Poročilo o razvoju
Poročilo o razvoju 2021
Poročilo o razvoju – publikacija, ki jo vsako leto pripravimo na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj in ki spremlja uresničevanje Strategije razvoja Slovenije 2030 – prinaša pomembna priporočila razvojni politiki. Kratkoročne prednostne naloge ekonomske politike so še naprej precej povezane s preprečevanjem širjenja bolezni covid-19 in blaženjem njenih družbeno-gospodarskih posledic. Ti ukrepi ostajajo zelo pomembni za ohranjanje gospodarskega in družbenega potenciala, zato mora biti njihov umik premišljen in postopen. Hkrati se krepi pomembnost ciljno usmerjenih in učinkovitih ukrepov za okrevanje, ki jih je treba kombinirati s strukturnimi reformami za večjo odpornost gospodarstva in družbe na šoke ter dolgoročno vzdržnejši razvoj.
Epidemija covid-19 je v letu 2020 močno zaznamovala gospodarstvo Slovenije in izrazito posegla v kakovost življenja ljudi, prinesla pa je tudi nekatere nove priložnosti. Kriza, ki je nastopila zaradi posledic epidemije covid-19, je prekinila nekajletno gospodarsko konjunkturo in ugodna gibanja na trgu dela, pri čemer so vladni ukrepi znatno ublažili posledice epidemije za gospodarstvo in prebivalstvo. Slovenija se je sicer v času pred epidemijo covid-19 ter po finančni in gospodarski krizi vrnila na pot razvojnega dohitevanja, ob tem dosegla zgodovinsko visoke stopnje zaposlenosti in ugodne vrednosti kazalnikov vključenosti, postopno se je zviševala tudi učinkovitost rabe virov in energije. V leto 2020 pa je vstopila tudi z nekaterimi nerešenimi razvojnimi izzivi, ki so se z epidemijo še poglobili, številni pa tudi povečali ranljivost Slovenije v tem obdobju. Razvojno dohitevanje v preteklih letih je le v manjši meri temeljilo na povečanju produktivnosti, kar je tesno povezano s prenizkimi investicijami, zlasti v različne oblike neoprijemljivega kapitala. Zato bo treba v fazi okrevanja okrepiti investicijsko dejavnost in nadomestiti doslej premalo obravnavano pomanjkanje ustreznih znanj in spretnosti prihodnosti. Zaradi visoke izpostavljenosti mladih začasnim zaposlitvam se je v letu 2020 nadpovprečno povečala njihova brezposelnost. Še zlasti pa se je med epidemijo zaostrila problematika sistemov socialne zaščite (dolgotrajne oskrbe, zmogljivosti zdravstvenega sistema in čakalnih dob, dolgoročne vzdržnosti financiranja, še posebej izdatkov za pokojnine). Pereč problem z vidika okoljske dimenzije pa je prepočasno uvajanje sprememb v smeri nizkoogljičnega krožnega gospodarstva, visoki izpusti toplogrednih plinov iz prometa, večletna stagnacija obnovljivih virov energije in premalo trajnostna raba prostora.
Priporočila razvojnih politik:
- pospešitev rasti produktivnosti
- vključujoč družbeni razvoj in medgeneracijska solidarnost
- pospešen prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo
- krepitev razvojne vloge države in njenih institucij
Sporočilo za javnost ↗
Pregled razvoja Slovenije po kazalnikih:
1. Bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči
Slovenija je tudi v letu 2019 zmanjšala zaostanek v gospodarski razvitosti za EU, merjeni v bruto domačem proizvodu na prebivalca po kupni moči, ki pa je ostal večji kot leta 2008. S 27.700 SKM je dosegla 89 % povprečja EU, kar je za 2 o. t. višja vrednost kot leto prej in 2 o. t. pod najvišjo vrednostjo, doseženo pred izbruhom gospodarske krize v letu 2008. Dekompozicija BDP na prebivalca na produktivnost in stopnjo zaposlenosti kaže, da je bilo zmanjševanje zaostanka v gospodarski razvitosti za povprečjem EU, ki je prisotno od leta 2016, spodbujeno predvsem z relativno hitrejšim zvišanjem stopnje zaposlenosti glede na EU, v manjši meri pa tudi z rastjo produktivnosti. Stopnja zaposlenosti je sicer v Sloveniji vsa leta nad povprečjem EU, v letu 2019 ga je presegla za 7 %. Produktivnost ostaja relativno nizka (83 % povprečja EU v 2019), zaostanek na tem področju tako v celoti pojasnjuje relativno nizko raven gospodarske razvitosti Slovenije, merjeno s kazalnikom BDP na prebivalca.
Položaj Slovenije glede na povprečno raven razvitosti EU je bil leta 2019 enak kot leta 2005, večina novih članic EU pa je v tem obdobju precej napredovala. V primerjavi z letom 2005 je 14 članic izboljšalo svoj položaj glede na povprečje EU, najbolj Irska (43 o. t.) ter razen Cipra in Slovenije prav vse druge nove članice. Enajst članic se je v tem obdobju od povprečja EU oddaljilo, najbolj Grčija (28 o. t.). Po velikosti BDP na prebivalca v SKM sta bili leta 2008 Sloveniji najbližje Grčija (95 %) in Češka (86 %), leta 2019 pa Ciper (90 %) in Španija (91 %). V letu 2019 je v primerjavi s prejšnjim letom svoj položaj glede razvitosti v primerjavi z EU izboljšalo 14 držav, med njimi najbolj Romunija (4 o. t.), enakega so zadržale štiri države, poslabšalo pa ga je 9 držav, najbolj Nemčija (3 o. t.). Luksemburg še vedno presega povprečje EU za 160 %, sledi pa mu Irska s 193 % povprečja EU. Razkorak v kazalniku BDP na prebivalca po kupni moči v državah članicah EU, ki je leta 2000 predstavljal razmerje 1 : 9,4 (Romunija/Luksemburg), se z leti zmanjšuje in je v letu 2019 znašal 1 : 4,9 (Bolgarija/Luksemburg).
Primerjava približevanja povprečju EU po BDP na prebivalca v SKM od leta 2005 do 2019 za nove članice EU, v odstotnih točkah (EU = 100)
2. Realna rast bruto domačega proizvoda
Bruto domači proizvod je po šestletnem obdobju rasti leta 2020 zaradi epidemije covida-19 močno upadel. Realni BDP se je po upadu med finančno in gospodarsko krizo od leta 2014 povečeval. Gospodarska rast se je v obdobju 2014–2017 stopnjevala, nato pa se je začela upočasnjevati. Upočasnitev je bila v veliki meri posledica nižje gospodarske rasti v trgovinskih partnericah in negotovosti glede mednarodnih trgovinskih in političnih odnosov. Leta 2020 so zaradi epidemije covida-19 in z njo povezanih omejitev upadle vse komponente BDP, z izjemo državne potrošnje, ki se je zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo, okrepila. Zaradi omejenega gibanja in ponudbe v času karantene, kar je znatno okrnilo možnosti trošenja, povečane negotovosti ter previdnostnega in prisilnega varčevanja, je močno upadla zasebna potrošnja, razpoložljiv dohodek pa se ob podpornih ukrepih vlade ni dosti spremenil. Ukrepi so preprečili tudi večji padec zaposlenosti. Zaradi negativnih vplivov iz mednarodnega okolja ter tujih in domačih zajezitvenih ukrepov sta zlasti v pomladanskih mesecih močno upadla izvoz in uvoz. Padec povpraševanja in povečana negotovost sta vplivala na krčenje investicij podjetij, tako v zgradbe kot v opremo in stroje, javne investicije pa so se malenkost okrepile.
Po letih višje rasti se je leta 2020 realni BDP znižal manj kot v povprečju EU. Po globljem padcu v času gospodarske in finančne krize je gospodarska aktivnost v Sloveniji od leta 2014 večinoma rasla hitreje kot v povprečju EU, leta 2020 pa se je znižala manj (Slovenija: -5,5 %, EU: -6,2 %), tako da Slovenija ostaja na poti realne konvergence (tj. približevanja povprečju BDP na prebivalca EU). Na manjši padec v 2020 sta vplivala predvsem saldo menjave s tujino, ki je bil v Sloveniji malenkost pozitiven, v povprečju EU pa negativen, in manjši padec bruto investicij v osnovna sredstva, medtem ko je bil padec zasebne potrošnje v Sloveniji globlji. Padec aktivnosti v Sloveniji pa je bil večji oziroma rast v preteklih letih počasnejša kot v povprečju v preostalih novih članicah EU, za katerim Slovenija po kumulativni rasti od leta 2005 zaostaja za 17 o. t.
3. Dolg sektorja država
Dolg sektorja država se je po večletnem zniževanju v letu 2020 močno povečal. Dolg se je v času gospodarske konjunkture in ukrepov za uravnoteženje javnih financ v obdobju 2015–2019 znižal za 17 o. t., med državami članicami EU pa je bilo znižanje večje le na Irskem. Zniževanje je tudi preseglo zahteve, ki izhajajo iz fiskalnih pravil. Močan gospodarski upad v letu 2020, ki je vplival na upad prihodkov, država pa je njegove posledice blažila z izdatnimi ukrepi za blaženje posledic epidemije, so vplivali na močno poslabšanje primarnega salda (salda brez obresti) in s tem dolga sektorja država (na 80,8 % BDP). Povečanje dolga je izhajalo tudi iz neugodnega »učinka snežne kepe« in obsežnega predfinanciranja. V okolju nizkih obrestnih mer, ki jih omogoča ekspanzivna denarna politika, je predfinanciranje državnega proračuna, ki je glavnina dolga sektorja država, znašalo 3,5 mrd. EUR oz. 45 % njegove celotne letne zadolžitve. S tem so bile v negotovih razmerah ustvarjene dodatne likvidnostne rezerve pred letom 2021, ko je predvideno zapadanje glavnic dolga relativno večje glede na večletno povprečje. Povečanje dolga v letu 2020 je bilo največje v državah z najstrožjimi zajezitvenimi ukrepi in že predhodno visokim dolgom, v Sloveniji pa je bilo podobno ocenjenemu povečanju v povprečju EMU.
4. Javnofinančno ravnotežje
Globok gospodarski upad in ukrepi za blaženje posledic epidemije covida-19 so močno poslabšali javnofinančni položaj. Saldo sektorja država, ki je bil leta 2017 izravnan, v letih 2018–2019 pa v presežku, se je v letu 2020 prevesil v primanjkljaj (-8,4 % BDP). Rast prihodkov se je že v letu 2019 precej upočasnila zaradi umirjanja rasti gospodarske aktivnosti, znižanja obdavčitve (regres) in znižanja prihodkov države iz lastnine zaradi prodaj lastniških deležev. V letu 2020 pa so se prihodki močno znižali (-4,6 %), na kar je najbolj vplivalo ciklično znižanje davčnih prihodkov in nadaljnje davčne razbremenitve (obdavčitve z dohodnino, znižanje trošarin na energente), pa tudi oprostitve davčnih obveznosti, ki jih je omogočila interventna zakonodaja. Še naprej so se zniževali prihodki iz lastnine. Rast izdatkov se je v letih 2018–2019 postopoma krepila zaradi sproščanja ukrepov, ki so veljali vrsto let po finančni krizi, novih zakonskih obveznosti (zlasti na področju socialnih transferjev in plač) in močnejšega povečanja investicij sektorja država, ki so se dvignile z zgodovinsko najnižjih ravni v letih 2016 in 2017 (s 3,1 % na 3,8 % BDP v 2019). V letu 2019 je tako rast izdatkov že presegla rast prihodkov, v letu 2020 pa je bila njihova še močnejša okrepitev povezana zlasti z interventnimi ukrepi za blažitev posledic epidemije. Ocenjujemo, da so ti izdatki znašali okoli 5,4 % BDP, največji del pa je bil namenjen za ohranjanje delovnih mest, ublažitev dohodkovnega položaja ranljivih skupin in za delovanje javnih storitev, zlasti zdravstvenega sistema. Poleg tega so se tudi v letu 2020 okrepile investicije, trajno pa tudi nekateri drugi izdatki (sredstva za zaposlene zaradi naraščanja zaposlenosti in dogovora o plačah v javnem sektorju iz leta 2018, izdatki za osebno asistenco idr.).
EK je odločitev o aktivaciji splošne odstopne klavzule od fiskalnih pravil za evrsko območje sporočila kmalu po izbruhu epidemije, kar je državam omogočilo hiter odziv, ki je bil bistveno večji kot ob nastopu finančne krize. Do aktivacije splošne odstopne klavzule je prišlo marca 2020, obenem je EK državam tudi priporočila, da v teh okoliščinah zagotavljajo ciljano in začasno podporo ter hkrati srednjeročno zavarujejo vzdržnost javnih financ. Primanjkljaj je v večini držav presegel 6 % BDP, po razpoložljivih ocenah je bil v Sloveniji okoli povprečja EU. V mednarodnih primerjavah je bil vpliv diskrecijskih ukrepov za blaženje posledic epidemije na strani izdatkov v Sloveniji višji kot v povprečju EU, manjši pa na strani koriščenih poroštvenih shem (EK, 2021; EU IFI, 2021).
5. Tekoči račun plačilne bilance in neto finančna pozicija Slovenije do tujine
Presežek tekočega računa, ki ga ima Slovenija od leta 2012, je bil leta 2020 najvišji doslej (3,3 mrd. EUR oz. 7,1 % BDP). Presežek, ki se je oblikoval po letu 2012, je bil povezan z obsežnim razdolževanjem bank in podjetij v tujini, ugodnimi razmerami v mednarodnem okolju in povečanjem konkurenčnosti izvoznikov ob zmerni rasti uvoza zaradi razmeroma nizke domače porabe. V obdobju 2013–2016 so k rasti presežka prispevali tudi pozitivni pogoji menjave. Vpliv epidemije se je v letu 2020 na tekočem računu plačilne bilance odrazil predvsem na segmentu menjave blaga in storitev. K višjemu presežku tekočih transakcij je največ prispeval višji blagovni presežek, saj je bil ob manjšem trošenju in investicijah padec realnega uvoza globlji od izvoza. Zaradi padca cen energentov in cen industrijskih proizvodov so uvozne cene upadle bolj kot izvozne, kar je pogoje menjave izboljšalo za 1,2 %, blagovni presežek pa zvišalo za približno 300 mio. EUR. Storitveni presežek se je znižal, najbolj v segmentu menjave potovanj ter deloma v menjavi transporta. Neto odlivi primarnih dohodkov so bili nižji predvsem zaradi manjšega neto odliva dohodkov od lastniškega kapitala neposrednih naložb. Z vidika varčevalno-investicijske vrzeli presežek tekočih transakcij odraža obsežno varčevanje zasebnega sektorja (gospodinjstev in nefinančnih družb).
Zaradi vpliva pandemije na mednarodne finančne tokove se je v letu 2020 mednarodna investicijska pozicija Slovenije nekoliko poslabšala (na 16,3 % BDP). K temu je prispeval neto priliv finančnih sredstev državnega sektorja, ki je presegal neto odliv sredstev BS in zasebnega sektorja. Država je likvidnostne presežke plasirala na račune v tujini, zaradi ukrepov za blažitev posledic pandemije pa se je v letu 2020 občutno zadolžila do tujih portfeljskih vlagateljev z namenom financiranja proračunskega primanjkljaja ter odplačila glavnic državnega dolga tudi v letu 2021. Glede na volatilne razmere na mednarodnih finančih trgih je država povečala tudi obveznosti finančnih derivativov in s tem zavarovala izdane državne obveznice pred tečajnim in obrestnim tveganjem. BS je povečala neto odliv kapitala predvsem zaradi večjih terjatev v plačilnem sistemu TARGET. Zasebni sektor je naprej povečeval finančne naložbe v tuje vrednostne papirje, hkrati so nefinančne družbe znižale obveznosti na segmentu kratkoročnih komercialnih kreditov, poslovne banke pa so se do tujine naprej razdolževale. Priliv tujih neposrednih naložb v Slovenijo se je v zadnjih letih povečal zaradi prodaje deležev v domačih podjetjih in je presegal vrednost slovenskih neposrednih naložb v tujino.
6. Finančna stabilnost
Slovenski finančni sistem je ob hitrem odzivu nosilcev ekonomskih politik po izbruhu epidemije covida-19 ostal stabilen. Zaradi zaostrenih gospodarskih razmer, povezanih z izbruhom epidemije, so se tveganja za finančno stabilnost sprva precej povečala, kapitalski trgi so se ob izbruhu epidemije odzvali najhitreje in najizraziteje. Ob povečani negotovosti so se občutno znižale vrednosti borznih indeksov, obenem pa so se povečale obrestne mere za državne obveznice, zlasti v perifernih državah, med njimi tudi v Sloveniji. Vendar pa je hitro in obsežno ukrepanje nosilcev ekonomskih politik za blažitev negativnih gospodarskih posledic po prvem valu epidemije obnovilo zaupanje na finančnih trgih, ki je kljub povečani negotovosti in večjemu številu okužb ob drugem valu ostalo na razmeroma visoki ravni, brez večjih nihanj. Večja tveganja za finančno stabilnost pa je pričakovati srednjeročno, ko se bo, zaradi višjega dolga, povečala tudi možnost prelivanja tveganj med zadolženostjo javnega in tudi zasebnega sektorja ter finančnim sistemom (ECB, 2020a).
Razmere v slovenskem bančnem sistemu so se po sanaciji ob zadnji finančni krizi precej izboljšale in so ostale stabilne tudi ob izbruhu epidemije. Potem ko se je delež nedonosnih terjatev v zadnjih letih hitro zmanjševal, je v tretjem četrtletju 2020 ostal nespremenjen. Likvidnost bančnega sistema je v letu 2020 ostala dobra, bankam pa je dodatno likvidnost s standardnimi instrumenti in dodatnimi ukrepi zagotavljala tudi ECB. Kapitalska ustreznost bančnega sistema se je kljub poslabšanju v začetku leta zaradi razmeroma visoke kreditne aktivnosti pred izbruhom epidemije v tretjem četrtletju 2020 znova okrepila in ostala boljša kot v povprečju v EU. Banke pa so z zadržanimi dobički prispevale h krepitvi najkakovostnejšega kapitala. Izpostavljenost bančnega sistema do najbolj prizadetih dejavnosti je po podatkih Banke Slovenije razmeroma majhna (BS, 2020), kljub temu lahko pričakujemo, da se bo v prihodnje delež nedonosnih terjatev v bančnem sistemu povečal.
7. Razvitost finančnega sistema
Razmeroma velik zaostanek Slovenije v razvitosti bančnega sistema in trga kapitala za povprečjem EU se je leta 2020 kljub rasti vrednosti kazalnikov razvitosti še povečal. Rast bilančne vsote je bila z 8,2 % najvišja v zadnjih desetih letih in je skupaj z znižanjem BDP vplivala na izrazito povečanje kazalnika bilančne vsote glede na BDP. Izvirala je iz razmeroma hitrega povečevanja vlog domačih nebančnih sektorjev, saj so se prihranki gospodinjstev med epidemijo precej povečali, ob zmanjšani proizvodnji in investicijah pa so se okrepili tudi depoziti podjetij. Posledično se je spremenila struktura naložb bančnega sektorja. Kreditna aktivnost se je precej upočasnila, banke pa so krepile predvsem vloge pri centralni banki, ki so v določeni meri obrestovane negativno, kar lahko negativno vpliva na poslovno uspešnost bančnega sistema. Razmerje med krediti in depoziti nebančnega sektorja je tako konec leta 2020 znašalo 0,71, kar je za dve petini manj od povprečne ravni v obdobju 2005–2008 pred finančno in gospodarsko krizo. Ob hitri rasti depozitov domačih nebančnih sektorjev in skromni kreditni aktivnosti je bila tako potreba bank po tujem financiranju skromna, delež obveznosti do tujih bank pa je ostal majhen (5,3-odstoten). Tržna kapitalizacija delnic, ki kotirajo na Ljubljanski borzi, je skromna in se je v letu 2020 skrčila za približno 2 %, v EU pa je ostala skoraj nespremenjena. Financiranje podjetij v Sloveniji z izdajo delnic je še vedno zanemarljivo.
Razvojni zaostanek za povprečjem EU na področju zavarovalništva je manjši kot v drugih segmentih finančnega sistema, se pa že vrsto let ohranja na podobni ravni. Delež zavarovalnih premij v primerjavi z BDP se že več let giblje nekoliko nad 5 % in je leta 2019 pomenil okoli dve tretjini povprečne ravni EU. Razmeroma majhen razvojni razkorak je posledica visoke (nadpovprečne) ravni premij neživljenjskih zavarovanj, delež življenjskih zavarovanj pa je zaradi konservativnih varčevalnih navad gospodinjstev in premajhnega pomena varčevanja za starost skromen.
8. Regionalne razlike v BDP na prebivalca
V letu 2019 je osrednjeslovenska regija z najvišjim BDP na prebivalca za več kot 40 % presegala slovensko povprečje. V tej regiji je glavno mesto z državotvornimi funkcijami in številnimi delovnimi mesti, ki omogočajo tudi zaposlitev prebivalcev iz drugih regij in tako prispevajo k ustvarjanju najvišjega BDP na prebivalca. Jugovzhodna Slovenija, katere gospodarstvo je usmerjeno predvsem v farmacevtsko in avtomobilsko industrijo, je imela v letu 2019 najvišjo gospodarsko rast in se je povsem približala slovenskemu povprečju. Obalno-kraška regija, ki je še v letu 2018 presegala slovensko povprečje po BDP na prebivalca, pa je ob realnem padcu gospodarske rasti v letu 2019 za njim zaostala. V letu 2020 je bila tudi regija z največjim padcem zaposlenosti zaradi krize zaradi epidemije covida-19 (gl. kazalnik 3.17). Zaostanek za slovenskim povprečjem se je v letu 2019 povečal še v goriški, primorsko-notranjski, koroški in pomurski regiji. Zasavska regija, ki za slovenskim povprečjem najbolj zaostaja, je imela v letu 2019 nadpovprečno gospodarsko rast, s čimer pa je še vedno dosegla le dobro polovico slovenskega povprečja BDP na prebivalca.
Regionalne razlike, ki so se najbolj povečale v finančni in gospodarski krizi, so bile zadnja leta stabilne in nekoliko višje od najnižje ravni v letu 2000. Relativna razpršenost BDP na prebivalca je bila leta 2019 (21,6 %) za 0,2 o. t. nižja kot leta 2018. Še vedno pa je bila za 2 o. t. višja kot leta 2000, ko je bilo tudi razmerje med skrajnima regijama (1 : 2) manjše kot v letu 2019 (1 : 2,7). V tem letu so se nekoliko zmanjšale tudi razlike med kohezijskima regijama, k čemur je prispevala tako višja gospodarska rast kot počasnejša rast prebivalstva v kohezijski regiji vzhodna Slovenija, ki je bila razlog za zmanjšanje razlik med regijama tudi v prvih letih finančne in gospodarske krize.
Od leta 2016 se kohezijska regija zahodna Slovenija znova uvršča med evropske razvite regije, vzhodna Slovenija pa ostaja med manj razvitimi. Med statističnimi regijami je leta 2019 presegala povprečje EU samo osrednjeslovenska regija. Glede na precejšnje zaostajanje večine, zlasti manj razvitih regij, se zdi razvojno dohitevanje evropskega povprečja izjemno zahteven dolgoročni cilj regij. Zato za primerjavo navajamo tudi razkorak posameznih statističnih regij do regij v sosednjih državah na podobni stopnji razvoja. Tako je leta 2017 (zadnji podatki) osrednjeslovenska zaostajala npr. za regijo Celovec-Beljak za 3 indeksne točke, goriška za italijansko Gorico za 14 indeksnih točk, pomurska pa za madžarsko Vas za 8 indeksnih točk.
9. Evropski inovacijski indeks
Slovenija se glede evropskega inovacijskega indeksa (EII) od leta 2018 uvršča v skupino zmernih inovatork, prej je bila daljše obdobje med močnimi. EII spremlja učinkovitost nacionalnih raziskovalno-inovacijskih sistemov članic EU na desetih komponentah. Je sestavljeni kazalnik, katerega vrednost določa uvrstitev držav v štiri skupine. Izračun EII 2019 vključuje podatke za obdobje 2016–2019, zato vpliv epidemije covida-19 še ni zajet. Vrednost EII se je za Slovenijo zmanjševala po letu 2015, evropsko povprečje pa se je že leto prej začelo povečevati. Slovenija je tudi v zadnjem merjenju EII za leto 2019 nazadovala glede na leto prej, poslabšala se je večina kazalnikov EII (15 od 27). Med komponentami EII je bil glede na povprečje EU dosežen najslabši rezultat glede financiranja in podpore, kar je predvsem posledica tradicionalno, tudi v mednarodni primerjavi, najnižjih vrednosti za rizični kapital. Poleg tega je bil negativen tudi prispevek vlaganj javnega sektorja v RRD v obdobju 2012–2016, ko so se vztrajno zmanjševala celo absolutno, Slovenija je med letoma 2012 in 2019 znatno povečala zaostanek, za 24 indeksnih točk. Največje poslabšanje in večanje zaostanka za povprečjem EU je bilo med letoma 2012 in 2019 sicer ugotovljeno pri komponenti okolje za podjetništvo in inovacije kot posledica v zadnjih letih občutnega znižanja motivacijskega podjetniškega indeksa, saj je bila rast števila podjetnikov iz nuje večja kot iz priložnosti. Veliko je bilo tudi poslabšanje pri komponenti človeški viri, kar je izhajalo predvsem iz sprememb v izobraževalnem sistemu tega obdobja, Slovenija se je tako oddaljila od vodilnih držav proti povprečju EU. Do nazadovanja je prišlo tudi pri povezavah in sodelovanju med različnimi akterji ter pri naložbah podjetij za spodbujanje inovacij, tako da Slovenija le še nekoliko presega povprečje EU. Izboljšanje rezultata glede na povprečje EU pa je bilo izraženo pri učinkih na zaposlenost, predvsem zaradi visokega deleža zaposlenih v hitrorastočih podjetjih najbolj inovativnih industrij, med letoma 2012 in 2019 se je povečal za 57 indeksnih točk.
Evropski inovacijski indeks
10. Produktivnost
Po veliki finančno-gospodarski krizi se je rast produktivnosti upočasnila, s tem pa tudi zapiranje produktivnostne vrzeli do povprečja EU v smeri cilja SRS. Povprečna letna rast produktivnosti se je s 3,0 % v obdobju 2000–2008 upočasnila na 0,6 % v obdobju 2009–2019 (oz. na 1,4 % v konjunkturno ugodnih letih 2014–2019). Ključni dejavnik upočasnjene rasti je bilo skromnejše kapitalsko poglabljanje, tudi v letih, ko se je okolje za investiranje že precej izboljšalo. Z upočasnitvijo rasti produktivnosti se je upočasnilo tudi zmanjševanje zaostanka za povprečno ravnjo produktivnosti EU in s tem proces realne konvergence z razvitejšimi državami članicami EU.
V letu 2020 se je produktivnost, merjena z dodano vrednostjo na zaposlenega, močno znižala. Ob nenadnem padcu povpraševanja in (omejevanju) aktivnosti zaradi izbruha epidemije covida-19 ter hkratnih obsežnih vladnih ukrepih za ohranjanje delovnih mest se je produktivnost dela, merjena z BDP na zaposlenega, leta 2020 znižala za 4,6 %. Padec produktivnosti je bil primerljiv povprečju EU tako na ravni celotnega gospodarstva (-4,7 %) kot večine panog. Najizrazitejše znižanje dodane vrednosti na zaposlenega je bilo tako v Sloveniji kot v EU v storitvah z omejitvami poslovanja, tj. kulturnih, razvedrilnih in rekreacijskih dejavnostih ter v gostinstvu in trgovini. V predelovalnih dejavnostih, ki so najbolj izvozno usmerjeni del gospodarstva in produktivnost pomembno določa njihovo izvozno konkurenčnost, je bil padec produktivnosti med manjšimi v poslovnem sektorju ter med blažjimi med državami članicami EU. Še izraziteje to velja za gradbeništvo, medtem ko je bil padec produktivnosti v IKT-dejavnostih večji kot v povprečju EU, s čimer se je nadaljeval trend zaostajanja produktivnosti teh dejavnosti glede na gibanja v državah članicah EU. V Sloveniji je bil padec produktivnosti na ravni celotnega gospodarstva po obsegu nekoliko manjši od padca v prvem letu po izbruhu velike finačno-gospodarske krize (v povprečju EU globlji), skladno z naravo krize pa so bila odstopanja med dejavnostmi velika. V primerjavi z gibanji v letu 2009 je bil padec produktivnosti precej izrazitejši v zgoraj navedenih nefinančnih tržnih storitvah, manjši pa v gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih.
11. Indeks digitalnega gospodarstva in družbe
Kljub absolutnemu napredku pri digitalni konkurenčnosti Slovenija vse bolj zaostaja za povprečjem EU, kar jo oddaljuje od cilja pravočasne in uspešne digitalne preobrazbe države. Indeks digitalnega gospodarstva in družbe (DESI) meri digitalno konkurenčnost držav EU na področjih povezljivosti, človeškega kapitala, uporabe internetnih storitev, integracije digitalnih tehnologij in digitalnih javnih storitev. Izračun DESI 2020 izhaja iz podatkov za predhodno leto in še ne vključuje vpliva epidemije covida-19. Čeprav je Slovenija v zadnjem poročilu svojo uvrstitev izboljšala za eno mesto, je hkrati svoj zaostanek za povprečjem EU celo povečala. Analiza po komponentah kaže, da je Slovenija precej zaostajala za povprečjem EU glede uporabe internetnih storitev, zlasti pri videoklicih, spletnem bančništvu in nakupovanju. Pri človeškem kapitalu in integraciji digitalnih tehnologij v podjetjih je bila bliže povprečju EU, vendar z neizrazitim trendom dohitevanja razvitejših držav. Kljub povprečnim dosežkom pa tudi rezultate na teh dveh področjih ocenjujemo kot nezadostne z vidika nujnosti hitrejše digitalne preobrazbe države. Zadnji podatki so namreč kazali na nizke ravni osnovnih digitalnih spretnosti in znanja prebivalstva, za ambicioznejšo digitalno preobrazbo pa je problematična tudi komaj povprečna (glede na EU) razpoložljivost strokovnjakov in diplomantov IKT. Prav tako zadnji podatki niso bili spodbudni z vidika hitrosti integracije digitalnih tehnologij, ki je izziv zlasti v malih in srednje velikih podjetjih (EK, 2020b). Glede povezljivosti se je Slovenija v preteklih letih uvrščala nad povprečje EU, a postopno izgubljala prednost. V zadnji objavi DESI (2020) je tako dosegla zgolj povprečen rezultat, in sicer predvsem zaradi prenizke pripravljenosti na omrežje 5G ter prepočasnega širjenja uporabe mobilnih širokopasovnih povezav. Poleg tega se je pri pokritosti z visokozmogljivimi širokopasovnimi povezavami spoprijemala z vrzeljo med mestnimi in podeželskimi območji (ibid.). Nekoliko spodbudnejši so bili v preteklih letih premiki na področju digitalnih javnih storitev, vendar predvsem pri ponudbi teh storitev (vnaprej izpolnjeni obrazci, možnost spletnega opravljanja storitev, odprti podatki), njihova uporaba pa je ostajala majhna tako pri posameznikih kot v podjetjih. Med razlogi za to se navaja zapletenost uporabe kvalificiranih digitalnih potrdil za povprečnega uporabnika, pri podjetjih pa majhno zaupanje ter odsotnost varnih in edinstvenih identifikatorjev (ibid.).
12. Izvozni tržni delež
Po močnem upadu v času finančno-gospodarske krize se je slovenski izvozni tržni delež v letih 2013–2019 večinoma krepil in se po desetletju vrnil na predkrizno raven. Slovenija je leta 2007 pokrila približno 0,2 % svetovnega uvoznega povpraševanja po blagu, nato pa je v obdobju 2008–2012 sledil močan padec tržnega deleža na svetovnem trgu, eden večjih v regiji. Več kot polovico padca tržnega deleža v tistem obdobju lahko pojasnimo z izvozno (predvsem geografsko) usmerjenostjo na počasneje rastoče trge, neugoden vpliv pa je imelo tudi močno poslabšanje (stroškovne) konkurenčnosti v začetku finančno-gospodarske krize (gl. tudi kazalnik 1.13). S ponovnim izboljšanjem cenovno-stroškovnih dejavnikov in okrepitvijo uvoznega povpraševanja pomembnejših trgovinskih partneric se je od leta 2013 tržni delež znova povečeval, izraziteje v obdobju 2016–2018.
Izbruh pandemije covida-19 je imel izrazito asimetričen vpliv na izvozne trge in na četrtletno gibanje, kar je pomembno določilo gibanje slovenskega tržnega deleža v letu 2020. Širjenje epidemije po svetu je zlasti v začetnem obdobju povzročilo močan upad svetovnih uvozno-izvoznih blagovnih tokov. Padec slovenskega izvoza je bil v pomladanskih mesecih še globlji od padca svetovnega uvoznega povpraševanja; v povprečju prvih treh četrtletij leta 2020 se je tako slovenski tržni delež na svetovnem trgu (brez izvoza farmacevtskih izdelkov v Švico) zmanjšal za 1,7 %. Prve ocene za zadnje četrtletje pa kljub slabim epidemičnim razmeram nakazujejo krepitev slovenskega tržnega deleža. Nihanje slovenskega tržnega deleža je bilo leta 2020 bolj kot s konkurenčnostjo povezano s sestavo slovenskega izvoza. Na podlagi podrobnejših podatkov za izvozno-uvozne tokove držav EU, kamor so usmerjene približno tri četrtine slovenskega izvoza blaga, ocenjujemo, da je imela koronakriza izrazito asimetričen vpliv na uvozno povpraševanje držav EU po različnih skupinah proizvodov. Med najbolj prizadetimi je bil uvoz osebnih vozil, ki je največja skupina slovenskega izvoza. Močno se je znižala tudi vrednost uvoza železa in jekla ter pogonskih strojev in naprav. Neugoden vpliv sestave izvoza pa je ublažilo okrepljeno uvozno povpraševanje po medicinskih in farmacevtskih proizvodih s prav tako nadpovprečnim deležem v slovenskem izvozu. Izvoz in proizvodnja teh proizvodov na splošno manj nihata v odvisnosti od gospodarskega cikla, v sedanji zdravstveni krizi pa se je povpraševanje po njih izraziteje okrepilo. Ob tem so slovenski izvozniki v tem segmentu še povečali tržni delež na trgu EU, tj. slovenski izvoz se je povečal bolj kot uvoz držav EU. Konec leta se je v EU močno okrepil tudi uvoz električnih strojev in naprav, ki imajo prav tako relativno velik delež v slovenskem izvozu.
Sprememba uvoza EU in slovenskega izvoza v EU v letu 2020, po največjih skupinah proizvodov
13. Stroški dela na enoto proizvoda
S finančno-gospodarsko krizo porušeno razmerje med produktivnostjo in plačami, ki se je odrazilo z rastjo stroškov dela na enoto proizvoda, se je le postopoma zniževalo; ob nizki krepitvi dolgoročnega potenciala produktivnosti je temeljilo bolj na zadržani rasti plač in zaposlovanja. V začetku finančno-gospodarske krize je Slovenija pod vplivom znižanja produktivnosti (2009) in za takratne gospodarske razmere visoke rasti plač (2010) močno poslabšala svoj stroškovno-konkurenčni položaj. Prilagoditvam, ki so izhajale zlasti iz trga dela, natančneje zadržane rasti plač in (pasivnega) povišanja produktivnosti prek znižanja zaposlenosti, je sledilo obdobje relativno skladne rasti plač in produktivnosti (2014–2017). Stroški dela na enoto proizvoda so se znova začeli povečevati leta 2018 in še izraziteje v letu 2019 (1,9 %).
Z izbruhom epidemije covida-19 so se stroški dela na enoto proizvoda statistično močno povišali, a je v tej krizi večino povečanega stroškovnega bremena doslej prevzela država. Leta 2020 je bila rast stroškov dela na enoto proizvoda (v nadaljevanju: RULC), statistično gledano, kar 5,9-odstotna. Ob višji rasti sredstev za zaposlene je bilo povišanje RULC izrazitejše kot v povprečju EU, in sicer tako na ravni celotnega gospodarstva (EU 3,1 %) kot tudi v poslovnem sektorju, ki zajema industrijo, gradbeništvo in tržno usmerjene storitve (Slovenija 3,6 %, EU 3,0 %). V najbolj izvozno usmerjenem delu gospodarstva – predelovalnih dejavnostih – pa je bilo ob manjšem znižanju produktivnosti povišanje RULC v letu 2020 (2,3 %) primerljivo s povprečjem EU (2,1 %). Močno statistično povišanje RULC bi lahko nakazovalo poslabšanje poslovnih rezultatov, v dejavnostih, kjer je njihova rast višja kot v povprečju EU in drugih pomembnejših trgovinskih partnericah, pa tudi poslabšanje konkurenčnega položaja, a so taki sklepi za leto 2020 precej negotovi. Tako v Sloveniji kot v trgovinskih partnericah sredstva za zaposlene namreč vključujejo tudi del, ki so ga za blaženje posledic epidemije namesto delodajalcev financirale države. Za Slovenijo ocenjujemo, da je večina lanskega povišanja RULC bremenila državni proračun, prilagojeni oz. dejanski RULC podjetij pa se v povprečju niso povišali. Čeprav je bilo po uradnih statističnih podatkih povišanje RULC v letu 2020 višje kot prvo leto po izbruhu finačno-gospodarske krize, ocenjujemo, da je bil zaradi obsežnejše intervencije države in posledične razbremenitve delodajalcev vpliv na stroškovno konkurenčnost in poslovne rezultate za zdaj manjši.
14. Izvoz visokotehnoloških proizvodov in na znanju temelječih storitev
Delež tehnološko visoko zahtevnih proizvodov je zadnja leta dokaj stabilen in večji kot v povprečju v EU. Opazneje se je povečal v obdobju 2005–2010, zlasti pa v času gospodarske in finančne krize, ko so se začele močneje krčiti nekatere druge, manj konkurenčne industrije (nekateri tehnološko manj zahtevni proizvodi, npr. tekstilije). V letih, ki so sledila krizi, se je visokotehnološki izvoz povečeval v absolutnih vrednostih, delež pa je ohranjal doseženo raven. Okoli polovico tega izvoza sestavljajo medicinski in farmacevtski proizvodi ter električni stroji in naprave, najbolj pa se je v zadnjih letih do leta 2019 povečal delež izvoza letalskih izdelkov. Izvoz tehnološko srednje zahtevnih proizvodov je največji del blagovnega izvoza in je močno integriran v globalne verige vrednosti. V letu 2019 se je njegov delež nekoliko zmanjšal, kar povezujemo z upočasnitvijo tujega povpraševanja, še posebno z aktivnostjo v avtomobilski industriji.
Delež izvoza na znanju temelječih storitev je v mednarodni primerjavi majhen. V letih 2010–2017 se je postopoma povečeval, z 20,6 na 24,2 %, nato pa do leta 2019 zgolj nihal okoli dosežene ravni, kar je še povečalo že velik zaostanek za povprečjem EU (na 14 o. t.). Za evropskim povprečjem je zaostajala glavnina storitev, najbolj računalniške (v letu 2019 že za več kot 9 o. t.). Nekatere Sloveniji najbližje konkurentke (npr. Češka, Estonija, Portugalska) so v obdobju 2010–2019 dosegale znatno višje rasti izvoza računalniških storitev (20 % v povprečju na leto, Slovenija pa 11,9 %). Večji delež od povprečja EU so v Sloveniji dosegale predvsem telekomunikacijske storitve, a se od leta 2017 zmanjšuje. V Sloveniji se je v desetletnem obdobju znatno povečal še izvoz tehničnih, s trgovino povezanih storitev, v povprečju za 10,2 % na leto, v EU pa najbolj izvoz informacijskih storitev, za 20,2 % na leto, najbolj v vzhodnoevropskih članicah.
15. Neposredne tuje investicije
Vhodne NTI v Slovenijo so se od leta 2015 hitreje povečevale, izhodne NTI pa so bile skromne. Višje vhodne NTI, katerih stanje se je v zadnjih petih letih (2015–2020) povečalo za kar 43,3 %, so bile predvsem posledica pospešitve privatizacije in tudi sicer večje prodaje lastniških deležev v slovenskih podjetjih. Več pa je bilo tudi širitev že obstoječih podjetij s tujim kapitalom in novih (greenfield) investicij. Rezultati ankete SPIRIT v obdobju 2014–2018 kažejo, da je vsako leto več kot 35 % anketiranih podjetij s tujim kapitalom napovedalo širitev dejavnosti v Sloveniji, v letu 2020 je bilo takih 30,9 %, kar je nekoliko manj kot v prejšnjih letih. Izhodne NTI so se po zmanjšanju v obdobju 2010–2013 od leta 2014 le skromno povečevale. Do znatnejšega povečanja je prišlo le v letu 2019, vendar je temu sledila bolj ali manj stagnacija v letu 2020, ko je bilo njihovo stanje le za 15,9 % višje od ravni v letu 2010. Prilivi in odlivi NTI so se po zmanjšanju leta 2019 z izbruhom epidemije covida-19 leta 2020 bistveno znižali.
Slovenija kljub relativno hitri rasti prilivov NTI v nekajletnem obdobju pred izbruhom epidemije ostaja med državami članicami EU z najmanjšim deležem stanja vhodnih NTI v BDP. Čeprav se je delež vhodnih NTI v primerjavi z BDP do leta 2020 povečal na 35,9 % BDP, kar je kar 13,3 o. t. več glede na stanje ob začetku finančne in gospodarske krize (2008), je Slovenija po tem kazalniku še vedno zaostajala za drugimi novimi državami članicami EU. Pri tem je bilo znatno povečanje deleža v letu 2020 glede na leto 2019 skoraj izključno posledica padca BDP zaradi epidemije. Kljub temu je v obdobju 2009¬–2019 Slovenija med vsemi novimi članicami zaznala največje povečanje deleža stanja vhodnih NTI v BDP. Med državami članicami EU so imele manjši delež od Slovenije le Finska, Francija, Grčija, Italija, Nemčija, Danska in Francija. Pri izhodnih NTI Slovenije se je delež stanja v primerjavi z BDP od 16,8 % leta 2010, ko je dosegel najvišjo vrednost, zmanjšal na 15,3 % v letu 2020. S tem je Slovenija med novimi članicami EU sicer zaostajala le za Češko, Madžarsko in Estonijo, ki pa imajo precej večje deleže.
16. Izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost in število raziskovalcev
Izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD) se zadnji dve leti povečujejo, izraženi relativno glede na BDP pa še vedno krepko zaostajajo za vrhom iz leta 2013. Leta 2019 so dosegli največjo nominalno vrednost, v primerjavi z BDP pa 2,05 % in so že od leta 2016 pod povprečjem EU (2019 zaostanek: za 0,2 o. t.), še večji je zaostanek za vodilnimi inovatorkami (2019: za 0,6 o. t.). Naložbe v RRD so se namreč v obdobju 2012–2017 zmanjševale. S konsolidacijo javnih financ so se najprej krčile v javnem sektorju (za 117 mio. evrov oz. za okoli 40 % glede na 2011), njihova rast v zadnjih treh letih je pokrila okoli 70 % tega padca. V letih 2015–2017 so se vlaganja v RRD zmanjševala tudi v poslovnem sektorju, ki sicer ostaja gonilni vir rasti izdatkov za RRD. Njegov delež v skupnih izdatkih za RRD je v obdobju 2008–2019 pretežno presegal 60 %, kar je bilo več od povprečja EU (2018: 59,1 %; Slovenija 2019: 61,5 %) in tudi več od držav vodilnih inovatork (2017: 58,7 %). Poleg nizkih, zlasti javnih izdatkov za RRD težava ostajata nezadostno sodelovanje in prenos znanja med različnimi sektorji, kar se kaže tudi v visoki stopnji samofinanciranja vlaganj posameznih sektorjev v RRD (gl. tudi UMAR, 2020e).
Rast števila raziskovalcev je bila v obdobju 2008–2019 prisotna le v poslovnem sektorju, kjer je zaposlena večina raziskovalcev. V obdobju 2008–2019 je v povprečju zaposloval 53,0 % raziskovalcev, v inovacijsko uspešnejših državah je bil ta delež znatno večji (npr. v Avstriji, Švedski za več kot 10 o. t.). Leta 2019 je delež raziskovalcev poslovnega sektorja dosegel 60,7 % (EU: 55,2 %), v vodilnih inovatorkah je bil še večji (66,3 %). Trend večletnega upadnja števila raziskovalcev javnega sektorja je bil v letu 2018 prekinjen, vendar njihovo število še vedno za 243 zaostaja za vrhom iz leta 2010. Ob neprivlačnih delovnih pogojih, povezanih tudi z neizpolnjevanjem zavez države na področju inovacijsko-raziskovalnega ekosistema, se v prihodnje kadrovske težave lahko le povečajo.
17. Inovacijska aktivnost podjetij
Delež podjetij, ki so v obdobju 2016–2018 uvedla inovacije, se je vrnil na raven pred zmanjšanjem v letih 2010–2016, a še vedno ostaja pod povprečjem EU zaradi opaznega zaostajanja malih in srednjih podjetij. V Sloveniji je bilo v obdobju 2016–2018 48,6 % inovacijsko aktivnih podjetij (IAP), delež je bil precej večji v predelovalnih dejavnostih in tradicionalno manjši v izbranih storitvah. Delež IAP se je povečal za 8 o. t. glede na predhodno obdobje 2014–2016, v EU pa zgolj za 0,8 o. t. Glede na vrsto uvedene inovacije je 27,1 % podjetij hkrati uvedlo tako inovacije proizvodov kot poslovnih procesov, v katere so vključene prvine storitev, kar odraža njihovo močno soodvisnost in prepletenost. Izključno inovacijo proizvodov je uvedlo 9,8 % IAP, kar je bilo za 4,3 o. t. več od povprečja EU, pa tudi večine vodilnih in močnih inovatork. Samo nekoliko več IAP, 10,3 %, je v uporabo preneslo zgolj inovacijo poslovnih procesov, kar je bilo za 6,4 o. t. manj od povprečja EU in potrjuje prepočasno digitalno preobrazbo v Sloveniji. Prihodki od uvedenih inovacij proizvodov so v Sloveniji sestavljali 12,3 % celotnih prihodkov od prodaje proizvodov, ta delež je bil večji v predelovalnih dejavnostih (19,7 %), v nekaterih storitvah, npr. računalniških, ki so inovacijsko najbolj dinamične, pa še večji (21,9 %). V inovacijsko uspešnejših državah članicah EU (npr. Belgija, Estonija, Finska) je znašal prispevek prihodkov uvedenih inovacij kar dve petini. V računalniških storitvah so bili prihodki od inovacij, novih za trg (in ne zgolj za podjetje), hkrati tudi največji med različnimi dejavnostmi SKD. V Sloveniji je pomenil njihov prispevek skoraj desetino celotnih prihodkov od prodaje proizvodov, kar je bilo ugodno tudi v mednarodni primerjavi naših najtesnejših konkurentk (Estonija: 3,7 %). Inovacijska aktivnost podjetij narašča z njihovo velikostjo, podobno kot za digitalizacijo zadnji podatki o deležu IAP kažejo, da poleg malih za povprečjem EU zaostajajo tudi srednje velika podjetja, pri velikih pa se je ta prednost ohranila. Pomemben del podjetij je kot pozitivni sprožilec za razvoj poudaril vpliv zakonodaje na inoviranje v podjetjih, predvsem na področju okolja in varstva potrošnikov.
18. Intelektualna lastnina
Večletni zaostanek Slovenije za povprečjem EU pri patentih se je v letu 2020 znatno zmanjšal. Po začasnih podatkih EPO so slovenski prijavitelji leta 2020 vložili 79 patentnih prijav, kar je največ v obdobju 2008–2020. Okoli 30 % so jih oddali zgolj na treh tehnoloških področjih (biotehnologija, kemijska tehnologija ter električni stroji, aparati in energija), na z medicino povezanih tehnologijah pa okoli 10 %. Te so med patentnimi prijavami pri EPO ob pojavu epidemije covida-19 še utrdile vodilni položaj med vsemi tehnološkimi področji in dosegle eno večjih letnih rasti (EPO, 2021). Po stopnji patentibilnosti, merjeni s številom prvih patentnih prijav na milijon prebivalcev, je Slovenija v obdobju 2008–2020 ohranila vodilno mesto med novimi članicami EU. V obdobju 2008–2013 je bilo največ prvih slovenskih patentnih prijav povezanih s kemijskimi tehnologijami in tehnologijami za človekove potrebe (humana medicina, veterina). To povezujemo s precejšnjim deležem farmacevtske oz. kemijske industrije v Sloveniji ter njihovimi vlaganji v RRD. Intenzivnost prijavljanja patentov je namreč pogojena tudi s strukturo gospodarstva in tehnologijami, ki jih uporabljajo posamezni sektorji.
Pri znamkah je bil po letu 2011 dosežen velik napredek, pri modelih še vztraja visok zaostanek za povprečjem EU. Pri pravnem varstvu znamk EU je Slovenija v obdobju 2008–2020 večinoma povečevala število vlog na milijon prebivalcev. Visok zaostanek pri številu registriranih modelov Unije povezujemo s premajhnim zavedanjem pomena dizajna za povečanje konkurenčnosti. Z eno samo prijavo si prijavitelji zagotovijo pravno zaščito teh dveh pravic intelektualne lastnine na celotnem ozemlju EU. Ti stroški so relativno nižji, pravni postopki varstva pa znatno hitrejši kot pri patentih, kar vpliva na njihovo privlačnost v podjetjih vseh dejavnosti.
19. Okoljska odgovornost organizacij
Epidemija covida-19 in zajezitveni ukrepi, ki so v Sloveniji in EU omejili predvsem poslovanje storitvenih dejavnostih, v letu 2020 niso negativno vplivali na razširjenost okoljskih certifikatov. Razširjenost certifikatov EMAS in okoljskih marjetic je v povprečju leta 2020 v primerjavi z letom 2019 v Sloveniji ostala nespremenjena, v EU pa se je povečala. Od spomladi do jeseni 2020 se je število certifikatov EMAS povečalo tako v Sloveniji kot v EU (po podatkih European EMAS Helpdesk). Med epidemijo se je povečala tudi razširjenost okoljskih marjetic v turističnih nastanitvah v EU in Sloveniji, čeprav je bilo področje turizma v epidemiji covida-19 med najbolj prizadetimi, kar kaže na veliko zanimanje trga za ekološke produkte in storitve (EK, 2020g). Razširjenost certifikatov EMAS in okoljskih marjetic je, kljub povečanju, še vedno precej manjša kot razširjenost standarda ISO 14001. V letu 2019 se je število standardov ISO 14001 v Sloveniji in EU povečalo. Njihova razširjenost je v Sloveniji ostala večja kot v povprečju EU, še vedno pa je bila precej oddaljena od vodilnih držav na tem področju. Tudi v primerjavi z novimi članicami EU je razširjenost standarda ISO 14001 v Sloveniji manjša. Obratno pa velja za EMAS, ki so v Sloveniji precej bolj razširjeni kot v novih članicah. Slovenija je za spodbujanje vključevanja v EMAS sodelovala v projektu LIFE B.R.A.V.E.R, ki se je iztekel konec leta 2019 in katerega rezultat je bilo sprejetje petih ukrepov spodbud za EMAS (UMAR, 2020e).
1. Zaupanje v institucije
Po povečevanju v predhodnih letih se je v letu 2020 zaupanje v večino institucij zmanjšalo. Največje in nad povprečjem EU je bilo leta 2006, a se je od takrat močno zmanjšalo. Pri večini institucij je bilo najmanjše ob koncu gospodarske krize, v obdobju 2013–2019 pa se je povečalo. Zaupanje v politične stranke se je nekoliko izboljšalo šele v letu 2017. V primerjavi z letom prej se je v letu 2020 zaupanje v vlado, parlament in politične stranke zmanjšalo, na kar so vplivali poslabšanje makroekonomskih kazalnikov zaradi razmaha epidemije covida-19, kriza ter s tem povečanje nezadovoljstva anketiranih z gospodarskimi in splošnimi razmerami v Sloveniji. Zmanjšalo se je tudi zadovoljstvo z delovanjem demokracije. V Sloveniji je bil delež tistih, ki menijo, da so bile omejitve človekovih pravic in svoboščin za zajezitev epidemije neupravičene, med največjimi v EU (30 %). Povečalo se je zaupanje v lokalne oblasti, ki ostaja institucija z največ zaupanja, najmanj pa prebivalstvo zaupa političnim strankam. Zaupanje v vse institucije je tudi v letu 2020 ostalo pod povprečjem EU.
Zaupanje v EU in njene institucije se od leta 2015 povečuje. Največje je bilo leta 2006, najmanjše pa leta 2015, od takrat se povečuje. V primerjavi s predhodnim letom se je v letu 2020 še nekoliko povečalo zaupanje v EU, prav tako je večje zaupanje v evropske institucije. V Sloveniji je v EU zaupalo 47 % vprašanih, kar je nad evropskim povprečjem. V Evropski parlament je zaupalo 46 % vprašanih, nekoliko manj pa v Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko (44 %), vse te vrednosti pa so tudi okoli povprečja EU.
2. Izvršna zmogljivost
Izvršna zmogljivost, ki meri strateško upravljanje javnih institucij, se v Sloveniji počasi izboljšuje, a ostaja nizka v primerjavi z drugimi državami članicami EU. Indeks izvršne zmogljivosti je del kazalnikov trajnostnega upravljanja in meri delovanje vlade in institucij na osmih področjih: strateška zmogljivost, medresorsko sodelovanje, priprava učinkov predpisov, posvetovanje z javnostmi, komuniciranje, izvajanje zastavljenih ukrepov, prilagodljivost in sposobnost reforme sistema javne uprave. Po letu 2017 sta se vrednost indeksa in uvrstitev med državami članicami EU izboljšali, kljub temu pa Slovenija še naprej opazno zaostaja za povprečjem EU pri vseh komponentah indeksa.
Nizka ocena izvršne zmogljivosti nakazuje na relativno majhno učinkovitost delovanja institucij države in vlade. V raziskavi SGI (Bertelsmann, 2020) so bile največje slabosti zaznane predvsem pri učinkovitem strateškem načrtovanju in organizacijskih reformah, kjer je bil v zadnjih letih narejen omejen napredek. Precej slabše kot v drugih državah članicah EU je ocenjeno tudi izvajanje zastavljenih ukrepov na različnih ravneh države (centralna, lokalna raven), poudarjeno je tudi vmešavanje politike v kadrovanje tudi na strokovnih ravneh državne uprave. Kljub napredku v zadnjem letu Slovenija v primerjavi z drugimi državami zaostaja tudi v pripravi celovite analize učinkov predpisov (RIA – regulatory impact assessment) na javne finance, gospodarstvo, okolje in družbo kot celoto.
Indeks izvršne zmogljivosti po podkomponentah, 2020
3. Indeks vladavine prava
Slovenija se po podatkih za leto 2019 na lestvici indeksa vladavine prava uvršča v drugo polovico držav EU, njena uvrstitev pa se od leta 2012 ni bistveno spremenila. Vladavina prava (angl. rule of law) poudarja načelo pravne enakosti ter nedotakljivost avtoritete prava in zakona, kar pomeni, da država sama spoštuje pravo, pri čemer je delovanje državnih organov pravno vezano in so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine. Z uvrstitvijo v drugo polovico držav EU po indeksu vladavine prava zaostaja za ciljem SRS, njena uvrstitev pa kaže na pomanjkljivosti delovanja pravne države. Najvišje se uvršča na področju notranjega reda in varnosti, kjer se tudi približa najbolje ocenjenim skandinavskim državam, blizu povprečja EU pa je le še na področju temeljnih človekovih pravic (dobro ocenjeni kazalniki so pravica do življenja in varnosti ter pravica do dela). Za povprečjem EU precej zaostaja na področju kazenskega pravosodnega sistema, kjer se v kazalnikih odraža nezaupanje v sodni sistem, predvsem v njegovo neodvisnost. Na pomanjkljivosti delovanja pravne države kažejo tudi nizke vrednosti kazalnikov na področju omejitev vladne politike (npr. kazalnik glede odgovornosti državnih uradnikov ob ugotovljenih nepravilnostih) in odsotnosti korupcije (npr. v tveganju korupcije uradnikov v izvršilni in zakonodajni veji oblasti).
Indeks vladavine prava po podkomponentah, 2019
4. Predvideni čas reševanja civilnih in pravdnih gospodarskih zadev
Predvideni čas reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev se je v obdobju 2008–2018 opazno skrajšal, a je ostal daljši kot v EU. Slovenija je v obdobju 2008–2014 za več kot 40 % zmanjšala predvideni čas trajanja reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev, k temu pa je pomembno prispeval projekt odprave sodnih zaostankov in druge strukturne reforme (npr. insolvenčna zakonodaja). Od leta 2014 se je čas trajanja teh zadev sicer nekoliko podaljšal (na 283 dni v letu 2018), kar je posledica predvsem prenosa novih pristojnosti na sodišča in povečanega števila zahtevnih zadev. Povečala se je tudi neskladnost z EU, v primerjavi z drugimi državami pa najdlje trajajo sodni postopki, povezani s pranjem denarja. Skrajšal se je predvideni čas trajanja zadev na drugi in tretji stopnji, kjer je bila Slovenija v zadnjih letih boljša od povprečja EU. Zaradi različnih podatkov in metodologije se predvideni čas rešitve razlikuje od trajanja (konkretnih) sodnih postopkov.
Povprečni dejanski čas reševanja pomembnejših zadev se v zadnjih petih letih ni bistveno spremenil, epidemija covida-19 pa je v letu 2020 pomembno vplivala na delovanje sodišč. Do leta 2016 se je čas reševanja pomembnejših zadev hitro zmanjševal, kar je bilo v veliki meri posledica manjšega pripada novih zadev in večje učinkovitosti sodišč, po letu 2016 pa se ta čas ni več bistveno spremenil. To je posledica večjega števila zahtevnejših postopkov in novih pristojnosti, ki jih spremembe zakonodaje nalagajo sodiščem. Kazalnik reševanja pripada pomembnih zadev presega je v obdobju 2016–2019 presegal 100 %, kar pomeni, da so sodišča rešila več zadev, kot so jih prejela. Epidemija covida-19 je vplivala na zmanjšanje števila vseh prejetih (tudi pomembnejših) zadev, manjše pa je bilo tudi število rešenih zadev, sodišča zaradi omejitev pri poslovanju niso obvladala vseh prejetih zadev, saj so rešila 5 % manj pomembnejših zadev, kot so jih prejela (vseh zadev za 0,2 % manj). V strukturi nerešenih zadev se je tako delež pomembnejših zadev še povečal (46,9 % v letu 2016, 60,9 % v letu 2020). Povprečni čas reševanja vseh zadev se je v zadnjih petih letih opazno skrajšal in je leta 2020 znašal 1,1 meseca.
5. Indeks zaznave korupcije
Zaznava korupcije v Sloveniji se v zadnjih devetih letih ni bistveno spremenila in ostaja večja kot v povprečju EU. Indeks zaznave korupcije (angl. Corruption perception index – CPI) temelji na zaznavanju stopnje koruptivnosti javnega sektorja s strani poslovnega sveta, strokovnjakov in analitikov. Slovenija že od leta 2012 ne zaznava bistvenega napredka na lestvici zaznave korupcije, prav tako je bila že tretje leto zapored ocenjena z enakim številom točk (60 od največ možnih 100). S tem še naprej zaostaja za povprečjem EU, a se uvršča bolje od večine držav, ki so k EU pristopile po letu 2003. Po Eurobarometru (Eurobarometer, 2020b) v Sloveniji 87 % vprašanih meni, da je korupcija široko prisotna, vendar jih hkrati tudi velika večina z njo ni imela izkušenj. To je treba v veliki meri pripisati dejstvu, da vprašani menijo, da odmevni in veliki primeri korupcije niso ustrezno sankcionirani. KPK navaja, da je v Sloveniji največ zaznave korupcije na področju javnega sektorja pri javnih naročilih (okoli 15 % vseh prijav), v upravnih postopkih, v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, pri postopkih razpolaganja s stvarnim premoženjem države in občin ter v zdravstvu in farmaciji. Leto 2020 je zaznamovala epidemija covida-19 in z njo povezana kriza, ki je razkrila številna korupcijska tveganja predvsem v zvezi z nabavo medicinske opreme. V Sloveniji so bile v letu 2020 sprejete tudi nekatere sistemske spremembe (sprejetje novele Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije), ki naj bi zagotovile orodja za učinkovitejše delo KPK ter razmejile pristojnosti za pregon kaznivega dejanja (ZIntPK-C, 2020).
6. Delež gospodinjstev, ki so poročala o težavah s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem v svojem bivalnem okolju
Delež gospodinjstev v Sloveniji, ki so poročala, da imajo v svojem bivalnem okolju težave s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem, je v letu 2019 ostal enak kot v predhodnih dveh letih in je v okviru cilja SRS. Znašal je 8 % in je ostal pod povprečjem EU, a se je uvrstitev Slovenije med državami članicami EU že četrto leto zapored poslabšala. To kaže, da so nekatere druge evropske države uspešnejše pri zmanjševanju kriminalitete na lokalni ravni. Na pojav kriminalitete vplivajo socialnoekonomski dejavniki, bolj je prisotna v urbanih okoljih. V letu 2019 je po tem kazalniku izstopala jugovzhodna Slovenija, kjer se je v desetletnem obdobju podvojil delež gospodinjstev, ki so poročala o težavah s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem v svojem bivalnem okolju. Velik in naraščajoč delež takih gospodinjstev je imela tudi posavska regija. V desetletnem obdobju je najbolj upadel delež takih gospodinjstev v osrednjeslovenski regiji (za 10 o. t.), vendar je v letu 2019 ostal na nadpovprečni ravni (12 %). Osrednjeslovenska regija ima območja, ki so najbolj urbanizirana v Sloveniji, s tem pa je možnosti za pojav kriminala več. Pomembni dejavniki, ki prispevajo k zmanjševanju kriminalitete, so boljša kakovost življenja družin v skupnosti (preprečevanje in zmanjševanje revščine in socialne izključenosti), kakovostno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v šolah ter širša organiziranost družbenega življenja in nadzora v lokalni skupnosti (Meško in Sotlar, 2012).
Na kakovost življenja ljudi vpliva tudi občutek ogroženosti v njihovem življenjskem okolju, ki je v Sloveniji redek. Leta 2017 je večina Slovencev (97 %) menila, da je njihova neposredna soseščina varen kraj za življenje (Eurobarometer, 2017). Po raziskavi Slovenskega javnega mnenja, ki je bila opravljena med prvim valom epidemije covida-19, se je (bi se) v Sloveniji 95 % vprašanih počutilo varne, če so (bi) bili v soseski ponoči sami zunaj, kar je nekoliko več kot v preteklih letih in je lahko delno tudi posledica omejitvenih ukrepov za zajezitev širjenja virusa.
7. Svetovni indeks miru
Po svetovnem indeksu miru se je Slovenija tudi v letu 2020 uvrstila med najmirnejše države sveta. V obdobju 2016–2019 se je uvrščala med deset najmirnejših držav na svetu, leta 2020 pa je bila na 11. mestu med 163 državami sveta in na 5. mestu med državami članicami EU. Med deset najboljših držav sveta se je znova uvrstila na področju militarizacije (4. mesto), na področju družbene varnosti in zaščite je bila na 12. mestu, nižje pa se je uvrstila na področju notranjih in mednarodnih konfliktov (52. mesto). K temu je prispevala še vedno nekoliko slabša ocena odnosov s sosednjimi državami in intenzivnosti organiziranih notranjih sporov. V primerjavi s predhodnim letom je Slovenija napredovala na področju notranjih in mednarodnih konfliktov (za osem mest), uvrstitev pa se je poslabšala predvsem na področju družbene varnosti in zaščite (za štiri mesta). Na tem področju ima v zadnjih desetih letih nekoliko slabšo oceno pri številu varnostnega osebja in policije na 100.000 prebivalcev, ocenah zaznave kriminalitete v družbi in verjetnosti nasilnih demonstracij. Kljub temu so tudi ti kazalniki v primerjavi z drugimi državami relativno dobro ocenjeni, nakazujejo pa določene pomanjkljivosti, ki bistveno ne vplivajo na oceno miru v državi. Svetovni indeks miru za leto 2020 kaže, da Evropa ostaja najmirnejša regija na svetu, saj je med prvimi desetimi najmirnejšimi državami sveta šest evropskih (od tega štiri države članice EU). Bližnji vzhod in Severna Afrika ostajata najbolj nemirni regiji na svetu. Islandija je še naprej najmirnejša država sveta, Afganistan pa najmanj. V zadnjih desetih letih se je sicer svetovni indeks miru poslabšal, zlasti zaradi zaostrovanja konfliktov na Bližnjem vzhodu, terorizma, naraščajočih regionalnih napetosti v vzhodni Evropi in severovzhodni Aziji, migracijskih dogajanj ter povečane politične napetosti v Evropi in ZDA, zaradi pandemije covida-19 pa se že pojavljajo nove napetosti in negotovosti (IEP, 2020b).
8. Izdatki za uradno razvojno pomoč
Izdatki za uradno razvojno pomoč so bili tudi v letu 2019 precej nižji od mednarodno sprejetih zavez. Uradna razvojna pomoč je opredeljena kot pomoč, ki jo dajejo razvite države v podporo trajnostnemu razvoju držav v razvoju. Slovenija je v letu 2019 za razvojno pomoč namenila 77,44 milijona evrov oziroma 9 % več kot leto prej, s čimer je ohranila delež BND, namenjenega za to področje, ki ostaja močno pod povprečjem EU. Uradni izdatki za razvojno pomoč so precej manjši od mednarodno sprejetih zavez (0,16 % bruto nacionalnega dohodka), v skladu s katerimi bi si Slovenija morala prizadevati za povečanje deleža za uradno razvojno pomoč na 0,33 % BND do leta 2030.
K povečanju obsega sredstev za uradno razvojno pomoč v letu 2019 so najbolj prispevale oprostitve šolnin in štipendije za študij državljanov partnerskih držav v RS ter pomoč projektne narave. V preteklih letih so na obseg sredstev pomoči zelo vplivala migracijska gibanja, povezana zlasti z razmerami na Bližnjem vzhodu, kar se je, z izjemo leta 2017, odražalo v povečanju stroškov za oskrbo beguncev in migrantov v Sloveniji. Ti so se v letu 2019 tako kot namenski prispevki za posebne programe mednarodnih organizacij nekoliko zmanjšali, a po obsegu sredstev obe vrsti pomoči še vedno ostajata relativno visoko. Razvojna pomoč je seštevek večstranske pomoči (prispevki za redno delovanje mednarodnih organizacij) in dvostranske pomoči. Tudi v letu 2019 je Slovenija največ razpoložljive dvostranske pomoči namenila državam Zahodnega Balkana, ki so skupaj prejele 68 % te pomoči, kar je enako kot v letu 2018 in več kot v povprečju zadnjih petih let (63 %). Največ te pomoči je bilo namenjene za izvajanje dejavnosti na področju kakovostnega izobraževanja (oprostitve šolnin in štipendije). V letu 2019 se je povečal tudi obseg večstranske pomoči, kjer je največ (83 %) pomoči namenjene za razvojno sodelovanje v okviru EU.