enočlanskih gospodinjstvih (46,8 %; EU: 31,8 %) ter žensk, starih 75 let in več (30,4 %; EU: 24,9 %), visoka tveganja pa imajo tudi nizko izobraženi, dolgotrajno ovirani pri dnevnih aktivnostih in vrsta drugih skupin (gl. pogl. 3.2).  

Stopnja tveganja revščine je bila v obdobju 2017–2019 med najnižjimi v EU, leta 2020 pa je nekoliko porasla, računsko sodišče in druge organizacije opozarjajo na neuspešno obravnavo socialno najšibkejših skupin v državi. Pod pragom tveganja revščine je leta 2020 živel vsak osmi prebivalec (12,4 %, EU: 17,1 %). Glede na starost je bila najvišja stopnja tveganja revščine za osebe, stare 60 let in več (19,4 %; EU: 17,1 %), zlasti za ženske (25,9 %; EU: 19,0 %), kar je največ od leta 2005. Pod pragom tveganja revščine je živelo 10,5 % otrok, 19,5 % upokojencev, 5 % delovno aktivnih, 43,4 % brezposelnih ter 19,6 % drugih neaktivnih ali nerazvrščenih oseb. Glede na vrsto gospodinjstva so bila nadpovprečno tveganju revščine izpostavljena enočlanska gospodinjstva (39,7 %, EU: 26,5 %), pri čemer je bilo tveganje za samske ženske (42,1 %, EU: 27,6 %) veliko večje kot za samske moške (36,6 %; EU: 25,2 %). Računsko sodišče (2021d), Varuh človekovih pravic (2021), IRSSV (2021) in devetnajst nevladnih organizacij (EAPN, 2021) opozarjajo na neuspešno obravnavo najbolj ranljivih skupin, katerih revščina in stiske se poglabljajo. 
 

Vrednosti kazalnikov dohodkovne neenakosti (Ginijevega količnika in razmerja kvintilnih razredov) sta v Sloveniji še naprej med najnižjimi v EU. Raziskava EU-SILC 2020 temelji na dohodku iz leta 2019, zato še ne odraža vpliva epidemije covida-19 na dohodkovno neenakost. Nizka dohodkovna neenakost v Sloveniji je predvsem posledica progresivne obdavčitve ter deloma tudi prerazdelitve, ki jo zagotavljajo socialni transferji. Delež dohodkov 20 % dohodkovno najbogatejših gospodinjstev je bil leta 2020 v Sloveniji 3,3-krat večji kot pri 20 % dohodkovno najrevnejših gospodinjstev, kar je že štiri leta zapored v okviru cilja SRS, in enak tudi glede na spol. Tudi pri osebah, starih 65 let in več, je razmerje 3,3-kratno, a je opazno bližje povprečju EU (4,5-kratno) kot pri mlajših od 65 let (5,4-kratno). Nadalje je porazdelitev dohodka v Sloveniji za leto 2020 pokazala, da je znašala vrzel med petim in tretjim kvintilnim razredom 1,81 (EU: 2,19) ter bila malenkost nižja od vrzeli med tretjim in prvim kvintilnim razredom, ki je znašala 1,84 (EU: 2,32) (SURS, 2022, izračun UMAR). Pri tem je petina dohodkovno najrevnejših gospodinjstev razpolagala z desetino celotnega razpoložljivega dohodka, petina dohodkovno najbogatejših gospodinjstev pa s tretjino celotnega razpoložljivega dohodka. 

V obdobju 2008–2020 so bile spremembe v porazdelitvi dohodka tako v Sloveniji kot povprečju EU majhne. Razmerje kvintilnih razredov 80/20 je bilo po zadnjem razpoložljivem podatku v Sloveniji malenkost nižje kot leta 2008. Pri dohodkovni porazdelitvi je bil v obdobju 2009–2014 opazen majhen porast, na kar je bistveno vplivala gospodarska in finančna kriza ter sprejetje varčevalnih ukrepov po njej. Z letom 2014 pa je ob hitri rasti gospodarske aktivnosti in s postopnim ukinjanjem varčevalnih ukrepov neenakost v porazdelitvi dohodka vnovič začela upadati. Podobno gibanje za Slovenijo kaže tudi standardna ekonomska mera dohodkovne neenakosti – Ginijev količnik. Ta je leta 2020 znašal 0,235 in je bil malenkost višji kot leta 2008 ter pod najvišjo vrednostjo iz leta 2014. 
 

Delež prebivalcev, ki so občutili diskriminacijo ali nadlegovanje, se je po mednarodno primerljivih podatkih Eurobarometra v obdobju 2015–2019 zmanjšal in je v okviru cilja SRS. Leta 2019 (zadnji razpoložljivi podatki) je znašal 9 % vprašanih in je bil med najmanjšimi v EU. Med temi je bil najvišji delež tistih, ki so diskriminacijo občutili na delovnem mestu (33 %; EU: 21 %). Najpogosteje so se posamezniki počutili diskriminirane zaradi starosti, spola, vere ali prepričanj ter splošnega fizičnega izgleda (2 %).  Diskriminacijo zaradi invalidnosti, etničnega porekla, spolne usmerjenosti, družbenega razreda, političnega prepričanja, barve kože ali romskega porekla je občutil 1 % vprašanih. Diskriminacija je bila glede na večino osebnih okoliščin pod povprečjem EU, diskriminacija glede na spolno usmerjenost, vero ali prepričanje in romsko poreklo pa je bila enako pogosta kot v povprečju EU. V primerjavi z letom 2015 se je v Sloveniji in povprečju EU najbolj zmanjšala starostna diskriminacija. Izkušnje z diskriminacijo so pogosteje navajali posamezniki, ki so se uvrstili med pripadnike manjšinske skupine.

Po podatkih raziskav Zagovornika načela enakosti je delež prebivalcev v Sloveniji, ki so doživeli diskriminacijo, bistveno višji in se je v obdobju 2017–2020 še povečal. Leta 2020 je o diskriminaciji poročalo 22 % vprašanih, kar je za 5 o. t. več kot leta 2017 (Zagovornik načela enakosti, 2017, 2021c). Na to so vplivali tudi epidemija covida-19 in ukrepi za zajezitev širjenja virusa, ki so prebivalcem povzročali številne skrbi in težave. Med tistimi, ki so menili, da so diskriminirani, jih je več kot polovica navedla, da se je to zgodilo na področju dela in zaposlovanja (52 %), sledita diskriminacija na področju zdravstvenega varstva (17 %) in v trgovini ter drugih storitvenih dejavnostih (15 %). Najpogosteje so se počutili diskriminirane zaradi starosti (22 %), izobrazbe (20 %), političnega prepričanja (16 %), invalidnosti (14 %), spola (12 %) in družbenega položaja (11 %). Med tistimi, ki so menili, da so diskriminirani, jih večina (80 %) ni sprožila nobenih postopkov za zaščito svojih pravic, najpogosteje zaradi mnenja, da se s tem ne bi nič spremenilo  (Zagovornik načela enakosti, 2021c). Zato sta pomembna dobra ozaveščenost ljudi o pravicah v primeru diskriminacije in nenehno prizadevanje države za odpravljanje vseh oblik diskriminacije. 

Najpogosteje omenjena okoliščina oseb, ki so občutile diskriminacijo, v državah EU, 2019

Po višini mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka (ERD) je Slovenija v sredini držav članic EU. Visokim rastem v letih 2008 in 2009 je sledilo obdobje negativnih ali nizkih rasti (2010–2013) kot posledica zmanjšane gospodarske aktivnosti, varčevalnih ukrepov (ZUJF in ZUPJS) in sprememb pri dodeljevanju transferjev (ZSVarPre), ki so znižali ekvivalentne razpoložljive dohodke, s tem pa tudi njihovo mediano. Po vnovični oživitvi gospodarske aktivnosti (2014–2019) in postopnem opuščanju varčevalnih ukrepov po gospodarsko-finančni krizi se je mediana ERD v Sloveniji postopno povečevala, kar je prispevalo k izboljševanju življenjskega standarda prebivalcev. Leta 2020 je po realnih vrednostih dosegla novo najvišjo raven v celotnem obdobju.

Pri starejših od 65 let se je mediana ERD po večletni počasni rasti v zadnjih dveh letih opazno okrepila. Mediana ERD v EUR se je v Sloveniji v obdobju 2010–2020 povečala bolj (25,9 %) kot v povprečju EU (21,5 %), pri čemer je tako v Sloveniji kot EU najvišje ravni pričakovano dosegalo delovno aktivno prebivalstvo v starosti 18–64 let. Mediana ERD starostne skupine do 18 let je dosegala podobno vrednost kot nacionalno povprečje, kar je predvsem odraz politik zagotavljanja materialnih pogojev za otroke in mladino. Mediana ERD oseb, starih 65 let in več, je do vključno leta 2018 dosegala najnižje rasti, predvsem zaradi skromne rasti povprečne pokojnine, ob njeni okrepitvi pa je v zadnjih dveh letih opazno porasla tudi mediana ERD te starostne skupine. Rast mediane dohodka visoko izobraženih v obdobju 2010–2020 je opazno nižja kot pri dohodkih srednje in nizko izobraženih, na kar je vplivalo progresivno znižanje plač v javnem sektorju v obdobju javnofinančne konsolidacije (2013) in naraščanje deleža terciarno izobraženih mladih, ki se zaposlujejo na delovnih mestih, za katere je potrebna srednja ali nizka izobrazba (gl. poglavje 2). Zaostanek mediane ERD Slovenije v SKM za Avstrijo, ki je v vrhu po dohodkih, se je v obdobju 2015–2020 zmanjšal in je leta 2020 znašal 27 %. Zaostanek je bil večji pri srednje izobraženih (29 %) in predvsem starejših od 65 let (36 %).
 

Zadovoljstvo z življenjem je bilo v Sloveniji leta 2021 višje kot leta 2020, a nižje kot leta 2019. Zadovoljstvo z življenjem je v Sloveniji že od začetka merjenj (leta 2004) nad povprečjem EU, a se prednost od leta 2017, ko je bila najvišja, zmanjšuje. V povprečju EU so poleti 2021 zabeležili največji delež zadovoljnih doslej (85 %), pa tudi največji delež zadovoljnih s finančno situacijo gospodinjstev (74 %) in tistih z optimističnimi pričakovanji v zvezi s finančno situacijo gospodinjstev (25 %). Najbolj se je zadovoljstvo leta 2021 povečalo v tistih članicah, ki so imele pred epidemijo covida-19 najnižje deleže (Bolgariji, Grčiji, Romuniji, Italiji, Portugalski, Hrvaški in Madžarski), a ostajajo pod povprečjem EU. Slovenija se je v letu 2021 v primerjavi z letom prej med državami EU uvrstila za eno mesto bolje, na 10. mesto. 

Zadovoljstvo z osebno zaposlitveno situacijo je bilo leta 2021 v Sloveniji doslej najvišje (69 %). Zadovoljstvo z osebno finančno situacijo pa se je leta 2021 (72 %) znižalo z najvišje dosežene ravni v letu 2020 (74 %) pod raven iz leta 2019 (73 %). Ocene zadovoljstva z vidika zaposlitvene in ekonomske situacije v državi so bile poleti 2021 v primerjavi z letom 2020 višje, a nižje kot leta 2019 (oboje za 7 o. t.) Enako velja tudi za optimistična pričakovanja v zvezi z osebno zaposlitveni situacijo in finančno situacijo gospodinjstva (oboje 5 o. t.) ter optimistična pričakovanja v zvezi z zaposlitveno situacijo v državi (2 o. t.), razen za pričakovanja v zvezi z ekonomsko situacijo v državi, ki je za 1 o. t. višja kot leta 2019. 

Anketiranci v Sloveniji izpostavljajo problematiko zdravja kot najbolj perečo na vseh treh ravneh (na osebni ravni, v državi in v EU), v povprečju EU pa je najbolj pereča ekonomska situacija. V Sloveniji je bil v letu 2021 na osebni ravni problem zdravja (31 %) še vedno najbolj izpostavljen, sledili so inflacija in življenjski stroški (27 %) ter življenjski pogoji (22 %). Tudi pri izpostavljanju dveh ključnih problematik v državi je leta 2021 na prvem mestu še vedno zdravje (47 %), nato ekonomska situacija (30 %), na tretjem mestu pa rast cen in življenjski stroški (26 %) z najvišjim zvišanjem glede na jesen 2019 (za 14 o. t.). Anketiranci v Sloveniji so tudi za glavno problematiko v EU najbolj poudarili problem zdravja (34 %), ekonomsko situacijo (28 %) in imigracijo (26 %). V povprečju EU pa je bil najbolj poudarjen problem ekonomske situacije (27 %), sledila sta problem imigracij in klimatskih sprememb (oboje 25 %), šele na tretjem mestu pa zdravje in skrb za javne finance držav članic (oboje 22 %).
 

Izdatki za socialno zaščito, merjeni v deležu BDP in v standardih kupne moči (SKM) na prebivalca, zaostajajo za povprečjem EU. V deležu BDP so bili v obdobju 2008–2019 v povprečju za 4,9 o. t. nižji. V SKM na prebivalca pa je Slovenija v letu 2019 dosegla 67,2 % povprečnih izdatkov za socialno zaščito EU. Od krize leta 2008 (72,9 %) se je namreč ta delež zniževal zaradi takratnih varčevalnih ukrepov in uveljavitve nove socialne zakonodaje in leta 2016 dosegel najnižjo raven (66,2 %; navadno povprečje 2008–2019: 68,6 %). Med posameznimi področji izdatkov je Slovenija za izdatke za druge oblike socialne izključenosti (tj. izdatke za najrevnejše) v obdobju 2008–2019 namenila malenkost več kot v povprečju EU. Na drugem mestu pa so izdatki za področje bolezen in zdravstveno varstvo (vendar ti dosegajo le 79,1 % povprečja EU).

Pretežni delež izdatkov za socialno zaščito je v Sloveniji in EU namenjen za področji starost ter bolezen in zdravstveno varstvo. Slovenija za ti dve področji v strukturi izdatkov namenja nekoliko več kot v povprečju EU. Leta 2019 je za področje starost namenila 40,4 % (EU: 38,6 %), za bolezen in zdravstveno varstvo pa 33,5 % (EU: 28,3 %). Izdatki za starost v zadnjih letih naraščajo zaradi usklajevanja pokojnin (od leta 2016, še posebej pa od leta 2018, ko so bile uskladitve višje), leta 2017 uveljavljene zagotovljene pokojnine in njenih povišanj ter tudi rasti števila upravičencev, ki sicer po zadnji reformi ostaja zmerna. Za drugo področje pa se povečujejo zaradi višjih izdatkov za zdravstveno varstvo (gl. kazalnik 3.6) in več bolniških odsotnosti (gl. kazalnik 3.22). Tretji največji transfer je bil leta 2019 v Sloveniji (8,2 %) in EU (8 %) namenjen družinam in otrokom. Večji delež izdatkov med celotnimi izdatki Slovenija (3,5 %) v primerjavi s povprečjem EU (2,2 %) namenja področju druge oblike socialne izključenosti; manjši delež pa področjem invalidnost, brezposelnost in nastanitev. Delež izdatkov za invalidnost se zmanjšuje že dlje časa, predvsem zaradi zmanjševanja števila upravičencev do invalidske pokojnine (leta 2019 jih je bilo po podatkih ZPIZ za 15 % manj kot leta 2009). Pri brezposelnosti gre za nizek delež prejemnikov nadomestila za brezposelnost med brezposelnimi v primerjavi z drugimi članicami EU. Razmeroma nizki izdatki za nastanitve (kamor spadajo predvsem subvencije najemnin) pa so pretežno povezani z zelo velikim deležem lastniških stanovanj in s skromno razvitostjo najemniškega stanovanjskega trga. 
 

V Sloveniji je stopnja stanovanjske prikrajšanosti (SP)  razmeroma visoka, delež prebivalstva, ki se sooča s hudo stanovanjsko prikrajšanostjo (HSP) pa je v primerjavi z drugimi članicami EU razmeroma nizek. Več kot petina prebivalstva je leta 2020 živela v slabem stanju stanovanja, kar je med največjimi deleži v EU. Glede na leto 2014 pa se je delež SP zmanjšal (za 9,1 o. t.) bistveno bolj kot v EU (1,6 o. t.), a ostaja za 6,8 o. t. nad povprečjem EU. Dobra četrtina stanovanjsko prikrajšanih gospodinjstev je še vedno v pomurski, obalno-kraški, goriški, zasavski in posavski regiji. Vzrok je predvsem star in slabo vzdrževan stanovanjski sklad v Sloveniji, saj je bilo več kot 80 % stanovanj zgrajenih pred letom 1990, med 2016–2020 pa le okoli 4.000, največ v osrednjeslovenski in obalno-kraški, najmanj v zasavski regiji. Kljub temu pa je stopnja hude stanovanjske prikrajšanosti (3,1 %), ki se prav tako znižuje, nižja kot v povprečju EU (4,2 %), tudi med gospodinjstvi pod pragom tveganja revščine (6,5 %, EU: 9,2 %).

Stanovanjski stroški leta 2020 v primerjavi s povprečjem EU v Sloveniji niso bili visoki, nižji kot v EU so bili tudi pri gospodinjstvih pod pragom tveganja revščine. Preobremenjenost s stanovanjskimi stroški se je od leta 2014 zmanjševala, nekoliko pa porasla leta 2020 (na 4,4 %), a bila še vedno več kot polovico nižja kot v povprečju EU (10 %). Med gospodinjstvi pod pragom tveganja revščine je bilo 23,1 % oseb preobremenjenih s stanovanjskimi stroški (EU: 38,4 %). V letu 2020 je 30 % oseb v gospodinjstvih pod pragom tveganja revščine živela v slabem stanju stanovanja, najpogosteje gospodinjstva s starejšimi člani (goriška, pomurska regija), kar je oteževalo prenovo stanovanj. Z vidika lastništva so bili s stanovanjskimi stroški še naprej najbolj obremenjeni najemniki z najemnino po tržni ceni. Njihov delež se je v obdobju 2016–2020 zmanjšal za 10,4 o. t. (EU: 1,2 o. t.) in se je spustil pod povprečje EU (na 18,6 %; EU: 25,8 %).
 

V obdobju 2015–2019 sta se stopnji (resne) materialne in socialne prikrajšanosti v Sloveniji in EU znatno znižali; leta 2020 pa je resna materialna in socialna prikrajšanost v Sloveniji nekoliko porasla; zadnji začasni podatki za leto 2021 pa kažejo na vidnejše izboljšanje. Po novi metodologiji merjenja (gl. okvir 7 v poglavju 3.2) se je v obdobju 2015–2019 materialna in socialna prikrajšanost v Sloveniji znižala bolj kot v povprečju EU, resna materialna in socialna prikrajšanost pa nekoliko manj. Po podatkih EU-SILC 2020, ki samo delno odražajo vpliv prvega vala epidemije na življenjske pogoje prebivalcev, je stopnja materialne in socialne prikrajšanosti obstala, stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti pa nekoliko porasla; obe sta ostali v primerjavi s povprečjem EU nizki, kar je Slovenijo uvrstilo na 10. mesto med članicami. Začasni podatki EU-SILC za leto 2021 pa kažejo, da se je stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti v Sloveniji znižala za 1 o. t. oziroma za okrog 20.000 oseb (na 1,6 %) in je tako najnižja od leta 2015 (Inglič idr., 2022).

Finančni in materialni položaj gospodinjstev se v Sloveniji od leta 2015 postopoma izboljšujeta, a ostajata pod povprečjem EU; v začetku epidemije so se finančne težave gospodinjstev nekoliko zaostrile, a ostale razmeroma stabilne, v letu 2021 pa so se vidneje izboljševale. Da težko ali zelo težko preživijo mesec, je v letih 2019 in 2020 menilo 20 % prebivalcev, leta 2021 pa le 13 %; znatno se je povečal tudi delež gospodinjstev, ki s svojimi dohodki brez težav preživijo mesec (R. T. Inglič idr., 2022; T. Inglič idr., 2021; SURS, 2022b). Raziskave Eurofounda (2020b, 2020a, 2021a) so pokazale, da se je subjektivna ocena finančne vzdržnosti gospodinjstev v začetku leta 2021 najbolj izboljšala med prebivalci Slovenije in Irske, poslabšala pa na Finskem in v Avstriji. Tudi druge raziskave kažejo, da je finančna situacija od leta 2019 v Sloveniji razmeroma stabilna, oziroma da se je v letu 2021 izboljšala, a finančni in materialni položaj gospodinjstev ostajata pod povprečjem EU (Demertzis idr., 2020; ECB, 2020; Midões, 2020). Tudi Evropska komisija (2021l) ugotavlja, da se je finančni položaj najrevnejših gospodinjstev v Sloveniji v zadnjem letu izboljšal bolj kot v povprečju EU.

Povečanje ali zmanjšanje finančnih težav gospodinjstev v spodnjem kvartilnem dohodkovnem razredu

Stopnja delovne aktivnosti (20–64 let), ki je leta 2020 po večletnem naraščanju zaradi epidemije covida-19 upadla, je bila v drugem četrtletju 2021 že na podobni ravni kot leta 2019. Na povišanje delovne aktivnosti v obdobju 2013–2019 so ob gospodarski rasti in povečanem povpraševanju po delovni sili vplivala tudi demografska gibanja. Trend rasti je leta 2020 ustavila epidemija covida-19, ki je stopnjo delovne aktivnosti izrazito zmanjšala v drugem četrtletju 2020. Leta 2021, v razmerah hitrega gospodarskega okrevanja, pa je delovna aktivnost že dosegla podobno raven kot v drugem četrtletju 2019, ki bi bila brez spremembe metodologije še nekoliko višja. Pri tem pa je bila stopnja delovne aktivnosti mladih še precej nižja kot pred epidemijo, saj se je obseg študentskega dela z epidemijo (natančneje v drugem četrtletju 2020) močno zmanjšal. Delovna aktivnost starejših (55–64 let) se je v letu 2020 kljub krizi nekoliko povišala; zvišanje se je nadaljevalo tudi v letu 2021 s čimer se je približala povprečju EU (zaostanek v drugem četrtletju za 5,2 o. t.) in trenutno ni več med najnižjimi v EU. Stopnja delovne aktivnosti nizko izobraženih je po večletnem naraščanju s krizo zaradi covida-19 močno upadla, tako da je v letu 2021 kljub povečanju še zaostajala za predkrizno ravnjo. Na to je vplival visok delež zaposlenih z nizko izobrazbo v dejavnostih, ki so bile med najbolj prizadetimi zaradi omejitvenih ukrepov. 

Stopnja delovne aktivnosti je po padcu z izbruhom epidemije v letu 2021 znova porasla v večini regij in ponekod že presegla raven iz leta 2019. V drugem četrtletju 2021 se je medletno najbolj zvišala v obalno-kraški regiji (za 5,9 o. t.), kjer je prišlo v letu 2020 do največjega upada gospodarske aktivnosti (gl. kazalnik 1.8) in stopnje delovne aktivnosti. Delovna aktivnost je bila že višja kot leta 2019 pretežno v regijah vzhodne Slovenije. Raven iz leta 2019 je najbolj presegla primorsko-notranjska regija, za njo pa je najbolj zaostala jugovzhodna Slovenija. Stopnja delovne aktivnosti je sicer presegala slovensko povprečje v osrednjeslovenski, gorenjski in goriški regiji. 
 

Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih se je po močnem znižanju leta 2019 v letu 2020 nekoliko povišala, a ostaja med najnižjimi v EU. Po podatkih EU-SILC 2020 (z dohodki iz leta 2019) se je stopnja tveganja revščine delovno aktivnih v starosti 18–64 let v Sloveniji leta 2020 zvišala za 0,5 o. t. in ostala tako kot v preteklih letih precej pod povprečjem EU (9,3 %): Med zaposlenimi se je v obdobju 2015–2020 zniževala ter leta 2020 znašala 3,2 %, sorazmerno visoka pa je znova za samozaposlene, ki se jim je po močnem znižanju v letu 2019 leta 2020 dvignila (na 21,2 %). S tem je vplivala na povišanje skupne stopnje tveganja revščine delovno aktivnih. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih moških je v večini članic višja kot pri ženskah. Slednje ne odraža plačne vrzeli, čeprav so plače glavni vir dohodkov gospodinjstev. Stopnja tveganja revščine zaposlenih je v Sloveniji najvišja med nizko izobraženimi. V obdobju 2010–2020 se je tveganje glede na izobrazbo zmanjšalo le za nizko izobražene (za 2,6 o. t.), za srednje in visoko izobražene pa je bilo leta 2020 nekoliko višje kot leta 2010.

Podobno kot v drugih državah je stopnja tveganja revščine delovno aktivnih precej višja med začasno zaposlenimi in zaposlenimi s krajšim delovnim časom kot med zaposlenimi s polnim delovnim časom in zaposlitvijo za nedoločen čas. Stopnja tveganja revščine za začasno zaposlene v Sloveniji se je v zadnjih desetih letih zmanjšala, za zaposlene s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (stalna zaposlitev) pa ostala na podobni ravni. Za začasno zaposlene se je stopnja tveganja revščine znižala s 7,5 % leta 2010 na 4,8 % leta 2020, za stalno zaposlene pa je bilo tveganje leta 2010 enako kot leta 2020 (3 %). Slovenija sodi med države z največjim zmanjšanjem stopnje tveganja revščine začasno zaposlenih v obdobju 2010–2020. Stopnja tveganja revščine zaposlenih s krajšim delovnim časom je v Sloveniji leta 2020 znašala 10,9 %, med polno zaposlenimi pa 4,5 %, kar je bilo podobno razmerju med obema stopnjama v povprečju EU. 
 

Stopnja brezposelnosti se je po daljšem obdobju zmanjševanja v začetnem obdobju epidemije povišala, v drugem četrtletju 2021 pa se je že približala ravni iz leta 2019. V obdobju 2014–2019 se je ob okrepljenem zaposlovanju zniževala; najbolj pri nizko izobraženih, po spolu pa je bilo zmanjšanje podobno. Usmerjenost aktivne politike zaposlovanja k mladim in povečan obseg študentskega dela sta do leta 2019 prispevala tudi k hitremu zniževanju brezposelnosti mladih (15–24 let). Z epidemijo covida-19 in močnim upadom gospodarske aktivnosti zaradi zajezitvenih ukrepov se je brezposelnost v letu 2020, najbolj v drugem četrtletju, povečala,  a znatno manj, kot bi se brez ukrepov za ohranjanje delovnih mest. Najbolj se je povečala za nizko izobražene in ženske, saj so se ti zaposlovali v dejavnostih, ki jih je kriza najbolj prizadela. Glede na starost pa je močan upad gospodarske aktivnosti zaradi epidemije na trgu dela najbolj prizadel mlade (15–24 let),  predvsem zaradi izrazitega upada študentskega dela. V razmerah hitrega gospodarskega okrevanja in s tem vedno večjega povpraševanja po delovni sili v drugi polovici leta 2020, se je brezposelnost vnovično zmanjševala in v drugem četrtletju 2021 že dosegla ravni iz enakega obdobja 2019; to je veljalo za vse tri izobrazbene skupine. Stopnja brezposelnosti mladih se v drugem četrtletju 2021 še ni bistveno znižala, a je s 14,2 % ostala med nižjimi v EU. 

Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se v zadnjih treh letih ni bistveno spremenila. Po močnem povišanju v gospodarski in finančni krizi, so se v obdobju gospodarske rasti razmere sprva izboljšale samo za brezposelne s krajšim trajanjem brezposelnosti, od leta 2015 pa se je zaradi visokega povpraševanja po delovni sili v razmerah njenega pomanjkanja zmanjševalo tudi število dolgotrajno brezposelnih. V krizi zaradi covida-19 se je leta 2020 stopnja dolgotrajne brezposelnosti v Sloveniji malenkost zvišala, v povprečju EU pa znižala. V drugem četrtletju 2021 je dolgotrajna brezposelnost v Sloveniji ostala na podobni ravni, v EU pa se je opazno povišala, s čimer je bila v Sloveniji znova nižja kot v povprečju EU. Višji od povprečja EU pa je ostal delež dolgotrajno brezposelnih med vsemi brezposelnimi. 
 

Delež začasnih zaposlitev se je po obdobju povečevanja po letu 2013 v obdobju 2018–2020 zmanjševal, v letu 2021 pa spet povečal. Delež začasnih zaposlitev se je ob povečevanju gospodarske aktivnosti v obdobju 2014–2017 povečeval. Na zmanjševanje deleža začasnih zaposlitev je pred izbruhom epidemije (v letih 2018 in 2019) vplivalo predvsem pomanjkanje delovne sile zaradi demografskih dejavnikov. Ob izbruhu epidemije covida-19 pa so se podjetja na krizo odzvala z nepodaljševanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas, zmanjšanjem obsega študentskega dela in manjšim zaposlovanjem agencijskih delavcev. Ob velikem povpraševanju po delovni sili v drugem četrtletju 2021 je bil delež začasnih zaposlitev med mladimi v starostni skupini 15–29 let Sloveniji in številnih drugih državah že večji kot pred krizo. V Sloveniji je delež začasnih zaposlitev med mladimi nadpovprečno visok, na kar vpliva obstoj in povečanje študentskega dela, ki se je ob manj strogih omejitvenih ukrepih v zvezi z epidemijo v drugem četrtletju 2021 v primerjavi z enakim obdobjem 2020 precej povečal. Začasne zaposlitve so sicer v večini držav najbolj razširjene med mladimi, ženskami in nizko izobraženimi.

Delež prekarnih zaposlitev se je po letu 2017 zmanjševal, a ostal nekoliko nad povprečjem EU. Leta 2020 (zadnji podatek) je v Sloveniji znašal 2,5 %, kar je najmanj po letu 2000. V EU se je v zadnjih desetih letih gibal med 2,0 in 2,5 %. Na zmanjševanje prekarnih zaposlitev sta vplivala pomanjkanje delovne sile, ki sili delodajalce k nudenju bolj stalnih zaposlitev, in v letu 2020 močno zmanjšano povpraševanje po delovni sili zaradi krize covida-19. 
 

Epidemija covida-19 je v letu 2020 vplivala na začasno prekinitev naraščanja stopnje aktivnosti, ki se je v letu 2021 že vrnila na predkrizno raven. Stopnja aktivnosti je do začetka leta 2020 postopoma naraščala, na kar so vplivale ugodne gospodarske razmere in s tem večje možnosti za zaposlitev, ki so na trg dela privabile tudi osebe, ki običajno težje najdejo delo. V drugem četrtletju 2020 se je vidneje znižala, kar je povezano z ukrepi za preprečitev širjenja covida-19, oziroma natančneje z zapiranjem dejavnosti, fizičnim distanciranjem ter začasno onemogočenim iskanjem zaposlitve in umikom v neaktivnost. Do slednjega je prišlo zlasti med ženskami, kar je verjetno posledica panožne prizadetosti, saj so bile zaprte predvsem dejavnosti, kot so gostinstvo, razvedrilne in kulturne dejavnosti, sprva tudi trgovina, v katerih so zaposlene pretežno ženske. Z vnovičnim odpiranjem dejavnosti in hitrim povečanjem povpraševanja po delu se je stopnja aktivnosti v letu 2021 hitro vrnila na predkrizno raven.

V letu 2021 je bilo število neaktivnih prebivalcev podobno kot pred krizo zaradi covida-19. V Sloveniji je bilo število neaktivnih v starosti 20–64 let v drugem četrtletju 2020 v primerjavi z enakim obdobjem leta 2019 večje za 8,7 %, v povprečju EU pa za 7,4 %. To kaže na podobno prilagajanje delovne sile na trgu dela v številnih državah prek umika v neaktivnost ob zapiranju dejavnosti. Število neaktivnih se je sicer najbolj povečalo na Irskem, v Španiji in v Italiji. Gospodarska aktivnost in okrepljeno povpraševanje po delovni sili pa je tako stopnjo aktivnosti kot število neaktivnih v drugem četrtletju v večini držav znova približalo predkriznim ravnem.

Kljub splošno visoki stopnji aktivnosti med prebivalstvom v starosti 25–54 let (92,4 %), pa je ta med nizko izobraženimi in starejšimi, precej nižja. Slovenija ima že desetletje nizko stopnjo aktivnosti starejših (55–64 let), ki se postopno povečuje in nizko izobraženih, ti dve skupini pa se pogosto prekrivata. To je deloma povezano z izobrazbeno strukturo prebivalstva, saj je delež nizko izobraženih v starejših starostnih skupinah višji kot v mlajših, in s sorazmerno zgodnjim upokojevanjem ali prehajanjem v neaktivnost. Med obema skupinama je stopnja aktivnosti v Sloveniji precej nižja tudi od povprečja EU.
 

V letu 2021 se je absentizem v Sloveniji vnovič močno povečal. Hitro rast v obdobju 2014–2019 povezujemo z rastjo zaposlenosti, poznejšim upokojevanjem, podaljševanjem čakalnih dob v zdravstvu in s staranjem delovno aktivnega prebivalstva. Odsotnost je bila bistveno višja pri ženskah, razlika pa se je iz leta v leto povečevala, kar lahko povezujemo tudi s čedalje večjo vključenostjo otrok v vrtce, polno zaposlenostjo žensk in slabo urejeno dolgotrajno oskrbo njihovih staršev (neformalni oskrbovalci so večinoma ženske). V letu 2020 se je rast absentizma nekoliko umirila zaradi nižje zaposlenosti in ukrepov, povezanih z epidemijo (zaprtje šol, čakanje na delo, delo na daljavo); v letu 2021 pa znova močno okrepila, kar je bilo povezano s številnimi okužbami s covidom-19, z izolacijo pozitivnih oseb (podvojitev v številu izgubljenih dni glede na leto 2020) in tudi z znatnim povečanjem zaposlenosti. Po podatkih NIJZ so bili v letu 2020 zaposleni v povprečju odsotni 17,9 koledarskega dneva, delež bolniškega staleža pa je v povprečju znašal 4,9 %, kar je enako kot v letu 2019, a precej višje od najnižje ravni leta 2014 (gl. preglednico) Po prvi oceni NIJZ se je skupni odstotek bolniškega staleža v letu 2021 dvignil na 5,1 %. Pri tem se je zlasti povečal delež absentizma v breme ZZZS, ki se hitro povečuje že od leta 2015 (v letu 2008 je delež v breme ZZZS znašal 46 %, v letu 2021 pa že 60 %) (ZZZS, 2022) 

Slovenija po številu izgubljenih delovnih dni na zaposlenega presega povprečje EU. V zadnjih letih (do leta 2019) se je povečevalo tudi število izgubljenih delovnih dni zaradi bolezenske odsotnosti na zaposlenega, ki se poroča v mednarodne baze (izvzet je prvi dan bolniške odsotnosti in izločena je odsotnost za nego družinskega člana). V letu 2019 je bilo povprečno število izgubljenih dni s plačano bolniško odsotnostjo v Sloveniji 13,6 dneva, v 23 državah EU, za katere razpolagamo s primerljivimi podatki, pa 12,4 delovnega dneva. Vendar je treba opozoriti, da je mednarodna primerljivost omenjenega kazalnika omejena zaradi metodoloških razlik v načinu zajema podatkov, razlik v sistemih zdravstvenega in socialnega varstva ter v pravicah do bolniškega nadomestila. 
 

V prvem letu epidemije 2020 so se izpusti toplogrednih plinov (TGP) ob nižji gospodarski aktivnosti zmanjšali na najnižjo vrednost v zadnjih dveh desetletjih. Po zmanjševanju v gospodarski in finančni krizi so se v obdobju 2015–2017 nekoliko povečali, v naslednjih treh letih pa vnovič zmanjšali in v letu 2020 znašali 15,8 mio ton CO2 ekvivalent. To je bilo za 7,3 % manj kot v letu prej in za 14,8 % manj kot v letu 2000. V letu 2020 so se pričakovano najbolj zmanjšali v prometu, kjer jih skupaj z energetiko nastane glavnina, pa tudi v industrijskih procesih in ravnanju z odpadki. V sektorju, ki je vključen v EU shemo trgovanja (ETS-sektor) in kjer se dolgoročno zmanjšujejo hitreje, k skupnim izpustom pa prispevajo okoli 40 %, so bili nižji za 3 %. V sektorju, ki v shemo trgovanja ni vključen (ne-ETS sektor, kamor sodi tudi promet) in kjer se dolgoročno zmanjšujejo počasneje, pa so se v tem letu zmanjšali bolj, za desetino. Po prvih kvartalnih ocenah so se skupni izpusti v letu 2021 ob krepitvi gospodarske aktivnosti znova povečali: v prvih treh kvartalih so bili za okoli 5 % višji kot v enakem obdobju leta prej (v EU za okoli 8 %), a so bili kljub temu na nižji ravni kot v enakem obdobju leta 2019. 

Emisijska produktivnost, ki je v Sloveniji razmeroma nizka, se od gospodarsko-finančne krize spet zvišuje, zaostanek za EU pa ostaja dokaj nespremenjen. Rast produktivnosti, merjena z razmerjem med BDP in izpusti TGP, ki je v gospodarsko-finančni krizi v obdobju 2008–2014 nekoliko zastala, se je po njej vnovič pospešila, podobno kot v EU. Zvišala se je tudi leta 2020, ko se je gospodarska rast znižala, ob tem pa so se izpusti teh plinov zmanjšali bolj. V obdobju 2014–2019 je bilo v Sloveniji na enoto izpuščenih TGP ustvarjenega za okoli desetino manj BDP kot v EU, po prvih ocenah pa se je ta zaostanek v letu 2020 znižal na okoli 8 %. 
 

Potem ko se je primarna raba energije v letih po gospodarski in finančni krizi znižala zlasti zaradi manjše rabe premoga, se je med epidemijo covida-19 predvsem zaradi nižje rabe energije v prometu. Po obdobju manjše gospodarske aktivnosti v obdobju 2009–2013, sprememb v termoenergetiki in v nekaterih letih manjše potrebe po ogrevanju, so na gibanje po letu 2014 poleg naraščajoče rabe v prometu vplivali tudi nekateri drugi dejavniki. Med pomembnejšimi so letna nihanja vodostajev rek in redni letni remonti jedrske elektrarne. V letu 2019 se je skupna raba primarne energije tudi pod vplivom umirjanja rasti gospodarske aktivnosti (ob manjši rabi trdnih goriv in naftnih proizvodov) znova bolj znižala, še bolj pa se je znižala v letu 2020, ob močnem upadu gospodarske aktivnosti. Skupna raba primarne energije se je v tem letu, z znižanjem rabe v prometu za 18 %, znižala za okoli 6 %. Gibanja energetske učinkovitosti, ki pomeni znižanje ali vsaj omejitev rasti rabe energije, so bila tudi zaradi zmanjšane aktivnosti v obeh krizah (v letih 2009 in 2020) ugodna, cilja primarne in tudi končne rabe energije iz strategije Evropa 2020 pa je Slovenija lažje dosegla. Ocenjujemo, da se je raba energije v letu 2021 ob gospodarskem okrevanju vnovič nekoliko povečala.

Energetska produktivnost se je v daljšem obdobju povečevala nekoliko bolj kot v EU. Rast energetske produktivnosti, ki je razmerje med ustvarjenim BDP in celotno rabo energije, je zastala le v prvih letih finančne krize, tako da je bila leta 2011 za skoraj petino nižja kot v povprečju EU. V letu 2019 se je v Sloveniji ob višji rasti BDP povečala bolj kot v EU. S tem se je zaostanek v tej primerjavi zmanjšal na skoraj desetino, kar je bilo najmanj od leta 2000, v letu 2020 pa se je ob v Sloveniji sorazmerno manjšem znižanju rabe energije kot v EU povečal na 12 %. Energetska produktivnost naj bi se povečala tudi v letu 2021, s predvidoma višjo rastjo BDP kot rabe energije. 

Tudi končna raba energije se je od leta 2005 zniževala podobno kot v EU. Končna raba se je znižala zlasti po letu 2008, po letu 2014 pa zvišala. V industriji se je znižala predvsem zaradi posodobitve proizvodnje aluminija, v zadnjih letih pa se je ob konjunkturi znova krepila. Raba energije v gospodinjstvih se je znižala zaradi občasno višjih temperatur v kurilnih sezonah, delilnikov toplote, sodobnejših ogrevalnih naprav in energetske sanacije stavb. V prometu je porasla zaradi povečanega tranzita po širitvah EU in nato nekaj let nihala, v letih 2019 in zlasti v prvem letu epidemije 2020 pa je s svojim močnim znižanjem tudi največ prispevala k skupnemu znižanju rabe energije.
 

Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije se je v opazovanem obdobju po 2005 le skromno povečal in Slovenija je med le nekaj državami EU, ki ciljne rabe OVE v letu 2020 niso dosegle. Delež rabe OVE se je bolj povečal leta 2009 v gospodarski in finančni krizi, ko je ob skoraj nespremenjeni rabi OVE močno upadla skupna končna raba energije, podobno pa je bilo tudi v letu 2020 ob epidemiji. V obeh omenjenih letih se je delež povečal za več kot 2 odstotni točki. V letih med obema krizama je nihal glede na rabo OVE za ogrevanje (vpliv milejših zim) in rabo hidroenergije (vpliv letnih pretokov rek), znatnejšega povečanja pa ni bilo. Skupna raba OVE se je v Sloveniji v obdobju 2005–2020 povečala najmanj od vseh držav EU, za 6 %, medtem ko se je v povprečju EU za 92 %. Slovenija je, kljub zvišanju deleža v zadnjem letu, ena od štirih držav EU, ki ciljnega 25-odstotnega deleža OVE za leto 2020 ni dosegla. Ob taki dinamiki so hkrati zelo oddaljeni tudi cilji za prihodnja leta. Za leto 2021 ocenjujemo, da se je delež OVE ob večji rabi (fosilnih) tekočih goriv in nekoliko manjši rabi hidroenergije znova nekoliko zmanjšal (ni pa še podatka o rabi lesa).

V strukturi OVE je v Sloveniji velik delež klasičnih in manjši delež drugih virov. Delež klasičnih OVE, med katere prištevamo trdno biomaso in hidroenergijo, je v Sloveniji še vedno precej nad 80 %, v povprečju EU pa precej pod 60 % skupne rabe OVE. Ohranjanje obsežne rabe biomase za ogrevanje je zaželeno, a hkrati ob nepravilni uporabi z vidika onesnaževanja zraka s prašnimi delci ni ugodno. Delež drugih OVE, to je vetrne, sončne in geotermalne energije, biogoriv, toplotnih črpalk in bioplina, pa je med najmanjšimi v EU. Zaostanek je največji pri uporabi vetrnic: ta delež je v Sloveniji 0,002 %, v povprečju EU pa 15,4 %. 

V podporni shemi za električno energijo iz OVE so po letu 2010 prevladovale podpore sončnim elektrarnam. Tem je bilo v letu 2021 namenjenih 61 % skupnih podpor, elektrarnam na biomaso 20 %, bioplinskim elektrarnam 11 %, preostalo pa hidroelektrarnam. Znesek podpore na enoto proizvodnje je bil največji pri sončnih elektrarnah. Skupne podpore, ki so se v letu 2019 precej zmanjšale, so se nato nekoliko povečale in v letu 2021 znašale okoli 105 mio. EUR.
 

V Sloveniji je cestni blagovni promet zaradi tranzitne lege države zelo gost, ker pa je veliko blaga prepeljanega tudi po železnici, je delež cestnega manjši kot v EU. V daljšem obdobju se je delež cestnega prometa nekoliko zmanjšal, na manj kot dve tretjini, v povprečju EU pa rahlo povečal, na več kot tri četrtine. V obdobju 2005–2019 se je v Sloveniji obseg cestnega prometa povečal za tretjino, železniškega pa za dve tretjini, medtem ko sta se v EU povečala precej manj, za 11 % in 3 %. Z okoljskega vidika je manj zaželen zlasti velik porast cestnega prometa. Cestni blagovni promet se je v Sloveniji povečeval zlasti z večanjem tranzitnega prometa, tako da že več kot tri četrtine prevozov v državi opravijo tuji prevozniki (največ iz Madžarske, Hrvaške in Romunije). Povečan tranzit je posledica širitev EU ter sprostitve konkurence med prevozniki na enotnem trgu, v povezavi z majhnostjo in tranzitno lego države. Obseg skupnega blagovnega prometa na prebivalca je v Sloveniji precej velik in povprečje EU presega za 38 %, večji je le v petih članicah. V tem je cestnega prometa več za šestino, železniškega pa je 2,8-krat toliko kot v povprečju EU. Velik del železniškega prometa je vezan na pretovor v koprskem pristanišču, zato bo začeta posodobitev železnice med Divačo in Koprom ter nekaterih drugih odsekov, načrtovanih tudi s pomočjo sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost, ta promet še okrepila. Ocenjujemo, da se je delež cestnega blagovnega prometa v letih 2020 in 2021 povečal, saj se je železniški prevoz med epidemijo znižal bolj, nato pa okreval počasneje.

Vožnja z osebnimi vozili je prevladujoči način potniškega prometa v vseh članicah EU, v Sloveniji pa je ta delež med največjimi. To lahko delno pripišemo razgibanosti reliefa in razpršeni poselitvi, ki kljub subvencijam omejujeta večjo razvejanost in rentabilnost javnega potniškega prometa. Težave pri dostopu do tega prometa ima v Sloveniji večji del prebivalcev kot v povprečju EU (v letu 2012 v Sloveniji četrtina, v povprečju EU petina). Ob takšni strukturi potniškega prevoza, kjer je javni prevoz v primerjavi s prevozom z avtomobilom sorazmerno manj uporabljan, je tudi delež stroškov za prevoze v skupnih izdatkih gospodinjstev večji (v Sloveniji 18 %, v EU 12 %). V letu 2020 smo bili ob epidemiji soočeni z velikimi omejitvami javnega potniškega prometa, zaradi zapiranja občin in karanten pa je bil omejen tudi prevoz z avtomobili. Ocenjuje se, da se je že sicer majhen delež javnega potniškega prometa v skupnem prometu še zmanjšal. 
 

Snovna produktivnost v Sloveniji med leti precej niha zlasti v povezavi s spremembami v gradbeni dejavnosti, vse od gospodarsko-finančne krize pa se vrzel do povprečja EU ni zmanjšala. Snovna produktivnost, merjena z razmerjem med BDP ter porabo surovin in materialov, se je ob zmanjšani gradbeni aktivnosti najbolj povečala v obdobju 2007–2012. Upad gradbene aktivnosti je bil povezan z gospodarsko in finančno krizo ter dokončanjem avtocestnega križa (ki je bil večinoma zgrajen do leta 2009). Močno se je zmanjšala poraba nekovinskih mineralov, ki je pred tem presegala dve tretjini celotne porabe snovi. Ob nekovinskih mineralih so na zmanjšanje skupnega obsega porabe snovi po letu 2011 opazneje vplivale tudi spremembe v termoenergetiki z manjšo porabo premoga. V letu 2019, ko se je rast opravljenih gradbenih del znova zelo umirila, je poraba nekovinskih mineralov upadla za skoraj 15 %, kar je povzročilo znatno izboljšanje snovne produktivnosti, na le osemodstotni zaostanek za povprečno v EU. V letu 2020 ukrepi ob epidemiji niso močno vplivali na aktivnosti v gradbeništvu, sicer visoko znižanje rabe tekočih energentov pa je bilo pol manjše kot v EU. Ker se je s tem v Sloveniji, v nasprotju z EU, raba snovi zmanjšala manj kot BDP, se je snovna produktivnost nekoliko znižala, tudi relativno do EU. Ocenjujemo, da se v letu 2021 raba energentov in nekovinskih mineralov ni povečala, zato se je snovna produktivnost ob rasti BDP verjetno vnovič povečala. 

Stopnja samooskrbe s snovjo je v Sloveniji nekoliko višja kot v povprečju EU. Slovenija je z nekaterimi viri dobro preskrbljena. V strukturi domače izkoriščane snovi je več kot polovico peska, gramoza, apnenca in sadre, pomembni domači viri pa so še kmetijski pridelki, lignit in les. V Slovenijo je neto uvožene okoli 12 % skupne porabe snovi. V strukturi neto uvoza je bilo leta 2020 največ naftnih proizvodov, plina, kovinskih rud ter kmetijskih pridelkov. Ob tem je bil po žledolomu v letu 2014 razmeroma velik le neto izvoz lesa, zlasti hlodovine, ki pa se je zadnje leto že precej znižal in postal primerljiv pred tem običajnim ravnem. Velik neto izvoz surovin sicer v izračunu domačo porabo snovi znižuje, z vidika učinkovitejše rabe virov pa pomeni neizkoriščeno možnost za ustvarjanje višje dodane vrednosti v domači predelovalni industriji.
 

Evidentirana količina nastalih odpadkov se je v letu 2020, po daljšem obdobju povečevanja, ob krizi zaradi covid-a–19 pričakovano skupno znižala, v tem pa v gospodinjstvih povečala. V tem letu je nastalo 7,7 mio ton odpadkov, kar je za 9 % manj kot v letu prej, a za 72 % več kot leta 2012, ko je bila količina v opazovanem obdobju po letu 2000 najmanjša. V proizvodnih in storitvenih dejavnostih, kjer jih nastane velika večina, v njihovi strukturi pa je zaradi specifične teže največ mineralnih oziroma gradbenih odpadkov, se je količina ob nižji gospodarski aktivnosti zmanjšala za okoli desetino. Komunalni odpadki, ki so bili v preračunu na prebivalca vnovič pod povprečjem EU, so se skupno zmanjšali manj, za 4 %, v tem pa so se v gospodinjstvih povečali za 2 %. Skupna količina nevarnih odpadkov, ki se v daljšem obdobju povečuje, se je zmanjšala za 5 %, v odpadkih skupaj pa ohranila okoli 2–odstotni delež.

Podobno kot nastajanje odpadkov se je v letu 2020 zmanjšala tudi njihova predelava. S končnim postopkom predelave je bilo v tem letu predelanih 6,8 mio ton odpadkov, kar je za 9 % manj kot v letu prej, a za četrtino več kot pred desetletjem. Zmanjšala se je predelava v vseh treh postopkih: recikliranju, sežiganju odpadkov kot gorivo in uporabi odpadkov za zasipanje. Delež recikliranja, ki je zelo zaželeno, se je po letu 2010 zelo povečal in je ob odštetju mineralnih odpadkov v mednarodni primerjavi visok. Ob naraščajočem nastajanju odpadkov se hitro povečuje tudi količina, uporabljena za zasipanje, s tem pa se je odlaganje na odlagališča, ki je v razvrstitvi želenega ravnanja na zadnjem mestu, uspešno zmanjšalo. V tem se je zmanjšalo tudi odlaganje komunalnih odpadkov, ki so že v okoli treh četrtinah zbrani ločeno. Ena večjih težav pa je povezana s povečevanjem odpadne embalaže, ki se v razmerah covida-19 povečuje hitreje. 
 

Daljše obdobje naraščanja prihodkov iz okoljskih davkov je bilo prekinjeno leta 2018 in še izraziteje v letu 2020, po oceni pa prihodki kljub povišanju v letu 2021 še niso dosegli ravni iz leta 2019. Dolgoročna rast prihodkov pred letom 2018, zlasti davkov na energijo, je bila predvsem posledica rasti rabe goriv v prometu in trošarin na pogonska goriva. Leta 2018 pa so se prihodki prvič po letu 2011 medletno nekoliko znižali (-1,2 %), kar je bilo povezano z nižjimi trošarinami na neosvinčeni motorni bencin in dizelsko gorivo, ki so bile uvedene maja 2018 z namenom nevtralizacije pritiska visokih cen surove nafte, in umirjanjem rasti gospodarske aktivnosti. Še bolj izrazito znižanje prihodkov v letu 2020 (-18,4 %) sta povzročila upad gospodarske aktivnosti zaradi epidemije covida-19 in znižanje trošarin na bencinsko gorivo in na dizel, sprejeto za blažitev posledic epidemije. Te dajatve so tudi konec leta 2021 ostale na nižjih ravneh iz leta 2019. Gospodarska aktivnost je te ravni presegla, vendar pa predhodni podatki državnega proračuna kažejo, da prihodki iz trošarin na energente, ki pomenijo največji del okoljskih davkov, v letu 2021 ravni iz leta 2019 še niso dosegli. 

Prihodki iz okoljskih davkov so glede na BDP v Sloveniji kljub večletnemu zniževanju še vedno med najvišjimi v EU. V obdobju 2005–2016 so se glede na BDP povečevali, v obdobju 2017–2020 pa so se občutneje znižali; v letu 2020 na 2,95 % BDP. V primerjavi s povprečjem EU je bila ta raven precej višja, razlika pa se je od leta 2013, ko je bila najvišja, do leta 2020 zmanjšala na manj kot 1 o. t. Razlika izhaja iz davkov na energijo, ki so leta 2020 v Sloveniji predstavljali 81 % vseh okoljskih davkov. Visoka vrednost je v Sloveniji posledica razmeroma velike nabave in porabe energije, kar je povezano z obsežnim tranzitnim prometom, z močnim transportnim sektorjem, pa tudi z razpršeno poseljenostjo in nezadostno razvito infrastrukturo javnega prometa.

Ekološki odtis, ki je sintezni kazalnik okoljskega razvoja, se je v obdobju 2015–2018 povečal in bil nad evropskim povprečjem, kar kaže na precejšnje in naraščajoče obremenjevanje okolja. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, t. i. globalnih hektarjih (gha). To je rodovitna površina, potrebna za zadovoljitev človekovih potreb po hrani in ohranjanje njegovega življenjskega sloga ter odlaganje pri tem nastajajočih odpadkov. V strukturi je največ (i) ogljičnega odtisa, zaradi velikih izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, sledita pa mu (ii) biološki odtis, to je odtis obdelovalnih površin, gozdov, pašnikov in drugih rodovitnih površin, ter (iii) odtis infrastrukture, to je pozidanih površin. V Sloveniji se je ekološki odtis v recesiji zaradi gospodarsko-finančne krize znižal, potem pa nasprotno kot v evropskem povprečju zvišal in v letu 2018 znašal 5,37 gha/osebo. Razkorak do evropskega povprečja se je v zadnjih letih povečeval, v letu 2018 na okoli 13 %. To kaže na gospodarski razvoj ob razmeroma veliki porabi naravnih virov in onesnaževanju okolja, kar je v nasprotju z zastavljenim ciljem v SRS. 

Z razmeroma visokim ekološkim odtisom je bil visok tudi ekološki primanjkljaj, ki je razlika do biološke zmogljivosti narave. Biološka zmogljivost oziroma biokapaciteta narave so tiste biološko produktivne površine, ki so se sposobne regenerirati. Podobno kot ekološki odtis so preračunane v globalne hektarje, pri čemer vsak globalni hektar proizvede enako količino biološke vrednosti. Biokapaciteta narave je precej stabilna in se med leti bistveno ne spreminja. V Sloveniji največjo vrednost prinašajo gozdovi, ki pa kljub veliki površini ne zadostujejo za absorpcijo izpustov ogljikovega dioksida. Delež preostalih površin, predvsem obdelovalnih zemljišč in ribolovnih območij, je v primerjavi s povprečjem Evrope razmeroma skromen. Rezultati zadnjih izračunov so pokazali, da ekološki odtis Slovenije (5,4 gha / osebo) znaša dva in pol krat toliko kot je biološka zmogljivost obnavljanja njene narave (2,2 gha / osebo). Ekološki primanjkljaj je izkazan tudi za večino držav v Evropi, presežek pa le za nekatere države na severu, ki imajo trajnostno naravnano gospodarstvo in razmeroma obsežna ribolovna območja. V Sloveniji je ekološki primanjkljaj (-3,2 gha / osebo) precej večji kot v svetovnem povprečju (-1,2 gha / osebo) in tudi večji kot v evropskem (-1,8 gha / osebo). 
 

Kmetijska zemljišča v Sloveniji zavzemajo precej manjši del skupne površine kot v povprečju EU, a njihova razmeroma skromna površina se je v zadnjem desetletju po dolgoročnem upadanju ustalila. Površina kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU), katerih varovanje je osnovni pogoj za prehransko samooskrbo, je v letu 2020 znašala okoli 484 tisoč hektarjev. Zaradi opuščanja kmetovanja, zaraščanja z gozdom in pozidave se je po osamosvojitvi države zmanjšala za 14 %, a je v zadnjem desetletju ostala približno enaka. Spremembe so obojestranske – v spremembi namembnosti kmetijskih zemljišč za druge rabe in v vračanju zemljišč iz nekmetijske namenske rabe, vendar se je v tem vsaj med letoma 2014 in 2017 kar najbolj spreminjala namenska raba najboljših kmetijskih zemljišč (Računsko sodišče RS, 2021).

V luči zagotavljanja pogojev za lokalno pridelavo hrane je zaskrbljujoča zlasti skromna površina obdelovalnih površin. Po površini njiv na prebivalca, ki so s stališča zagotavljanja prehranske varnosti najpomembnejša kategorija zemljišč, se Slovenija uvršča med zadnje štiri države EU. V Sloveniji znaša okoli 8,4 ara, v povprečju EU pa 22 arov. Ob tem je pridelavi zelenjave namenjene le okoli 3 % te površine, velika večina pa pridelavi krme za živali. Ta se prideluje tudi na trajnih travnikih in pašnikih, ki pokrivajo večino, okoli šest desetin KZU. S trajnimi nasadi, predvsem vinogradi in sadovnjaki, je zasajenih okoli 6 % KZU. 

Ekološka obdelava zemljišč, ki je za varovanje okolja najbolj zaželena, je razširjena bolj kot v povprečju EU in se povečuje. V letu 2020 je bilo v sistem nadzora vključenih okoli 11 % KZU. Tudi tu močno prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni pridelavi krme, preostalih kategorij pa je razmeroma malo. To ni usklajeno s povpraševanjem, ki je največje pri ekološko pridelani sveži zelenjavi in sadju ter nemesnih predelanih živilih (MKGP, 2021b). Za nadaljnji razvoj je v Sloveniji še veliko možnosti. Velik del kmetij je namreč na gorsko višinskih in drugih območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, kjer obsežna konvencionalna pridelava ni mogoča. 
 

Pridelava in prireja hrane, sodeč po zmerni povprečni pridelavi in prireji, v Sloveniji ni med intenzivnejšimi. V razvoju slovenskega kmetijstva je prisotna dualnost: (i) večanje intenzifikacije zaradi zniževanja števila gospodarstev in s tem koncentracije pridelave ter (ii) obširnejše ekološko kmetovanje, ki je z vidika varovanja okolja najbolj zaželeno. Primerjava s povprečjem EU v rastlinstvu ne kaže enotne slike, kar je razvidno tudi iz pridelkov dveh pomembnejših poljščin. Hektarski pridelek pšenice je v Sloveniji običajno nižji, koruze pa višji. Pod vplivom vremena so prisotna izrazita letna nihanja, z izboljševanjem tehnologije pa se donosi dolgoročno zvišujejo. Dokler niso previsoki, to pomeni boljšo izkoriščenost naravnih virov. Obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s številom živine na površino, pa zaradi naravnih danosti ni med nižjimi, a povprečna mlečnost na žival je nižja od povprečne v EU. Z vidika obremenitve živali je to ugodno, z vidika obremenitve okolja s številom živali pa nekoliko manj. 

Trend zniževanja porabe mineralnih gnojil in pesticidov se je, po prekinitvi, v zadnjih dveh opazovanih letih nadaljeval. V letu 2020 se je drugo leto zapored zmanjšalo gnojenje z rastlinskimi makrohranili iz mineralnih gnojil, to je dušikom, fosforjem in kalijem (NPK gnojili), pa tudi poraba pesticidov, merjena s skupno prodajo aktivnih snovi na enoto kmetijske površine. Primerjava porabe gnojil s povprečjem EU kaže mešano sliko: poraba dušika, ki je v NPK-gnojilih v večini, je v preračunu na enoto površine manjša, fosforja pa večja. Po prodaji pesticidov pa se Slovenija uvršča v zgornjo sredino EU držav z znanimi podatki. To merjenje je zaradi seštevka snovi z različno stopnjo toksičnosti precej zahtevno, prodaja pa je ob tem tudi precej odvisna od vrste gojenih rastlin ter vremenskih razmer in zaradi tega pojava bolezni in škodljivcev. 
 

Posek lesa, ki je bil po letu 2014 zaradi sanacije gozdov razmeroma velik, se je v letu 2020 precej znižal. Obsežnemu žledolomu v letu 2014 se je v naslednjih letih najprej pridružilo izrazito širjenje smrekovega lubadarja, v letih 2017 in 2018 pa tudi vetrolomi, zato je bila nujna večja sanacijska sečnja. Potem ko je bilo v šestletnem obdobju po žledu povprečno posekanega za okoli polovico več lesa kot pred tem, se je v letu 2020 posek znižal za petino in je bil le še za 8 % višji kot pred žledom. Zaostanek za strokovno dopuščeno količino poseka se je vnovič povečal, na okoli 40 %. Intenzivnost poseka, izražena kot njegovo razmerje do letnega prirastka lesa, se je spet znižala, na 48 %. S tem se je tudi oddaljila od cilja, ki je bil za zagotovitev trajnostnega razvoja zastavljen na ravni 75 % do leta 2020 (MKO, MGRT, 2012). V obdobju sanacije močno spremenjena struktura poseka pa se je leta 2020 drugo leto zapored pomaknila v smer, značilno za običajne razmere. Delež sečnje sanitarne narave se je znižal za 12 o. t., na 42 %, posek za nego gozdov, ki je v letih brez posebnosti v veliki večini, pa je prvič po žledu znašal več kot polovico celotnega poseka. 

Z manjšo sečnjo v letih 2019 in 2020 je bila manjša tudi proizvodnja lesnih sortimentov, a možnosti za nadaljnji razvoj gozdno-lesne verige so ob veliki gozdnatosti in naraščajoči zalogi lesa še velike. Proizvodnja lesa se je po žledolomu povečala v vseh kategorijah; najbolj pri lesu za celulozo in plošče, pa tudi pri hlodih za žago in furnir, ki je najkakovostnejši in za dosego višje dodane vrednosti najprimernejši les. Bolj kot skupna proizvodnja pa se je povečala zunanja trgovina z nepredelanim lesom. Izvoz se je v obdobju po žledu, ob nekoliko nižjem letnem uvozu, letno povečal skupno za okoli 60 %, samo hlodov iglavcev pa več kot podvojil. Velik izvoz kakovostne surovine je neizkoriščena možnost za večjo zaposlenost in dodano vrednost v nadaljnjih členih gozdno-lesne verige. 
 

Slovenski vodotoki so, merjeno z biokemijsko potrebo po kisiku, visoko kakovostni. Njihova čistost, ki je bila v začetku prejšnjega desetletja blizu povprečja EU, se je po letu 2005 precej izboljšala in je v primerjavi z državami z znanimi podatki v EU že nekaj let v ospredju. Tudi vsebnosti nitratov v podtalnici in fosfatov v rekah, ki v prevelikih odmerkih poslabšujejo kakovost vode, sta se dolgoročno znižali in sta nižji kot v povprečju EU. Manjše onesnaženje, običajno povzročeno z izpusti komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter s spiranjem kmetijskih površin, je posledica precej boljše in obsežnejše obdelave odpadnih voda ter opuščanja gospodarskih aktivnosti, ki so z odpadnimi vodami onesnaževale vodotoke.

Pred izpustom v okolje je prečiščena okoli petina skupne vode, samo komunalne odpadne vode pa okoli dve tretjini. V letu 2020 je bilo v Sloveniji, ki je zaradi pestrih naravnih danosti vodnata država z razmeroma visoko razpoložljivostjo sladkovodnih virov na prebivalca, skupno načrpanih 1.033 mio. m³ vode, kar je za 12 % več kot pred petimi leti. Večina te vode je bila iz površinskih vodnih virov, za industrijo (dejavnosti B, C, D in E), le okoli petina pa iz podzemnih, za javni vodovod in namakanje. V okolje je skupno odteklo 1.049 mio m³ odpadne vode.  Delež pred izpustom prečiščene vode skupaj se je v obdobju od 2015 do 2020 z 11 zvišal na 17 %, ob tem pa je večina neprečiščene vode le toplotno onesnažena zaradi rabe v hidroelektrarnah. Med komunalno odpadno vodo iz kanalizacijskih sistemov je bilo v letu 2020 pred izpustom v okolje v čistilnih napravah prečiščenih 69 % vode. 
 

Kakovost zunanjega zraka je v Sloveniji precej povezana s čezmerno onesnaženostjo s prašnimi delci (PM), ta pa predvsem z neustreznim zgorevanjem lesne biomase in nizko prevetrenostjo območij. K skupnim izpustom PM₁₀ prispevajo glavnino, okoli 60 %, individualna kurišča, pretežno zaradi razširjene neustrezne uporabe lesa v zastarelih kurilnih napravah in hkrati pogosto neugodnih vremenskih razmer v kotlinah in dolinah celinskega dela Slovenije. Ob izrazitih temperaturnih inverzijah lahko že manjša gostota izpustov povzroči čezmerno onesnaženje zraka. Ker v topli polovici leta teh težav ni, podatki o povprečnih letnih vrednostih kažejo boljšo sliko kot podatki o številu dni s prekoračeno mejno dnevno vrednostjo, ki so značilni za hladni del leta. Druga večja skupina izpustov delcev je iz rabe energije v industrijskih procesih in goriv v industriji, sledijo pa izpusti iz cestnega prevoza. Splošna povprečna izpostavljenost urbanega prebivalstva delcem se je v zadnjih letih tudi pod vplivom toplejših zim zniževala, a je pri najbolj drobnih delcih ostala precej višja kot v povprečju EU. 

Problematična je tudi lokalno velika prisotnost prizemnega ozona. Ker je nastanek ozona pogojen z dovolj veliko prisotnostjo sončne svetlobe, do njegove čezmerne koncentracije – nasprotno kot pri prašnih delcih – prihaja predvsem poleti. Večinoma je posledica cestnega prometa, ki je največji vir predhodnikov prizemnega ozona. V Sloveniji je njegova koncentracija v zraku pod velikim vplivom čezmejnega prenosa. Močno je odvisna od vetrov z zahoda in je najvišja na Primorskem, a je visoka tudi na večini drugih merilnih mest, tudi na podeželju in v višjih legah (ARSO, 2022a). Večletni niz podatkov zaradi velike odvisnosti od vremenskih razmer ne izkazuje jasnega trenda, a izpostavljenost urbanega prebivalstva ozonu je bila po zadnjih podatkih v Sloveniji večja kot v povprečju EU.
 

Na funkcionalno razvrednotenih območjih (FRO) se nadaljujejo pozitivne prostorske spremembe, ki se kažejo v pospešenem oživljanju obstoječih in umirjanju naraščanja novih FRO. Porast izdanih gradbenih dovoljenj in okrepljena investicijska aktivnost sta bila leta 2021 prisotna tudi na FRO. V primerjavi s predhodnim letom so nastale spremembe na približno desetini FRO, zmanjšala sta se njihovo skupno število in površina. Hkrati so se nakazovale posledice krize covida-19 z opuščanjem dejavnosti na območjih za trgovino in storitve ter industrijo, kar se bo lahko pokazalo v novih FRO. V obdobju 2017–2021 se je znova vzpostavila dejavnost ali potekajo aktivnosti oživljanja na okoli tretjini oziroma 350 FRO.

Oživljanje je bilo enakomerno v vseh regijah, v strukturi pa najbolj okrepljeno na FRO za bivanje. V večjem obsegu (59 % vseh FRO) se je dokončala gradnja nedograjenih stanovanjskih območij na FRO za bivanje, vendar pretežno elitnih stanovanjskih sosesk, kar ne bo bistveno ublažilo primanjkljaja javnih najemnih stanovanj (gl. poglavje 3). Dograjene stanovanjske soseske, ki so bile v največjem deležu dograjene v osrednjeslovenski in koroški regiji (v obeh so predstavljale petino vseh oživitev v regiji), so bile končane še v drugih statističnih regijah (na primer v savinjski, podravski in jugovzhodni Sloveniji). Pospešeno so se oživljala tudi opuščena gradbišča, ki so uvrščena v FRO prehodne rabe, na 42 % lokacij. Na FRO industrije in obrti je bilo največ pozitivnih sprememb v goriški regiji, na FRO storitvenih dejavnosti pa v osrednjeslovenski in v gorenjski regiji. 
 

Po povečevanju v predhodnih letih, se je v letih 2020 in 2021 zaupanje v večino institucij zmanjšalo in ostalo pod povprečjem EU, z izjemo zaupanja v lokalne oblasti pa je bilo tudi oddaljeno od cilja SRS. Največje in nad povprečjem EU je bilo leta 2006, a se je od takrat močno zmanjšalo. Pri večini institucij je bilo najmanjše ob koncu gospodarsko-finančne krize, v obdobju 2013–2019 pa se je povečalo.  V zadnjih dveh letih se je zaupanje v ključne institucije države vnovič zmanjšalo. Leta 2021 je bilo zaupanje v vlado, parlament in politične stranke med najnižjimi v EU. Na povečanje nezaupanja je pomembno vplivala epidemija covida-19, ki je povzročila spremembe v gospodarstvu in življenju ljudi.  V Sloveniji je več kot polovica vprašanih (53 %; EU: 25 %) menila, da so ukrepi javnih organov za zajezitev epidemije neupravičeni, 59 % (EU: 50 %) vprašanih je ocenilo, da gredo stvari v državi v napačno smer, prav tako jih večina v naslednjih dvanajstih mesecih ni pričakovala izboljšanja gospodarskega položaja in splošne situacije v Sloveniji. Zaupanje v lokalne oblasti je bilo med epidemijo večje kot pred njo in ostaja institucija z največ zaupanja, najmanj pa prebivalstvo zaupa političnim strankam.

Zaupanje v EU in njene institucije se od leta 2015 povečuje. Največje je bilo leta 2006, najmanjše pa leta 2015, od takrat se povečuje. Leta 2021 je v EU zaupalo 55 % vprašanih, kar je največ po letu 2008 in več od evropskega povprečja. To lahko povežemo s povečanjem ugleda EU pri slovenskih državljanih.  V primerjavi s predhodnim letom se je v letu 2021 še povečalo tudi zaupanje v evropske institucije. Več kot polovica vprašanih zaupa v Evropsko komisijo (52 %; EU: 50 %) in v Evropski parlament (51 %; EU: 53 %), nekoliko manj pa v Evropsko centralno banko (45 %; EU: 48 %).
 

Izvršna zmogljivost, ki meri strateško upravljanje javnih institucij, se v Sloveniji počasi izboljšuje, a ostaja nizka v primerjavi z drugimi državami EU. Indeks izvršne zmogljivosti je del kazalnikov trajnostnega upravljanja in meri delovanje vlade in institucij na osmih področjih: strateška zmogljivost, medresorsko sodelovanje, priprava učinkov predpisov, posvetovanje z javnostmi, komuniciranje, implementacija zastavljenih ukrepov, prilagodljivost in sposobnost reforme sistema javne uprave. Po letu 2017 sta se vrednost indeksa in uvrstitev med državami EU izboljšali, kljub temu pa Slovenija še naprej opazno zaostaja za povprečjem EU pri vseh komponentah indeksa. 

Nizka ocena izvršne zmogljivosti nakazuje na sorazmerno nizko učinkovitost delovanja institucij države in vlade. V raziskavi SGI (Bertelsmann, 2020) so bile največje slabosti zaznane predvsem pri učinkovitem strateškem načrtovanju in organizacijskih reformah, kjer je bil v zadnjih letih narejen omejen napredek. Precej slabše kot v drugih državah EU je ocenjeno tudi izvajanje zastavljenih ukrepov na različnih ravneh države (centralna, lokalna raven), poudarjeno je tudi vmešavanje politike v kadrovanje tudi na strokovnih ravneh državne uprave. Kljub napredku v zadnjem letu pa Slovenija v primerjavi z drugimi državami zaostaja tudi v pripravi celovite analize učinkov predpisov (angl. regulatory impact assessment – RIA) na javne finance, gospodarstvo, okolje in družbo kot celoto. 

Indeks izvršne zmogljivosti po podkomponentah, 2020 

Slovenija se na lestvici indeksa vladavine prava uvršča v drugo polovico držav EU, njena uvrstitev pa se od leta 2012 ni bistveno spremenila. Vladavina prava (angl. rule of law) izpostavlja načelo pravne enakosti in poudarja nedotakljivost avtoritete prava in zakona, kar pomeni, da država sama spoštuje pravo, pri čemer je delovanje državnih organov pravno vezano in so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine. Z uvrstitvijo v drugo polovico držav EU na indeksu vladavine prava, ki se v daljšem obdobju (2012–2021) ni izboljšala, zaostaja za ciljem SRS. Najvišje se uvršča na področju notranjega reda in varnosti, kjer se tudi približa najbolje ocenjenim skandinavskim državam. Blizu povprečja EU pa je le še na področju temeljnih človekovih pravic (dobro ocenjeni kazalniki so pravica do življenja in varnosti ter pravica do dela). Za povprečjem EU najbolj zaostaja na področju kazenskega pravosodnega sistema, kjer se v kazalnikih odraža nezaupanje v sodni sistem, predvsem v njegovo neodvisnost. Na pomanjkljivosti delovanja pravne države kažejo tudi nizke vrednosti kazalnikov na področju odgovornosti in pristojnosti vladne politike (na primer kazalnik glede odgovornosti državnih uradnikov ob ugotovljenih nepravilnostih, delovanje vlade v skladu z zakonodajo in sodstvom) in odsotnosti korupcije (na primer v tveganju korupcije uradnikov v izvršilni in zakonodajni veji oblasti). Po Eurobarometru (2021d) so vprašani v Sloveniji slabše kot v povprečju EU seznanjeni z vladavino prava v Sloveniji, visok pa je tudi delež vprašanih, ki menijo, da osnovne vrednote EU (človekove pravice, vladavina prava, demokracija) niso dovolj varovane (Slovenija: 62 %; EU: 32 %). 

Indeks vladavine prava po podkomponentah, 2021

Predvideni čas reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev se je v obdobju 2008–2019 opazno skrajšal, a še naprej ostaja daljši kot v EU. Slovenija je v obdobju 2008–2014 za več kot 40 % zmanjšala predvideni čas trajanja reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev, k temu pa je pomembno prispeval projekt odprave sodnih zaostankov in druge strukturne reforme (na primer insolvenčna zakonodaja). Od leta 2014 se je čas trajanja teh zadev sicer nekoliko podaljšal (281 v letu 2019), s tem pa se je tudi oddaljeval od cilja SRS za leto 230 (200 dni). To gre pripisati predvsem prenosu novih pristojnosti na sodišča in povečanemu številu zahtevnih zadev. V tem obdobju pa se je povečal tudi razkorak do EU. V primerjavi z drugimi državami najdlje trajajo sodni postopki, povezani s pranjem denarja. Skrajšuje pa se predvideni čas trajanja zadev na drugi in tretji stopnji, kjer je v zadnjih letih trajanje zadev med najkrajšimi v EU. Zaradi različnih podatkov in metodologije se predvideni čas rešitve razlikuje od trajanja (konkretnih) sodnih postopkov. 

Učinkovitost sodstva se je v zadnjih letih povečala; povprečni dejanski čas reševanja vseh zadev se je skrajšal, pomembnejših zadev pa nekoliko podaljšal. Povprečni čas reševanja vseh zadev se je v zadnjih letih opazno skrajšal in je leta 2021 znašal en mesec. Do leta 2016 se je hitro skrajševal tudi čas reševanja pomembnejših zadev, kar je bilo pretežno posledica manjšega pripada novih zadev in večje učinkovitosti sodišč. Po letu 2016 se ta čas ni več bistveno spremenil in se je v zadnjih dveh letih še celo nekoliko podaljšal. To je bilo med drugim tudi posledica novih pristojnosti, ki jih spremembe zakonodaje nalagajo sodiščem, kljub temu pa so sodišča v večini let rešila več zadev, kot so jih prejela. Omejeno delovanje sodišč zaradi epidemije covida-19 je v letu 2020 vplivalo na reševanje pripada in učinkovitost, a so leta 2021 sodišča vnovič rešila več zadev, kot so jih prejela (0,4 % pomembnejših oziroma 1,5 % vseh). V strukturi nerešenih zadev se je tako delež pomembnejših še povečal (46,9 % v letu 2016, 67 % v letu 2021). 
 

Sorazmerno visoka zaznava korupcije v Sloveniji se je v zadnjem letu še povečala. Indeks zaznave korupcije (angl. Corruption perception index – CPI) temelji na zaznavanju stopnje koruptivnosti javnega sektorja s strani poslovnega sveta, strokovnjakov in analitikov. Slovenija v obdobju 2012–2020 ni bistveno napredovala na lestvici zaznave korupcije, njena uvrstitev ob zadnjem merjenju pa se je še celo nekoliko poslabšala, saj je še povečala zaostanek za povprečjem EU. Slovenija je med državami EU (Ciper, Madžarska, Španija in Malta), kjer se je od leta 2012 indeks najbolj zmanjšal, kar pomeni večjo zaznavo korupcije, ob tem pa se uvršča bolje od večine držav, ki so k EU pristopile po letu 2003. Zadnji dve leti sta zaznamovali epidemija covida-19 in z njo povezana kriza, ki je razkrila številna korupcijska tveganja, saj je bilo število prijav zaznave korupcije na KPK v obeh letih višje kot v letu 2019. Po Eurobarometru (2020b) v Sloveniji 87 % vprašanih meni, da je korupcija dokaj razširjena, vendar jih hkrati tudi velika večina z njo ni imela izkušenj. To gre pretežno pripisati dejstvu, da vprašani menijo, da odmevni in veliki primeri korupcije niso oziroma niso bili ustrezno sankcionirani.

Po svetovnem indeksu miru se je Slovenija tudi v letu 2021 uvrstila med najmirnejše države sveta, svojo uvrstitev pa je v primerjavi s predhodnim letom še izboljšala in tako še naprej ostala v okviru cilja SRS za leto 2030. Leta 2021 se je uvrstila na 5. mesto med 163 državami sveta in na 3. mesto med državami EU, kar je v okviru cilja SRS. Pred Slovenijo so bile le Islandija, Nova Zelandija, Danska in Portugalska. Med deset najboljših držav sveta se je uvrstila na področju militarizacije (2. mesto) in na področju družbene varnosti in zaščite (7. mesto), na obeh področjih je v primerjavi s predhodnim letom nekoliko napredovala, nižje pa se je uvrstila na področju notranjih in mednarodnih konfliktov (50. mesto). K temu je prispevala še vedno nekoliko slabša ocena odnosov s sosednjimi državami in intenzivnosti organiziranih notranjih sporov. V zadnjih desetih letih ima nekoliko slabšo oceno tudi pri številu varnostnega osebja in policije na 100.000 prebivalcev ter verjetnosti nasilnih demonstracij. Kljub temu so ti kazalniki v primerjavi z drugimi državami sorazmerno dobro ocenjeni, nakazujejo pa določene pomanjkljivosti, ki bistveno ne vplivajo na oceno miru v državi. Po svetovnem indeksu miru je bila v letu 2021 Evropa najmirnejša regija na svetu, saj je bilo med prvimi desetimi najmirnejšimi državami sveta kar osem evropskih (od tega šest držav članic EU). Bližnji vzhod in Severna Afrika (MENA) sta bila najbolj nemirna regija na svetu, Afganistan pa najmanj mirna država sveta. Globalno se v zadnjih letih do leta 2021 število oboroženih konfliktov in vojn ni bistveno spremenilo in je ostalo visoko (Strand in Havard, 2021), zaradi pandemije covida-19 pa so se pojavljale nove napetosti in negotovosti, ki so se odražale predvsem v političnih in družbenih nemirih, pomembno pa so vplivale tudi na občutke ogroženosti in medosebno nasilje (IEP, 2021a).

Delež oseb v Sloveniji, ki so poročale, da imajo v svojem bivalnem okolju težave s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem, je bil leta 2020 najnižji v zadnjih petnajstih letih in je v okviru cilja SRS. Znašal je 7,3 % in je bil, tako kot v večini drugih držav EU, nekoliko nižji kot v predhodnem letu, kar bi lahko bilo tudi povezano z omejitvenimi ukrepi za zajezitev širjenja virusa covid-19. V zadnjih desetih letih je bil vseskozi tudi pod povprečjem EU. Na pojav kriminalitete največkrat vplivajo socialno-ekonomski dejavniki, pa tudi družbena klima, bolj je prisoten v urbanih okoljih. Tudi v večini regij se je v letu 2020 zmanjšal delež gospodinjstev, ki so poročala o težavah s kriminalom v svojem bivalnem okolju, najnižji pa je bil v koroški regiji (SURS, 2022b). Jugovzhodna Slovenija je še naprej izstopala z najvišjim deležem, ki je za tri četrtine presegal slovensko povprečje. Kljub zmanjšanju v letu 2020, je tu najbolj porasel primerjalno z letom 2010. Slovensko povprečje so leta 2020 presegale še obalno-kraška, posavska in osrednjeslovenska regija. V slednji je delež takšnih gospodinjstev najbolj upadel glede na leto 2010, vendar je leta 2020 še vedno presegal slovensko povprečje. Osrednjeslovenska regija ima območja, ki so najbolj urbanizirana v Sloveniji, s tem pa je potencial za pojav kriminala večji. Pomembni dejavniki, ki prispevajo k zmanjševanju kriminalitete, so boljša kakovost življenja družin v skupnosti (preprečevanje in zmanjševanje revščine in socialne izključenosti), kakovostno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v šolah ter širša organiziranost družbenega življenja in nadzora v lokalni skupnosti (Meško in Sotlar, 2012).

Slovenija je varna država, kar pozitivno vpliva na kakovost življenja. Rezultati Evropske družboslovne raziskave kažejo, da se je po letu 2010 delež anketiranih, ki so imeli osebno izkušnjo z vlomi ali fizičnim napadom, gibal od 9 do 11 % in je bil po podatkih za leto 2018 manjši od povprečja v raziskavo vključenih držav (15 %) (ESS-ERIC, 2020). Leta 2020 je o njej poročalo 10,2 % anketiranih, kar je nekoliko manj kot 2018 (CJMMK, 2022). Poleg neposrednih izkušenj s kriminaliteto na kakovost življenja ljudi vpliva tudi občutek ogroženosti v njihovem življenjskem okolju, ki je bil v Sloveniji vseskozi manj pogost kot v povprečju držav, ki so vključene v raziskavo. Leta 2020 se je v Sloveniji 94 % vprašanih počutilo varne, kadar so zvečer sami hodili po svoji soseski, kar je enako kot leta 2018 (EU17: 83 %).
 

Izdatki za uradno razvojno pomoč so bili tudi v letu 2020 precej nižji od mednarodno sprejetih zavez. Uradna razvojna pomoč je podpora razvitih držav trajnostnemu razvoju držav v razvoju. V primerjavi s predhodnim letom je v letu 2020 17 držav EU povečalo obseg sredstev za uradno razvojno pomoč z namenom podpore partnerskim državam pri soočanju s pandemijo covida-19 (EK, 2021k). Slovenija je za razvojno pomoč namenila 79,61 milijona evrov oziroma 2 % več kot leto prej, s čimer je ohranila delež BND, namenjenega za to področje, ki ostaja močno pod povprečjem EU. Uradni izdatki so precej manjši od mednarodno sprejetih zavez (0,17 % bruto nacionalnega dohodka), v skladu s katerimi bi si Slovenija morala prizadevati za povečanje deleža za uradno razvojno pomoč na 0,33 % BND do leta 2030.

Na strukturo sredstev uradne razvojne pomoči je v letu 2020 vplivala pandemija covida-19. Razvojna pomoč je seštevek večstranske pomoči (prispevki za redno delovanje mednarodnih organizacij) in dvostranske pomoči. Zaradi pomoči partnerskim državam pri soočanju z zdravstvenimi, gospodarskimi in socialnimi izzivi, povezanimi s krizo zaradi covida-19, se je v letu 2020 precej povečal obseg sredstev za dvostransko humanitarno pomoč. Največji delež te pomoči je bil namenjen nujni pomoči in se je financiral večinoma prek namenskih prispevkov mednarodnim organizacijam. Zaradi razmer se je v letu 2020 najbolj zmanjšala pomoč projektne narave (za 65 %), ki je v preteklih letih obsegala razmeroma velik delež dvostranske pomoči. Najbolj pa se je povečala podpora delovanju ustanov (za 56 %), a po obsegu sredstev ostaja sorazmerno nizko (okoli 1,6 % vse dvostranske pomoči). Največ sredstev Slovenija v zadnjih letih namenja za oprostitve šolnin in štipendije, ki so se v letu 2020 še povečale (za 19 %), znova so bili višji stroški za oskrbo beguncev in migrantov (za 18 %). Tudi v letu 2020 je Slovenija največ razpoložljive dvostranske pomoči  namenila državam Zahodnega Balkana, ki so skupaj prejele 76 % te pomoči oziroma največ doslej. Največ te pomoči je bilo znova namenjene področju kakovostnega izobraževanja (oprostitve šolnin in štipendije). Povečal se je tudi obseg večstranske pomoči, kjer je največ (86 %) pomoči namenjene razvojnemu sodelovanju v okviru EU, in je skupaj s humanitarno pomočjo prispeval k sicer razmeroma majhnemu povečanju obsega sredstev za uradno razvojno pomoč v letu 2020 (MZZ, 2022a).