Delež odraslih (25–64 let) s terciarno izobrazbo se je v dolgoletnem obdobju povečal in je približno enak kot v povprečju EU. Leta 2018 je znašal 32,5 % (EU: 32,3 %) in je bil nižji od cilja SRS do leta 2030 (35 %). Dolgoletna rast deleža, ki je povezana z visoko vključenostjo mladih v terciarno izobraževanje, se je leta 2018 ustavila. Slednje je po naši oceni povezano z demografskim učinkom (zmanjšanje generacije mladih, pri katerih je delež terciarno izobraženih višji kot v višjih starostnih skupinah). Delež odraslih s terciarno izobrazbo se je v obdobju 2008–2018 najbolj povečal v starostnih skupinah 35–44 let in 25–34 let, znotraj katere je v starostni skupini 30–34 let že več let višji od povprečja EU in cilja Strategije EU 2020.  Čeprav so bila takšna gibanja ugodna z vidika povečevanja človeškega kapitala in konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, pa je ob staranju prebivalstva, rastočem povpraševanju delodajalcev po kadrih in neskladjih na trgu dela ponudba ustrezno izobraženih s terciarno izobrazbo zaostajala za potrebami družbe in gospodarstva. Glede na spol izstopa veliko večji delež terciarno izobraženih žensk kot moških. Več terciarno izobraženih je v zahodni (37,7 %) kot v vzhodni Sloveniji (27,9 %). Regije z boljšo dostopnostjo do visokošolskih ustanov in več delovnimi mesti za terciarno izobražene hitreje povečujejo delež terciarno izobraženih. 

Delež prebivalcev, starih 25–64 let, s terciarno izobrazbo, 2018

Število mladih, vpisanih v srednješolsko izobraževanje, se zaradi demografskih razlogov zmanjšuje. V obdobju 2008/2009–2018/2019 se je zmanjšalo za 16,4 %, veliko bolj v gimnazijah kot v poklicnem in strokovnem izobraževanju. Takšna gibanja, ki naj bi se po demografskih projekcijah nadaljevala še nekaj let, zmanjšujejo potencialno število mladih za neposreden vpis v terciarno izobraževanje in ponudbo mladih na trgu dela. Zmanjšanje števila mladih, vpisanih v poklicno izobraževanje, je bilo neugodno z vidika potreb delodajalcev, ki so zaradi demografskih razlogov težko dobili ustrezne kadre za zaposlitev (kljub v mednarodni primerjavi visokemu deležu vpisanih na poklicne programe). Dodatno ponudbo kadrov s poklicno izobrazbo zmanjšuje velika prehodnost iz srednješolskega v terciarno izobraževanje. Tudi število odraslih, vpisanih v srednješolsko izobraževanje, ki bi lahko povečali ponudbo kadrov na trgu dela, se zmanjšuje.

Že več let se zaradi demografskih razlogov zmanjšuje tudi število vpisanih v terciarno izobraževanje. V obdobju 2012/2013–2018/2019 se je zmanjšalo za približno četrtino, na vseh področjih izobraževanja, najbolj na družboslovnih. Zato ocenjujemo, da se bo v prihodnjih letih zmanjšalo tudi število diplomantov. Od vseh področij se je najbolj povečal delež vpisanih na zdravstvo in socialno varnost, ki pa je nižji kot v povprečju EU in zaostaja za naraščajočimi potrebami dolgožive družbe. Povečal se je tudi delež vpisanih na naravoslovje in tehniko, vendar ob zmanjšanju števila vpisanih zaostaja za potrebami inovacijske dejavnosti. Premajhen vpis je povezan s premajhnim številom vpisnih mest na nekaterih študijskih programih, deloma pa tudi z majhnim zanimanjem za nekatere druge programe. Za zadovoljevanje potreb bi bila potrebna krepitev povezovanja visokošolskih zavodov z gospodarstvom. V prihodnjih letih bi lahko odzivnost visokega šolstva povečala vzpostavitev sistema za spremljanje zaposljivosti diplomantov.

Vpisani v terciarno izobraževanje, struktura po področjih izobraževanja, 2017

Število diplomantov terciarnega izobraževanja se je v desetletnem obdobju zmanjšalo. Potem ko se je njihovo število več let zmanjševalo, se je leta 2018 povečalo, a je bilo med najnižjimi v zadnjih desetih letih. Ocenjujemo, da se bo število diplomantov ob zmanjševanju števila vpisanih tudi v prihodnje zmanjšalo, s tem pa tudi njihova ponudba na trgu dela. V obdobju 2012–2018 se je najbolj zmanjšalo število diplomantov na družboslovnih področjih, s tem pa tudi njihov delež v strukturi diplomantov. Povečala pa sta se delež in število diplomantov zdravstva in socialne varnosti, vendar zaostajata za naraščajočimi potrebami dolgožive družbe. Povečal se je tudi delež diplomantov naravoslovja in tehnike in je bil leta 2017 približno enak kot v povprečju EU, vendar pa ob zmanjšanju števila diplomantov zaostaja za povpraševanjem na trgu dela. Poleg tega ponudbo kadrov zmanjšujejo tudi odselitve v tujino, kjer je veliko povpraševanje po kadrih s področja zdravstva ter naravoslovja in tehnike. Možnost za povečanje števila diplomantov naravoslovja in tehnike predstavljajo ženske, ki na tem področju zavzemajo približno tretjino diplomantov, kar je manj kot v povprečju EU (v skupnem terciarnem izobraževanju je približno 60 % diplomantov žensk). V zadnjih letih se je zmanjšalo tudi število novih doktorjev znanosti in med njimi tudi število novih doktorjev znanosti naravoslovja in tehnike, kar je neugodno za razvoj inovacijske dejavnosti. V strukturi diplomantov terciarnega izobraževanja višji delež kot v povprečju EU odpade na kratke programe v terciarnem izobraževanju, ki pri nas vključujejo višje strokovno izobraževanje in omogočajo tesno povezanost med izobraževanjem in gospodarstvom. Ponudbo ustrezno izobraženih diplomantov zmanjšujejo nizka prehodnost študentov iz prvega v drugi letnik študija in v mednarodni primerjavi nizka stopnja dokončanja terciarnega izobraževanja. Ponudbo diplomantov terciarnega izobraževanja lahko obogati tudi študij v tujini, vendar pa je bil leta 2017 delež diplomantov terciarnega izobraževanja, ki so del študija ali usposabljanja opravili v tujini, nižji od povprečja EU in tudi nižji od cilja Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020), ki je najmanj 20 %. Možnost za večjo ponudbo diplomantov v primeru vrnitve v Slovenijo predstavljajo tudi terciarno izobraženi posamezniki, ki so se odselili v tujino (leta 2018 se jih je prvič po več letih več priselilo kot odselilo).

Struktura diplomantov terciarnega izobraževanja, po področjih izobraževanja, 2017

Slovenski 15-letniki dosegajo pri matematični, naravoslovni in bralni pismenosti dobre rezultate. Po raziskavi PISA 2018 so pri vseh treh vrstah pismenosti dosegli več točk od povprečja EU, cilj SRS pa je uvrstitev v zgornjo četrtino držav EU. Ta cilj je dosežen pri matematični in naravoslovni pismenosti, ne pa tudi pri bralni pismenosti. Strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) kot eno od referenčnih ravni povprečne evropske uspešnosti do leta 2020 določa delež petnajstletnikov s slabimi rezultati (manj kot druga raven pismenosti) pri branju, matematiki in naravoslovju, ki je manj kot 15 %. Slovenija dosega ta cilj samo pri naravoslovni pismenosti, pri bralni in matematični pa je od njega še oddaljena. Dekleta dosegajo boljše rezultate od fantov pri bralni in naravoslovni pismenosti in enake kot fantje pri matematični pismenosti. Med letoma 2015 in 2018 so se dosežki (v točkah) pri naravoslovni in zlasti pri bralni pismenosti poslabšali, pri matematični pa so ostali približno enaki. 

Na dobre rezultate vplivajo dobri materialni in kadrovski viri, namenjeni izobraževanju. Materialni viri za pouk vključujejo učbenike, knjižnično gradivo, laboratorijsko opremo ipd. Po raziskavi PISA 2018 Slovenija na področju kadrovskih virov nima pomanjkanja učnega osebja, na ugoden položaj pa vplivata tudi število učiteljev z licenco (ali certifikatom ali strokovnim izpitom) in razmerje med številom učencev in številom učnega osebja, manj neopravičenega izostajanja od pouka. Dosežke 15-letnikov bi lahko še izboljšali z izboljšanjem nekaterih dejavnikov, kot so velikost oddelka, disciplina v razredu, vključenost učiteljev v strokovno-razvojne dejavnosti, navdušenje učiteljev za poučevanje, učiteljeva podpora učencem pri pouku.

Pri bralni pismenosti dosegajo najboljše rezultate 15-letniki z najvišjim socialno-ekonomskim položajem. Najslabše rezultate pa imajo tisti z najnižjim socialno-ekonomskim položajem. Čeprav se je razlika med obema skupinama med letoma 2015 in 2018 povečala, je manjša kot v povprečju EU. Priseljenci iz tujine dosegajo v povprečju pri bralni pismenosti slabše rezultate kot domači prebivalci, razlika med njimi je večja kot v povprečju EU.  

Povprečni matematični, naravoslovni in bralni dosežki 15-letnikov pri PISA

Javni izdatki za izobraževanje (v % BDP) so se v dolgoletnem obdobju znižali in so nižji kot v mednarodnem povprečju, zasebni pa so primerljivi. Javni izdatki so se od leta 2012 znižali, upadanje pa je bilo zlasti posledica varčevalnih ukrepov in sprememb na področju socialne zakonodaje (gl. Poročilo o razvoju 2019). Leta 2018 so se realno povečali za 8,5 % zaradi višjih transferjev gospodinjstvom oziroma šolajočim, ki so povezani zlasti z metodološkimi razlogi, in zaradi višjih izdatkov za izobraževalne ustanove,  ki so povezani s povečanjem investicij in mase plač za zaposlene. Ker so se javni izdatki povečali bolj kot BDP, se je njihov delež v BDP povečal (najbolj na osnovnošolski ravni) na 4,66 % BDP v letu 2018. Kljub povečanju je bil to eden najnižjih deležev v dolgoletnem obdobju. V primerjavi z drugimi državami so bili javni izdatki za izobraževanje leta 2016 (zadnji mednarodni podatki) nižji kot v povprečju držav EU, ki so članice OECD (EU-23), najbolj pa so zaostajali na terciarni ravni. Zasebni izdatki za izobraževanje se znižujejo in so leta 2018 znašali 0,57 % BDP, po podatkih za leto 2016 pa so bili primerljivi s povprečjem EU-23.

Čeprav so se izdatki (javni in zasebni) na udeleženca izobraževanja v dolgoletnem obdobju povečali, so v mednarodni primerjavi nizki. Leta 2016 (zadnji mednarodni podatek) so se razen v drugem starostnem obdobju predšolske ravni izobraževanja povečali na vseh ravneh izobraževanja, najbolj na terciarni. Kljub povečanju so bili na vseh ravneh izobraževanja, razen na osnovnošolski, nižji od povprečja EU-23. Najbolj so zaostajali na terciarni in srednješolski ravni, kjer je vključenost mladih v izobraževanje visoka, javni in zasebni izdatki pa nizki, kar zmanjšuje možnosti za dvig kakovosti izobraževanja.

Izdatki (javni in zasebni) za izobraževalne ustanove na udeleženca, 2016

Vključenost prebivalcev v starostni skupini 25–64 let v vseživljenjsko učenje se je v dolgoletnem obdobju znižala in je malo nad povprečjem EU. Od leta 2010, ko je bila najvišja, se je precej znižala in je leta 2018 znašala 11,4 % (EU: 11,1 %). S tem je bila nižja od cilja Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (»ET 2020«) do leta 2020 (15 %) in cilja SRS 2030 (19 %). Poleg tega izstopa nizka vključenost nizko izobraženih, starejših, moških in tujcev v vseživljenjsko učenje, ki zmanjšuje njihove možnosti za vključenost v družbo in participacijo na trgu dela. Z razvojnega vidika regij je neugodna nizka vključenost v nekaterih gospodarsko slabše razvitih regijah. V dolgoletnem obdobju se je vključenost v vseživljenjsko učenje znižala v vseh regijah, tako da v nobeni, niti osrednjeslovenski, ki po tem kazalniku najbolj izstopa, ne dosega več strateškega cilja »ET 2020«.

Glede na status aktivnosti je vključenost v vseživljenjsko učenje najvišja med delovno aktivnimi prebivalci, pri katerih pa se je v dolgoletnem obdobju močno zmanjšala. Vključenost brezposelnih ne zaostaja veliko za vključenostjo delovno aktivnih, veliko nižja pa je vključenost neaktivnih prebivalcev, ki je pod povprečjem EU. Razlike v vključenosti v vseživljenjsko učenje so tudi znotraj skupine delovno aktivnih prebivalcev, v majhnih podjetjih (deset zaposlenih ali manj) manjša kot v podjetjih z več kot desetimi zaposlenimi, v javnem sektorju je v povprečju višja kot v zasebnem. Izstopa nizka vključenost v tistih poklicnih skupinah in dejavnostih, v katerih je zaposlen višji delež nizko izobraženih. V obdobju 2008–2018 se je od vseh statusov aktivnosti najbolj zmanjšala vključenost delovno aktivnih prebivalcev v vseživljenjsko učenje, presežek nad povprečjem EU pa se je močno zmanjšal. Takšna gibanja ovirajo prilagajanje zaposlenih spremembam na delovnih mestih in industriji 4.0 in s tem zmanjšujejo možnosti za povečanje konkurenčnosti podjetniškega sektorja.

Vključenost delovno aktivnih prebivalcev (25–64 let) v vseživljenjsko učenje, 2018

Povprečno število obiskov kulturnih prireditev na prebivalca je v zadnjih štirih letih približno enako. Zaradi izvedbe prireditev v okviru projekta Maribor – evropska prestolnica kulture je bilo največje leta 2012, v preostalih letih je znašalo okoli 5 do 6 obiskov na prebivalca in je bilo še precej oddaljeno od cilja SRS do 2030. Ob precejšnjem povečanju števila kulturnih prireditev se je v obdobju 2008–2018 najbolj povečalo število obiskov v kulturnih domovih in centrih, ki so leta 2018 zabeležili največji obisk med vsemi vrstami kulturnih ustanov. Povečal se je tudi obisk prireditev, ki so jih izvedla kulturna društva, katerih število in s tem tudi njihova ponudba sta se v tem obdobju povečala. Širjenje dejavnosti kulturnih društev spodbuja povezovanje ljudi na lokalni ravni in ima ugodne socialne ter ekonomske učinke. Ugodna so bila tudi gibanja obiska kinematografov, kjer so se precej povečali ogledi slovenskih filmov. Ob večjem število predstav se je povečal obisk gledališč in oper. Od vseh vrst ustanov se je zmanjšal le obisk glasbenih ustanov.

Število obiskov kulturnih prireditev, Slovenija, 2018

Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, se povečuje. Gostovanja so posredni kazalnik kakovosti kulturne produkcije, saj praviloma gostovanje za kulturno ustanovo pomeni priznanje za kakovostno delo. Oceno gibanja na tem področju otežuje kratka časovna serija, saj so podatki na voljo le za obdobje 2015–2018, podatek za leto 2015 pa je ocena SURS (gl. opombo pod tabelo). Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, je leta 2018 znašal 5,1 %. V primerjavi s predhodnim letom se je povečal in bil drugo leto zapored višji od cilja SRS za leto 2030. Rast deleža je po naši oceni povezana z načrtnim spodbujanjem mednarodnega sodelovanja na področju odrske dejavnosti, ki povečujejo delež gostovanj v tujini, pri muzejih pa se ta delež zmanjšuje. V strukturi gostovanj kulturnih prireditev v tujini dobre tri četrtine gostovanj odpade na države EU, kar kaže na geografsko navezanost slovenske kulture na ta prostor. 

Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, Slovenija 

Zaostanek za EU v pričakovanih zdravih letih življenja ob rojstvu in v starosti 65 let se je po letu 2015 povečal. Kazalnik za leto 2017 kaže, da lahko v Sloveniji v povprečju ob rojstvu pričakujemo le 55 let zdravega življenja, v povprečju EU pa nekaj manj kot 64 let. Pri starosti 65 let lahko v povprečju Slovenec pričakuje le še 7,2 leta zdravega življenja, v EU pa 10 let. Zaostanek se je v zadnjih treh letih povečal zlasti pri ženskah. Od leta 2015 je v Sloveniji število let zdravega življenja za moške večje kot za ženske. Podaljševanje števila zdravih let življenja, ki zahteva več vlaganj v preventivo, naj bi v prihodnosti pomembno prispevalo k podaljševanju aktivnosti in počasnejši rasti izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. Analiza SURS in NIJZ je pokazala, da je zelo nizka vrednost kazalnika v Sloveniji povezana z njegovim prevodom in načinom anketiranja, zato se v naslednjih letih pričakuje popravek na enak način, kot sta ga pred leti že izvedli Švedska in Nemčija.

V zadnjih letih se je po razpoložljivih podatkih ponovno povečal tudi zaostanek za EU v razmerju med zdravimi leti življenja in pričakovanim trajanjem življenja (PTŽ). Slabše razmerje (manjši delež let, ki jih v povprečju preživimo zdravi) pomeni večjo obremenitev sistemov socialne zaščite zaradi predčasnega upokojevanja in večjih potreb po storitvah zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Po nekaj letih izboljševanja se je v obdobju med 2014 in 2017 razmerje v Sloveniji ponovno poslabšalo, v povprečju EU pa precej izboljšalo. Zaostanek za EU je predvsem posledica zelo nizkega števila let zdravega življenja. V vseh državah EU je razmerje večje za moške, kar pa je predvsem posledica nizkega pričakovanega trajanja življenja moških.

Delež življenja, ki ga preživimo zdravi, 2017

Po zadnjem izračunu se je indeks enakosti spolov za Slovenijo nekoliko zmanjšal, a je še vedno nad povprečjem EU. Indeks enakosti spolov je sintezni indeks izračunan na podlagi 31 kazalnikov v okviru šestih dimenzij. Z vrednostjo 68,3 točke je Slovenija na 11. mestu med državami EU. Indeks z vrednostjo 1 pomeni popolno neenakost in 100 popolno enakost. Slovenija vsa leta zaostaja za istimi državami s severa Evrope (skandinavske, države Beneluksa, Združeno kraljestvo, Irska) in Francijo, zdaj pa je Slovenijo prehitela tudi Španija. Za povprečje EU so vrednosti vseh šestih dimenzij indeksa enakosti spolov najvišje doslej. Slovenija je od prvega izračuna indeksa leta 2005 napredovala za 7,5 točke. Za izpolnitev cilja SRS 2030 pa bi morala v obdobju 2019–2030 vrednost indeksa izboljšati za več kot 10 točk.

Po indeksu enakosti spolov je Slovenija močnejša v dimenzijah zdravja, denarja in dela, šibkejša pa v dimenzijah časa, moči in znanja. Poslabšanje v sicer najboljši dimenziji zdravja je povezano s slabšimi ocenami anketirancev o dostopu do dentalnih in medicinskih storitev. Drugače pa v dimenziji zdravja ni bistvenih sprememb: ženske ocenjujejo svoje zdravje kot nekoliko slabše v primerjavi z moškimi. Ženske v povprečju doživijo manj zdravih let življenja kot moški. a živijo v povprečju za skoraj 6 let več kot moški. V že tako močnejših dimenzijah dela in denarja je Slovenija z vidika enakosti spolov še dodatno napredovala, kar je predvsem posledica zmanjševanja razlike med spoloma pri stopnji delovne aktivnosti. Najbolj je od leta 2005 napredovala v dimenziji moči zaradi uvedbe spolnih kvot, tj. obveznega minimalnega deleža obeh spolov na kandidatnih listah. Razlog za poslabšanje v dimenziji moči v izračunu za leto 2019 je v nižjem delež poslank (25,8 %) v primerjavi s prejšnjim sklicem parlamenta. Rahel napredek je tudi v dimenziji znanja, ki je sicer edina, kjer je Slovenija pod povprečjem EU. Na to vpliva predvsem velika razlika v deležu vpisanih v terciarne programe izobraževanja, kar je povezano z vztrajnimi stereotipi o manjvrednosti žensk in ženskega dela.

Indeks enakosti spolov (GEI)

V zadnjih letih se je podaljševanje pričakovanega trajanja življenja (PTŽ) ob rojstvu v Sloveniji in v EU ustavilo. Od leta 2002 (odkar so na voljo podatki za EU) se je PTŽ v Sloveniji vsako leto v povprečju podaljšalo za tri mesece, v povprečju EU pa za dva meseca. To lahko pripišemo dejavnikom, kot so izboljšani socialno-ekonomski pogoji, boljša izobrazba, življenjski slog in zdravstvena oskrba. PTŽ v Sloveniji že od leta 2014 presega povprečje EU. Po letu 2011 se je njegovo podaljševanje upočasnilo, leta 2014 pa ustavilo. Razlogi so upočasnitev zmanjševanja števila smrtnih primerov zaradi bolezni obtočil, ki je bil glavni dejavnik hitrega podaljševanja v predhodnih letih, povečanje čezmerne teže in več diabetesa.

Pričakovano trajanje življenja je daljše pri ženskah in pri terciarno izobraženih. Razlika med ženskami in moškimi se je v obdobju 2002–2017 v Sloveniji zmanjšala za 2,1 leta na 5,8 leta, v EU pa za 1,2 leta na 5,2 leta. Glede na izobrazbo je razlika med spoloma najvišja pri nizko izobraženih, kjer lahko ženske v Sloveniji pričakujejo 7 let življenja več kot moški (75 let).

Leta 2018 je bilo pričakovano trajanje življenja v vseh regijah višje kot leta 2011. Najdaljše življenje ob rojstvu lahko pričakujejo ženske v osrednjeslovenski regiji – 84,6 leta, kar je 2,2 leta več kot ženske v koroški regiji z najnižjim življenjskim pričakovanjem. Moški imajo na Koroškem za 3,6 leta krajše PTŽ od žensk, kar je najdaljše pričakovano trajanje življenja moških med regijami. Razlike med regijami so odraz številnih socialno-ekonomskih dejavnikov (življenjski slog, prehrana, izobrazbena struktura prebivalstva in drugo), ki se različno odražajo na posameznih skupinah prebivalstva in geografskih območjih.

Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, 2017

Preprečljiva umrljivost se je v obdobju od 2011 do 2016 močno znižala, še vedno pa je nad povprečjem EU. Stopnja preprečljive umrljivosti zaradi vzrokov, ki bi jih lahko preprečili, se je v obdobju od 2011 do 2016 v Sloveniji znižala za 17 % oziroma za 46 oseb na 100.000 prebivalcev, v povprečju EU pa le za 9 %. Preprečljivo umrljivost delimo na (1) preprečljivo s preventivo in na (2) preprečljivo z zdravstvenim varstvom. Zelo uspešno je bilo v Sloveniji zlasti znižanje stopnje umrljivosti, preprečljive z zdravstvenim varstvom, ki se je znižala za 26 %.

Stopnja umrljivosti, preprečljiva s preventivo, je bila leta 2016 nekoliko nad povprečjem EU; zelo visok pa je bil glede na EU delež smrti v populaciji do 75 let, ki bi jih lahko preprečili. V Sloveniji je bilo v letu 2016 na 100.000 prebivalcev 184 smrti, ki bi jih lahko preprečili z zmanjševanjem dejavnikov tveganja ali primarno preventivo, v EU pa 161. V obdobju 2011–2016 je bilo preprečenih 13 % več smrti kot leta 2011, v povprečju EU pa 9 %. Vendar pa je bil v populaciji do 75 let v Sloveniji delež smrti, ki bi jih lahko preprečili s preventivo, še vedno kar 53,5 %, kar je najvišji delež med vsemi državami EU. Zelo visoka je v Sloveniji razlika med moškimi in ženskami, pri moških so namreč bistveno bolj pogoste ishemične bolezni srca, pljučni rak, nezgode ter motnje, povezane z alkoholom in samomori.

Stopnja umrljivosti, preprečljiva z zdravstvenim varstvom, je bila leta 2016 že precej pod povprečjem EU, kar kaže na razmeroma učinkovito zdravstveno varstvo z vidika zdravljenja in zgodnjega odkrivanja bolezni. Zaradi vzrokov, ki bi jih lahko preprečili s pravočasno in učinkovito zdravstveno oskrbo, je v letu 2016 v Sloveniji umrlo 80 oseb na 100.000 prebivalcev (EU: 93 na 100.000). Kazalnik kaže na razmeroma učinkovito zdravstveno varstvo, še zlasti glede na relativno nižja vlaganja v zdravstvo kot v državah, ki dosegajo primerljive rezultate. Stopnjo umrljivosti pod 70 oseb dosegajo Švica, Francija, Norveška, Italija, Španija, Švedska in Nizozemska, predvsem zaradi zelo nizke umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja, njihovi vložki v zdravstvo na prebivalca pa so v povprečju skoraj 20 % višji od povprečja EU in 45 % višji kot v Sloveniji. Kazalnik je za vse države bistveno slabši za moške kot za ženske. K ugodnemu kazalniku v Sloveniji prispeva relativno dobra oskrba prebivalstva na primarni ravni, čeprav ostajajo čakalne dobe na sekundarni ravni velik problem.

Stopnja preprečljive umrljivosti v državah EU, 2016

Po obsegu celotnih izdatkov za zdravstvo na prebivalca se je zaostanek za povprečjem EU v zadnjem obdobju povečal. V letu 2013 je bila Slovenija po obsegu teh izdatkov na prebivalca na ravni 85 % povprečja EU, v letu 2018 pa smo dosegali 83 % povprečja. Nasprotno smo v tem obdobju po gospodarski razvitosti, merjeni z BDP na prebivalca, zmanjšali zaostanek za EU z 82 % na 87 %.

Javni izdatki za zdravstvo so v Sloveniji tesno povezani s prihodki ZZZS oziroma s prispevki zavarovancev. Leta 2018 je bilo 92 % vseh javnih izdatkov za zdravstvo pokritih iz sistema OZZ oziroma blagajne ZZZS. V strukturi OZZ pa so predstavljali 78 % prispevki zavarovancev, 13,5 % prispevki ZPIZ za upokojence in le 3,2 % proračunski viri. Zaradi visokega deleža prihodkov, povezanih z dohodki od dela, so izdatki ZZZS močno izpostavljeni cikličnim nihanjem. V obdobju krize 2009–2013 so bili zato sprejeti številni ukrepi za zadrževanje izdatkov. Po letu 2013 so se s hitrejšo rastjo zaposlenosti in plač povečali tudi prihodki ZZZS, kar je omogočilo višjo rast izdatkov.

Delež neposrednih proračunskih virov za zdravstvo in proračunskih transferjev za financiranje obveznega zdravstvenega zavarovanja je bil v zadnjih letih v Sloveniji v mednarodni primerjavi zelo nizek. Delež neposrednih izdatkov iz državnega proračuna in občinskih proračunov (brez transferjev) je bil leta 2017 drugi najmanjši med državami EU. Poleg teh pa ima večina držav z Bismarckovim modelom socialnega zdravstvenega zavarovanja (Avstrija, Belgija, Češka, Francija, Luksemburg, Nizozemska, Nemčija) večje tudi posredno financiranje iz proračuna prek transferjev v obvezno socialno in zdravstveno zavarovanje. Transfer je v Sloveniji nižji kot v večini držav, četudi k proračunskim virom prištejemo še prispevke ZPIZ za upokojence (skupno 16,7 % celotnih virov za OZZ).

Celotni izdatki za zdravstvo na prebivalca, v EUR PKM, 2013 in 2018

Izdatki za dolgotrajno oskrbo (DO) v Sloveniji vse bolj zaostajajo za povprečjem EU. Leta 2017 so v primerjavi z BDP celotni izdatki pri nas znašali 1,21 % BDP, v povprečju 24 držav EU, za katere so razpoložljivi podatki, pa 1,5 % BDP. Javni izdatki so se leta 2017 v Sloveniji nekoliko znižali – na le 0,89 % BDP v letu 2017, v EU pa se povprečje že nekaj let ohranja na okoli 1,3 % BDP. V strukturi po virih financiranja se je v desetletnem obdobju 2007–2017 delež javnih izdatkov močno znižal, v strukturi po namenu pa je upadal delež izdatkov za zdravstveni del DO, ki je pretežno financiran iz javnih virov.  V letu 2016 so se bistveno bolj kot v preteklih letih povečali javni izdatki za socialni del DO.

Potrebe po dolgotrajni oskrbi naraščajo hitreje kot v zdravstvu, vendar pretežno že zdaj ostajajo nezadovoljene. Javni izdatki za DO so v Sloveniji hitro naraščali le v obdobju pred krizo, ko so se odpirale nove kapacitete v domovih za starejše. V obdobju krize je bila rast skromna, vendar še vedno višja kot v zdravstvu. V obdobju 2012–2017 pa je rast močno zaostala, tako za povprečno rastjo v državah EU kot tudi za rastjo zdravstvenih izdatkov. Zelo nizka je bila predvsem rast izdatkov iz ZZZS, ki financira zdravstvene storitve v domovih za starejše in drugih socialnih zavodih ter patronažno varstvo. Razmere za oskrbovance se tudi zato v zadnjih letih poslabšujejo, zelo hitro pa se povečujejo zasebni, neposredni izdatki iz žepa za storitve DO. Ti izdatki, ki so z vidika dostopnosti za vse najbolj problematični, naraščajo bistveno hitreje kot naraščajo zasebni izdatki v zdravstvu (gl. Ekonomski izzivi 2019, slika 29). Potreba po dolgotrajni oskrbi lahko danes v Sloveniji močno zmanjša razpoložljivi dohodek posameznika in njegove družine ter v daljšem obdobju postane tudi veliko breme za neformalne izvajalce znotraj družinskega kroga, zmanjšuje njihovo produktivnost, razpoložljivost na trgu dela, vodi v predčasno upokojevanje, povečuje revščino in vodi v čezmerno uporabo dostopnejših zdravstvenih storitev.

Javni izdatki za dolgotrajno oskrbo v deležu BDP in v USD SKM, 2017

Delež odraslih s čezmerno težo se je v Sloveniji v obdobju 2007 do 2014 nekoliko znižal, še vedno pa precej presega povprečje EU, še posebej pri moških. Čezmerna hranjenost in debelost, ki sta običajno posledica neuravnoteženega prehranjevanja in premajhne telesne aktivnosti, sta pomembna dejavnika tveganja za razvoj kroničnih bolezni in prezgodnjo umrljivost. Bolezni srca in ožilja so v Sloveniji in v večini razvitih držav glavni vzrok umrljivosti, posledice debelosti pa so tudi socialne in ekonomske (socialna izključenost, nižji dohodki, višja brezposelnost, več bolniških odsotnosti, prezgodnje upokojevanje). Ob zmanjšanju deleža odraslih s čezmerno težo (čezmerno hranjenih in debelih) so bile relativno visoke tudi neenakosti glede na dohodek. Visok delež oseb s čezmerno težo v Sloveniji lahko povežemo s slabimi prehranskimi navadami, še zlasti mladostnikov. Slovenija od povprečja EU odstopa zlasti po veliki razširjenosti debelosti pri moških vseh ravni izobrazbe in pri ženskah z nizko izobrazbo. Za razliko od moških pa so visoko izobražene ženske v Sloveniji glede zdrave prehrane zelo ozaveščene, med njimi je delež debelih celo bistveno nižji kot v povprečju EU. Anketa SHARE za obdobje 2011 do 2017 kaže rahlo povečanje deleža starejših (50+) s čezmerno težo (z 69 na 70 %); najbolj v petem dohodkovnem kvintilnem razredu, v prvem pa se je delež znižal.

Ekonomske posledice čezmerne hranjenosti in debelosti so v Sloveniji malenkost nižje od povprečja EU. Izračuni OECD upoštevajo posledice čezmerne hranjenosti na stopnjo delovne aktivnosti, prezentizem, absentizem in prezgodnje upokojevanje. V povprečju EU so osebe z vsaj eno kronično boleznijo, ki je posledica čezmerne hranjenosti, 8 % pogosteje brez zaposlitve kot osebe iste izobrazbe in starosti z normalno telesno težo; če so ti posamezniki zaposleni, so za 1,5 % več dni odsotni z dela; verjetnost, da se bodo predčasno upokojili, pa je večja za 20 %. Glede na to, da je v povprečju EU čezmerno hranjene ali debele skoraj 50 % odrasle populacije (več kot 15 % je debelih), imajo te številke zelo resne ekonomske posledice. Modelski izračuni OECD kažejo, da bo čezmerna teža v obdobju od 2020 do 2050 v povprečju letno vplivala na znižanje BDP v EU za 3,3 % in v Sloveniji za 3,1 %. Za zmanjšanje bodo potrebni bolj ciljano usmerjeni in restriktivni ukrepi kot v preteklosti.

Delež odraslih s čezmerno težo (čezmerno hranjenih in debelih) glede na dohodek, 2014

Delež prebivalcev, ki je redno opravljal neplačano prostovoljsko delo, je bil v Sloveniji nekoliko višji od povprečja EU. Leta 2016 (zadnji razpoložljivi podatki) se je v primerjavi z letom 2012 povečal tako delež prostovoljcev, ki so neplačano prostovoljsko delo opravljali občasno, kot tistih, ki so ga opravljali redno ali vsaj enkrat na mesec. V Sloveniji je določeno vrsto neplačanega prostovoljskega dela opravljalo 34 % anketiranih, od tega jih je 12 % prostovoljsko delo opravljalo redno. Največ ljudi je opravljalo redno neplačano prostovoljsko delo v izobraževalnih, kulturnih, športnih ali strokovnih društvih/združenjih (11,3 %) in v drugih prostovoljskih organizacijah (5,6 %), kar je več kot leta 2012 in več od povprečja EU. Delež je bil najvišji med mladimi (18–24 let), več prostovoljskega dela pa so opravili moški. Manjši delež anketirancev in tudi manj od povprečja EU je vsaj enkrat mesečno opravljal prostovoljsko delo v skupnostnih in socialnih službah  (3,9 %), družbenih gibanjih (2,4 %) in političnih strankah ter sindikatih (1,1 %). Delež vključenih v prostovoljsko delo v skupnostnih in socialnih službah ter političnih strankah in sindikatih je bil najvišji v starostni skupini 25–34 let, nekoliko je bil višji pri moških. Ženske so opravile več prostovoljskega dela v družbenih gibanjih, kjer je bil delež vključenih v redno prostovoljsko aktivnost najvišji v starostni skupini 65+ let.

Delež prebivalcev, ki opravlja neplačano prostovoljsko delo v izobraževalnih, kulturnih, športnih ali strokovnih društvih/združenjih, 2016

Stopnja tveganja socialne izključenosti je bila leta 2018 najnižja doslej in je med najnižjimi v EU. Stopnja tveganja socialne izključnosti se je v obdobju 2014–2018 zniževala in je leta 2018 znašala 16,2 %, kar je manj kot pred gospodarsko in finančno krizo. Tveganju socialne izključenosti je bilo leta 2018 še vedno izpostavljenih 326.000 ljudi, kar je 19 tisoč manj kot leto pred tem in 34 tisoč manj kot leta 2008. Slovenija se je močno približala cilju, ki si ga je zastavila v okviru strategije EU 2020, po katerem naj bi se število ljudi, izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, znižalo na 320.000.

Od treh komponent kazalnika stopnje tveganja socialne izključenosti je bila leta 2018 višja kot pred finančno in gospodarsko krizo samo še stopnja tveganja revščine. Druga komponenta, delež oseb v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo, se je v primerjavi z letom 2008 znižal za 1,8 o. t. na 5,4 %, tretja komponenta, stopnja težke materialne prikrajšanosti pa za 3,1 o. t. na 3,7 %, pri čemer sta obe najnižji doslej. Stopnja tveganja revščine je bila leta 2018 na enaki ravni 13,3 % kot leto prej in še vedno za 1.o.t. višja kot leta 2008. Prag tveganja revščine je v letu 2018 znašal 662 EUR na mesec za enočlansko gospodinjstvo in se je glede na leto prej zvišal za 26 evov. Pod pragom tveganja revščine je v letu 2018 živelo 268 tisoč oseb, kar je za 27.000 več kot leta 2008.
 
Stopnja tveganja socialne izključenosti se v obdobju 2008–2018 ni zniževala v vseh regijah. V letu 2018 je glede na leto 2008 višja v primorsko-notranjski, goriški in zasavski regiji. K temu je najbolj pripomoglo naraščanje stopnje tveganja revščine v teh regijah. Omenjene regije imajo namreč relativno nizek razpoložljivi dohodek na prebivalca, posebno zasavska, ki se jim je po letu 2008 tudi najmanj povišal.

Stopnja tveganja socialne izključenosti države EU, 2018

Slovenija že vrsto let sodi med države z nizko dohodkovno neenakostjo. Na to bistveno vpliva sistem progresivne obdavčitve dohodnine, deloma pa tudi socialni transferji. Delež dohodkov 20 % dohodkovno najbogatejših gospodinjstev je bil v Sloveniji 3,4-krat višji od deleža dohodkov 20 % dohodkovno najrevnejših gospodinjstev, kar je v okviru cilja SRS. V evropskem povprečju je bila ta vrzel 5,2-kratna in se je po krizi nekoliko povišala, v Sloveniji pa znižala. Nadaljnja razdelitev dohodkovne distribucije v Sloveniji kaže, da znaša vrzel med petim in tretjim kvintilom, ki vključuje mediano, 1,79 (leto 2018) in je nekoliko nižja od vrzeli med tretjim in prvim kvintilom (1,89 v 2018). Pri tem petina dohodkovno najrevnejših gospodinjstev razpolaga s približno desetino celotnega razpoložljivega dohodka, petina dohodkovno najbogatejših gospodinjstev pa razpolaga s tretjino celotnega razpoložljivega dohodka.

V obdobju 2008–2018 so bile spremembe v porazdelitvi dohodka majhne. Razmerje kvintilnih razredov 80/20 v Sloveniji je bilo po zadnjem razpoložljivem podatku enako kot leta 2008 – največje povečanje je bilo zabeleženo v Luksemburgu, največje znižanje pa na Poljskem in Portugalskem. Pri dohodkovni porazdelitvi v Sloveniji je v obdobju 2009–2014 opazna malenkostna porast, na kar je bistveno vplival začetek gospodarske krize in sprejetje varčevalnih ukrepov. Z letom 2014 pa je neenakost ob hitri rasti gospodarske aktivnosti in postopnim ukinjanjem varčevalnih ukrepov ponovno začela upadati. Podobno gibanje za Slovenijo kaže tudi standardna ekonomska mera dohodkovne neenakosti – Ginijev koeficient. Ta je leta 2018 znašal 0,234 in je bil enak kot leta 2008, po letu 2014, ko je bil najvišji, pa se zmanjšuje.

Neenakosti porazdelitve ekvivalentnega razpoložljivega dohodka, razmerje kvintilnih razredov 80/20

Delež ljudi, ki so doživeli diskriminacijo ali nadlegovanje v Sloveniji, se je v zadnjih desetih letih zmanjšal in je v okviru cilja SRS. Leta 2019 je znašal 9 % vprašanih, kar je precej pod povprečjem EU (17 %) in med najnižjimi v EU. Nižjega od Slovenije so imele le Malta (8 %), Grčija (7 %) in Portugalska (6 %). Najpogosteje so se ljudje počutili diskriminirane zaradi spola, starosti, vere ali prepričanj ali splošnega fizičnega videza (2 %). Diskriminacijo zaradi invalidnosti, etničnega porekla, spolne usmerjenosti, družbenega razreda, političnega prepričanja, barve kože ali romskega porekla je doživel 1 % vprašanih. Poleg diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, vere ali prepričanj in romskega porekla, ki je bila enako pogosta kot v povprečju EU, je bila diskriminacija zaradi drugih osebnih okoliščin manj pogosta kot v povprečju EU. V primerjavi z letom 2015 se je v Sloveniji in povprečju EU delež najbolj zmanjšal pri diskriminaciji na podlagi starosti. Izkušnje z diskriminacijo so pogosteje navajali posamezniki, ki so menili, da so del manjšinske skupine.  

V Sloveniji je bila najpogostejša diskriminacija na delovnem mestu. Leta 2019 je delež ljudi, ki so občutili diskriminacijo na delovnem mestu, znašal 33 %, kar je največ med vsemi državami EU in precej več od evropskega povprečja (21 %). Sledijo diskriminacija na javnem prostoru (17 %), v kavarni, restavraciji ali nočnem klubu (13 %) in pri iskanju zaposlitve (12 %). Diskriminacijo s strani zdravstvenega osebja pa je občutil le 1 % anketirancev, kar je najmanj med državami EU. Za odpravljanje vseh oblik diskriminacije so pomembna nadaljnja prizadevanja države na tem področju in dobra ozaveščenost ljudi o pravicah v primeru diskriminacije. V Sloveniji se je povečal delež tistih, ki menijo, da so aktivnosti države v bitki z diskriminacijo učinkovite, ostaja pa nizek delež posameznikov, ki so sami ukrepali v boju proti diskriminaciji.

Izkušnje z diskriminacijo, 2019

Rast mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka (ERD), ki jo je prekinila gospodarska in finančna kriza, se je z oživitvijo gospodarske aktivnosti v obdobju 2014–2018 nadaljevala. Visokim rastem v obdobju 2006–2009 je sledilo obdobje negativnih in nizkih rasti (2010–2013) kot posledica krize in varčevalnih ukrepov. Od leta 2014 pa se mediana ERD, izražena v EUR, ponovno krepi, kar nakazuje na izboljševanje življenjskega standarda prebivalcev. Leta 2018 se je približala realnim vrednostim iz leta 2009, ko je bila v celotnem obdobju najvišja. Gibanje mediane ERD v povprečju EU je bilo podobno slovenskemu, vendar obdobja rasti in zmanjševanja niso bila tako poglobljena, tako da je raven iz leta 2009 realno presegla že leta 2016.

V Sloveniji izstopajo v primerjavi z EU relativno nizke mediane ERD pri prebivalcih, starejših od 65 let, in pri visoko izobraženih, zaostanki do EU so se od krize še povečali. Zaostanek mediane ERD v EUR v Sloveniji do povprečja EU se je po povečanju med krizo v zadnjih letih zmanjšal in leta 2018 dosegel 23,8 %. Podobna sta tudi gibanje in zaostanek mediane ERD pri delovno aktivnem prebivalstvu v starosti 18–64 let, ki tako v Sloveniji kot EU pričakovano dosega najvišje vrednosti. Podobno vrednost kot skupaj v Sloveniji dosega mediana ERD starostne skupine do 18 let, kar je predvsem odraz politik zagotavljanja materialnih pogojev otrok in mladine pri nas. Na drugi strani se je do leta 2018 podvojil zaostanek mediane ERD starejših od 65 let do skupne mediane v Sloveniji glede na povprečje EU, kar je predvsem posledica skromne rasti povprečne pokojnine v Sloveniji zaradi omejevalne politike usklajevanja med krizo. Precejšnje razlike so tudi pri mediani ERD prebivalcev s terciarno izobrazbo, ki se je v Sloveniji tudi zaradi progresivnega znižanja plač javnih uslužbencev v obdobju 2013–2014 še oddaljilo od povprečja EU, čeprav se je zaostanek Slovenije v zadnjih dveh letih nekoliko zmanjšal.

Mediana ekvivalentnega razpoložljivega dohodka

Zadovoljstvo z življenjem v Sloveniji in EU je v letu 2019 doseglo najvišje ravni doslej in je bilo pri nas nad povprečjem EU. Po podatkih Eurobarometra je bila Slovenija z 92 % zadovoljnih v letu 2019 skupaj z Nemčijo na 7. mestu v EU, kar je za štiri mesta bolje kot leto prej. Najbolj zadovoljni so v državah na severu EU (Danska, Švedska, Nizozemska, Finska, Luksemburg, Irska, Nemčija). Ocene zadovoljstva anketiranih v Sloveniji z ekonomskimi in zaposlitvenimi razmerami v državi so se leta 2019 znižale, medtem ko so ocene finančnega stanja lastnega gospodinjstva in osebnega zaposlitvenega stanja ostale visoke. Podobno se gibljejo tudi pričakovanja vprašanih za naslednjih dvanajst mesecev. Delež vprašanih, ki so pričakovali izboljšanje na zaposlitvenem ali ekonomskem področju na ravni države, se je znižal, na osebni ravni pa je bil skoraj nespremenjen.

V jeseni 2019 so anketiranci v Sloveniji prvič med ključnimi problemi na ravni EU kot pomembne poudarili podnebne spremembe, ne pa še tako močno tudi na državni ali osebni ravni. Pri izpostavljanju dveh ključnih problemov so vprašani na ravni EU ponovno kot daleč najpomembnejši problem izpostavili imigracijo (53 %), prvič pa je na drugem mestu omenjen problem podnebnih sprememb (18 %), medtem ko je bila v preteklih letih izpostavljena problematika terorizma. Ponovno pa je na tretjem mestu omenjen ekonomski položaj (17 %), glede katerega se je zaznava problematičnosti v zadnji meritvi jeseni 2019, po treh letih upadanja, ponovno povečala. Na državni ravni so vprašani v Sloveniji sicer najpogosteje poudarili problematiko zdravstvenega in socialnega sistema (38 %), a za kar 9 o.t manj pogosto kot pomladi. V primerjavi s pomladjo so na ravni države jeseni manjkrat omenili tudi problematiko imigracij, brezposelnosti, inflacije in življenjskih stroškov, pogosteje pa ponovno ekonomski položaj in stanovanjsko problematiko. Na osebni ravni so v Sloveniji leta 2019 najpogosteje omenjeni: zdravje in socialna varnost (21 %), pokojnine (18 %), delovni (17 %) in življenjski pogoji (16 %), pri katerih se je delež prebivalstva, ki to zaznava kot problem na osebni ravni, v primerjavi s pomladjo povečal – razen pri pokojninah, kjer se je znižal.

Ocena stanja in optimizem v naslednjem letu, na štirih področjih življenja, Slovenija

V obdobju 2008–2017 so izdatki za socialno zaščito v Sloveniji naraščali nekoliko počasneje kot v povprečju EU. V Sloveniji so se povprečju na leto povečali nominalno za 2,3 %, v povprečju EU pa za 2,7 %. Najbolj so se v obdobju krize povečali izdatki za brezposelnost, vendar v Sloveniji bistveno bolj kot v povprečju EU. Poleg povečanja izdatkov za brezposelnost, ki sicer sestavljajo manjši delež vseh izdatkov, je gibanje izdatkov v obdobju krize v Sloveniji zaznamovalo še znižanje izdatkov zaradi varčevalnih ukrepov in uveljavitve nove socialne zakonodaje. Največji kategoriji izdatkov sta bolezen in zdravstveno varstvo ter starost (75 % vseh izdatkov), kjer izdatki za bolezen naraščajo predvsem v zadnjih treh letih zaradi povečanja bolniških odsotnosti, za starost pa zaradi ponovnih uskladitev pokojnin v letih 2016 in 2017, uveljavitve zagotovljene pokojnine v letu 2017 in višjih pokojnin novih upokojencev, pa tudi rasti števila upravičencev, ki je sicer zmerna. V Sloveniji smo leta 2017 za socialno zaščito namenjali realno za 12,6 % več kot leta 2008.

V primerjavi z BDP je Slovenija vsa leta namenjala manj sredstev za socialno zaščito kot v povprečju EU, v strukturi namenja manj predvsem na področjih invalidnost, brezposelnost in nastanitev, več pa na področju zdravstvenega varstva. Najbolj za povprečjem EU zaostajamo pri področju brezposelnost, kar je predvsem posledica nizkega deleža prejemnikov nadomestila za brezposelnost med brezposelnimi v primerjavi z drugimi državami EU. Delež izdatkov za invalidnost se zmanjšuje že dlje časa predvsem zaradi manj upravičencev do invalidske pokojnine. Relativno nizki izdatki za nastanitve (0,1 %, EU: 1,9 %) pa so večinoma povezani z zelo visokim deležem lastniških stanovanj in skromno razvitostjo najemniškega stanovanjskega trga.

Izdatki za socialno zaščito v % BDP, 2017

Slovenija je med državami EU z najvišjo stopnjo stanovanjske prikrajšanosti. Leta 2018 je več kot petina oseb živela v stanovanju v slabem stanju. Po letu 2011 se je ta delež v Sloveniji znižal bolj kot v povprečju EU. Razlike med slovenskim regijami so se v tem obdobju povečale. Leta 2017 je v goriški regiji 37 % gospodinjstev živelo v slabih razmerah, le 14 % pa v koroški regiji. Velike medregionalne razlike v stanovanjski prikrajšanosti, so predvsem posledica večje gradnje stanovanj v nekaterih občinah v osrednjeslovenski (Ljubljana) in podravski regiji (Maribor).

Na visoko stanovanjsko prikrajšanost vpliva star, slabše vzdrževan stanovanjski sklad. Več kot 80 % stanovanj je bilo zgrajenih pred letom 1990, največ, skoraj 15.000 letno, med letoma 1971 in 1980. V njihovi prenovi je velik potencial za izboljšanje kakovosti stanovanjske oskrbe, zmanjšanje vplivov na okolje in znižanje stroškov za energijo v gospodinjstvih. Prenovo otežuje relativno visok delež gospodinjstev z nizkimi dohodki v prenove potrebnih stanovanjih (Kazalci okolja, 2019). Več kot 30 % gospodinjstev pod pragom tveganja revščine je namreč v letu 2018 živelo v stanovanju z vsaj enim elementom prikrajšanosti. Tudi obremenjenost gospodinjstev s stanovanjskimi stroški je najvišja med osebami z najnižjimi dohodki. Skoraj četrtina oseb, ki so preobremenjene s stanovanjskimi stroški, živi v gospodinjstvih z dohodki pod pragom revščine, kar pa je vendarle precej manj kot v povprečju držav EU (38,5 %). Z novogradnjami se kakovost stanovanjskega sklada le počasi izboljšuje.

V letu 2018 je bilo v Sloveniji 4,8 % oseb hudo stanovanjsko prikrajšanih. Pri hudi stanovanjski prikrajšanosti poleg vsaj enega od elementov prikrajšanosti upoštevamo tudi prenaseljenost stanovanj. Prenaseljenost stanovanj je pod evropskim povprečjem, ker je bila stanovanjska politika v preteklosti usmerjena v gradnjo več manjših stanovanj z večjim številom sob (Sendi, 2013). Tudi huda stanovanjska prikrajšanost se znižuje že od leta 2011, v zadnjem letu pa je spet nekoliko porasla nad povprečje EU.

Stanovanjska in huda stanovanjska prikrajšanost, 2018

V Sloveniji in v povprečju EU se je stopnja materialne prikrajšanosti v obdobju 2014–2018 hitro nižala in je bila v letu 2018 najnižja doslej. V štirih letih se je stopnja materialne prikrajšanosti zmanjšala kar za 6,8 o. t., na 10,4 % v letu 2018. Slovenija je bila leta 2018 na 11. mestu v EU, boljša od povprečja EU, tako kot vsa leta doslej, njena uvrstitev pa se je pomembno izboljšala v primerjavi z uvrstitvijo pred krizo, ko je bila leta 2008 na 17. mestu. Na ravni EU lahko govorimo o konvergenci trendov v stopnjah materialne prikrajšanosti, saj so razlike med državami veliko manjše kot so bile leta 2008. Do konvergence je prišlo z nižanjem stopnje materialne prikrajšanosti držav z najvišjimi stopnjami in tudi s povečanjem teh stopenj v državah, kot so Luksemburg, Nizozemska in Danska, ki so imele npr. leta 2008 stopnje materialne prikrajšanosti med najnižjimi.

Stopnja materialne prikrajšanosti je bila leta 2018 najvišja med moškimi v starosti 18-64 let pod pragom tveganja revščine in najnižja med otroci. Stopnja materialne prikrajšanosti se je v letu 2018 glede na leto prej zmanjšala vsem socialno-demografskim skupinam, tudi skupinam pod pragom tveganja revščine, razen moškim pod pragom tveganja revščine, v starosti 18 do 64 let. Stopnja materialne prikrajšanosti je bila leta 2018 za ženske v Sloveniji 10,7 %, za moške pa 10,1 %, razlika med spoloma pa je bila med najnižjimi v zadnjih štirinajstih letih. Po starosti so v Sloveniji vsa leta najmanj materialno prikrajšani otroci. Najbolj pa so vsa leta prikrajšani starejši od 65 let. Med vsemi socialno-demografskimi skupinami so vsa leta najbolj materialno prikrajšane ženske, starejše od 65 let (14,4 % leta 2018). Nekoliko drugačni pa so trendi stopenj materialne prikrajšanosti za ljudi pod pragom revščine, in to po spolu in po starosti. Za ženske, starejše od 65 let, pod pragom tveganja revščine je stopnja materialna prikrajšanost enaka kot za vrstnike (34 %). Najvišja med vsemi socialno-demografskimi skupinami pod pragom tveganja revščine pa je stopnja materialne prikrajšanosti (34,6 %) za moške stare od 18-64 let; med tem ko je bila za ženske v tej starostni skupini nekoliko nižja (32,2 %). Kljub temu pa je bil delež materialne prikrajšanosti v povprečju, tudi za ljudi pod pragom tveganja revščine leta 2018 najnižji doslej (31,6 %, leto prej 34,7 %). Tudi delež gospodinjstev, ki lahko pokrijejo nepričakovane izdatke v višini 600 EUR je bil leta 2018 najvišji doslej. Po drugi strani pa je delež gospodinjstev, ki so v letu 2018 zelo težko preživeli z dohodki skozi mesec s 7 % še vedno višji kot pred krizo leta 2007 s 6 %.

Stopnja materialne prikrajšanosti v EU

Stopnja delovne aktivnosti (20–64 let) je po nekajletnem naraščanju leta 2019 opazno presegla predkrizno raven in je bila v okviru cilja SRS. V drugem četrtletju 2019 je znašala 77,1 % (povprečje EU: 73,9 %). Na njeno povišanje so v zadnjih letih ob gospodarski rasti in povečanem povpraševanju po delovni sili vplivala tudi demografska gibanja. Stopnja delovne aktivnosti se posebej hitro povišuje med mladimi (20–29 let) in starejšimi (55–64 let), ki spadajo med ranljivejše skupine na trgu dela. Na izboljšanje položaja mladih, ki so bili v krizi zaradi velike izpostavljenosti začasnim zaposlitvam in zmanjšanja obsega študentskega dela močno prizadeti, v zadnjih letih ob visokem povpraševanju po delovni sili in pomanjkanju delovne sile vplivajo tudi demografska gibanja (zmanjševanje generacij) in ukrepi aktivne politike zaposlovanja. Med starejšimi, kjer je stopnja delovne aktivnosti sicer naraščala tudi v krizi, ostajata še vedno med najnižjimi v EU in od njenega povprečja zaostaja za približno 10 o. t.

V obdobju gospodarske rasti (2014–2019) se je stopnja delovne aktivnosti povečala v vseh izobrazbenih skupinah, najbolj med srednje izobraženimi. Potem ko so bili v gospodarski in finančni krizi (2008) nizko izobraženi najbolj prizadeti (opazno večje znižanje tudi v primerjavi s povprečjem EU), se je v letih 2014 in 2015 njihova delovna aktivnost najbolj povišala, kar je povezano s strukturo okrevanja gospodarske aktivnosti in zaposlovanjem v dejavnostih, ki zaposlujejo takšno delovno silo (gradbeništvo in predelovalne dejavnosti). V zadnjih letih pa se stopnja delovne aktivnosti opazno povečuje tudi pri srednje in visoko izobraženih. Pri slednjih je stopnja ostala nad povprečjem EU tudi med krizo in je bila v drugem četrtletju 2019 med najvišjimi med državami EU.

Upadanje delovne aktivnosti je bila v obdobju 2008–2011 v obeh kohezijskih regijah primerljiva, v obdobju 2014–2018 pa je rast hitrejša v vzhodni Sloveniji. V letu 2018 presega predkrizno raven v večini regij, razen pomurske, kjer je skoraj na isti ravni (stečaji velikih podjetij) in primorsko-notranjske, kjer je bila predkrizna raven visoko nadpovprečna. Najvišja je bila v gorenjski regiji (78,7 %), kjer je tudi gospodarska rast presegala slovensko povprečje. Po letu 2014 se je bolj okrepila v vzhodni kohezijski regiji, kjer izstopata zasavska in posavska regija z visokim deležem predelovalnih dejavnosti in gradbeništva v strukturi gospodarstva. Najskromnejšo rast delovne aktivnosti po letu 2014 ima primorsko-notranjska regija, kjer se krepijo delovne migracije v sosednje regije.

Stopnja delovne aktivnosti, starostna skupina 20–64 let

Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih oseb je bila v Sloveniji kljub precejšnjemu nihanju vsa leta pod povprečjem EU. Slovenija je po tem kazalniku vsa leta v prvi tretjini držav, v primerjavi z letom 2008 pa sta jo dve državi prehiteli. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih oseb, starejših od 18 let, je bila leta 2018 višja kot pred krizo, a vendarle nižja kot leta 2013, ko je bila najvišja. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih se po spolu močno razlikuje: za ženske je bila že tako nižja in se je hitreje zniževala (4,2 % in za 1 o. t. manj kot leto prej). Slovenija tako sodi med države z najnižjo stopnjo tveganje revščine za delovno aktivne ženske. Za delovno aktivne moške pa je bila stopnja tveganja revščine veliko višja (7,6 %) in se je v primerjavi z letom prej zmanjšala le za 0,1 o. t., s tem se je po stopnji tveganja revščine med moškimi Slovenija uvrščala v drugo tretjino držav EU. Kljub temu pa je ta stopnja za moške leta 2018 nižja kot leta 2013, ko je bila najvišja (8,4 %).

Stopnja tveganja revščine za zaposlene in samozaposlene je bila v letu 2018 še vedno višja kot pred krizo leta 2008. Za zaposlene je bila stopnja tveganja revščine leta 2018 s 4 % za 0,6 o. t. nižja kot leta 2013, ko je bila najvišja. Stopnja tveganja revščine zaposlenih za nedoločen čas je bila v letu 2018 (s 3,4 %) še vedno višja kot pred krizo. Podobno je bilo med zaposlenimi za določen delovni čas in zaposlenimi za krajši delovni čas. V vseh teh kategorija in po obeh spolih pa smo v letu 2018 boljši od povprečja EU, razen v primeru samozaposlenih. Za samozaposlene je bila leta 2018 stopnja tveganja revščine s 23,9 za % za 2,7 o. t. nižja kot leto prej, a še vedno višja kot pred krizo. Med samozaposlenimi je stanje obratno po spolu in po uvrstitvi v EU: leta 2018 so bile samozaposlene ženske med štirimi najslabšimi državami EU; slabše je bilo le še v Romuniji, Latviji in na Poljskem, v primeru samozaposlenih moških pa je bila Slovenija v najslabši tretjini.

Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih oseb, starih 18 let in več

Stopnja brezposelnosti se je po večletnem zniževanju v drugem četrtletju 2019 močno približala ravni pred krizo. Do drugega četrtletja 2019 je upadla na 4,2 %, kar je povezano z nekajletno visoko rastjo gospodarske aktivnosti in posledično z okrepljenim zaposlovanjem. Po letu 2013 se stopnji brezposelnosti moških in žensk znižujeta s podobno dinamiko. Kljub temu da je stopnja brezposelnosti moških za slabo odstotno točko nižja kot pri ženskah, je bila pri slednjih brezposelnost najnižja doslej (4,7 % v 2019). Brezposelnost se je po krizi najbolj znižala med srednje in nizko izobraženimi, kar je v skladu s strukturo okrevanja gospodarske aktivnosti. Gospodarska in finančna kriza je še posebej prizadela mlade (15–24 let) – do leta 2013 se je brezposelnost povišala na 24,1 % in presegla povprečje EU, od takrat pa se hitro znižuje. V drugem četrtletju 2019 je znašala 6,5 % (EU: 14,2 %). Znižanje povezujemo s povečanim obsegom študentskega dela in veliko usmerjenostjo aktivne politike zaposlovanja k mladim (na primer shema jamstva za mlade). Deloma pa na znižanje vplivajo tudi demografski dejavniki, saj se število mladih že dlje časa zmanjšuje.

Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se je zniževala po letu 2014 in je od leta 2017 ponovno pod povprečjem EU. V obdobju 2009–2014 se je dolgotrajna brezposelnost ob skromnem povpraševanju po delu močno povišala. V obdobju gospodarske rasti so se razmere izboljšale sprva samo za brezposelne s krajšim trajanjem brezposelnosti, od leta 2015 pa se zaradi aktivne politike zaposlovanja in visokega povpraševanja po delovni sili v razmerah njenega pomanjkanja zmanjšuje tudi število dolgotrajno brezposelnih. V zadnjih treh letih se je opazno zmanjšal tudi delež dolgotrajno brezposelnih med vsemi brezposelnimi, ki je bil v drugem četrtletju 2019 podoben kot v povprečju EU.

Stopnja brezposelnosti, povprečje leta

Delež prekarnih zaposlitev, ki je eden izmed kazalnikov kakovosti zaposlitve, je bil po precejšnjem znižanju v letu 2018 (zadnji podatek) na podobni ravni kot pred desetimi leti. Delež žensk v prekarnih zaposlitvah je leta 2018 v Sloveniji znašal 4,2 % (EU 2,1 %), delež moških pa 3,3 % (EU 2,1 %). Višji delež kot v povprečju EU lahko pripišemo obstoju študentskega dela in večjemu pomenu kmetijstva, kjer so zaradi sezonskega značaja dela tovrstne zaposlitve najpogostejše. Analiza Evropske komisije kaže, da so pogostejše med ženskami, mladimi in nizko izobraženimi. Zaradi visokega deleža začasnih zaposlitev med mladimi v Sloveniji lahko sklepamo, da je visok tudi delež prekarnih zaposlitev med mladimi. Na zmanjšanje deleža prekarnih zaposlitev v letu 2018 je vplivalo zmanjšanje obsega študentskega dela in pomanjkanje delovne sile, ki je delodajalce vodilo v pogostejše zaposlovanje za nedoločen čas.

Delež začasnih zaposlitev se je v zadnjih treh letih zmanjševal in je bil leta 2018 nižji kot na začetku krize. V starostni skupini 20–64 let je leta 2018 pri ženskah znašal 16,2 % (EU: 13,8 %), pri moških pa 15,3 % (EU: 12,8 %). V Sloveniji so začasne zaposlitve najpogostejše med mladimi, na kar zelo vpliva razširjenost študentskega dela, ki pomeni za delodajalce najfleksibilnejšo obliko dela in je v drugih državah ne poznajo v takšni obliki. V zadnjih treh letih, zlasti pa v zadnjem letu, se je močno znižal predvsem delež začasnih zaposlitev med mladimi. Ob nekajletni stabilni gospodarski rasti in pomanjkanju delovne sile se je povečal delež novih zaposlitev za nedoločen čas, vendar delež začasnih še vedno ostaja visok.

Delež prekarnih zaposlitev v starostni skupini 20–64 let, 2018

Po letu 2014 se v Sloveniji absentizem iz leta v leto hitro povečeval. Po znižanju v obdobju gospodarske in finančne krize se absentizem v Sloveniji od leta 2014 hitro povečuje, med glavnimi razlogi lahko navedemo rast zaposlenosti v zadnjih letih, poznejše upokojevanje, podaljševanje čakalnih dob, čedalje večja vključenost v vrtce, staranje delovno aktivne populacije. Odsotnost je bistveno višja pri ženskah kot pri moških, razlika pa se iz leta v leto povečuje, kar lahko povezujemo tudi s čedalje večjo vključenostjo otrok v vrtce, polno zaposlenostjo žensk in slabo urejeno dolgotrajno oskrbo njihovih staršev (neformalni oskrbovalci so večinoma ženske). Po podatkih NIJZ so bili v letu 2018 zaposleni v povprečju odsotni že 16,5 koledarskega dneva, delež bolniškega staleža je znašal v povprečju 4,5 %, kar je že več kot pred krizo leta 2008 (NIJZ, 2020). ZZZS ugotavlja, da se je v zadnjih letih precej povečalo zlasti število dolgotrajnih bolniških odsotnosti, kar je povezano s staranjem aktivne populacije, spremembami pokojninske zakonodaje in zakonsko neomejenim obdobjem prejemanja bolniškega nadomestila.

Po številu izgubljenih delovnih dni čedalje bolj presegamo povprečje EU. V zadnjih letih se je povečevalo tudi število izgubljenih delovnih dni zaradi bolezenske odsotnosti na zaposlenega, ki se poroča v mednarodne zbirke podatkov (izvzet je prvi dan bolniške odsotnosti in izločena je odsotnost za nego družinskega člana). V letu 2018 je povprečno število izgubljenih dni s plačano bolniško odsotnostjo v Sloveniji znašalo že 13,5 dneva in v 23 državah EU, za katere razpolagamo s primerljivimi podatki, 11,0 delovnega dneva. Vendar je treba opozoriti, da je mednarodna primerljivost omenjenega kazalnika je omejena zaradi metodoloških razlik v načinu zajema podatkov, razlik v sistemih zdravstvenega in socialnega varstva ter v pravicah do bolniškega nadomestila.

Število izgubljenih delovnih dni na zaposlenega, 2018

Emisijska produktivnost gospodarstva se povečuje, a je nižja kot v povprečju EU, ki je zastavljeni cilj SRS. Produktivnost, merjena z razmerjem med BDP in izpusti toplogrednih plinov (TGP), se je v času gospodarske rasti ob hitrejšem povečevanju BDP kot izpustov zviševala, nato pa v prvih letih krize ostala na približno isti ravni. Ker se je v povprečju EU zviševanje tudi v krizi nadaljevalo, se je zaostanek Slovenije v tej primerjavi povečal. Razmeroma velik je ostal tudi po krizi, ko se je rast produktivnosti ponovno pospešila. Na enoto izpuščenih TGP je bilo v letu 2017 v Sloveniji ustvarjenega za 12,5 % manj BDP kot v povprečju EU.

Izpusti toplogrednih plinov so v obdobju gospodarske rasti ponovno nekoliko višji. Potem ko so se v obdobju nižje aktivnosti in sočasnem zaprtju ene izmed termoelektrarn zmanjševali in bili leta 2014 za četrtino manjši od svoje najvišje ravni v letu 2008, se je krivulja njihovega gibanja v zadnjih letih ponovno obrnila navzgor. V letu 2018 so bili po prvih ocenah za 6 % večji kot v letu 2014, k čemur sta največ prispevala sektorja promet in energetika. Pri tem je okoli dve tretjini izpustov nastalo v sektorjih, ki niso zajeti v sistem trgovanja (EU neETS oziroma EDS), tretjina pa v sektorjih, ki so v sistem vključeni (EU ETS) in kjer je od obsega obveznega nakupa kuponov posledično odvisna tudi njihova stroškovna učinkovitost. V obdobju po letu 2014 so se izpusti v obeh povečali približno enako.

V daljšem obdobju so se zmanjševali izpusti v vseh sektorjih, razen v prometu. Od leta 1990 so se izpusti v tej dejavnosti več kot podvojili, k čemur so precej prispevali obsežnejši zunanjetrgovinski blagovni tokovi skozi Slovenijo in z davčno politiko zagotovljene ugodnosti, kot so vračila trošarin. Izpusti iz vseh ostalih sektorjev so se znižali, najbolj iz rabe goriv v industriji in iz odpadkov. Največ izpustov nastane v prometu in energetiki, ki skupni količini izpustov prispevata okoli šest desetin, po desetino pa kmetijstvo ter rabi goriv v industriji in gospodinjstvih. Nekoliko manj jih nastane v industrijskih procesih, delež preostalih dejavnosti pa je razmeroma skromen. 

Emisijska produktivnost, 2017 

Primarna raba energije se je v pokriznih letih zlasti zaradi manjše rabe premoga znižala, ponovno rast v zadnjih nekaj letih pa povzroča predvsem nadaljnja večja raba energije v prometu. Po obdobju umirjene gospodarske aktivnosti, sprememb v termoenergetiki in v nekaterih letih nižje potrebe po ogrevanju, so h gibanjem v naslednjih letih poleg naraščajoče porabe v prometu prispevali tudi nekateri drugi dejavniki. Med pomembnejšimi so letna nihanja vodostajev rek in redni letni remonti jedrske elektrarne. V letu 2017, ki je bilo leto brez remonta, se je raba jedrske energije povečala, v letu 2018 pa se je zaradi obratnega učinka rahlo znižala. Za leto 2019 predvidevamo, da se je skupna raba primarne energije ob manjši rabi trdnih goriv in naftnih proizvodov znižala bolj. Gibanja glede energetske učinkovitosti, ki pomeni zmanjšano rabo energije v primerjavi s predvideno brez ukrepov, ostajajo v začrtanem okviru doseganja cilja Strategije Evropa 2020.  

Energetska produktivnost se je v daljšem obdobju povečevala podobno kot v EU. Rast energetske produktivnosti, ki je razmerje med ustvarjenim BDP in celotno rabo energije, je zastala le v prvih letih krize, tako da je bila leta 2011 za skoraj petino nižja kot v povprečju EU. V letu 2018 se je v Sloveniji ob višji rasti BDP povečala precej bolj kot v EU in zaostanek se je v tej primerjavi znižal na manj kot 15 %, kar je bilo najmanj po letu 2007. 

Na rast končne rabe energije je v zadnjih letih poleg prometa vplivala tudi industrija. Potem ko se je končna raba  po letu 2008 zniževala, se je v zadnjih letih spet zvišala približno na raven pred krizo. V strukturi se je v tem času precej znižala raba v industriji, predvsem zaradi posodobitve proizvodnje aluminija, a se v zadnjih letih ob večji domači konjunkturi ponovno krepi. Rast je visoka tudi v prometu, kjer je pred tem porasla zaradi povečanega tranzita po širitvah EU in nato nekaj let nihala. Raba energije v gospodinjstvih pa se je znižala zaradi občasno višjih temperatur v kurilnih sezonah (tudi v letu 2018), delilnikov toplote, sodobnejših ogrevalnih naprav in energetske sanacije stavb. Skupna raba energije se je v zadnjih letih zvišala tudi v EU, a je ostala nižja kot pred krizo. 

Končna raba energije v Sloveniji po sektorjih porabe

Končna raba energije v EU po sektorjih porabe

Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije se v zadnjem desetletju skoraj ni povečal. V zadnjem obdobju se je delež OVE močno povečal le leta 2009, ko je v krizi upadla končna raba energije za 8 %, raba OVE pa se je povečala za skoraj četrtino. Do leta 2018 se je delež le malo povečal, med leti pa nihal glede na rabo OVE za ogrevanje (vpliv milejših zim) in rabo hidroenergije (vpliv letnih pretokov rek). Skupna raba OVE se je v Sloveniji od leta 2004  do 2018 povečala za 36 %, v povprečju EU pa se je več kot podvojila. Slovenija je ena od petih držav EU, v katerih je bil leta 2018 ta delež pod zastavljenim načrtom za dosego cilja v letu 2020 (25 %) in tudi oddaljen od cilja SRS v 2030 (27 %).  

V strukturi skupnih OVE je v Sloveniji velik delež klasičnih in manjši delež drugih. Delež klasičnih OVE, med katere prištevamo trdno biomaso in hidroenergijo, v Sloveniji še vedno znaša 84 %, v povprečju EU pa 59 % skupne rabe OVE. Ohranjanje obsežne rabe biomase za ogrevanje je zaželeno, a hkrati ob nepravilni uporabi z vidika onesnaževanja zraka s prašnimi delci ni ugodno. Delež drugih OVE, to je vetrne, sončne in geotermalne energije, biogoriv, toplotnih črpalk in bioplina, pa je med najnižjimi v EU. Zaostanek je največji pri uporabi vetrnic in toplotnih črpalk. 

V podporni shemi  za električno energijo iz OVE v zadnjem petletnem obdobju prevladujejo podpore sončnim elektrarnam. Delež teh podpor je v letu 2018 znašal 59 %, kar je precej več, kot so te elektrarne prispevale k proizvodnji elektrike. Skupni znesek podpor se je v letih 2018 in 2019 zmanjšal (v letu 2019, glede na podatke za tri četrtletja, na okoli 96 mio. EUR). Z vključevanjem sončnih elektrarn v shemo se je podpora na enoto proizvedene elektrike občutno povečala

Delež OVE v končni rabi energije, 2018

V Sloveniji je cestni blagovni promet zaradi tranzitne lege države razmeroma gost, ker pa je hkrati veliko blaga prepeljanega tudi po železnici, je delež cestnega v skupnem nižji kot v EU. V daljšem obdobju se je delež cestnega nekoliko znižal, na okoli dve tretjini, to pa je manj kot v povprečju EU, kjer je okoli tri četrtine. V letu 2017, ki je zadnje leto s podatki, je bila rast cestnih prevozov za okoli 11 o. t. nižja kot rast železniških, kar je bilo z okoljskega vidika zaželeno. Obseg skupnega blagovnega prometa na prebivalca je v Sloveniji zaradi tranzitne lege zelo velik; višji je le v petih državah EU. V tem je cestni promet višji za četrtino, železniški pa je trikrat tolikšen kot v povprečju EU. Velik del železniškega prometa je vezan na pretovor v koprskem pristanišču, zato bo načrtovana posodobitev železniške povezave med Divačo in Koprom ta promet še okrepila in s tem okoljske težave prometa ublažila. 

Slovenski cestni prevozniki že skoraj devet desetin svojih prevozov opravijo po drugih državah, njihov delež med prevozi vseh prevoznikov po Sloveniji pa znaša četrtino. To je povezano z majhnostjo in tranzitno lego Slovenije ter enotnim trgom prevozov v EU, ki omogoča konkurenco prevoznikov iz različnih držav. Slovenski prevozniki so med pomembnejšimi tujimi prevozniki v Avstriji in Italiji (v vsaki opravijo za skoraj polovico več prevozov kot doma), pa tudi na Hrvaškem in v Grčiji. V Sloveniji domači prevozniki opravijo manjši delež prevozov, kot je povprečje EU (Slovenija 25 %, povprečje EU 68 %), sledijo pa prevozniki iz Madžarske, Hrvaške in Romunije (z deleži 20 %, 14 % oziroma 12 %).

Vožnja z osebnimi vozili je prevladujoč način potniškega prometa v vseh članicah EU, v Sloveniji pa je ta delež med najvišjimi. To lahko delno pripišemo razgibanosti reliefa in razpršeni poselitvi, ki kljub subvencijam omejujeta večjo razvejanost in rentabilnost javnega potniškega prometa. Težave pri dostopu do tega prometa ima v Sloveniji večji delež prebivalcev kot v povprečju EU (v letu 2012 v Sloveniji četrtina, v povprečju EU petina). Ob takšni strukturi potniškega prevoza, kjer je javni prevoz v primerjavi s prevozom z avtomobilom relativno manj uporabljan, je prevoz praviloma tudi dražji. Delež stroškov za prevoze v skupnih izdatkih gospodinjstev je v Sloveniji med vsemi državami EU največji, okoli 17-odstoten (v povprečju EU 13-odstoten). Znotraj tega je zelo visok predvsem delež izdatkov za vzdrževanje in delovanje osebnega vozila (11 % v Sloveniji, 7 % v EU), delež za transportne storitve pa je razmeroma nizek. 

Cestni blagovni promet, 2017

Snovna produktivnost, ki je v Sloveniji močno odvisna od aktivnosti v gradbeništvu, se ob oživljanju te dejavnosti in s tem večji porabi snovi v zadnjih letih upočasnjuje. Snovna produktivnost, izražena z razmerjem med BDP ter porabljenimi surovinami in materiali, je v obdobju 2007–2012 ob zmanjšani gradbeni aktivnosti v Sloveniji naraščala, nato pa sledila nihanjem aktivnosti v tej dejavnosti. Obseg porabe nekovinskih materialov, ki najbolj določajo celotno porabo snovi, je v času intenzivne gradnje avtocest pomenil več kot dve tretjini celotne porabe, se nato v nekaj letih znižal na polovico, potem pa do leta 2018 ponovno porasel na okoli 60 % celotne porabe snovi. V letu 2018 se je ob visoki rasti BDP aktivnost v gradbeništvu povečala še dosti bolj, to pa je precej vplivalo na za več kot desetino višjo porabo snovi in k znižanju snovne produktivnosti. Zaostanek za povprečno produktivnostjo v EU se je povečal na 17 %. V letu 2019 je bila rast v gradbeništvu nižja, zato ne pričakujemo večjega negativnega vpliva te dejavnosti na snovno produktivnost. Poraba snovi na prebivalca pa je v Sloveniji primerljiva s povprečjem EU (leta 2018 v Sloveniji 14,4 t v EU 13,8 t). V strukturi domače izkoriščane snovi je okoli 60 % peska, gramoza, apnenca in sadre, 16 % ostankov pridelkov in pridelkov, po okoli desetino pa lignita in lesa. To v primerjavi s povprečjem EU pomeni nekoliko nižji delež biomase in višji delež nekovinskih mineralov. Skupni obseg porabe snovi brez nekovinskih materialov se v daljšem obdobju ni zelo spremenil, opaznejše je le znižanje porabe premoga zaradi sprememb v termoenergetiki. 

Stopnja samooskrbe s snovjo je v Sloveniji nekoliko višja kot v povprečju EU. V Slovenijo je neto uvožene okoli 13 % porabe snovi skupaj, kar je za 3 o. t. manj kot v povprečju EU. V obdobju do leta 2014 se je neto uvoz zniževal, na manj kot desetino porabe, z gospodarsko rastjo pa se je nekoliko povečal. V strukturi neto uvoza je bilo leta 2018 največ naftnih proizvodov, peska in gramoza, železa ter plina. Ob tem je po žledolomu v letu 2014 razmeroma velik le neto izvoz lesa, zlasti hlodovine. To je glede vpliva na snovno porabo ugodno, glede učinkovitejše rabe domačih virov pa manj zaželeno, saj pomeni neizkoriščeno možnost za ustvarjanje višje dodane vrednosti v domači predelovalni industriji.

Snovna produktivnost in poraba snovi na prebivalca, 2018

Zabeležena skupna količina nastalih odpadkov, ki se je v krizi zmanjšala, se po njej ponovno povečuje. V letu 2018 se je povečala šesto leto zapored: samo v tem letu za 36 %, v obdobju 2012–2018 pa za 88 %. Glavni razlog je veliko povečanje mineralnih oziroma gradbenih odpadkov; količina odpadkov brez mineralnih se je v tem obdobju znižala za okoli 8 %. Pri tem so se skupni odpadki iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti skoraj podvojili in v zadnjem letu pomenili okoli devet desetin skupne količine. Hkrati so se povečevali tudi komunalni odpadki, ki sestavljajo preostalo desetino, a manj, v opazovanem obdobju za okoli tretjino. V strukturi odpadkov skupaj je velika večina gradbenih zaradi njihove velike specifične teže, sledita pa skupina odpadkov iz termičnih procesov in komunalni odpadki. Nevarni odpadki imajo okoli 2-odstotni delež; njihova količina se je v daljšem obdobju povečala.

Povečuje se delež predelanih odpadkov in znižuje delež odloženih, a težave s skladiščenjem naraščajočih količin na zbirališčih se kljub temu zaostrujejo. Skupna predelava se je v letu 2018 povečala za 42 %, v šestletnem obdobju pa za 81 %. Pri tem se je recikliranje, ki je z okoljskega stališča zelo zaželen postopek predelave, v letu 2018 povečalo za 12 %, vendar je bilo hkrati precej manjše kot v prvih letih gospodarske krize. Odlaganje odpadkov na odlagališča, ki je v hierarhiji želenega ravnanja na zadnjem mestu, se je ob tem uspešno zmanjševalo. Do krize je naraščalo, nato pa se strmo znižalo in v letu 2018 pomenilo le še okoli 2 % skupnega ravnanja. V tem se je znižal tudi delež odloženih komunalnih odpadkov, na okoli 6 % nastalih. Okoli 70 % nastalih komunalnih odpadkov je bilo zbranih ločeno, a težave, povezane predvsem z naraščajočo količino odpadne embalaže, postajajo vse bolj pereče. 

V primerjavi z EU pa je na področju komunalnih odpadkov, kljub razmeroma hitremu povečevanju količine nastalih, doseženih nekaj boljših rezultatov. V preračunu na prebivalca so bili v preteklem opazovanem obdobju ves čas nižji kot v povprečju EU, z razmeroma hitro rastjo v zadnjih nekaj letih pa so se temu povprečju že zelo približali (v letu 2018 v Sloveniji 486 kg, v povprečju EU 488 kg na prebivalca). Ob tem pa je struktura ravnanja z njimi v Sloveniji za okolje precej bolj sprejemljiva: po stopnji recikliranja komunalnih odpadkov je Slovenija med državami EU uvrščena na drugo mesto. 

Delež recikliranih komunalnih odpadkov, leto 2018 

Nominalna rast prihodkov od okoljskih davkov, ki je bila daljše obdobje razmeroma visoka, se je leta 2018 umirila. V Sloveniji so se ti prihodki od leta 2000 nominalno zviševali v povprečju letno za 5,3 %, samo leta 2018 pa za 0,5 %. Dolgoročna rast prihodkov je bila predvsem posledica gibanj rabe goriv v prometu in trošarin na pogonska goriva, ki so se med krizo znatno zvišale. Manjšo rast prihodkov od okoljskih davkov v letu 2018 povezujemo z znižanjem trošarin na neosvinčeni motorni bencin in dizelsko gorivo, ki je bilo sprejeto z namenom nevtralizacije pritiska visokih cen surove nafte in povečanja vrednosti EUR glede na USD. Po predhodnih podatkih državnega proračuna se je zniževanje prihodkov od trošarin na energente in električno energijo nadaljevalo tudi v letu 2019, vendar z manjšo intenzivnostjo. Prihodki od davkov na promet, tj. davkov na lastništvo in uporabo prevoznih sredstev, so se od leta 2005 zvišali precej manj, že sicer skromen delež prihodkov davkov na onesnaževanje in rabo naravnih virov pa se je v tem obdobju zmanjšal. Takšna gibanja z vidika prizadevanj za ohranjanje okolja niso spodbudna, saj okoljski davki kot pomembni cenovni signali močno vplivajo na doseganje okoljskih ciljev, povezanih z omejevanjem onesnaževanja, ravnanjem z odpadki in učinkovito rabo virov. Ker se ob tem ohranjajo tudi nekatere davčne spodbude (olajšave in subvencije), ki k zmanjševanju obremenjevanja okolja ne prispevajo, bo ob koordinacijah s politikami sosednjih držav za doseganje okoljskih ciljev nujna večja komplementarnost davčnih ukrepov z drugimi nacionalnimi ukrepi (npr. s hitrejšim razvojem javne prometne infrastrukture). 

Prihodki od okoljskih davkov glede na BDP so v Sloveniji nad povprečjem EU; leta 2018 so bili višji v treh članicah. V obdobju 2005–2015 so ti davki glede na BDP zaradi dviga davkov na energijo porasli, v naslednjih treh letih pa se je delež zniževal, v letu 2018 na 3,52 %. V primerjavi s povprečjem EU je bila ta raven precej višja, v letu 2018 za 1,12 o. t. Razlika izhaja iz davkov na energijo, ki so leta 2018 v Sloveniji predstavljali 84 % vseh okoljskih davkov. Visoka vrednost je v Sloveniji posledica razmeroma velike nabave in porabe energije, kar je povezano z obsežnim tranzitnim prometom, močnim transportnim sektorjem, pa tudi z razpršeno poseljenostjo in nezadostno razvito infrastrukturo javnega prometa.

Prihodki od okoljskih davkov, 2018

Ekološki odtis, ki je sintezni kazalnik okoljskega razvoja in je v Sloveniji podobno kot v evropskem povprečju razmeroma visok, se v zadnjih letih izračuna povečuje. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, t. i. globalnih hektarjih (gha). To je rodovitna površina, potrebna za zadovoljitev človekovih potreb po hrani in ohranjanje njegovega življenjskega sloga ter odlaganje pri tem nastajajočih odpadkov. V strukturi je največ (i) ogljičnega odtisa zaradi velikih izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, sledita mu (ii) biološki odtis, to je odtis obdelovalnih površin, gozdov, pašnikov in drugih rodovitnih površin, ter (iii) odtis infrastrukture, to je pozidanih površin. V Sloveniji se je ekološki odtis v recesiji znižal, potem pa, nasprotno kot v evropskem povprečju, dve leto zapored zviševal na 5,1 gha/osebo. Raven je bila enaka kot leta 2011, za 0,6 o. t. višja kot v povprečju Evrope in tudi višja kot v večini sosednjih držav. To kaže na gospodarski razvoj ob razmeroma veliki porabi naravnih virov in onesnaževanju okolja.

S povečevanjem ekološkega odtisa se ponovno povečuje negativna razlika med ekološkim odtisom in biološko zmogljivostjo narave, to je ekološki primanjkljaj. Biološka zmogljivost oziroma biokapaciteta narave so tiste biološko produktne površine, ki so se sposobne regenerirati in so podobno kot ekološki odtis preračunane v globalne hektarje. Vsak globalni hektar proizvede enako količino biološke vrednosti, tako da je njegova produktivnost enaka povprečni produktivnosti vseh biološko produktivnih površin. Biokapaciteta narave je precej bolj stabilna in se med leti bistveno ne spreminja. Sloveniji največjo biokapaciteto prinašajo gozdovi, vendar pa kljub veliki površini ne zadostujejo za absorpcijo izpustov ogljikovega dioksida, ki k ekološkemu odtisu prispevajo največ. Delež ostalih površin, predvsem obdelovalnih zemljišč in ribolovnih območij, je v primerjavi s povprečjem Evrope razmeroma skromen. Rezultati zadnjih izračunov s tem kažejo, da je ekološki odtis Slovenije več kot dvakrat tolikšen kot je biološka zmogljivost obnavljanja njene narave. Ekološki primanjkljaj je v Sloveniji večji kot v povprečju evropskih držav in tudi večji kot v globalu. Ekološki presežek je v Evropi izkazan le za nekatere severne države s trajnostnim gospodarstvom in razmeroma obsežnimi ribolovnimi območji. 

Ekološki odtis in ekološki primanjkljaj oziroma presežek, 2016

Kmetijska zemljišča v uporabi v Sloveniji zavzemajo manj kot četrtino skupne površine, kar je precej pod povprečjem EU. Njihova skupna površina, ki se je zaradi opuščanja kmetovanja in zaraščanja z gozdom v daljšem obdobju razmeroma hitro zniževala, je po letu 2012 razmeroma stabilna; znaša nekaj manj kot 24 % skupne površine, cilj SRS pa je postavljen nad tem deležem. Večina površine, okoli dve tretjini, je pokrita z gozdom, kar Slovenijo uvršča med najbolj gozdnate države EU. Delež preostalih zemljišč, ki je značilno velik predvsem za države z veliko nerodovitnimi površinami ali visoko gostoto poseljenosti, je v Sloveniji razmeroma majhen. V povprečju EU kmetijska zemljišča v uporabi pokrivajo okoli 41 % površine, v zadnjem desetletju so se zmanjšale za 2 % (v Sloveniji za 3 %). 

V strukturi zemljišč, ki se bistveno ne spreminja, je največ travnikov in pašnikov, njiv pa razmeroma malo. Trajni travniki in pašniki zavzemajo okoli šest desetin kmetijskih zemljišč. To je odvisno od naravnih pogojev, zaradi obsežne pridelave krme pa je delež živinoreje v kmetovanju razmeroma velik. Po površini njiv na prebivalca, ki so s stališča zagotavljanja prehranske varnosti najpomembnejša kategorija, se Slovenija uvršča med zadnje štiri države EU. Znaša okoli 8 arov, v povprečju članic pa je okoli dvainpolkrat tolikšna. Pri tem je delež površine z zelenjavo razmeroma majhen, saj je tudi velik delež njiv namenjen pridelavi krme za živali. Površina trajnih nasadov, med katerimi je največ vinogradov, se je v zadnjem desetletju nekoliko povečala, na okoli 6 % kmetijskih zemljišč. 
 
Ekološka obdelava, ki je z vidika varovanja okolja najprimernejša, je razširjena bolj kot v povprečju EU in se povečuje. V letu 2018 je bila v sistem nadzora te pridelave vključena desetina kmetijskih zemljišč. Tudi v tej strukturi močno prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni pridelavi krme, drugih kategorij pa je razmeroma malo. To ni usklajeno s povpraševanjem, ki je največje pri ekološko pridelani sveži zelenjavi in sadju ter nemesnih predelanih živilih. Za nadaljnji razvoj pa je še veliko možnosti. Velik delež kmetij je namreč na gorsko višinskih in drugih območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, kjer obsežna konvencionalna pridelava ni mogoča. 

Površina njiv na prebivalca, 2018

Pridelava in prireja hrane, sodeč po zmernih povprečnih pridelkih in številu živine na površino, v Sloveniji ni med intenzivnejšimi. Primerjava s povprečjem v EU v rastlinstvu ne kaže enotnega stanja, kar je razvidno tudi iz pridelkov dveh pomembnejših poljščin. Hektarski pridelek pšenice je v Sloveniji običajno nižji, koruze pa višji. Pod vplivom vremena so pri vseh kulturah izrazita letna nihanja, z izboljševanjem tehnologije pa se donosi dolgoročno zvišujejo. Dokler niso previsoki, to pomeni boljšo izkoriščenost naravnih virov. Obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s številom živine na površino, pa v Sloveniji tudi pod vplivom naravnih danosti ni med nižjimi. Razmeroma nizka pa je povprečna mlečnost na žival, a se dolgoročno zvišuje, kar je z vidika obremenitve okolja na enoto proizvoda ugodno. V slovenskem kmetijstvu se poleg večje intenzifikacije, povezane z zniževanjem števila gospodarstev in s tem s koncentracijo pridelave in reje, na drugi strani povečuje tudi ekološko kmetovanje, ki poteka v tesnem sožitju z naravo in je z vidika varovanja okolja najbolj zaželeno.

Zniževanje porabe osnovnih vnosov, ki je bilo doseženo v prejšnjem desetletju, se je pri gnojenju ustavilo, pri pesticidih pa se poraba že nekaj let povečuje. Gnojenje z rastlinskimi makrohranili iz mineralnih gnojil (dušikom, fosforjem in kalijem, tj. NPK-gnojili) na enoto kmetijske površine v uporabi se je do konca prejšnjega desetletja razmeroma hitro zmanjševalo, nato pa ostalo na približno isti ravni. V prejšnjem desetletju se je hkrati dolgoročno zniževala tudi poraba pesticidov, merjena s skupno prodajo aktivnih snovi. Prodaja je odvisna od vremenskih razmer in posledično pojavljanja bolezni in škodljivcev, a se po letu 2013 povečuje. Leta 2018 je bila približno na isti ravni kot pred desetletjem. Skupno naraščanje je posledica večje rabe fungicidov, ki imajo v sredstvih za zaščito rastlin največji delež. Mednarodna primerjava pokaže, da sta porabi obeh kmetijskih vnosov višji kot v povprečju EU, a je zlasti pri pesticidih zaradi seštevka snovi z različno stopnjo toksičnosti merjenje zahtevno. 

Število glav velike živine* na enoto kmetijskih zemljišč, 2016

Posek lesa, ki se je dolgoročno povečeval že pred obsežnim žledolomom leta 2014, je zaradi sanitarne sečnje še vedno velik. V petih letih po žledolomu, ki je močno prizadel slovenske gozdove, je bilo letno posekanega za okoli polovico več lesa kot v letu 2013. Razmeroma nizek evidentirani letni posek se je s tem približal strokovno dopuščenemu. Intenzivnost poseka, izražena kot razmerje med letnim posekom in letnim prirastkom lesa, se je povečala na 69 %. S tem se je približala cilju v akcijskem načrtu, ki je ob zagotovitvi trajnostnega razvoja zastavljen na ravni 75 %, vendar pa se je hkrati močno spremenila struktura poseka. Posek za nego gozdov, ki je v običajnih razmerah največji in se je pred žledolomom povečeval, se je zmanjšal, povečala pa se je sanitarna sečnja. Njen delež v skupnem poseku je znašal okoli dve tretjini. Precejšnji poškodovanosti gozdov zaradi žleda se je namreč v naslednjih letih pričakovano pridružilo izrazito širjenje smrekovega lubadarja, v letih 2017 in 2018 pa sta gozdove prizadela še obsežnejša vetroloma. Zaradi dodatne poškodovanosti gozdov se je povečana sanitarna sečnja nadaljevala tudi v letu 2019.

Z večjim posekom se je povečala proizvodnja lesnih sortimentov, a hkrati tudi izvoz najkakovostnejše kategorije lesa, kar je neizkoriščen razvojni potencial. Rast proizvodnje lesa je visoka, a nekoliko nižja od rasti poseka. Izkoristek lesa, merjen z razmerjem med proizvodnjo lesnih sortimentov in posekom, je namreč po žledolomu zanihal, tako da je bil v letu 2018 v daljšem obdobju med nižjimi. Proizvodnja se je po žledolomu povečala v vseh kategorijah: najbolj pri lesu za celulozo in plošče, a tudi pri hlodih za žago in furnir, ki je najkakovostnejši in za dosego višje dodane vrednosti najprimernejši les. Bolj kot skupna proizvodnja pa se je povečala zunanja trgovina z nepredelanim lesom. Izvoz se je v obdobju po žledu ob nižjem uvozu za okoli šestino skupno povečal za okoli 80 %, samo hlodov iglavcev pa za 140 %. Izvoz te kategorije lesa je v letu 2018 pomenil 56 % njegove proizvodnje in okoli dve tretjini skupnega izvoza industrijskega lesa. Velik izvoz kakovostne surovine je neizkoriščena možnost za večjo zaposlenost in dodano vrednost v nadaljnjih členih gozdno-lesne verige. 

Proizvodnja okroglega lesa 

Ob doseženi visoki kakovosti slovenskih vodotokov se je nadaljnje izboljšanje, zastavljeno s SRS, prekinilo. Kakovost, merjena z biokemijsko potrebo po kisiku, ki je bila v začetku prejšnjega desetletja blizu povprečja EU, se je v Sloveniji po letu 2005 precej izboljšala in bila po zadnjih podatkih med vsemi državami EU najvišja. Zniževanje organskega onesnaženja, običajno povzročenega z izpusti komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter spiranjem kmetijskih površin, je posledica precejšnjega izboljšanja obdelave odpadnih voda in opuščanja gospodarskih aktivnosti, ki so z odpadnimi vodami onesnaževale vodotoke. Tudi vsebnosti nitratov v podtalnici in fosfatov v rekah so se dolgoročno znižale in so nižje kot v povprečju EU. 

Načrpana voda večinoma izhaja iz površinskih virov, med odpadno vodo pa je okoli petina prečiščene. V letu 2018 je bilo v Sloveniji, ki je zaradi pestrih naravnih danosti vodnata država z razmeroma visoko razpoložljivostjo sladkovodnih virov na prebivalca, skupno načrpane okoli 960 mio. m³ vode, kar je 7 % več kot pred petimi leti. Štiri petine vode je načrpane iz površinskih vodnih virov. Uporabljena je predvsem za industrijske dejavnosti. Preostala voda je iz podzemnih naravnih virov. Ta je večinoma namenjena javnemu vodovodu, to je končnim uporabnikom, kot so gospodinjstva, vrtci, šole in druge dejavnosti. V okolje pa je odteklo okoli 1.000 mio. m³ odpadne vode. Delež pred izpustom prečiščene vode se je v zadnjih petih letih podvojil na okoli petino. Preostala večina vode je ostala neprečiščena, a je bila večinoma le toplotno onesnažena, predvsem po uporabi v proizvodnji električne energije v hidroelektrarnah. 

Biokemijska potreba po kisiku v rekah

Kakovost zunanjega zraka je v Sloveniji močno povezana s čezmerno onesnaženostjo s prašnimi delci (PM), ta pa z neustreznim zgorevanjem lesne biomase in nizko prevetrenostjo območij. K skupnim izpustom največ prispevajo individualna kurišča večinoma zaradi razširjene neustrezne uporabe lesa v zastarelih kurilnih napravah in hkrati pogosto neugodnih vremenskih razmer v kotlinah in dolinah celinskega dela Slovenije. Ob izrazitih temperaturnih inverzijah lahko že manjša gostota izpustov povzroči čezmerno onesnaženje zraka. Ker v topli polovici leta teh težav ni, podatki o povprečnih letnih vrednostih kažejo boljšo sliko kot podatki o številu dni s prekoračeno mejno dnevno vrednostjo, ki so značilna za hladni del leta. Druga večja skupina izpustov delcev je iz cestnega prevoza zlasti zaradi izpustov iz vozil na dizelski pogon, sledi pa raba energije v industrijskih procesih. Splošna povprečna izpostavljenost urbanega prebivalstva delcem se je v zadnjih letih predvsem pod vplivom toplejših zim zniževala, a je ostala višja kot v povprečju EU. 

Problem je tudi lokalno visoka prisotnost prizemnega ozona. Ker ozon nastaja pod vplivom sončne svetlobe, do njegove čezmerne koncentracije – nasprotno kot pri prašnih delcih – prihaja predvsem poleti. Večinoma je posledica cestnega prometa, ki je največji vir predhodnikov prizemnega ozona. V Sloveniji je njegova koncentracija v zraku pod velikim vplivom čezmejnega prenosa in je močno odvisna od vetrov z zahoda, najvišja pa je na Primorskem. Večletni niz podatkov zaradi velike odvisnosti od vremenskih razmer ne izkazuje jasnega trenda, a izpostavljenost urbanega prebivalstva ozonu je v Sloveniji višja kot v povprečju EU.

Izpostavljenost urbanega prebivalstva prašnim delcem PM _2,5, 2017

Funkcionalno degradirana območja (FDO) so se v zadnjih letih ob krepitvi gospodarske aktivnosti povečala. S popisom je bilo v letu 2020 evidentiranih 1.132 FDO v skupni površini 3.695 ha. Med popisoma v letih 2017 in 2020 se je njihovo število povečalo za 51, skupna površina pa za 273 ha. Povprečna velikost FDO se je nekoliko povečala in znaša okoli 3 ha. Na novo je bilo ugotovljenih 159 FDO, na drugi strani pa 108 lokacij ni več FDO, ker je na njih zaživela nova dejavnost. Največ, okoli petina po številu oziroma okoli tretjina po površini, je FDO industrijskih in obrtnih dejavnosti. V povprečju so ta razmeroma precej velika (okoli 5 ha), najmanjša pa so FDO za bivanje (okoli 1 ha). 

Spremembe v prostorski razporeditvi kažejo na veliko dinamiko nastajanja in oživljanja FDO. Na okoli dveh tretjinah po številu in več kot polovici površin (681 FDO na 2.060 ha površin) v obdobju med popisoma ni prišlo do sprememb. Med najpomembnejšimi vzroki za neaktivnost so problemi lastništva, nezainteresiranost lastnikov za vrnitev degradiranih območij v funkcionalno rabo in finančne ovire. Ostala območja lahko po spremembah razdelimo v tri skupine: (i) na 292 FDO (1.074 ha površin) so bile spremembe večje. Nekatere so bile pozitivne – začeli so se postopki sanacije, ponovne oživitve opuščenih gradbišč ter oživitve nekaterih območij industrije in storitvenih dejavnosti, druge pa negativne – fizično stanje je še slabše, propadajo objekti, stanje degradiranosti se je poslabšalo; (ii) 159 FDO (561 ha površin) je bilo dodatno evidentiranih ali so nastala na novo. Največkrat so posledica nasedlih investicij, zaključenih dolgotrajnih stečajnih postopkov ali nelegalnih posegov v prostor; (iii) 108 FDO (208 ha površin) pa je uspešno saniranih in vzpostavljena je nova funkcija območja. FDO so v vseh regijah, največ jih je v osrednjeslovenski. Njihovo število se je zmanjšalo v štirih regijah: osrednjeslovenski (za 21), primorsko-notranjski (za 3), savinjski ter zasavski (v vsaki za 2). Med regijami, kjer se je število najbolj povečalo, sta obalno-kraška (za 25) in podravska (za 17). Ob takšnih trendih lahko v naslednjih letih pričakujemo nadaljnje oživljanje in umeščanje novih dejavnosti na FDO, saj se je število sprejetih načrtov za njihovo oživitev glede na popis pred tem povečalo za okoli petino.

Funkcionalno degradirana območja v Sloveniji, spremembe 2017–2020 

Zaupanje v institucije se je od leta 2013 povečalo, a ostaja pod povprečjem EU. Najvišje in nad povprečjem EU je bilo leta 2006, a se je od takrat, še zlasti med krizo, močno znižalo. Pri večini institucij je bilo najnižje ob koncu krize, v zadnjih letih pa se zvišuje, na kar vpliva izboljšanje makroekonomskih kazalnikov in zmanjševanje nezadovoljstva anketiranih glede gospodarskih in splošnih razmer v Sloveniji. Izjema je zaupanje v politične stranke, kjer je prišlo do rahlega izboljšanja šele v letu 2017. V primerjavi s predhodnim letom se je konec leta 2019 zaupanje v vlado, parlament, lokalne oblasti in politične stranke še povečalo. Najbolj prebivalstvo zaupa lokalnim oblastem, najmanj pa političnim strankam.

Zaupanje v EU in njene institucije se je od leta 2015 povečalo. Najvišje je bilo leta 2006, a se je od leta 2008 močno znižalo. Najnižje je bilo leta 2015, od takrat naprej pa se zvišuje, kar lahko povežemo s povečanjem ugleda EU pri slovenskih državljanih. V primerjavi z letom prej se je v letu 2019 močno povečalo zaupanje v EU, prav tako je višje zaupanje v evropske institucije. V Sloveniji v EU zaupa 46 % vprašanih, kar je ponovno nad evropskim povprečjem. V Evropski parlament zaupa 45 % vprašanih, nekoliko manj pa v Evropsko centralno banko (41 %) in Evropsko komisijo (39 %), vse te vrednosti pa ostajajo pod povprečjem EU.

Zaupanje v institucije EU, Slovenija

Izvršna zmogljivost, ki meri strateško upravljanje javnih institucij, se v Sloveniji počasi izboljšuje in ostaja nizka v primerjavi z drugimi državami EU. Indeks izvršne zmogljivosti je del kazalnikov trajnostnega upravljanja in meri delovanje vlade in institucij na osmih področjih: strateška zmogljivost, medresorsko sodelovanje, priprava učinkov predpisov, posvetovanje z javnostmi, komuniciranje, izvajanje zastavljenih ukrepov, prilagodljivost in sposobnost reforme sistema javne uprave. V zadnjih letih se je vrednost indeksa le nekoliko izboljšala. Slovenija je uvrstitev nekoliko izboljšala, kljub temu pa še vedno močno zaostaja za povprečjem EU in se uvršča v drugo polovico držav EU (22. mesto). Nizka ocena izvršne zmogljivosti je predvsem posledica premajhne učinkovitosti delovanja vlade in institucij države.

Kljub izboljšanju na posameznih področjih Slovenija za povprečjem EU še naprej zaostaja pri vseh komponentah indeksa. Na oceno močno vpliva odsotnost učinkovitega strateškega načrtovanja in nizko sodelovanje različnih strokovnih javnosti pri odločitvah vlade. Večje slabosti so bile zaznane tudi pri medresorskem sodelovanju. Od resornih ministrstev se pri pripravi zakonov in predpisov zahteva uporaba orodij boljše zakonodaje, kot sta presoja posledic predpisov ter vključevanje deležnikov. Kljub temu pa ostajajo izzivi pri zagotavljanju učinkovite uporabe teh orodij v praksi s strani resornih ministrstev, za novo zakonodajo se tudi še ne izvaja sistematična in celovita analiza učinkov predpisov (RIA) na javne finance, gospodarstvo, okolje in družbo kot celoto. Precej slabše kot v drugih državah EU je ocenjeno izvajanje zastavljenih ukrepov na različnih ravneh države, izpostavljeno je predvsem pretirano vmešavanje politike v kadrovanje tudi na strokovnih ravneh državne uprave. 

Indeks izvršne zmogljivosti po podkomponentah, 2019

Slovenija se na lestvici indeksa vladavine prava uvršča v drugo polovico držav EU, njena uvrstitev pa se od leta 2012 ni bistveno spremenila. Vladavina prava (angl. rule of law) izpostavlja načelo pravne enakosti in poudarja nedotakljivost avtoritete prava in zakona, kar pomeni, da država sama spoštuje pravo, pri čemer je delovanje državnih organov pravno vezano in so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine. Z uvrstitvijo v drugo polovico držav EU na indeksu vladavine prava zaostaja za ciljem SRS, njena uvrstitev pa kaže na pomanjkljivosti delovanja pravne države. Najvišje se uvršča na področju notranjega reda in varnosti, kjer se tudi približa najbolje ocenjenim skandinavskim državam, blizu povprečja EU pa je le še na področju temeljnih človekovih pravic (dobro ocenjeni kazalniki so pravica do življenja in varnosti ter pravica do dela). Za povprečjem EU precej zaostaja na področju kazenskega pravosodnega sistema, kjer se v kazalnikih izraža nezaupanje v sodni sistem, predvsem v njegovo neodvisnost. Na pomanjkljivosti delovanja pravne države kažejo tudi nizke vrednosti kazalnikov na področju omejitev vladne politike (npr. kazalnik glede odgovornosti državnih uradnikov ob ugotovljenih nepravilnostih) in odsotnosti korupcije (npr. v tveganju korupcije uradnikov v izvršilni in zakonodajni veji oblasti).

Indeks vladavine prava po podkomponentah, 2019

Predvideni čas reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev se je v obdobju 2014–2017 nekoliko podaljšal, s tem pa se je tudi povečal razkorak do EU. Slovenija je z izvajanjem projekta Lukenda in drugimi strukturnimi reformami (npr. sprejetjem nove insolvenčne zakonodaje) v obdobju 2008–2014 za več kot 40 % zmanjšala predvideni čas trajanja reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev. Od leta 2014 se je čas trajanja teh zadev nekoliko podaljšal (292 v letu 2017), najdlje pa trajajo sodni postopki, povezani s pranjem denarja. Kljub skrajševanju časa trajanja zadev v preteklem desetletju Slovenija še vedno zaostaja za povprečjem EU, razkorak do EU pa se povečuje. To gre pripisati predvsem prenosu novih pristojnosti na sodišča in povečanemu številu zahtevnih zadev. Skrajšuje pa se predvideni čas trajanja zadev na drugi in tretji stopnji, kjer je Slovenija v zadnjih letih boljša od povprečja EU. Zaradi različnih podatkov in metodologije predvideni čas rešitve razlikuje od trajanja (konkretnih) sodnih postopkov. 

Povprečni dejanski čas reševanja pomembnejših zadev se v zadnjih štirih letih ni bistveno spremenil, v letu 2018 je znašal 7,9 meseca. Do leta 2016 se je čas reševanja pomembnejših zadev hitro zmanjševal, kar je bilo v glavnem posledica manjšega pripada novih zadev in večje učinkovitosti sodišč. Kazalnik reševanja pripada  pomembnih zadev presega 100 %, kar pomeni, da sodišča rešijo več zadev, kot jih prejmejo. Čas reševanja pomembnejših zadev pa se po letu 2016 ni več izboljševal, kar gre pripisati večjemu številu zahtevnejših postopkov ter novih pristojnosti, ki jih spremembe zakonodaje nalagajo sodiščem. Zato se v strukturi nerešenih zadev povečuje delež nerešenih pomembnejših zadev (45 % v 2016, 60 % v 2019). Povprečni čas reševanja vseh zadev se je v zadnjih štirih letih več kot prepolovil in je leta 2019 znašal 1,4 meseca. 

Pomembnejše zadeve na sodiščih, Slovenija

Zaznava korupcije v Sloveniji se v zadnjih osmih letih ni bistveno spremenila in ostaja višja kot v povprečju EU. Indeks zaznave korupcije (angl. Corruption perception index – CPI) temelji na zaznavanju stopnje koruptivnosti javnega sektorja s strani poslovnega sveta, strokovnjakov in analitikov. Po letu 2011 se je povečalo število prejetih prijav suma korupcije, kar gre pripisati tudi bolj izpostavljeni vlogi Komisije za preprečevanje korupcije in s tem večjemu prepoznavanju in prijavljanju korupcije. Komisija navaja, da je v Sloveniji največ zaznave korupcije na področju javnega sektorja pri javnih naročilih (okoli 15 % vseh prijav), v upravnih postopkih, v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, pri postopkih razpolaganja s stvarnim premoženjem države in občin ter v zdravstvu in farmaciji. V zadnjih letih se zaznava korupcije ni bistveno spremenila, saj po mnenju Transparency International ni bilo ključnih sistemskih premikov, ki bi izboljšali stanje na področju preprečevanja in pregona korupcije. Po Eurobarometru v Sloveniji 89 % vprašanih meni, da je korupcija široko prisotna, vendar jih hkrati tudi velika večina ni imela izkušenj. To gre v glavnem pripisati dejstvu, da vprašani menijo, da odmevni in veliki primeri korupcije niso ustrezno sankcionirani. 

Primerjava indeksa zaznave korupcije med leti

Slovenija se uvršča med najmirnejše države sveta. Od leta 2016 se na seznamu svetovnega indeksa miru uvršča med deset najmirnejših držav na svetu. Leta 2019 se je uvrstila na 8. mesto med 163 državami sveta in 4. mesto med državami EU, vrednost indeksa pa je bila najnižja v zadnjih dvanajstih letih. Med deset najboljših držav se uvršča na področju militarizacije (3. mesto) ter družbene varnosti in zaščite (8. mesto), nižje pa na področju notranjih in mednarodnih konfliktov (60. mesto). K temu je prispevala nekoliko slabša ocena odnosov s sosedskimi državami in intenzivnosti organiziranih notranjih sporov. V vseh treh kategorijah je uvrstitev Slovenije boljša od predhodnega leta. Vse od leta 2008 ima nekoliko slabšo oceno tudi pri številu varnostnega osebja in policije na 100.000 prebivalcev, ocenah zaznave kriminalitete v družbi in verjetnosti nasilnih demonstracij. Kljub temu so tudi ta področja v primerjavi z drugimi državami relativno dobro ocenjena, nekoliko slabše ocene pa nakazujejo le na določene pomanjkljivosti, ki ne ogrožajo miru v državi. Svetovni indeks miru kaže, da Evropa ostaja najmirnejša regija na svetu, saj je med prvimi desetimi najmirnejšimi državami sveta šest evropskih (od tega 5 držav članic EU). Bližnji vzhod in Severna Afrika ostajata najbolj nemirni regiji na svetu. Islandija je še naprej najmirnejša država sveta, Afganistan, ki je na zadnjem mestu zamenjal Sirijo, pa je najbolj nemirna država sveta. V zadnjih desetih letih se je sicer svetovni indeks miru poslabšal predvsem zaradi zaostrovanja konfliktov na Bližnjem vzhodu in terorizma.

Svetovni indeks miru, države EU, 2019

Delež gospodinjstev, ki so poročala o težavah s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem v svojem bivalnem okolju, se znižuje že četrto leto zapored in ostaja pod povprečjem EU. V Sloveniji je leta 2018 znašal 7,9 % in je bil najnižji v zadnjih desetih letih, kar je v okviru cilja SRS. Na pojav kriminalitete imajo velik vpliv socialno-ekonomski dejavniki, kar je opazno tudi med statističnimi regijami. Več težav s kriminalom imajo v urbanih okoljih, regionalno pa v bolj razviti zahodni Sloveniji, kjer le gorenjska regija ni presegala slovenskega in evropskega povprečja po tem kazalniku. V vzhodni Sloveniji izstopa jugovzhodna Slovenija (je presegla slovensko in evropsko povprečje), najbolj razvita v tej kohezijski regiji. Največkrat je o težavah s kriminalom, nasiljem ali vandalizmom v okolici poročalo gospodinjstvo z dvema odraslima osebama, kjer je vsaj ena oseba starejša od 65 let (9,6 %), in gospodinjstvo z dvema odraslima osebama z dvema otrokoma (9 %). Obe vrednosti sta bili nižji od povprečja EU.

Slovenija v primerjavi z drugimi državami EU ostaja varna država, kar pozitivno vpliva na kakovost življenja. Tudi izsledki Evropske družboslovne raziskave za leto 2018 kažejo, da je imelo osebno izkušnjo z vlomi ali fizičnim napadom 11 % anketiranih, kar je podobno kot v preteklih letih in manj od povprečja držav, ki so vključene v to raziskavo. Poleg dejanskega stanja varnosti na kakovost življenja ljudi vpliva tudi občutek ogroženosti v njihovem življenjskem okolju, ki še naprej ostaja nizek. Leta 2017 je 97 % Slovencev menilo, da je njihova neposredna soseščina varen kraj za življenje, 95 % pa, da je Slovenija varna država za življenje, kar je več kot leta 2015 in višje od povprečja EU.

Kriminal, vandalizem ali nasilje v bivalnem okolju, države EU, 2018

Izdatki za uradno razvojno pomoč so še naprej precej nižji od mednarodno sprejetih zavez. Uradna razvojna pomoč je opredeljena kot pomoč, ki jo dajejo razvite države v podporo trajnostnemu razvoju držav v razvoju. Slovenija je v letu 2018 za razvojno pomoč namenila 70,76 mio. EUR oziroma 5 % več kot leto prej, s čimer je ohranila delež BND, namenjenega temu področju, ki ostaja močno pod povprečjem EU (razlika je večja kot pred desetletjem). Uradni izdatki za razvojno pomoč so precej manjši od mednarodno sprejetih zavez (0,16 % bruto nacionalnega dohodka), v skladu s katerimi bi si Slovenija morala prizadevati za povečanje deleža za uradno razvojno pomoč na 0,33 % BND do leta 2030. 

Na strukturo uradne razvojne pomoči so tudi v letu 2018 vplivala migracijska dogajanja. Ponovno so se povečali izdatki za oskrbo beguncev in migrantov v Sloveniji, ki pa so precej nižji kot v letih 2015 in 2016. Migracijska dogajanja, povezana z razmerami na Bližnjem vzhodu, so v letih 2015 in 2016 zelo vplivala na spremembo strukture pomoči, kar se je najbolj odražalo v povečanju stroškov za oskrbo beguncev in migrantov v Sloveniji, ki pa so se leta 2017 precej zmanjšali. V letu 2018 so, skupaj s pomočjo projektne narave, najbolj prispevali k povečanju obsega sredstev za uradno razvojno pomoč. Razvojna pomoč je seštevek večstranske pomoči (prispevki za redno delovanje mednarodnih organizacij) in dvostranske pomoči. Tudi v letu 2018 je Slovenija največ razpoložljive dvostranske pomoči namenila državam Zahodnega Balkana, ki so skupaj prejele 68 % te pomoči, kar je več kot v povprečju zadnjih petih let (61 %). Največ te pomoči je bilo namenjene izvajanju dejavnosti na področju izobraževanja (oprostitve šolnin in štipendije za študij državljanov partnerskih držav v RS). V zadnjem letu se je povečal tudi obseg večstranske pomoči, kjer je največ pomoči namenjeno razvojnemu sodelovanju v okviru EU. 

Delež BND za uradno razvojno pomoč v državah EU v letu 2018