Poročilo o razvoju
Poročilo o razvoju 2015
V Sloveniji je prišlo do pozitivnih premikov na področju gospodarskega razvoja, ustavilo se je poslabševanje materialnega položaja prebivalstva, obremenjevanje okolja pa se je v krizi zmanjšalo predvsem pod vplivom šibke gospodarske aktivnosti. Za trajnejšo gospodarsko rast in vzdržno dohitevanje razvitejših držav ter ohranjanje kakovosti življenja in okolja bodo nujne še korenitejše strukturne prilagoditve.
Slovenija se uvršča med države EU z največjim poslabšanjem relativne gospodarske razvitosti v času krize, razvojno dohitevanje pa bo mogoče le s trajnejšim izboljšanjem konkurenčnosti gospodarstva. S krizo je prišlo tudi do poslabšanja makroekonomskih ravnotežij, ki se le postopno izboljšujejo. Javnofinančni primanjkljaj se počasi znižuje, kakovost in vzdržnost konsolidacije pa slabi pretežna začasnost ukrepov. Javni dolg je že presegel mejno vrednost v okviru koordinacije fiskalnih politik na ravni EU. Bančni sistem, kjer poteka intenziven proces sanacije, podjetjem še ne zagotavlja potrebnih finančnih virov za hitrejšo rast. Vzpostavitev stabilnega makroekonomskega okvira in zagotovitev virov financiranja so ob dokončanju procesa prestrukturiranja in privatizacije podjetij pomembni temelji za nadaljnjo krepitev konkurenčnosti gospodarstva. Ta se je v zadnjih letih precej izboljšala, vendar so pozitivna gibanja še premalo temeljila na povečanju dodane vrednosti. Izboljšanje konkurenčnosti z večjo uporabo znanja za dvig dodane vrednosti gospodarstva je ključno tudi za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in izboljšanje razmer na trgu dela. Zmanjšanje zaposlenosti in povečanje brezposelnosti je namreč v krizi vplivalo na precejšnje poslabšanje materialnih pogojev za življenje in socialne vključenosti prebivalstva. Poleg tega blaginjo vse bolj ogrožajo tudi staranju prebivalstva neprilagojeni sistemi socialne zaščite. Okoljski razvoj pa zaznamuje relativno visoka energetska in emisijska intenzivnost gospodarstva, ki bi ob hitrejši gospodarski rasti lahko ogrozila doseganje dolgoročnejših ciljev na tem področju.
Prednostna področja ukrepanja morajo biti usmerjena v:
-
oblikovanje srednjeročnega razvojnega okvira ter izboljšanje učinkovitosti države in njenih institucij za sprejemanje razvojnih odločitev in njihovo izvedbo
-
dvig dodane vrednosti gospodarstva in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest z izboljšanjem inovacijske sposobnosti podjetij, prilagoditvijo človeškega kapitala potrebam konkurenčnejšega gospodarstva in zagotavljanjem spodbudnega okolja za poslovanje podjetij
-
vzpostavitev sistema učinkovitega upravljanja z državnim premoženjem, vključno z nadaljnjo privatizacijo podjetij v državni lasti
-
vzdržno uravnoteženje javnih financ s poudarkom na trajnejših ukrepih za znižanje odhodkov
-
prilagoditev sistemov socialne zaščite dolgoživi družbi ter razmerja med javnimi in zasebnimi viri financiranja za zagotovitev kakovostnih javnih storitev in javnofinančne stabilnosti na daljši rok
-
uspešno dokončanje sanacije bančnega sistema, celovito prestrukturiranje podjetij in povečevanje obsega lastniškega kapitala ter razvoj nebančnih segmentov finančnega sistema
-
nadaljnje povečanje učinkovitosti trga dela, zlasti na področju realokacije delovne sile in fleksibilnosti plač, izboljšanje prehoda mladih iz izobraževanja na trg dela ter povečanje stopnje delovne aktivnosti starejših
-
zmanjšanje pritiskov na okolje z bolj učinkovito rabo energije in surovin, ključen je prehod na bolj trajnostno mobilnost.
Kazalniki razvoja Slovenije:
Bruto domači proizvod se je po dveh letih padanja v letu 2014 povečal (2,6 %) najbolj po začetku krize. Rast izvoza se je ob rasti tujega povpraševanja, izboljšanju stroškovne konkurenčnosti v menjalnem sektorju in nekaterih enkratnih dejavnikih lani precej okrepila. Izvoz je tako ostal ključni dejavnik okrevanja gospodarske aktivnosti, njegova rast od začetka leta 2013 pa je med večjimi v EU. Drug dejavnik, ki je pomembno prispeval k lanski rasti BDP so investicije, zlasti v javno infrastrukturo, v povezavi s pospešenim črpanjem sredstev EU pred iztekom prejšnje finančne perspektive. Zasebne investicije v stroje in opremo so se lani v povprečju zmanjšale, pri čemer so bili tekom leta že zabeleženi pozitivni trendi. Ob povečanju zaposlenosti in dvigu povprečne bruto plače se je po dveh letih občutnega padca lani povečal razpoložljivi dohodek gospodinjstev, kar je vplivalo na skromno povečanje zasebne potrošnje, izboljšalo se je tudi razpoloženje potrošnikov. Državna potrošnja se je zaradi nadaljevanja javnofinančne konsolidacije ponovno zmanjšala. V letu 2014 se je okrepila tudi gospodarska rast na ravni EU (1,4 %), k čemur je v večji meri kot v preteklih letih prispevala domača potrošnja. Kljub ugodnim gibanjem v letu 2014 Slovenija ostaja v skupini držav z največjim padcem gospodarske aktivnosti v času krize. V povprečju EU je bil BDP lani na podobni ravni kot v letu 2008, v Sloveniji pa je bil zaostanek za predkrizno ravnjo 7,1-odstoten (več le v Grčiji, na Hrvaškem, Cipru in v Italiji).
Ob znižanju cen surovin na svetovnih trgih in kljub šibkemu okrevanju domačega povpraševanja je bila inflacija v letu 2014 najnižja po osamosvojitvi (0,2 %). Na gibanje cen je lani pomembno vplivalo znižanje cen surovin na svetovnih trgih (predvsem nafte). Njihov padec se je odrazil predvsem na medletno nižjih cenah energentov, nekoliko nižje so bile tudi cene hrane (predvsem nepredelane). Za razliko od predhodnih petih let, ko so cene hrane in energentov v povprečju k letni inflaciji prispevale 1,4 o. t. je bil lani njihov skupni prispevek negativen (-0,8 o. t.). K nizki inflaciji je enako (‑0,2 o. t.) prispevalo tudi nadaljnje znižanje cen trajnih dobrin, katerih prispevek se je ob nadaljevanju šibkega domačega povpraševanja ohranil na ravni povprečja zadnjih treh let. Med skupinami cen, ki so se v letu 2014 povišale so izstopale cene storitev. Njihov prispevek se je zaradi enkratnega dejavnika ob koncu leta v primerjavi s predhodnim letom občutno okrepil (za 0,7 o. t.). Na rast cen so vplivali tudi ukrepi na davčnem področju, ki so k inflaciji prispevali okoli 0,4 o. t (0,8 o. t. v letu 2013 o. t.). Podobna cenovna gibanja, na katera se je z ukrepi odzvala tudi ECB, so bila značilna tudi za evrsko območje (decembra 2014 je bila zabeležena deflacija ‑0,2 %).
3. Plačilnobilančno ravnovesje
Tekoči račun plačilne bilance Slovenije, ki je ob začetku krize izkazoval precejšen primanjkljaj, se je predvsem zaradi spremembe v blagovni bilanci prevesil v občuten presežek, ki narašča že četrto leto zapored. Tekoči račun, ki se je v prvih treh letih gospodarske krize ohranjal blizu ravnovesja, od leta 2011 beleži presežek. Ta se je v letih 2012 in 2013 skupaj povečal za skoraj 2 mrd. EUR, lani pa se je rast upočasnila in je dosegel 2.150 mio. EUR (5,8 % BDP). Visok presežek tekočih transakcij ob občutnejši krepitvi rasti izvoza od uvoza odraža predvsem neto varčevanje zasebnega sektorja. Po drugi strani je bil primanjkljaj tekočih transakcij državnega sektorja lani znova višji, saj so se precej povečali izdatki za obresti. Presežek v bilanci blagovne menjave, ki je največ prispeval k spremembi skupnega salda od začetka krize se je tudi v letu 2014 povečal, in sicer za 544 mio. EUR na 1.307 mio. EUR. K temu so prispevali količinski dejavniki ob višji realni rasti izvoza od uvoza, in znova tudi pogoji menjave, na kar je vplival predvsem padec uvoznih cen proizvodov predelovalnih dejavnosti, energentov in surovin. Presežek v menjavi storitev se je lani zmanjšal za 48 mio. EUR na 1.707 mio. EUR, a še vedno največ prispevak k presežku tekočega računa. Zmanjšanjev 2014 je bilo zlasti posledica višjega primanjkljaja v menjavi ostalih poslovnih storitev. Zmanjšal se je tudi presežek v menjavi potovanj, saj so prihodki od potovanj nerezidentov ostali na ravni s predhodnega leta, trošenje domačega prebivalstva v tujini pa se je povečalo po treh letih padanja. Primanjkljaj v bilanci primarnih dohodkov pa se je v letu 2014 prvič po začetku krize povečal in znašal 612 mio. EUR, kar je 369 mio. EUR več kot leto prej. V tem se je sicer povišal neto priliv dohodkov od dela zaradi višjih prihodkov dnevnih migrantov. Še bolj pa so se povišala neto plačila obresti zaradi večjega zadolževanja državnega sektorja z izdajami vrednostih papirjev v tujini. Primanjkljaj v bilanci sekundarnih dohodkov pa je drugo leto zapored ostal na podobni ravni.
4. Bruto zunanji dolg
Bruto zunanji dolg, ki se je od začetka krize ohranjal na podobni ravni, se je v letu 2014 povečal zaradi pospešene rasti dolga sektorja država, razdolževanja poslovnih bank pa se je precej upočasnilo. Skupni bruto zunanji dolg je konec leta 2014 znašal 46,2 mrd. EUR in je bil v primerjavi z decembrom 2013 višji za 6,0 mrd. EUR. Povečanje je bilo posledica rasti dolgoročnega dolga, ki je lani predstavljal štiri petine celotnega dolga. Zunanji dolg državnega sektorja se je znova občutno povečal, tokrat največ od začetka krize (za 6,7 mrd. EUR na 22,1 mrd. EUR). Razdolževanje poslovnih bank do tujine se postopoma upočasnjuje, kar je tudi povezano s precej manjšim obsegom dolga, ki je lani znašal 6,6 mrd. EUR, kar je 11,3 mrd. EUR manj kot leta 2008. Poslovne banke so tudi lani odplačevale posojila, nerezidenti pa so iz slovenskih bank dvigali vloge. Lani se je predvsem zaradi odplačevanj posojil, deloma pa tudi zaradi kratkoročnih komercialnih kreditov in predujmov zmanjšal tudi zunanji dolg ostalih sektorjev (večinoma nefinančnih družb-podjetij), in sicer za 1,0 mrd. EUR. K rasti bruto zunanjega dolga pa so prispevala medpodjetniška posojila v okviru neposrednih naložb, ki so se povečala za 0,4 mrd. EUR na 3,7 mrd. EUR. Lani se je povečal tudi dolg centralne banke, večinoma zaradi večjih kratkoročnih obveznosti (gotovina in vloge). Konec leta 2014 je javni dolg predstavljal približno polovico bruto zunanjega dolga, kar je 38,4 o. t. več kot v letu 2008, Javno garantirani dolg, se je povečal za 1,5 mrd. EUR na 6,9 mrd. EUR, pa 14,5 % oz. 1,2 o. t. več kot v letu 2008. Negarantirani dolg zasebnega sektorja se je v primerjavi z letom 2008 znižal za 13 mrd. EUR in je konec leta 2014 znašal 17,2 mrd. EUR.
5. Ravnotežje sektorja država
V letu 2014 se je primanjkljaj sektorja država ob bistveno nižjih enkratnih izdatkih za dokapitalizacije bank znatno znižal (-4,9 % BDP), prav tako tudi primanjkljaj, ki ne vključuje enkratnih dejavnikov (-3,3 % BDP). Izdatki za dokapitalizacije bank, ki so v letu 2013 znašali 10,1 % BDP, so v letu 2014 dosegli 0,9 % BDP, ostali enkratni dejavniki so, z vključitvijo obračuna izplačil varčevalcem LB na Hrvaškem in v BiH, znašali 0,7 % BDP. Primanjkljaj očiščen enkratnih dejavnikov, ki se je prvič znižal v letu 2012, je v letu 2014 dosegel najnižjo raven po letu 2008, prvič od nastopa krize je bil izravnan tudi primarni saldo. Na znižanje primanjkljaja, ki enkratnih dejavnikov ne upošteva, je vplivala obnovljena gospodarska rast ter ukrepi za povečanje prihodkov in za znižanje nekaterih izdatkov. Med davki so se najbolj povišali davki na proizvodnjo in uvoz, in sicer zlasti pod vplivom rasti prihodkov od DDV po dvigu davčnih stopenj sredi leta 2013. Po petih letih zniževanja je prišlo do skromne rasti davkov na dohodek in premoženje. Izboljšane razmere na trgu dela so v povezavi z razširitvijo prispevnih osnov obnovile tudi rast prihodkov iz socialnih prispevkov, ki so pred tem dve leti upadli. Med prihodki, ki ne izhajajo iz davkov in prispevkov, so se leta 2014 najbolj povečali prihodki sredstev EU iz kohezijskih skladov. Konsolidacija javnih financ je na strani izdatkov podobno kot v letih 2012 in 2013 tudi v letu 2014 temeljila na ukrepih, ki so znižali subvencije, sredstva za zaposlene ter izdatke za socialna nadomestila in podpore (z izjemo pokojnin), znižanje slednjih pa je bilo v letu 2014 povezano tudi z izboljšanjem razmer na trgu dela. Poraba države za blago in storitve, ki se je v predhodnih dveh letih prav tako znižala, se je v letu 2014 malenkost povečala. Med izdatki, ki so se v letu 2014 povečali, ponovno izstopajo obresti, povečanje pa je bilo še precej višje kot v predhodnem letu, povečali so se tudi izdatki za pokojnine, vendar manj kot v letu 2013. Pomemben obrat, do katerega je prišlo že v letu 2013 in je pozitivno vplival na gospodarsko aktivnost, pa ob pospešitvi črpanja sredstev EU predstavlja povečanje državnih investicij, ki se je v letu 2014 znatno pospešilo.
6. Dolg sektorja država
Po visoki rasti v letu 2013 pod vplivom dokapitalizacije bank, se je javni dolg v letu 2014 ponovno precej povečal, na kar pa je vplivalo tudi zadolževanje države za pokritje obveznosti po letu 2014. Dolg sektorja država se je v letu 2014 povečal za 4,7 mrd. EUR in dosegel 80,9 % BDP, po tem ko se je že v letu 2013 povečal za 6,1 mrd. EUR, kar je bilo največ doslej. Del povečanega dolga je bil namenjen za pokritje primanjkljaja (1,8 mrd.), preostali del (2,9 mrd. EUR) pa, v izboljšanih razmerah na mednarodnih finančnih trgih (gl. kazalnik 1.7), večinoma za predfinanciranje obveznosti v prihodnjih letih. Zadolževanje je pretežno temeljilo na izdaji dolgoročnih vrednostnih papirjev in posojil (4,3 mrd. EUR), manj pa na kratkoročnem domačem zadolževanju. Prevladujoč delež dolga predstavlja dolg centralne države (98 %), od začetka krize se je sicer podvojil dolg na lokalni ravni, vendar ostaja nizek (2,1 % BDP). Povečanje dolga v Sloveniji v zadnjih šestih letih, ko se je delež glede na BDP povečal za 59 o. t. je bilo med najvišjimi v EU (višje je bilo le na Irskem, v Grčiji in Cipru), Slovenija pa se je s tem v relativno kratkem času iz skupine nizko zadolženih držav EU pomaknila v sredino držav EU po višini javnega dolga glede na BDP.
7. Donosnost 10-letnih državnih obveznic
V letu 2014 se je pod vplivom sprejetja ukrepov za stabilizacijo slovenskega finančnega sektorja, ukrepov ECB ter ob splošnem izboljšanju razmer v evrskem in slovenskem gospodarstvu nadaljevalo zniževanje donosnosti slovenskih državnih obveznic. Potem ko so bile donosnosti slovenskih državnih obveznic v prvi polovici leta 2013 razmeroma visoke, so se ob koncu leta 2013 po najavljenih ukrepih ECB, objavi rezultatov pregleda stanja v bančnem sistemu in obremenitvenih testov v Sloveniji ter dokapitalizaciji največjih bank, opazneje znižale. Zniževanje se je nadaljevalo tudi v letu 2014, ko je prišlo tudi do splošnega izboljšanja gospodarskih razmer v Sloveniji in v evrskem območju. Do konca junija 2014 se je tako donosnost 10-letne državne obveznice znižala na okoli 3 %, v drugi polovici leta 2014 pa še nadalje (na okoli 2 %), na kar so pomembno vplivali ukrepi, ki jih je za stabilizacijo razmer, doseganje cenovne stabilnosti v evrskem območju in okrepitev delovanja transmisijskega mehanizma tudi v letu 2014 sprejela ECB. Po vplivom teh ukrepov so se znižale tako donosnosti obveznic držav evrskega območja z najvišjo bonitetno oceno, kot tudi najbolj izpostavljenih držav, od katerih sta iz mehanzimov finančne pomoči decembra 2013 izstopili Irska in Španija, maja 2014 pa še Portugalska. Pričakovanje in najava dodatnih nestandardnih ukrepov ECB (t. i. kvantitativno sproščanje) v začetku leta 2015 je vplivala na nadaljnje znižanje donosnosti obveznic držav evrskega območja, kjer so donosnosti obveznic s krajšo zapadlostjo (5 let) nekaterih članic dosegle celo negativne vrednosti, 10-letne slovenske evrske obveznice pa so bile na najnižji ravni od prevzema evra (pod 1 %).
V letu 2014 so bonitetne hiše izboljšale ocene obetov za Slovenijo, v začetku leta 2015 pa je Moody´s Sloveniji povrnil bonitetno oceno, ki je varna za investicije. Leta 2013 so tri glavne bonitetne hiše znižale bonitetno oceno Slovenije, v letu 2014 pa je do sprememb prišlo le pri njihovih ocenah obetov. Tako je Moody´s že v začetku leta 2014 izboljšal obete za Slovenijo v stabilne, v začetku maja tudi Fitch, konec leta 2014 pa ponovno tudi S&P, po tem ko jih je še sredi leta 2014 spremenil iz stabilnih v negativne zaradi povečanih političnih tveganj za izvedbo zastavljenih ukrepov ekonomske in javnofinančne politike po odstopu vlade. V začetku leta 2015 je Moody's izboljšal bonitetno oceno za eno stopnjo in sicer na raven, ki je varna za investicije (t.i. investment grade).
8. Ekonomska struktura davkov in prispevkov
Od začetka gospodarske krize sta se v Sloveniji v strukturi davkov in prispevkov povečala deleža davkov na potrošnjo in davkov na delo, ki sta višja kot v povprečju EU, delež davkov na kapital pa se je zmanjšal. Delež davkov na potrošnjo v celotnih davkih in prispevkih je leta 2012 v Sloveniji znašal 37,9 %; to je 0,6 o. t. več kot predhodno leto in 3,3 o. t. več kot v povprečju EU. Upadanje deleža davkov na potrošnjo v Sloveniji po letu 2003 se je obrnilo leta 2007, po katerem je delež pod vplivom naraščanja zasebne potrošnje (do leta 2011), dviga trošarinskih dajatev in poslabšanja rezultatov poslovanja podjetij v času krize postopno naraščal. Rast deleža je bila bolj izrazita kot v povprečju EU, kar lahko pričakujemo tudi v letu 2013, ko bo zajet učinek zvišanja stopenj davka na dodano vrednost v Sloveniji. Delež davkov na delo je leta 2012 v Sloveniji znašal 52,5 % oz. 0,3 o. t. več kot predhodno leto in 5,3 o. t. več kot v povprečju EU. Po padanju v obdobju 2001–2007 se je delež davkov na delo v času krize nekoliko povečal. Preseganje povprečja EU je povezano z višjim deležem prispevkov za socialno varnost. Delež davkov na kapital je po večletnem padanju leta 2012 znašal 9,8 % oz. 0,8 o. t. manj kot leto prej. Tako se je spustil še bolj (za 8,5 o. t.) pod povprečje EU, kjer je bil padec v času krize znatno manjši. Padanje deleža po letu 2007 je povezano s poslabšanjem rezultatov poslovanja podjetij v času krize ter z zniževanjem stopnje davka od dohodkov pravnih oseb in zvišanjem olajšav za investiranje v letu 2012.
Po letu 2008 se je tako znatno znižala implicitna davčna stopnja na kapital in nekoliko tudi na delo, implicitna davčna stopnja na potrošnjo pa je višja kot ob začetku krize. Po podatkih SURS je bila implicitna davčna stopnja na kapital v letu 2013 nižja kot predhodno leto in znatno nižja kot leta 2007, ko je dosegla najvišjo raven. Davčna obremenitev dela je po povišanjih v letih 2011 in 2012 v letu 2013 ponovno upadla in dosega najnižjo raven po letu 2000, odkar se izračunava. Implicitna davčna stopnja na potrošnjo se je po zvišanju stopenj DDV v letu 2013 in znižanju potrošnje gospodinjstev v tem letu precej povišala in presegla stopnjo iz leta 2008. Potrošnja in delo sta bila po zadnjih mednarodno primerljivih podatkih leta 2012 bolj obdavčena kot v povprečju EU, davčna obremenitev kapitala pa je bila nižja.
9. Davki in prispevki za socialno varnost
Davki in socialni prispevki so se leta 2013 zvišali, niso pa še dosegli nominalne ravni iz leta 2008. Po daljšem obdobju naraščanja so davki in socialni prispevki ob 4,7-odstotnem padcu nominalnega BDP leta 2009 močno upadli (-5,2 %). Njihova rast v letih 2010 in 2011, ki je spremljala sicer skromno okrevanje gospodarske aktivnosti, je bila po ponovnem zdrsu BDP leta 2012 izničena. Raven davkov in socialnih prispevkov se je do vključno leta 2013 ohranila na nižji ravni kot leta 2008 (-3,8 %). Njihovo medletno povišanje v letu 2013 (za 0,8 %) je izhajalo iz višjih davkov, medtem ko so se prispevki za socialno varnost drugo leto zapored znižali. Med davki so se zaradi dviga stopenj davka na dodano vrednost (sredi leta 2013) najbolj povišali davki na proizvode in storitve, uvedba davka na finančne storitve (z marcem 2013) ter zvišanje koncesijskih dajatev pa sta prispevala glavnino k rasti drugih davkov na proizvodnjo. Višji kot leto prej so bili zaradi uvedbe davka na bilančno vsoto bank še davki na kapital, pri tekočih davkih na dohodek (predvsem dohodnini, v manjši meri pa tudi davku od dohodkov pravnih oseb) pa se je zniževanje nadaljevalo. Prvi podatki za leto 2014 kažejo, da se je pod vplivom javnofinančnih ukrepov in gospodarskega okrevanja okrepila rast davčnih prihodkov (zlasti davkov na proizvodnjo, nekoliko tudi tekočih davkov na dohodek in premoženje, ki so v obdobju 2009–2013 upadali), po dvoletnem padcu pa so se povišali tudi prihodki iz prispevkov za socialno varnost.
Delež davkov in socialnih prispevkov v primerjavi z BDP se je v času gospodarske krize nekoliko povečal in je bil leta 2012 malo nad povprečjem EU. Delež davkov in socialnih prispevkov v primerjavi z BDP se je v času gospodarske ekspanzije (2005–2008) zniževal, po začetku gospodarske krize pa je sledilo njegovo ponovno naraščanje. Leta 2013 je znašal 37,3 %; to je 0,1 o. t. več leto prej in 0,4 o. t. več kot leta 2008. V zadnjem letu, za katero so na voljo mednarodno primerljivi podatki (2012), je bil delež davkov in socialnih prispevkov v Sloveniji malo nad netehtanim povprečjem EU in to predvsem zaradi relativno visokih socialnih prispevkov delavcev.
10. Izdatki sektorja država po namenih
V letu 2013 je prišlo do rasti več skupin izdatkov sektorja države po namenih, najbolj pa so se zaradi dokapitalizacij bank povečali izdatki za ekonomske dejavnosti, po tem ko so se v letu 2012 povečali le izdatki za stanovanske dejavnosti in urejanje okolja. V letu 2013 je bil za ekonomske dejavnosti namenjen tudi največji del izdatkov sektorja država, glavnina teh izdatkov pa je bila povezana z dokapitalizacijami bank (10,1 % BDP). Izdatki za te dejavnosti pa so se povečali tudi če ne upoštevamo izdatkov za dokapitalizacije, kar je v največji meri povezano s povečanimi investicijami, po treh letih krčenja. Povečanje izdatkov za obresti (za 224 mio. EUR) v letu 2013 je vplivalo na povečanje izdatkov za javno upravo. Obračun odškodnin izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva RS, vključen med izdatke za javni red in varnost, je povečal izdatke za ta namen. Povečanja teh treh kategorij izdatkov so bila v letu 2013 največja, delno pod vplivom enkratnih dejavnikov. Po prehodnem znižanju v letu 2012, na katerega je vplivala spremenjena zakonodaja na področju uveljavljanja socialnih pravic, pa so se v 2013 ponovno povečali tudi izdatki za socialno zaščito, ki predstavljajo izdatke z največjim povečanjem v celotnem obdobju od začetka gospodarske krize (3,1 o. t. BDP v obdobju 2008–2013), če ne upoštevamo izdatkov namenjenih za dokapitalizacije bank. Sledi povečanje izdatkov za javno upravo, zaradi povečanja obresti ter povečanje izdatkov za zdravstvo, kjer so k povečanju za ta namen največ prispevala sredstva za zaposlene. Povečanja izdatkov za te tri namene (socialna zaščita, javna uprava, zdravstvo) so bila v obdobju 2008–2012 najvišja tudi v povprečju držav EU, vendar je bilo povečanje v Sloveniji višje, kar je delno povezano tudi z razmeroma večjim padcem BDP.
11. Državne pomoči
Obseg državnih pomoči (brez pomoči kmetom) od leta 2010 ponovno zelo hitro narašča, ne le zaradi sanacije bančnega sektorja temveč tudi zaradi izjemno visokih rasti državnih pomoči za zaposlovanje in varstvo okolja. V letu 2013 so državne pomoči (brez pomoči kmetom) znašale 3.948 mio. EUR (2012: 986,2 mio. EUR), od tega je bilo za sanacijo bančnega sektorja (prek posebne sheme odpravljanje motnje v gospodarstvu oz. kriznih pomoči) namenjenih 3.317 mio. EUR (2012: 483 mio. EUR). Hitra je tudi rast pomoči, ki niso usmerjene v bančni sektor, in so v letu 2013 dosegle 632 mio. EUR (2011: 439 mio., 2012: 503 mio. EUR), in že močno presegajo raven, ki jo je Slovenija dosegla leta 2009 s sprejetjem posebnih ukrepov za blažitev krize, usmerjenih v podjetniški sektor (Evidenca državnih pomoči, MF, 2014). V letu 2010 so bili ti ukrepi umaknjeni, sprejeti pa so bili novi, zato je raven državnih pomoči ostala skoraj nespremenjena. V naslednjih letih so državne pomoči ponovno pričele strmo naraščati zaradi ukrepov na področju varstva okolja in zaposlovanja. Pomoči za zaposlovanje so se povečale že leta 2012 predvsem zaradi spodbujanja zaposlovanja invalidov (z dotacijami, 11 mio. EUR in z znižanimi prispevki za socialno varnost, 50 mio. EUR). Na področju varstva okolja so se v letu 2013 za 26 mio. EUR povečala plačila za obnovljive vire energije (fotovoltaika, hidroelektrarne, bioplinarne), uveden pa je bil tudi nov ukrep, imenovan trgovanje z dovoljenji, ki pa je z vidika pozitivnih učinkov na varstvo okolja vprašljiv, saj je za 113 mio. EUR znižal davčne obveznosti največjim onesnaževalcem s CO2. Z vidika krepitve konkurenčnosti gospodarstva struktura dodeljenih državnih pomoči tudi v letu 2013 ni bila ugodna, saj so bile kategorije pomoči (raziskave in razvoj, usposabljanje majhna in srednje velika podjetja ter delno tudi regionalni razvoj), ki naj bi imele ugoden vpliv na konkurenčnost, v primerjavi z letom 2011 nižje kar za 40 %. Državne pomoči so v Sloveniji v primerjavi z EU izrazito visoke. Povečevanje državnih pomoči tudi ni v skladu z usmeritvami Evropske komisije na področju konkurence.
Z dokapitalizacijo bank leta 2013 se je Slovenija uvrstila med države z nadpovprečno visokimi državnimi pomočmi za odpravljanje posledic finančne krize. Slovenija je pred letom 2013 izkazovala podpovprečne državne pomoči za odpravljanje posledic finančne krize v EU, s sanacijo bančnega sektorja v letu 2013 pa se je uvrstila na peto mesto po višini teh pomoči v letih 2008–2013. Evropska komisija je državno pomoč Slovenije v tem obdobju ocenila v višini 8,9 % BDP, več so za sanacijo bank namenile le Irska, Grčija, Ciper in Belgija (State Aid Scoreboard, 2014).
12. Subvencije sektorja država
Subvencije sektorja država so v letu 2014 dosegle najnižjo raven od začetka gospodarske krize, vendar pa so se v tem obdobju krepile druge oblike pomoči države. S sprejetjem posebnih protikriznih ukrepov v letu 2009, ki imajo značaj subvencij, in ob močnem padcu BDP, se je delež subvencij sektorja država glede na BDP v tem letu povečal na 1,8 % BDP, kar je bilo največ po letu 2000. V obdobju 2010–2014 so se subvencije večinoma zniževale (z izjemo leta 2013), na kar so vplivali iztek protikriznih ukrepov, institucionalne spremembe pri transportu ter varčevalni ukrepi. V letu 2014 so dosegle tudi najnižjo raven po letu 2008, vendar pa so se v tem obdobju okrepile druge oblike pomoči države (državne pomoči; gl. kazalnik 1.11). V zadnjih letih je tako delež subvencij sektorja država glede na BDP primerljiv s povprečjem EU oz. celo rahlo nižji.
Večina subvencij je usmerjenih v ekonomske dejavnosti, kjer so bila v letu 2013 najbolj subvencionirana področja transport, kmetijstvo ter splošne ekonomske zadeve in zaposlovanje. V letu 2013 je Slovenija 60 % subvencij sektorja država (230,1 mio. EUR) usmerila v ekonomske dejavnosti, v primerjavi s predhodnim letom pa so se povečale za 37 mio. EUR. Čeprav so se subvencije v transport z institucionalno spremembo pri železnicah z letom 2011 močno zmanjšale, do znižanja pa je prišlo tudi v letu 2013, so še vedno največje med vsemi izkazanimi nameni. Drug najpomembnejši namen so splošne ekonomske in trgovinske zadeve ter zadeve, povezane z zaposlovanjem. Zaradi blaženja posledic gospodarske krize so se dotlej razmeroma majhne subvencije v ta namen močno povečale, v letih 2009 in 2010 so se več kot potrojile zaradi sprejetih ukrepov, usmerjenih v ohranjanje delovnih mest. Čeprav se je število brezposelnih še povečevalo, so se v letih 2011 in 2012 subvencije za ta namen znižale na predkrizno raven, v letu 2013 pa ponovno povečale in dosegle raven leta 2008. Subvencije v kmetijstvo, ki so v letih 2005–2008 predstavljale okoli 30 % vseh subvencij, usmerjenih v ekonomske dejavnosti, so se po letu 2008 močno zniževale, v letu 2013 pa ponovno zelo povečale (za 47,4 mio. EUR) in dosegle ponovno visok delež v strukturi subvencij sektorja država. Subvencije za druge, neekonomske dejavnosti, ki med leti precej nihajo, so se v letu 2013 povečale za slabih 15 mio. evrov (na 150,4 mio. EUR). Pretežno so bile namenjene dejavnostim zniževanja brezposelnosti, ravnanja z odpadki in odpadlo vodo ter varstva biološke raznovrstnosti ter rekreaciji, kulturi in religiji.
13. Razvitost finančnega sistema
Razkorak med razvitostjo finančnega sistema v primerjavi z evropskim povprečjem se v obdobju po izbruhu finančne krize še povečuje. Krčenje bilanc bančnega sistema se nadaljuje tudi po začetku njegove sanacije. K temu na eni strani prispeva vse manjši obseg kreditne aktivnosti zaradi razdolževanja gospodarstva in prenosa dela terjatev na DUTB, na pasivni strani pa banke intenzivno zmanjšujejo obveznosti do ECB in v manjši meri kot v preteklosti tudi do tujih bank. Bilančna vsota slovenskega bančnega sistema se je leta 2014 nadalje zmanjšala za 6,5 % in konec leta 2014 znašala 37,8 mrd. EUR (101,5 % BDP, kar je najmanj po letu 2005 in dosega okrog 30 % povprečja EU iz leta 2013). Najmanjši razvojni razkorak beležimo na področju zavarovalništva, kjer se vrednost kazalnika v času krize celo še nekoliko povečevala, in dosega približno 65 % povprečja EU. Rast vrednosti indikatorja v začetku krize je bila predvsem posledica nižje vrednosti BDP, rast premij pa se je sprva zelo upočasnila, v zadnjih letih pa se njihov obseg postopoma znižuje. Na precejšnje neskladje v primerjavi z evropskim povprečjem pa nakazuje nizek obseg premij življenjskih zavarovanj, ki v Sloveniji z 1,5 % BDP dosega manj kot 30 % povprečja držav članic EU. V letu 2014 se je kazalnik tržne kapitalizacije delnic v primerjavi z BDP povečal (na 16,7 %, kar je za približno 40 o. t. manj, kot je bila najvišja raven v letu 2007), razkorak do povprečja EU pa je ostal zelo velik (vrednost kazalnika je znašala 25 % vrednosti v EU). K temu je najpomembneje prispeval ponoven zagon privatizacije, deloma pa so k rasti prispevali tudi boljši poslovni rezultati gospodarskih družb zaradi ugodnejših gospodarskih gibanj, tako da se je tržna kapitalizacija delnic v letu 2014 povečala za 20,1 %, vrednost osrednjega indeksa na ljubljanski borzi SBITOP pa za 19,6 %.
14. Razmerje med posojili in vlogami
Pospešeno zniževanje razmerja med krediti in depoziti v slovenskem bančnem sistemu se je nadaljevalo tudi v letu 2014. Lansko znižanje je bilo z 24 bazičnimi točkami na 0,98 najizraziteje od izbruha mednarodne finančne krize; vrednost kazalnika je še leta 2008 dosegala 1,6. Prvič v zadnjih desetih letih je obseg vlog nebančnih sektorjev presegel obseg kreditov tem sektorjem. K takšnemu gibanju je v veliki meri prispevalo nadaljnje zniževanje kreditov nebančnemu sektorju (za 3,5 mrd. EUR), ki je posledica razdolževanja poslovnega sektorja in sanacije bančnega sistema in s tem povezanimi prenosi terjatev saniranih bank na DUTB (v letu 2014 je bilo na DUTB prenesenih za 1,6 mrd. EUR terjatev). Kreditna aktivnost bank še vedno ostaja skromna in je po naši oceni v veliki meri usmerjena k refinanciranju obveznosti podjetij, ki so prezadolžena, s čimer so nekoliko ublaženi likvidnostni pritiski zaradi zapadanja finančnih obveznosti. Odraz slabih razmer na kreditnem trgu so tudi obrestne mere za posojila, ki so se konec leta sicer nekoliko znižale, a so še vedno med višjimi v evrskem območju. K zmanjševanju razmerja med krediti in depoziti pa je pomembno prispevala tudi rast obsega vlog nebančnih sektorjev, ki se je povečal za 2,1 mrd. EUR. Začetek sanacije bančnega sistema je vplival tudi na večje zaupanje varčevalcev v bančnih sistem, kar je povečalo obseg vlog poslovnega sektorja (za 1,5 mrd. EUR) in gospodinjstev, ki so se leta 2014 povečale za okoli 800 mio. EUR. Obseg vlog sektorja države pa se je zaradi manjšega obsega vlog iz tujine zmanjšal.
V zadnjih letih je bilo znižanje vrednosti kazalnika v Sloveniji, ob relativno znatno višjih ravneh v predkriznih letih, precej večje kot v povprečju EU; lani je bila njegova vrednost prvič celo pod evropskih povprečjem. Vrednost kazalnika v EU v zadnjih letih prav tako upada, vendar s precej nižje predkrizne ravni zelo postopno, predvsem zaradi rasti depozitov. Konec leta 2014 je tako razmerje med krediti in depozitov EU bilo na ravni 1,06 in je že bilo večje kot v Sloveniji. V času krize se je razmerje med krediti in depoziti bolj kot v Sloveniji znižalo le še na Irskem in v baltskih državah. Nasprotno se je v Grčiji in na Cipru izraziteje povečal zaradi nizkega zaupanja varčevalcev v tamkajšnji bančni sistem, saj se je obseg depozitov v teh državah v obdobju od konca leta 2008 do konca leta 2014 zmanjšal za 26,6 oz. 15,4 %, medtem ko se je obseg kreditov nebančnim sektorjem v tem obdobju povečal.
15. Nedonosne terjatve
Delež nedonosnih terjatev v slovenskem bančnem sistemu se je v letu 2014 zmanjšal. Znašal je 4,4 mrd. EUR, kar je 1,1 mrd. EUR manj kot leta 2013. S tem je dosegel 11,9 % celotne izpostavljenosti bančnega sistema ter bil za 5 o.t. večji od povprečja v EU. Na gibanje obsega nedonosnih terjatev je tudi letos močneje vplival prenos terjatev iz dveh bank na DUTB v skupni višini (1,6 mrd. EUR), ocenjujemo pa, da se je tudi zaradi boljših gospodarskih razmer obseg nedonosnih terjatev pričel zmanjševati. V letu 2014 se je povečal le še obseg nedonosnih terjatev do tujcev (za približno 120 mio. EUR), a se je tudi njihov obseg v zadnjem četrtletju pričel zniževati. Zniževanje deleža nedonosnih terjatev je po naši oceni zaviralo tudi nadaljnje zmanjševanje primerjalne osnove zaradi izrazitega krčenja kreditne aktivnosti bank (brez upoštevanja prenosov na DUTB 6,7 %, kar je na približno enaki ravni kot leta 2013). Tako se zmanjšuje priliv novih bolj kakovostnih terjatev, na drugi strani pa ravno tovrstne terjatve beležijo razmeroma visoke odlive, ki so posledica bodisi rednih odplačil bodisi prenosa terjatev med manj kakovostne terjatve zaradi nižje bonitetne ocene komitenta. Podatki kažejo, da se tako še naprej krči predvsem obseg najbolj kakovostnih terjatev razvrščenih v bonitetna razreda A in B, ki se je samo v letu 2014 do septembra znižal za 5,5 % in predstavlja le še 79,2 % celotne izpostavljenosti bank.
Med državami članicami EU so nadaljnja neugodna gibanja v letu 2013 beležile predvsem države, ki so bile med bolj prizadetimi v finančni krizi, v drugih državah pa se prirast deleža nedonosnih terjatev že umirja, v nekaterih državah pa se celo znižuje. Z visokim prirastom na ravni med 9 in 15 o.t. izstopata predvsem Grčija in Ciper, ki sta s postopkom sanacije bančnega sistema pričela pred Slovenijo. Tudi na Irskem se je po vstopu v program finančne pomoči konec leta 2010 in s tem začetkom sanacije njihovega bančnega sistema delež nedonosnih terjatev do konca leta 2013 več kot podvojil in je presegal 25-odstotno raven. Počasno zniževanje deleža nedonosnih terjatev v teh državah nakazuje, da je proces sanacije bančnega sistema dolgotrajen in ni nujno, da privede do takojšnjega znižanja nedonosnih terjatev. Delež nedonosnih terjatev pa se še naprej znižuje v baltskih državah. V letu 2013 pa se je pričel zniževati tudi v Nemčiji, na Poljskem, Češkem, Slovaškem, Danskem in Švedskem.
16. Zadolženost podjetniškega sektorja
Celotni in finančni dolg gospodarskih družb sta se v predkriznem obdobju hitro povečevala, od leta 2009 pa se podjetja postopno razdolžujejo in so leta 2013 dosegla raven zadolženosti iz leta 2007. Celotni in finančni dolg podjetniškega sektorja sta bila leta 2008 glede na leto 2006 višja za 42 % oz. 62 %. V naslednjih letih sta se s postopnim razdolževanjem, ki je bilo posledica več dejavnikov, znižala približno na raven leta 2007. Znižanje skupnega dolga je bilo v razmerah omejenih finančnih virov in ob poslabšanju poslovnih rezultatov zaradi krize v prvih letih tako predvsem posledica propada podjetij, od leta 2012 pa k temu v vedno večji prispeva dejansko odplačevanje dolgov. Tudi prezadolženost slovenskih podjetij je vrh dosegla leta 2009, ko je znašala skoraj dvakratnik prezadolženosti iz leta 2006, nato pa se je postopno zniževala in je leta 2013 znašala 20 mrd. EUR. V tem je bila v celotnem obdobju prezadolženost običajnih podjetij za približno polovico manjša od prezadolženosti vseh podjetij (10,2 mrd. EUR leta 2013). Dolg z obrestno pokritostjo (EBITDA/obresti), manjšo od 1 (kar pomeni, da tega dolga podjetja tekoče ne morejo financirati), je predstavljal približno tretjino dolga prezadolženih običajnih podjetij, od leta 2009 pa se je znižal za 0,9 mrd. EUR na 3,3 mrd. EUR. Leta 2013 je bilo kar 70 % (2,3 mrd.) tega dolga takšnega, kjer so imela podjetja še negativen EBITDA. Koncentracija finančnega dolga prezadolženih običajnih podjetij je relativno velika, saj je imelo leta 2013 deset najbolj zadolženih običajnih podjetij skoraj četrtino (3,7 mrd. EUR) finančnega in petino (5 mrd. EUR) celotnega dolga prezadolženih podjetij. Trideset najbolj zadolženih podjetij, ki zaposlujejo 7 % vseh zaposlenih in ustvarijo 4 % dodane vrednosti, pa je imelo četrtino (5,3 mrd.) finančnega in tretjino celotnega dolga (7,1 mrd.). Med temi podjetji jih je 17 takšnih, ki so prezadolžena še iz predkriznega obdobja, in 13 takšnih, ki imajo poleg zelo visokega dolga tudi nizko obrestno pokritost (IC< 1). Deset podjetij se je v celotnem preučevanem obdobju uvrščalo med 30 najbolj zadolženih podjetjij.
1. Bruto domači proizvod na prebivalca
Bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči je leta 2013 ostal na najnižji ravni od začetka krize, prvi podatki za leto 2014 pa nakazujejo prekinitev negativnih trendov. Po zadnjih podatkih Eurostata je BDP na prebivalca po kupni moči v letu 2013 znašal 21.800 SKM. Slovenija se je pred krizo po tem kazalniku približevala EU in leta 2008 dosegla 89 % evropskega povprečja. Zaradi močnejšega padca gospodarske aktivnosti pa je v naslednjih štirih letih v primerjavi z EU izgubila 7 o. t. in na tej ravni ostala tudi v letu 2013. Prekinitev negativnih gibanj nakazujejo podatki za leto 2014, ko je bila gospodarska rast prvič od začetka krize nekoliko višja kot v EU.
Slovenija je v skupini držav, ki so od začetka krize najbolj poslabšale relativni položaj v gospodarski razvitosti v EU. Bolj kot Slovenija (7 o. t.) so se od povprečja EU od leta 2008 oddaljile Grčija (20 o. t.), Ciper (16 o. t.), Španija in Nizozemska (po 8 o. t.). Po velikosti BDP na prebivalca v SKM so bile v letu 2008 Sloveniji najbližje Grčija in Češka, v letu 2013 pa Češka, Portugalska in Malta. Hkrati so nekatere nove članice močno zmanjšale svoj zaostanek v primerjavi s Slovenijo. Litva in Estonija, ki sta še v letu 1999 beležili samo polovico gospodarske razvitosti Slovenije , sta v letu 2013 za Slovenijo zaostajali samo še za 9 o. t. Od novih članic se je sicer poleg Češke, ki je v letu 2013 dosegla enako gospodarsko razvitost v primerjavi z EU kot Slovenija, naši državi najbolj približala Slovaška (za EU je zaostala za 7 o. t. bolj kot Slovenija). V letu 2013 je v primerjavi s prejšnjim letom svoj položaj glede razvitosti v primerjavi z EU izboljšalo enajst držav, med njimi najbolj Latvija in Litva (po 4 o. t.), enako kot Slovenija ga je zadržalo sedem držav, poslabšalo pa deset držav, najbolj Luksemburg (7 o. t.), ki pa še vedno presega povprečje EU za 157 % in Ciper (4 o. t.). Največji razkorak v kazalniku BDP na prebivalca po kupni moči med državami EU, ki je v začetku prejšnjega desetletja predstavljal razmerje 1:9,8 (Romunija/Luksemburg), se z leti zmanjšuje in je v letu 2013 znašal 1:5,8 (Bolgarija / Luksemburg).
2. Produktivnost dela
Produktivnost dela je ob precejšnjem zmanjšanju zaposlenosti od začetka krize v letu 2014 dosegla raven iz leta 2008. Zaradi visokega padca gospodarske aktivnosti se je z začetkom krize leta 2009 zmanjšala kar za 6,1 %. Rast, ki je sledila v naslednjih letih (razen leta 2012), je pretežno izhajala iz prilagajanja zaposlenosti nižji gospodarski aktivnosti in je bila tako ob odsotnosti gospodarskega okrevanja precej skromnejša kot v letih pred krizo ter ni zadoščala za hitrejše približevanje predkrizni ravni. Šele v letu 2014, ko je bilo prvič od začetka krize doseženo tudi povečanje zaposlenosti, je glavni dejavnik njene rasti postalo povečanje bruto domačega proizvoda. Rast produktivnosti se je v zadnjem letu tudi nekoliko okrepila, a je bila precej nižja od večletnega povprečja pred začetkom krize (desetletno povprečje pred začetkom krize je 3,8 %). Skromni rasti produktivnosti od začetka krize je ob šibki znotrajsektorski produktivnosti večine dejavnosti botrovalo tudi krčenje nekaterih v krizi bolj prizadetih delov gospodarstva, zlasti gradbeništva in predelovalnih dejavnosti (za te dejavnosti je po letu 2009 značilen precejšen negativen prispevek medsektorske komponente k rasti produktivnosti). Predelovalne dejavnosti so bile zaradi močnejše znotrajsektorske rasti kljub temu pomembno gonilo okrevanja produktivnosti po letu 2009 (gl. sliko). Poleg njih so k rasti produktivnosti v tem obdobju močno prispevale tudi tržne storitve, med njimi zlasti na znanju temelječe storitve in promet. V letu 2014 pa je na izboljšanje pomembno vplivalo tudi gradbeništvo, ki je vse do leta 2013 zmanjševalo rast produktivnosti celotnega gospodarstva.
Zaostanek Slovenije za povprečjem EU po ravni produktivnosti se počasi zmanjšuje. Raven produktivnosti (izražena v standardih kupne moči) v Sloveniji se je pred krizo približevala povprečju EU in je leta 2008 znašala 83 % evropskega povprečja. Ob manj ugodnem gibanju bruto domačega proizvoda kot v EU se je v letih 2009 in 2010 zaostanek Slovenije v ravni produktivnosti skupaj povečal za 4 o. t. V naslednjih treh letih se je nekoliko znižal (na 19 % v letu 2013), ponovno približevanje evropskemu povprečju pa je v glavnem izhajalo iz večjega zmanjšanja zaposlenosti, rast bruto domačega proizvoda pa je bila nižja kot v EU. Po naši oceni se je v letu 2014 ob višji gospodarski rasti pri nas vrzel do EU v ravni produktivnosti nadalje zmanjšala, a je še ostala nekoliko višja kot ob začetku krize.
3. Tržni delež
V letu 2014 se je izboljševanje izvozne konkurenčnosti nadaljevalo. Slovenija je bila v letih 2008–2012 v skupini držav EU z največjim padcem tržnega deleža blaga na svetovnem trgu (-22,2 %, sedmo mesto), ki je bil deloma tudi posledica regionalne in proizvodne strukture našega izvoza (glej Poročilo o razvoju 2014, 2014). Za približno polovico je bil v tem obdobju nižji padec na trgu pomembnejših trgovinskih partneric, na trgu EU pa je bil za približno dve tretjini nižji. Do obrata v pozitivno smer je prišlo v letu 2013, razpoložljivi podatki za leto 2014 pa kažejo nadaljevanje pozitivnega trenda. Slovenija je bila v obeh letih med članicami EU v skupini z nadpovprečno rastjo tržnega deleža na svetovnem trgu. S tem se je kumulativni padec tržnega deleža na svetovnem trgu od začetka krize zmanjšal za približno tretjino, na trgu pomembnejših partneric smo predkrizno raven deleža že dosegli, v EU pa presegli.
Rast tržnega deleža na svetovnem trgu je bila po letu 2012 posledica splošnega povečanja deležev na naših pomembnejših regionalnih in proizvodnih trgih. Do rasti je prišlo v Nemčiji, Italiji, Avstriji, Hrvaški in Franciji, na Madžarskem, Poljskem in v Združenem kraljestvu ter Rusiji, ZDA in Makedoniji. V letu 2012 je tržni delež predkrizno raven presegel le na nemškem in hrvaškem trgu, leta 2013 še na avstrijskem in italijanskem trgu, v letu 2014 pa še na ameriškem trgu. Hkrati smo rast zabeležili tudi na večini relativno manj pomembnih trgov EU. Po faktorski intenzivnosti so se, z izjemo proizvodov z intenzivno rabo dela, v letu 2013 povečali tržni deleži vseh skupin proizvodov: z intenzivno rabo naravnih virov, nizko, srednje in visoko tehnološko intenzivni proizvodi. Med pomembnejšimi odseki SMTK pa so se povečali deleži medicinskih in farmacevtskih proizvodov, barvnih kovin, kovinskih izdelkov, pogonskih, specialnih in industrijskih strojev ter nafte, naftnih derivatov in električne energije.
4. Stroški dela na enoto proizvoda
V letu 2014 so se stroški dela na enoto proizvoda ponovno znižali. Po triletni neprekinjeni rasti pod vplivom visoke rasti plač (2008 in 2010) in znižanja produktivnosti dela (2009) so se realni stroški dela na enoto proizvoda prvič po krizi znižali leta 2011 zaradi umirjanja rasti plač. Ko je v letu 2012 zaradi manjše gospodarske aktivnosti produktivnost dela spet padla, pa so se ponovno povečali, kljub hkratnemu znižanju plač. Z obnovljeno rastjo produktivnosti dela (zaradi padca zaposlenosti) se je njihova rast v letu 2013 zaustavila. V letu 2014 pa so se po prvih podatkih ponovno znižali predvsem pod vplivom izrazitejše rasti produktivnosti dela, spodbujene z rastjo gospodarske aktivnosti.
V predelovalnih dejavnostih so se stroški dela na enoto proizvoda predkrizni ravni približali bolj kot v celotnem gospodarstvu. V letih 2008–2009 je bil zaradi močnega skrčenja tujega povpraševanja padec dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih nadpovprečno velik, s tem pa tudi padec produktivnosti dela. Kljub skromnejši rasti plač je bila zato višja tudi realna rast stroškov dela na enoto proizvoda. Ti so v predelovalnih dejavnostih začeli upadati že v letu 2010, do leta 2014 pa so upadli precej bolj kot v gospodarstvu. Z oživljanjem tujega povpraševanja je bila zaradi višje rasti dodane vrednosti in večjega padca zaposlenosti produktivnost dela v predelovalnih dejavnostih namreč višja kot v gospodarstvu. Tudi pod vplivom povišanja minimalne plače (zlasti v 2010) je bila sicer višja tudi rast sredstev na zaposlenega, a ne za toliko kot produktivnost dela.
Predelovalne dejavnosti so bile v letu 2014 v skupini držav EU z manjšim kumulativnim poslabšanjem stroškovne konkurenčnosti od začetka krize, relativni položaj gospodarstva pa je bil še vedno precej slabši kot pred krizo. Slovenske predelovalne dejavnosti so bile do leta 2010 med članicami EU z nadpovprečno rastjo, potem pa v skupini z nadpovprečnim padcem realnih stroškov dela na enoto proizvoda. Ti so bili v letu 2014 še za 2 % višji kot leta 2007 (v EU za 4,7 %). V gospodarstvu so bili v tem času višji za 4,3 % (1,9 %).
5. Faktorska struktura izvoza blaga
Deleža izvoza visoko tehnološko zahtevnih proizvodov v blagovnem izvozu se je leta 2013 zvišal na najvišjo raven doslej, zmanjšal se je tudi zaostanek za povprečjem EU. Delež tehnološko visoko zahtevnih proizvodov se je po večletnih skromnih spremembah izraziteje povečal šele v prvih letih krize (2008–2009), ko so se z začetkom gospodarske krize začele močneje krčiti druge, manj konkurenčne, industrije. Izvoz visokotehnoloških proizvodov se je po letu 2009 vseskozi poviševal tudi v absolutnih vrednostih, v letih 2012 in 2013 zopet izraziteje in dosegel najvišji delež v sestavi blagovnega izvoza doslej. S tem se je nadalje znižal tudi zaostanek za povprečjem celotne EU, ki je v letu 2013 znašal še 3,4 o. t. V celotnem obdobju po letu 2008 smo med visokotehnološkimi proizvodi beležili predvsem rast izvoza farmacevtskih proizvodov, njihov delež v izvozu se je v tem obdobju povečal za 2,8 o. t. Delež srednje tehnološko zahtevnih proizvodov, na katerega pomembno vpliva upadanje izvoza osebnih avtomobilov, pa se je v letu 2013 že četrto leto zapored znižal (za 0,4 o. t.).
Pomen proizvodov z nizko dodano vrednostjo v blagovnem izvozu se že vrsto let znižuje predvsem zaradi upadanja deleža delovno intenzivnih proizvodov, od začetka krize pa je precej upadel tudi delež nizko tehnološko zahtevnih proizvodov. Proces upadanja deleža delovno intenzivnih proizvodov se je nadaljeval tudi v letu 2013. Izvoz teh proizvodov se je izkazal kot zelo občutljiv na konkurenco iz držav z nižjimi stroški dela in se po vstopu v EU pospešeno znižuje predvsem zaradi nižjega deleža izvoza tekstilnih izdelkov, pohištva ter papirja in kartona. Z letom 2010 je na krčenje teh dejavnosti dodatno vplivalo poslabšanje stroškovne konkurenčnosti ob precejšnjem zakonskem dvigu minimalne plače. S tem se je relativni obseg delovno intenzivnih proizvodov v zadnjih letih približeval povprečju EU, ki ga je leta 2013 presegal še za 1,7 odstotne točke, prvič je tudi nekoliko nižji od povprečnega v novih članicah EU.
Delež izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov se je tudi v letu 2013 zvišal predvsem zaradi večjega obsega trgovanja s primarnimi proizvodi. Znatnejše povečanje deleža izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov po letu 2009 je bilo posledica precejšnjega zvišanja deležev izvoza električne energije in naftnih derivatov in je večinoma izhajalo iz povečanja obsega trgovanja s temi skupinami proizvodov (izvoz pred tem uvoženih proizvodov). V letu 2013 je delež izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov dosegel najvišjo raven do sedaj predvsem zaradi povečanega trgovanja z naftnimi derivati.
6. Na znanju temelječe tržne storitve
Tudi v letu 2013 je okrevanje na znanju temelječih tržnih storitev v Sloveniji zaostajalo za EU, čeprav so se na nekaterih področjih ob večji preusmeritvi na tuje trge kazala precejšnja izboljšanja. Realna dodana vrednost na znanju temelječih nefinančnih tržnih storitev (ZNTS) je v povprečju EU že v letu 2011 presegala raven iz leta 2008, v kasnejših letih pa se je še povečevala. V Sloveniji pa po letu 2009 niha nekoliko pod predkrizno ravnjo. K razkoraku med gibanji pri nas in v EU so največ prispevale arhitekturne, tehnične, oglaševalske, radijske, televizijske in telekomunikacijske dejavnosti, ki so bile v prvih letih krize bolj usmerjene na domači trg in so začele šele v zadnjem obdobju iskati priložnosti tudi na tujih trgih. Dodana vrednost teh storitev je v letu 2013 zaostajala za predkrizno ravnjo za okoli 15 %, medtem ko je v EU že leta 2011 presegla raven iz leta 2008. Na drugi strani je bila dodana vrednost računalniških, pravnih in računovodskih storitev, ki so po letu 2009 prihodke povečale predvsem na tujih trgih, v letu 2013 v Sloveniji za 18,5 % višja kot v letu 2008, v EU pa le za okoli 5 % (podatek za leto 2012). Raven iz leta 2008 je v Sloveniji precej presegala tudi dodana vrednost v znanstveni, raziskovalni in razvojni dejavnosti.
Delež na znanju temelječih tržnih storitev v skupnem izvozu storitev je kljub povečanju prihodkov na tujih trgih v Sloveniji precej nižji kot v EU. V povprečju EU-27 je leta 2008 znašal 21,9 % in je do leta 2012 narasel na 24,8 %, v Sloveniji pa je bil leta 2012 (18,5 %) še nižji kot pred krizo. Podatki za leto 2013 (ki so v celoti na voljo samo za Slovenijo) kažejo nekoliko ugodnejša gibanja (povečanje deleža ZNTS na 19,8 % celotnega izvoza storitev) in s tem zmanjšanje zaostanka za EU. Manjši delež ZNTS v strukturi izvoza sicer lahko deloma pojasnimo z relativno visokim deležem izvoza potovanj in transporta, povezanim z naravnimi danostmi in strateško lego Slovenije, vendar pa izgubljanje tržnega deleža ZNTS na tujih trgih kaže tudi na njihovo nizko izvozno konkurenčnost (gl. poglavje 2.1). Nižji delež v izvozu storitev v primerjavi z EU beležijo zlasti računalniške storitve (4,8 o. t.), pa tudi pravne, računovodske, davčne storitve in svetovanje (3,3 o. t.) ter razvojno-raziskovalne dejavnosti (2,2 o. t). Rastoči in višji delež v izvozu storitev kot v EU pa dosegajo telekomunikacijske storitve (3,1 o. t.).
7. Mrežne dejavnosti
V elektronskih komunikacijah je konkurenca pri širokopasovnem internetu podobna kot v EU, v fiksni in mobilni telefoniji pa še zaostaja za EU. V zadnjih letih se je tržni delež največjega ponudnika na trgu fiksne telefonije zelo znižal, a še vedno znaša skoraj dve tretjini (v EU 50 %). Povečevanje konkurence je povezano z naraščanjem deleža internetne telefonije (vstop novih ponudnikov), fiksno telefonijo pa je v preteklih letih precej zamenjala tudi mobilna telefonija. Tudi tu je tržna koncentracija še relativno visoka (polovičen delež glavnega operaterja; v EU tretjinski). Najbolj konkurenčen je trg širokopasovnega interneta s tržnim deležem največjega ponudnika že pod povprečjem EU. Cene storitev v fiksni in mobilni telefoniji so bile po zadnjih podatkih o višini cen, ki so na voljo za leto 2010, povečini nižje kot v EU, vendar so se v obdobju 2010–2014 znižale za nekaj o. t. manj kot v EU. Lastniška sestava v elektronskih komunikacijah ostaja precej nespremenjena z zelo visokim deležem državne lastnine v največjem ponudniku.
Pri oskrbi z elektriko in plinom se je trg formalno sprostil že leta 2007, v zadnjih letih pa se to kaže v vse številnejših menjavah dobaviteljev. Raven letnih menjav dobavitelja je pri oskrbi z elektriko v zadnjih treh letih dosegla okoli 50 tisoč ( pribl. 5 % odjemalcev). Na proizvodnem trgu z elektriko je bila v letu 2013 stopnja konkurence nizka (indeks koncentracije HHI 4.721), a primerljiva z EU. Na drobnoprodajnem trgu je konkurenca močnejša. Od liberalizacije trga z električno energijo (2007) se je do leta 2013 indeks HHI znižal z 2.032 na 1.479, še bolj pa se je spremenila struktura dobaviteljev (trem največjim v letu 2007 se je v omenjenem obdobju tržni delež znižal s 70 % na dobrih 40 %). Drobnoprodajna cena električne energije za gospodinjstva in industrijo brez davka je v prvem polletju 2014 za povprečno v EU zaostajala za okoli 17 %, podobno kot splošna raven cen v Sloveniji. Na trgu zemeljskega plina je vstop novega ponudnika v letu 2012 povzročil veliko nižanje cen, tudi glede na EU. Cena plina za gospodinjstva se je že spustila pod povprečno v EU, cena za industrijo pa se ji je precej približala. Agencija za varstvo konkurence je v začetku leta 2015 naložila glavnemu ponudniku, da odpravi še zadnje dolgoročne pogodbe z odjemalci, kar bo omogočilo dokončno sprostitev trga in večjo konkurenco. Do leta 2011 menjav dobaviteljev praktično ni bilo, kasneje pa je njihovo število preseglo 5 % odjemalcev. Tudi pri oskrbi z električno energijo in plinom se ohranja zelo visok delež državne lastnine v največjem ponudniku na posameznem trgu.
8. Neposredne tuje investicije
Po razmeroma nizkih vhodnih NTI v zadnjih nekaj letih prilivi za leto 2014 nakazujejo izboljšanje, trendi pri izhodnih NTI pa ostajajo neugodni. Po povečanju v obdobju 2010–2012 se je stanje vhodnih NTI v Sloveniji v letu 2013 zopet nekoliko zmanjšalo (za 3,5 %). Še bolj pa je upadlo stanje izhodnih NTI (za 9,4 %), in sicer že četrto leto zapored, tako da je bilo za 15,8 % nižje od najvišje ravni v letu 2009. Kljub znižanju stanja vhodnih NTI v 2013, pa so bili prilivi lastniškega kapitala v tem letu pozitivni in z izjemo leta 2010 najvišji od začetka krize. Zmanjšanje stanja vhodnih NTI v letu 2013 je tako mogoče pripisati negativnemu toku znotrajpodjetniškega kreditiranja slovenskih podružnic s strani njihovih tujih matičnih podjetij. Precej boljša so bila gibanja v letu 2014, saj so prilivi lastniškega kapitala znašali 1.373,6 mio. EUR, kar je skoraj 3,3-krat več kot v letu 2013. To je predvsem posledica ponovnega zagona privatizacije in tudi sicer večje prodaje lastniških deležev v slovenskih podjetjih. Pri izhodnih NTI pa smo leta 2014 zabeležili odlive lastniškega kapitala iz Slovenije, ki pa so bili precej manjši kot leto prej. Tudi pri izhodnih NTI je tako mogoče zmanjšanje stanja povezati z močnim neto odlivom znotrajpodjetniškega kreditiranja.
Slovenija ostaja med državami EU z najnižjim deležem stanja vhodnih NTI v BDP. Delež vhodnih NTI v BDP se vse od leta 2005, ko je znašal 20,5 %, ni bistveno povečal, saj je konec leta 2013 znašal 24,7 %, v predkriznem letu 2008 pa 22,7 %. Slovenija sicer ostaja med državami EU z najnižjim stanjem in najnižjim povečanjem stanja vhodnih NTI v primerjavi z BDP. Nižji delež od Slovenije imajo le Grčija, Italija, in Nemčija. Pri izhodnih NTI pa Slovenija po deležu stanja v BDP med novimi državami članicami EU zaostaja za Ciprom, Madžarsko in Estonijo.
9. Podjetniška aktivnost
Zgodnja podjetniška aktivnost ponovno dosega raven izpred krize, vendar zaostaja za EU. Stopnja celotne zgodnje podjetniške aktivnosti (TEA-indeks), ki temelji na podatkih Global Entrepreneurship Monitor (GEM), je leta 2014 le nekolko zanihala navzdol, pred tem pa se je dve leti zapored precej krepila. Delež nastajajočih podjetnikov (ki ne poslujejo več kot tri mesece) se je še nekoliko povečal, delež novih podjetnikov (ki ne poslujejo več kot tri leta in pol) pa zmanjšal. Podjetniška aktivnost zaradi nuje je ostala nespremenjena ter na razmeroma visoki ravni iz leta 2013, podjetništvo zaradi zaznanih poslovnih priložnosti pa se je malenkost zmanjšalo in še naprej zaostaja za ravnijo izpred krize. Celotna podjetniška aktivnost je zaradi opaznega zmanjšanja ustaljenega podjetništva zanihala navzdol, vendar je še naprej ostala podobna ravni, doseženi leta 2008. Zgodnja podjetniška aktivnost se je v povprečju EU na račun rasti tako deleža nastajajočih kot novih podjetnikov pomembno povečala, na 7,1 %, in je bistveno presegla raven iz leta 2008, ko je bila 5,3-odstotna. Posledično se je slovenski zaostanek za evropskim povprečjem povečal. Demografija podjetij v Sloveniji izkazuje pozitivno stanje podjetniške dinamike, saj je delež novonastalih podjetij brez predhodnika večji od podjetij, ki so prenehala poslovati in so bila brez naslednika. Leta 2012, ki je zadnje na razpolago, je nastalo 10,1 % novih podjetij v poslovnih dejavnostih, vendar se je njihov delež v letih 2009–2012 postopno zmanjševal. Nasprotno se je smrtnost med podjetji v istem obdobju povečevala in je leta 2011 dosegla 8,3-odstotni delež med aktivnimi podjetji. Pri tem je bil delež novonastalih podjetij nekoliko večji, smrtnost podjetij pa manjša kot v povprečju EU. Podjetniška dinamika je bila najugodnejša v storitvah temelječih na znanju (rojstva 2012: 11,2 %, smrti 2012: 7,4 %), kjer se v zadnjih dveh letih precej povečuje tudi število zaposlenih v hitrorastočih podjetjih (2012: za 7,6 %, 2013 za 5,0 %).
10. Prebivalstvo s terciarno izobrazbo
Delež odraslih s terciarno izobrazbo je v letu 2014 prvič dosegel povprečje EU. Delež odraslih prebivalcev (25–64 let) s terciarno izobrazbo se je v obdobju 2008–2014 povečal bolj kot v povprečju EU, kar je povezano z veliko višjo vključenostjo mladih (20–24 let) v terciarno izobraževanje v primerjavi z EU in s hitro rastjo števila diplomantov v tem obdobju. V letu 2013 se je število diplomantov sicer prvič zmanjšalo zaradi manjšega vpisa kot posledica demografskih gibanj, ki bodo tudi v prihodnje vplivala na njihovo število.
Slovenija v mednarodni primerjavi izstopa predvsem po visokem deležu mladih s terciarno izobrazbo, ki se je v zadnjih letih hitro povečeval. Slovenija ima ob relativno visoki vključenosti mladih v izobraževanje visok delež terciarno izobraženih mladih. Vendar to velja le za starostno skupino 30–34 let, kjer se delež prebivalcev s terciarno izobrazbo povečuje hitreje kot v EU. Leta 2014 je dosegel 43,7 %, od leta 2010 je višji kot v povprečju EU (37,8 %), presegel pa je tudi cilj strategije EU 2020 (40,0 %). Hkrati je zaradi veliko višje vključenosti žensk v terciarno izobraževanje pri njih ta delež (56,3 %) veliko višji kot pri moških (38,4 %). Ob nizki učinkovitosti študija v Sloveniji je delež terciarno izobraženih v starosti 25–29 let nižji kot v EU (SLO: 32,4 %; EU: 35,9 %), zaostanek pa je v zadnjem letu še narasel. Povečevanje deleža mladih s terciarno izobrazbo je z vidika krepitve človeškega kapitala ugodno, vendar za doseganje večje konkurenčnosti gospodarstva struktura terciarno izobraženih ni zadosti usklajena s potrebami podjetij. V obdobju krize se je močno zaostril problem zaposlovanja mladih s terciarno izobrazbo, kar je spodbudilo njihovo odseljevanje v tujino, ki se je v letu 2013 še okrepilo.
11. Izdatki za izobraževanje
Javni izdatki za izobraževanje v primerjavi z BDP ostajajo visoki glede na mednarodne primerjave, zasebni pa so še naprej nizki. Javni izdatki za izobraževanje so v letu 2012 znašali 5,34 % BDP. Glede na leto prej so se zaradi močnega znižanja transferov šolajočim na srednješolski in terciarni ravni izobraževanja (kot posledica spremembe socialne zakonodaje in varčevalnih ukrepov) znižali, in sicer najbolj izdatki za terciarno izobraževanje (kot % BDP). Javni izdatki za izobraževanje v % BDP so bili sicer leta 2011 (zadnji mednarodni podatki) višji od povprečja EU, v obdobju 2008–2011 pa so se tudi bolj povečali kot v EU. Javni izdatki za izobraževanje (kot % BDP) presegajo povprečje EU na vseh ravneh, razen za tretjo triado osnovne šole in za srednješolsko izobraževanje (Isced 2-4). Zasebni izdatki (v % BDP) pa so od leta 2009 približno enaki in nižji od povprečja EU. V letu 2012 so se zmanjšali le na terciarni ravni izobraževanja, kjer so nižji od povprečja EU.
Izdatki (javni in zasebni) na udeleženca izobraževanja so zaradi velikega števila šolajočih nizki, čeprav se povečujejo. V letu 2011 so se izdatki za izobraževalne ustanove na udeleženca za vse ravni izobraževanja povečali, vendar so bili nižji od povprečja EU. Višji so bili le na primarni ravni, ki zajema prvi dve triadi osnovnošolskega izobraževanja (1.–6. razred). Veliko nižji pa so bili, kljub visokim javnim izdatkom, na terciarni ravni, kar je posledica visoke vključenosti mladih v to raven izobraževanja. V obdobju 2008–2011 so se sicer ob manjšanju generacij mladih za vpis najbolj povečali izdatki na udeleženca terciarnega izobraževanja.
12. Vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje
Vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje je višja od povprečja EU, vendar se zmanjšuje. Vključenost odraslih, starih 25–64 let, v vseživljenjsko učenje (formalno ali neformalno izobraževanje) se je v letu 2014 zmanjšala četrto leto zapored, čeprav ostaja nad povprečjem EU. Slovenija se tako oddaljuje od cilja Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (»ET 2020«) do leta 2020, ki je 15 %, in od cilja določenega v Resoluciji o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v RS za obdobje 2013–2020, ki je 19 %. V primerjavi z EU izstopata predvsem nižja vključenost starejših (55–64 let) in manj izobraženih v vseživljenjsko učenje. Ocenjujemo, da je na nižjo vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje v obdobju krize vplivalo zmanjšanje finančnih možnosti odraslih in delodajalcev za izobraževanje ter v zadnjih letih zmanjšanje javnih sredstev za izobraževanje odraslih.
Zmanjšuje se tudi vključenost delovno aktivnega prebivalstva v vseživljenjsko učenje. Vključenost delovno aktivnega prebivalstva starega 25–64 let v vseživljenjsko učenje je višja od povprečja EU, vendar se je pri nas v obdobju 2008–2013 zmanjšala, v EU pa povečala. V vseh dejavnostih, razen v drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih in v gradbeništvu, je bila v letu 2013 višja od povprečja EU. Vključenost je najnižja v gradbeništvu, najvišja v izobraževanju,, razlike med dejavnostmi pa so velike (glej poglavje 2.2). Glede na poklic je vključenost v vseživljenjsko učenje največja v skupini ISCO 1-3, kjer je delež delovno aktivnih s terciarno izobrazbo najvišji. V drugih skupinah, ki imajo praviloma nižje dohodke in si težje privoščijo izobraževanje, je ob manjših vlaganjih delodajalcev in kljub spodbudam države vključenost v vseživljenjsko učenje veliko nižja. Razlika v vključenosti v vseživljenjsko učenje med ISCO 1-3 in drugimi poklicnimi skupinami je večja kot na ravni povprečja EU, čeprav se je v obdobju 2008–2013 zmanjšala.
13. Bruto domači izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost
Delež bruto domačih izdatkov za raziskovalno-razvojno dejavnost (BIRR) je z 2,59 % BDP v letu 2013 ostal na ravni predhodnega leta in je že četrto leto presegal povprečje EU. Realna stopnja rasti BIRR je bila leta 2013 prvič v obdobju 2009–2013 negativna (-1,1 %), ob podobnem realnem zmanjšanju BPD pa se delež ni znižal. V obdobju krize so se vlaganja v RRD realno znatno povečala, za 31,5 %, precej bolj kot v povprečju EU (5,1 %). K takšnemu rezultatu je največ prispeval poslovni sektor, ki je od začetka krize realno povečal vlaganja v RRD za 44,8 %, delno tudi zaradi višjih davčnih olajšav. V petletnem obdobju (2009–2013) je uveljavil za 627,0 mio. EUR davčnih olajšav zaradi naložb v RRD, skoraj tretjino od tega samo v letu 2013. Poslovni sektor od leta 2009 povečuje delež v skupnih izdatkih za BIRR, ki je v letu 2013 znašal 63,8 %, kar je bilo več kot v vseh državah EU, z izjemo Nemčije. Hkrati z naraščajočimi vlaganji poslovnega sektorja v raziskovalno-razvojno dejavnost narašča delež raziskovalcev poslovnega sektorja v skupnem številu raziskovalcev, ki je leta 2013 dosegel najvišjo raven doslej (53,6 %) in že tretje leto zapored presegel evropsko povprečje (2013: 48,2 %). Izdatki državnega sektorja se realno zmanjšujejo od leta 2012, v 2013 so se zmanjšali še za 7,3 %, zaradi česar je njihov delež v strukturi financiranja BIRR znatno padel, na 26,9 % (2009: 35,7 %). Sredstva iz tujine za izvajanje RRD v Sloveniji so prispevala pomemben del k BIRR, saj so se v obdobju krize realno povečevala, skupno kar za 94,1 %. V letu 2013 so se sredstva iz tujine realno povečala za samo 3,0 % in so predstavljala 8,9 % celotnih izdatkov (2009: 6,0 %). Vlaganja Evropske komisije in poslovnega sektorja iz tujine v slovensko RRD so leta 2012 pokrila večino vseh sredstev iz tujine. Precej večji delež tujine v celotnih sredstvih za RRD imajo vse druge članice iz srednje in vzhodne Evrope, giblje se med 10 % in 50 % in je predvsem posledica sredstev Evropske komisije.
14. Inovacijska aktivnost podjetij
V obdobju 2010–2012 je bilo v Sloveniji inovacijsko aktivnih 46,5 % podjetij, kar je nekoliko manj od povprečja EU (48,9 %). V predelovalnih dejavnostih je delež tradicionalno večji (49,9 %), v storitvenih dejavnostih pa manjši (43,8 %). Podatki so metodološko neprimerljivi s predhodnim obdobjem 2008–2010, saj je po novem razširjen nabor dejavnosti, vključenih v statistično raziskavo o inovacijski aktivnosti. O spremembah v intenzivnosti inoviranja sicer lahko sklepamo na osnovi podatkov po stari metodologiji o inovacijski dejavnosti (SURS, 2014 a), ki kažejo, da se je delež inovacijsko aktivnih podjetij (IAP) v obdobju 2010–2012 zmanjšal za 3,5 o. t. v primerjavi z obdobjem 2008—2010. Podatki Eurostata za članice EU, za katere so na razpolago primerljivi podatki, prav tako kažejo, da se je delež IAP v večini teh držav zmanjšal. Zaostanek Slovenije v inovacijski aktivnosti je večji v storitvenih kot v predelovalnih dejavnostih, delež podjetij, ki inovirajo samo netehnološko, pa ostaja v Sloveniji večji kot v povprečju EU. Informacijske in komunikacijske dejavnosti so inovacijsko najbolj intenzivne (Slovenija: 67,1 %; Finska, Irska, Avstrija, Portugalska in Nemčija: preko 70 %). Inovacijska aktivnost je pogojena tudi z velikostjo podjetij, v vseh državah je najmanjša med malimi podjetji. V Sloveniji je delež inovacijsko aktivnih malih podjetij 40,5 %, v povprečju članic EU pa 45,2 %. Pri srednjih in velikih podjetjih pa Slovenija presega inovacijsko aktivnost EU (za 1,5 o. t. oz. 10,5 o. t.). Z vidika učinkovitega delovanja podjetniškega ekosistema tako ostaja veliko prostora za spodbude za povečanje inovacijske intenzivnosti zlasti v malih podjetjih, katerih večina deluje v storitvenih dejavnostih.
15. Diplomanti naravoslovja in tehnike
Delež diplomantov naravoslovja in tehnike se je v letu 2013 nadalje povečal in presega povprečje EU, vendar pa se njihovo število ob manjših generacijah mladih zmanjšuje. Gibanja deleža diplomantov naravoslovja in tehnike so ugodna in so povezana s popularizacijo tega področja, večjim štipendiranjem in boljšimi možnostmi za zaposlitev v primerjavi z diplomanti družboslovja. Zaradi demografskih sprememb (zmanjševanje velikosti generacij, ki se vpisujejo v terciarno izobraževanje) pa se tako kot na večini drugih področij število diplomantov naravoslovja in tehnike zmanjšuje. Tudi njihovo število na 1.000 prebivalcev v starosti 20-29 let se je zmanjšalo, čeprav je v letu presegalo povprečje EU. Ob zmanjševanju števila vpisanih v zadnjih letih nižje število diplomantov naravoslovja in tehnike pričakujemo tudi v prihodnje, kar bi lahko vplivalo na povečanje neskladij med ponudbo kadrov in povpraševanjem po njih na trgu dela. Tudi kadrovske štipendije zaenkrat ne zmanjšujejo te vrzeli, saj delež študentov naravoslovja in tehnike s to štipendijo upada in veliko razpisanih štipendij ni podeljenih, ker se študenti ne želijo vezati na posameznega delodajalca.
Število doktorjev znanosti na področju naravoslovja in tehnike se je v letu 2013 še povečalo. V obdobju 2008–2012 (zadnji mednarodni podatki) je naraščalo počasneje kot v povprečju EU. Rast števila doktorjev znanosti na področju naravoslovja in tehnike je posledica spodbud s strani države (mladi raziskovalci, mladi raziskovalci iz gospodarstva), na ugodna gibanja pa vpliva tudi sočasno zaključevanje študija po bolonjskih in prejšnjih programih. Delež novih doktorjev znanosti naravoslovja in tehnike med vsemi doktorji znanosti sicer po letih precej niha, tudi v odvisnosti od spodbud. V letu 2012 je bil podoben kot v povprečju EU, v letu 2013 pa se je povečal na 50,3 %. Vendar pa od šolskega leta 2012/2013 število vpisanih na doktorski študij pada zaradi zmanjševanja javnih sredstev za mlade raziskovalce, zato v prihodnje ne pričakujemo nadaljevanja tako ugodnih gibanj.
16. Intelektualna lastnina
Zaostanek Slovenije za evropskim povprečjem glede števila patentnih prijav pri Evropskem patentnem uradu (EPO) vztraja na visoki ravni, pri modelih Skupnosti se zmanjšuje, medtem ko so slovenski prijavitelji pri znamkah Skupnosti v letu 2014 presegli povprečje EU. Po začasnih podatkih so slovenski prijavitelji v letu 2014 pri EPO vložili 59,7 patentnih prijav na milijon prebivalcev, kar je pomenilo skoraj 10-odstotno zmanjšanje glede na leto 2013, ko je bila prvič po upadanju v obdobju 2009–2014 zabeležena rast števila patentnih prijav na milijon prebivalcev.. Leta 2014 se je zaostanek Slovenije za povprečjem EU po številu patentnih prijav na milijon prebivalcev zopet povečal, čeprav Slovenija ostaja bistveno bolj uspešna glede števila patentnih prijav pri EPO kot ostale države srednje in vzhodne Evrope. V obdobju 2009–2014 se je število patentnih prijav na milijon prebivalcev v Sloveniji zmanjševalo po 0,3-odstotni povprečni letni stopnji, v večini držav članicah EU pa se je vrednost kazalnika povečevala. Slovenski prijavitelji so v letu 2014 pri OHIM povečali število vlog za zaščito znamk Skupnosti na 170,8 na milijon prebivalcev, kar pomeni nadaljevanje rasti, ki se je začela v predhodnjih dveh letih. Hkrati so v letu 2014 prvič presegli EU povprečje, ki je znašalo 163,7 znamk Skupnosti na milijon prebivalcev. Slovenski prijavitelji so leta 2014 pri OHIM registrirali 84,9 modelov Skupnosti na milijon prebivalcev, kar prav tako pomeni nadaljevanje rasti (2014: 14,3-odstotna, 2013: 18,4-odstotna). Vrednost kazalnika je bila leta 2014 59,5 % višja kot v letu 2008, vendar še vedno precej zaostaja za povprečjem EU (126,0).
17. Uporaba interneta in e-storitev
Širjenje uporabe interneta v zadnjih letih nekoliko zaostaja za povprečjem EU. Zaostanek Slovenije za razvitejšimi državami se po letu 2010, ko je bila razširjenost uporabe in dostopa do interneta primerljiva z evropskim povprečjem, postopno povečuje. Delež uporabnikov interneta je bil v prvem četrtletju 2014 (72 %) celo nekoliko nižji kot pred letom (v EU se je še povečal), povečevanje dostopa gospodinjstev do interneta (77 %) pa je ponovno zaostalo za gibanji v EU. V ozadju takšnih gibanj je deloma vpliv krize, ki je poslabšala dostopnost do interneta zlasti gospodinjstvom v nižjih dohodkovnih razredih. Vpliv krize se kaže tudi v nižjem deležu uporabnikov interneta med manj izobraženimi prebivalci, ki so v tem obdobju pogosteje izgubili zaposlitev. V obeh skupinah se je delež uporabnikov interneta leta 2014 zmanjšal, zaostanek za EU pa je najvišji od začetka krize. Poleg tega pri nas precej manj kot v EU internet uporabljajo starejši prebivalci (zlasti skupina 55-64 let). Zaostanek na tem področju je bil v zadnjem letu prav tako najvišji doslej, kar povezujemo predvsem s pomanjkanjem ustreznih veščin starejše populacije. Čeprav Slovenija po e-veščinah (osnovna usposobljenost za uporabo računalnika, interneta) ne odstopa od evropskega povprečja, pa za EU precej zaostaja ravno glede e-kompetenc starejših pa tudi nizko izobraženih.
Slovenija ohranja zaostanek za evropskim povprečjem pri uporabi nekaterih naprednejših e-storitev. Uporabniki interneta pri nas vsaj toliko kot v povprečju EU internet uporabljajo za bolj enostavne storitve, kot so iskanje različnih informacij, spremljanje medijev, pridobivanje obrazcev, pa tudi za prodajo blaga in storitev, telefoniranje in objavljanje lastnih vsebin na spletu. Velik zaostanek za EU, ki se ne zmanjšuje, pa je na področju uporabe nekaterih naprednejših storitev, zlasti e-bančništva, spletnega nakupovanja, rezervacije potovanj in pridobivanja programske opreme. V zadnjih dveh letih se je pomembneje zmanjšal le pri elektronski oddaji izpolnjenih obrazcev državnim institucijam. Manjša uporaba naprednih storitev (glede na EU), ki je značilna za vse starostne skupine, lahko kaže na manjše zaupanje slovenskih uporabnikov v varnost tovrstnih internetnih storitev, zagotovo pa tudi na pomen ustreznih e-veščin, na katere lahko pomembno vplivamo z ustrezno integracijo informacijsko-komunikacijskih vsebin v procese izobraževanja na vseh stopnjah, tudi v vseživljenjsko izobraževanje. Raziskave kažejo, da je ob sicer dobri opremljenosti šol z računalniki v primerjavi z EU kakovost te opreme slabša, poleg tega pa učenci pri nas redkeje uporabljajo informacijsko-komunikacijsko opremo pri pouku (Survey of schools, 2013; TIMMS 2011, 2012).
18. Zaupanje v institucije
Zaupanje ljudi v institucije se je v letu 2014 v Sloveniji nekoliko povečalo, vendar ostaja nizko. Od začetka krize se je močno znižalo zaupanje v ključne institucije države in EU. Ljudje so v vseh letih najmanj zaupali političnim strankam, najbolj pa v EU. V primerjavi z letom 2013, ko je bilo najnižje v zadnjih desetih letih, se je zaupanje v institucije ob zadnjem merjenju povečalo. Delež tistih, ki zaupajo v parlament, v vlado in v EU je bil novembra 2014 za 3 o. t. višji kot leto prej, nekoliko pa se je povišal tudi delež ljudi, ki zaupajo v lokalne oblasti. Povečanje zaupanja v institucije lahko povežemo s političnimi spremembami, saj je bilo 2014 leto evropskih, državnih in lokalnih volitev. Zaupanje v politične stranke pa je ostalo tudi pri zadnjem merjenju zelo nizko.
Zaupanje v institucije države je med najnižjimi v EU. Zaupanje v vlado, politične stranke in lokalne oblasti je tudi ob zadnjem merjenju pod povprečjem EU, zaupanje v parlament pa je najnižje med vsemi državami EU. V precejšnji meri je nizko zaupanje v institucije povezano z nezadovoljstvom glede trenutnih gospodarskih in političnih razmer v Sloveniji. Zadnji podatki Eurobarometra kažejo, da je 57 % ljudi zaskrbljenih glede brezposelnosti, 47 % glede gospodarskih razmer, eno četrtino pa skrbi naraščajoč javni dolg države. Prav tako večina ljudi meni, da bodo v naslednjem letu zaposlitvena situacija, gospodarske razmere in njihovo življenje na splošno ostali enaki.
Višje je zaupanje ljudi v institucije EU. V Sloveniji vprašani najbolj zaupajo v Evropski parlament (41 %), Evropsko komisijo (40 %), nekoliko manj pa v Evropsko centralno banko (36 %), vse te vrednosti pa so tudi okoli povprečja EU. V primerjavi z letom prej se je pri zadnji meritvi povečalo zaupanje v vse glavne institucije EU, kljub temu pa je zaupanje v institucije EU še vedno precej nižje kot pred letom 2012.
4.1 Emisije toplogrednih plinov
Potem ko so se skupne emisije toplogrednih plinov (TGP) po letu 2008 znižale in tri leta ostale na približno isti ravni, se je v letu 2013 njihovo zniževanje nadaljevalo drugo leto zapored. Skupne emisije TGP so v tem letu znašale 18.112 kt ekvivalenta CO2, kar je bilo ponovno za okoli 4 % manj kot v predhodnem letu. Emisije so se znižale v skoraj vseh opazovanih skupinah virov. V energetiki in prometu, kjer sta nastali okoli dve tretjini TGP, so se znižale za okoli 1 o.t. bolj kot v povprečju. V energetiki so bile skoraj izključna posledica proizvodnje termoelektrarn, po zaprtju največje med njimi pa se bodo njihove količine še občutneje znižale. V prometu so bile po mednarodni primerjavi še precej visoke, tudi zaradi z davčno politiko zagotovljenih ugodnih konkurenčnih pogojev in obsežnih tranzitnih tokov skozi Slovenijo. V letu 2013 so se znižale tudi emisije iz vseh ostalih virov, razen iz industrijskih procesov. Te so nekoliko naraščale tudi v letih prej, a so imele na gibanje skupnih emisij razmeroma majhen vpliv, saj je delež emisij iz tega vira precej skromen.
Emisijska intenzivnost, ki je v Sloveniji razmeroma visoka, se je v opazovanem obdobju po letu 2000 zniževala, vendar pa se je zaostanek za povprečjem EU kljub temu povečal. V letu 2013 se je ob nekoliko nižjih emisijah in v stalnih cenah skoraj nespremenjenem BDP ponovno nekoliko izboljšala, a večjega napredka pri zniževanju niti v tem letu ni bilo. Izboljšanje se bolj kaže v daljšem obdobju. Med gospodarsko krizo so se emisije toplogrednih plinov ob globokem padcu BDP namreč precej znižale, kar je hkrati močno pripomoglo k doseganju mednarodnih zavez. Ker pa se je emisijska intenzivnost v povprečju EU izboljševala hitreje, se je zaostanek Slovenije v tej primerjavi povečeval. V letu 2000 je bilo na enoto BDP v Sloveniji ustvarjenih za 14 % več emisij kot v povprečju EU, v letu 2012 pa že za več kot četrtino.
4.2. Emisijsko intenzivne industrije
Skupni obseg proizvodnje emisijsko intenzivnih industrij je v Sloveniji v zadnjih nekaj letih večinoma naraščal hitreje kot v povprečju ostalih panog predelovalnih dejavnosti. Izjema sta bili le leti 2008 in 2009, predvsem zaradi nizkega obsega proizvodnje kovin. V letu 2013 se je obseg emisijsko intenzivne proizvodnje pod vplivom relativno visoke rasti kemične industrije in proizvodnje kovin nadalje povišal, v povprečju ostalih panog predelovalnih dejavnosti pa se je znižal. Delež dodane vrednosti emisijsko intenzivnih industrij v skupni dodani vrednosti predelovalnih dejavnostih je tega leta znašal slabo četrtino (24,2 %) in je bil med najvišjimi v državah EU. Ker sta pri nas pomen emisijsko intenzivnih panog in energetska intenzivnost predelovalnih dejavnosti večja kot v povprečju EU, bi lahko bili učinki emisijskega trgovanja na stroške proizvodnje, posledično pa tudi na poslovne rezultate in konkurenčnost, v Sloveniji večji kot v povprečju držav EU. Za zmanjšanje izpostavljenosti višjim stroškom je zato ključnega pomena nadaljnje zniževanje energetske intenzivnosti in tehnološko prestrukturiranje v emisijsko in energetsko intenzivnih panogah.
4.3 Energetska učinkovitost
V letu 2013 se je primarna raba energije ob šibki gospodarski aktivnosti ponovno znižala, energetska intenzivnost pa je bila še vedno razmeroma slaba. Gospodarska aktivnost se je v tem letu ponovno znižala (za 1,0 %), kar je vplivalo tudi na nižjo primarno rabo energije, za 2,0 %. V letu 2014 se je kljub gospodarski rasti nadaljevalo zniževanje rabe nekaterih energentov (premoga in kurilnega olja za okoli petino, bencina in zemeljskega plina za okoli 5 %, dizelskega goriva za okoli 1 %). Eden od ciljev podnebno–energetskega svežnja držav EU do leta 2020 je tudi 20–odstotni prihranek energije glede na predvideno rabo v scenariju brez novih ukrepov. Pri dveh tretjinah držav EU to pomeni, da bodo morale rabo energije do leta 2020 glede na izhodiščno leto 2005 znižati, v nekaterih, kjer se je po omenjenih scenarijih predvidevala močna rast rabe energije, pa bo ta morala biti skromnejša. Med temi državami je tudi Slovenija. V primerjavi z letom 2005 ji je dovoljeno povišanje primarne rabe energije za 4,5 %, medtem ko je v povprečju EU potrebno znižanje za 13,2 %. Večina držav EU je na dobri poti za dosego ciljev, tudi ob pomoči slabših gospodarskih razmer. Za dosego ciljnega prihranka lahko v obdobju 2014–2020 primarno rabo energije Slovenija poveča za največ 9,1 %, medtem ko jo je v povprečju EU potrebno za 5,3 % znižati. Energetska intenzivnost pa se je v primerjavi s povprečjem EU v zadnjih letih močno poslabšala, ker se je v Sloveniji zniževala počasneje kot v EU. Približno do sredine prejšnjega desetletja se je povprečni v EU približevala in jo je tedaj presegala le še za okoli 15 %, v naslednjih letih pa se je v tej primerjavi oddaljevala in jo v letu 2013 presegla za okoli četrtino.
Pri končni rabi energije Slovenija izstopa zlasti po visokem deležu rabe energije v prometu. V obdobju 2005–2013 se je končna raba energije letno zniževala za 0,3 %, v povprečju EU pa bistveno bolj (za 0,9 %) Raba energije v industriji se je v Sloveniji sicer v tej primerjavi zniževala hitreje (za 1,7 o. t.), vendar pa je to izboljšanje izničilo povečanje rabe energije v prometnem sektorju (za 2,8 % letno; v EU se je zniževalo za 0,7 %), ki ga pripisujemo predvsem povečevanju tranzita čez Slovenijo. Ciljni prihranki so za države EU določeni tudi pri končni rabi energije, kažejo pa podobno sliko kot pri primarni rabi energije.
4.4 Obnovljivi viri energije
Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije se je v letu 2013 ponovno povečal. Delež OVE se povečuje že od leta 2009, na to pa je vplivalo več dejavnikov. V krizi je močno upadla končna raba energije, na podatek o večji rabi OVE pa so najbolj vplivali širši statistični zajem podatkov in delno tudi povišani vodostaji rek. Leta 2013 se je raba OVE ob 1,7-odstotnem zmanjšanju končne rabe energije povišala za 4,6 %. To je privedlo do povečanja njihovega deleža v bruto končni rabi energije na 21,5 %. V letu 2014 je bila proizvodnja hidroelektrarn ponovno močno nadpovprečna (za 41 % višja od predvidene in za 29 % višja kot v letu 2013), precej pa se je povečala tudi raba sončne energije. Delni podatki o oskrbi z energenti kljub gospodarski rasti kažejo na znižanje rabe energije, zato ocenjujemo, da se je delež OVE v bruto končni rabi energije še nadalje poviševal (na okoli 23 %). Skladno s cilji EU naj bi se v Sloveniji do leta 2020 povišal na 25 %, v povprečju držav EU pa (s 15,0 % v letu 2013) na 20 %.
Delež rabe OVE je v primerjavi s povprečjem EU dva krat višji pri ogrevanju, skoraj za polovico višji pri elektriki in nekoliko nižji pri rabi v prometu, vsi trije pa so se v letu 2013 povečali. Delež rabe OVE za ogrevanje je v tem letu dosegel 31,7 %. Po tem kazalniku smo v zgornji tretjini držav EU, zlasti zaradi velike pokritosti ozemlja z gozdom, ki omogoča izkoriščanje lesa za ogrevanje. Največji del OVE za ogrevanje sestavlja trdna biomasa (92 %), okoli 6 % geotermalna energija, preostalo pa bioplin in sončna energija (kolektorji). V prometu je delež OVE s 3,4 % nekoliko zaostajal za povprečjem EU (5,4 %), po deležu OVE pri električni energiji (32,8 %) pa se tudi uvrščamo med prvih deset držav EU, pri čemer ima pomembno vlogo izkoriščanje hidroenergije. V sestavi OVE pri elektriki je hidroenergija prispevala kar devet desetin, sončna energija 4,5 %, preostanek pa trdna biogoriva in drugo). V povprečju EU je hidroenergija k proizvodnji elektrike iz OVE prispevala precej manj, okoli 42 %, precej velik delež (preko 27 %) pa je prispevala vetrna energija.
Ob spremenjeni strukturi v prid sončni energiji so se v zadnjih nekaj letih močno povečale izplačane podpore na enoto proizvodnje podpiranih elektrarn OVE. V letu 2005 je bilo za spodbujanje proizvodnje iz OVE izplačanih 16,8 mio. EUR podpor in večina je bila takrat namenjena hidroelektrarnam. Znesek podpor OVE se je od leta 2010 močno povečal in je v letu 2014, ko je prevladala podpora sončnim elektrarnam, dosegel že 103,2 mio. EUR. S premikom podpor k dražjim vrstam energije se je tudi znesek podpore na enoto proizvodnje večkratno povečal in v letu 2014 znašal 0,162 EUR/kWh.
4.5 Delež cestnega prometa v blagovnem prometu
Po letu 2009 se je delež cestnega blagovnega prometa v Sloveniji in povprečju EU nekoliko zniževal, a je v Sloveniji še precej višji. Medtem ko je v EU sredi prejšnjega desetletja stagniral, je v Sloveniji hitro naraščal, tako da smo povprečje EU presegli leta 2005, po letu 2009 pa ohranjali razliko okoli 6 o. t. V prvem polletju 2014 se je obseg prevoženih tonskih kilometrov slovenskih avtoprevoznikov medletno znižal (za 3,7 %), obseg železniškega blagovnega prometa pa povečal (za 14,4 %). Delež cestnega prometa se je znižal na še vedno visokih 80 % (v povprečju EU v letu 2013 za okoli 5 o. t. manj). Ocenjujemo, da je letni obseg cestnega blagovnega prometa ostal pod visoko ravnijo iz obodbja pred krizo, obseg prevozov po železnici, ki je sicer razmeroma nizek, pa je bil precej višji. Takšno prestrukturiranje prevozov v prid železnici jez vidika trajnostnega razvoja ugodneje, izzivi za nadaljevanje trenda v tej smeri pa še ostajajo.
Obseg blagovnega prometa na prebivalca je v Sloveniji med najvišjimi v EU, predvsem zaradi tranzitne lege Slovenije in velike gostote prometne infrastrukture. Domači avtoprevozniki so zlasti v obdobju 2003–2008 močno povečali obseg prevozov in so v letu 2013 prevozili več kot dva krat toliko tonskih kilometrov na prebivalca kot povprečni prevozniki v EU. Povečevanje povezujemo s položajem Slovenije na križišču V. in X. evropskega transportnega koridorja, kjer je promet okrepila tudi širitev EU, ter z močno razvito avtocestno infrastrukturo (po obsegu na prebivalca največjo med državami EU). Relativno visok je v Sloveniji tudi obseg železniškega blagovnega prometa na prebivalca, kjer je poleg železniškega omrežja pomembna predvsem povezanost s koprskim pristaniščem, saj se okoli 60 % tam pretovorjenega blaga prepelje po železnici.
Slovenski prevozniki vse večji delež prevozov opravijo v drugih državah, hkrati pa po slovenskih cestah narašča delež prevozov tujih prevoznikov. To lahko sklepamo na podlagi primerjave obsega opravljenih voznih kilometrov domačih prevoznikov s prepeljanimi voznimi kilometri vseh tovornjakov po slovenskih cestah. Omenjeni trend se je nadaljeval tudi po letu 2008. V obdobju 2008–2013 se je obseg skupnih voženj slovenskih prevoznikov zmanjšal za skoraj 9 % in prav toliko se je zmanjšal tudi obseg voženj vseh tovornjakov po ozemlju Slovenije. Pri tem so slovenski prevozniki obseg voženj (izključno) po tujini povečali za 22 %, obseg voženj v notranjem prometu in pri prevozih, ki so vsaj deloma vezani na ozemlje Slovenije (ko je blago naloženo ali razloženo v Sloveniji), pa zmanjšali za 19 %. Hkrati se je povečal prevoz prevoznikov iz drugih držav, kar potrjujejo podatki o prehodih cestninskih postaj avtocest. Po njih se je delež tujih tovornih vozil na naših avtocestah v obdobju 2008–2012 povečal za 15 o. t., na 68 %.
4.6 Okoljski davki
Prihodki od okoljskih davkov so se v letu 2013 drugo leto zapored zvišali in bili v deležu v BDP za več kot tretjino višji kot v letu 2000. Prihodki iz tega naslova so bili v letu 2013 za 4 % višji kot v letu prej in za četrtino višji kot v letu 2008. Njihov delež v BDP je bil za več kot tretjino višji kot v letu 2000, kar je povezano predvsem z višjimi prihodki od davkov na energijo. Drugače kot v predhodnih letih je bilo povečanje v letu 2013 posledica višjih prihodkov od davkov na transport (za 13,8 %) in davkov na onesnaževanje in rabo naravnih virov (za 45,2 %). Prihodki od davkov na energijo, ki v strukturi okoljskih davkov prevladujejo, so se znižali za 1,6 %. To je posledica padca prihodkov od trošarin na energente, ki je ob povišanju trošarinskih dajatev sledil padcu količin goriv, sproščenih v promet. Negativni vpliv tega padca so ublažili prihodki od prodaje ostanka emisijskih kuponov, ki je bila omogočena s tem letom.
Delež okoljskih davkov v BDP je v Sloveniji višji kot v povprečju EU, kar je povezano z visoko porabo energije. Razkorak v deležu okoljskih davkov v BDP med Slovenijo (3,9 %) in povprečjem EU (2,4 %) se je v obdobju zadnjih nekaj let povečeval. Izhaja predvsem iz visokih prihodkov od davkov na energijo v Sloveniji, povezanih z obširno uporabo energentov v cestnem prometu zaradi velikega obsega tranzitnega prometa, razpršene poseljenosti prebivalstva in slabo razvite železniške infrastrukture. Implicitna davčna stopnja na energijjo − ki meri delež okoljskih davkov na enoto rabe energije in tako izloči obseg uporabe energentov kot dejavnik davčne obremenitve − za leto 2012 kaže, da je bila davčna obremenjenost energentov v Sloveniji (172,2 EUR/tono) primerljiva s tehtanim povprečjem EU (172,8 EUR/tono).
Večji del bremena okoljskih davkov nosijo gospodinjstva; nanje namreč odpade večji del davkov na energijo in na transport. Podobno kot v preteklih letih je na gospodinjstva leta 2012 po podatkih SURS odpadlo okoli 70 % bremena vseh okoljskih davkov, kar je povezano tudi z metodološko poenostavitvijo, po kateri se gospodinjstvom pripiše večji del porabe pogonskih goriv in s tem davkov na energijo. Med okoljskimi davki, ki bremenijo gospodarstvo, so najpomembnejši davki na energijo, ki jih v največji meri plačujejo predelovalne dejavnosti. Sledijo davki na transport in davki na onesnaževanje, ki znotraj gospodarstva v največji meri bremenijo dejavnost trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil. Večjih del davkov na rabo naravnih virov pa nosijo podjetja v dejavnosti oskrbe z elektično energijo, plinom in paro.
4.7 Intenzivnost kmetovanja
Poraba mineralnih gnojil, ki se dolgoročno zmanjšuje, se je v letu 2013 nekoliko povečala. Kmetijski pridelovalci so za gnojenje kmetijskih površin porabili okoli 130 tisoč ton mineralnih gnojil, kar je za 1,5 % več kot v letu 2012. Poraba glavnih rastlinskih makrohranil (dušika, fosforja in kalija, to je gnojil NPK), ki so sestavljala okoli tretjino teh gnojil, se je povečala še nekoliko bolj, na enoto kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) za okoli 2,5 %. V daljšem časovnem obdobju pa se skupna poraba, kot tudi poraba na enoto KZU, razmeroma hitro zmanjšuje. Slednja je bila v letu 2013 za več kot desetino manjša kot v povprečju zadnjih desetih let.
Poraba pesticidov, ki se dolgoročno zmanjšuje še hitreje, se je zmanjšala tudi v letu 2013. V tem letu je bilo prodanih okoli 918 ton aktivnih snovi pesticidov, ki pa niso bili v celoti porabljeni le v kmetijstvu. To je pomenilo za okoli desetino manjšo prodajo kot v letu prej. Večina prodanih pesticidov je bila fungicidov, namenjenih varstvu rastlin pred boleznimi, in nato herbicidov, namenjenih zatiranju plevelov. Dolgoročno se je količina prodanih pesticidov razmeroma hitro zmanjševala in je bila v letu 2013 za četrtino manjša kot v povprečju zadnjih desetih let.
Učinkovitost kmetijstva, merjena s povprečnimi pridelki najpomembnejših poljščin, obtežbo površin z živalmi in s povprečno mlečnostjo, se je po večini kazalnikov poslabšala. Povprečni hektarski pridelek poljščin se je pod vplivom slabih vremenskih razmer znižal, pri pšenici za petino in pri koruzi za okoli četrtino. Pri obeh kulturah je bil nižji tudi v primerjavi z zadnjim desetletnim povprečjem, kar kaže na slabšo izkoriščenost naravnega resursa. Nasprotno je obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s popisanim številom živine na enoto površine, razmeroma visoka, a se je v letu 2013 nekoliko znižala. Znižala se je tudi intenzivnost v pridelavi mleka, za okoli 6 %, ker pa je ta razmeroma nizka, to z vidika obremenjevanja okolja na enoto proizvoda ni ugodno.
Ob rahlem zmanjšanju integriranega se je ponovno precej povečalo ekološko kmetovanje. Skupna površina zemljišč, ki so bila vključena v kontrolo sonaravne (integrirane in ekološke) pridelave, se je v letu 2013 povečala za okoli 3 %. Pri tem so se integrirano obdelane površine ponovno nekoliko zmanjšale, površine z ekološko obdelavo, ki je eden od najučinkovitejših načinov trajnostne rabe virov, pa povečale za desetino. Med njimi močno prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni živinoreji, rast pa se povečuje predvsem pri ostalih vrstah zemljišč, kjer je pridelava spodbujena z visokim povpraševanjem. Skupna rastlinska ekološka pridelava se je v letu 2013 povečala za 15 %, hkrati pa sta se povečali tudi ekološka reja živali in vodnih organizmov.
4.8 Intenzivnost poseka lesa
Posek lesa, ki dolgoročno narašča, je v letu 2013 ostal skoraj nespremenjen in glede na možnosti razmeroma nizek, skoraj enaka je ostala tudi intenzivnost poseka. Posekanega je bilo nekaj nad 3,9 mio. m3 lesa, kar je drugo leto zapored približno enako kot v letu prej, a za okoli polovico več kot v letu 2000. Ker se je po gozdnogospodarskih načrtih določen možni posek v tem obdobju prav tako povečeval, pa se zaostanek dejansko opravljenega poseka za možnim ni zmanjševal. V letu 2013 je bilo uresničenega 65 % možnega poseka (v letu prej 68 %). Večina poseka je negovalne in sanitarne narave, razmeroma nizki pa so poseki zaradi krčitve gozda, njegove obnove ali vzpostavitve infrastrukture. Ob za okoli 1 % večjem letnem prirastku lesa je tudi intenzivnost njegovega poseka, ki se je pred tem izboljševala, ostala približno enaka, okoli 46- odstotna. To je precej pod predvideno v Akcijskem načrtu za povečevanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige do leta 2020, po katerem bi se lahko povečala na 75 %. Ob ohranitvi stabilnosti gozdov in njihovih habitatov bi bilo letno možno posekati 6,5 mio. m3 lesa[3]. V začetku leta 2014 je bilo v žledolomu prizadetih okoli 40 % skupnih površin gozdov, kar se bo v tem in nekaj naslednjih letih odrazilo v gospodarskih in okoljskih kazalnikih gozdarstva.
Kljub nespremenjenemu poseku se je proizvodnja gozdnih sortimentov povečala, a zaradi večjega izvoza se neizkoriščeni potencial v gozdno-lesni verigi ni zmanjšal. Pridobljenega je bilo okoli 3,5 mio. m3 okroglega lesa, kar je za okoli 5 % več kot v letu prej. Pri tem se je povečala proizvodnja industrijskega lesa, ki je les višje kakovosti, še bolj pa količina lesa za kurjavo. Pridobljeni les je bil v večji meri kot v letih prej usmerjen v izvoz, ki je predstavljal že okoli 44 % proizvodnje (v letu prej 4 o. t. manj). Neto izvoz lesa, ki se je zelo hitro povečeval že od leta 2006, se je v letu 2013 povečal za 13 %. Poleg tega se je v tem času precej poslabšala njegova struktura. Delež lesa za kurjavo se je s tretjine znižal na desetino, delež hlodov za žago in furnir, ki je les najvišje kakovosti in primeren za doseganje najvišje dodane vrednosti, pa se je z manj kot polovice povečal na več kot dve tretjini skupnega neto izvoza. Medtem ko je delež tega lesa v izvozu znašal kar 46 %, je v uvozu znašal le 9 %. Hkrati je več kot štiri desetine uvoza predstavljal les najslabše kakovosti, namenjen kurjavi. Z vidika možnosti doseganja višje dodane vrednosti v naslednjih členih verige so takšna gibanja izjemno neugodna.
4.9 Regionalne razlike v BDP na prebivalca
Gospodarska aktivnost, merjena z realno stopnjo rasti BDP, je bila v letu 2013 v večini regij še vedno negativna. Najnižjo gospodarsko aktivnost je imela ponovno zasavska regija, ki je med vsemi regijami izkazovala tudi najnižji BDP na prebivalca. Ta je bil za več kot tretjino nižji od slovenskega povprečja. To regijo je že tretje leto zapored prehitela pomurska, v preteklosti po tem kazalniku tradicionalno najslabša, ki pa je imela v letu 2013 pozitivno gospodarsko rast. V vseh ostalih regijah se je aktivnost ponovno znižala, a z izjemo koroške manj kot v letu prej.
Napredek v BDP na prebivalca, ki so ga regije do leta 2008 dosegale v približevanju evropskemu povprečju, se je v letih krize izničil. V letu 2013 sta obe kohezijski regiji svoj zaostanek do povprečja EU–28 ohranili, in sicer zahodna Slovenija na ravni 97 %, vzhodna pa na 68 % (v letu 2008 v tej primerjavi na 107 % in 73 %). Po letu 2008 so razkorak do evropskega povprečja povečevale vse regije, bolj pospešeno regije zahodne Slovenije, še posebej obalno-kraška. Ta ga je v letu 2013 glede na leto 2008 povečala za 18 indeksnih točk in se s tem vrnila na primerljivo raven iz leta 1995. Opazovana gibanja v regijah pa so se v letu 2013 nekoliko umirila, saj se je zaostanek povečal le še v nekaterih regijah. Edina regija, ki je še vedno presegala povprečje EU-28, je bila osrednjeslovenska, a se je tudi njena prednost glede na leto 2008, ko je povprečje EU–28 presegala za 28 %, zmanjšala kar za 12 indeksnih točk.
V obdobju krize se je nadaljevalo zmanjševanje medregionalnih razlik. Relativna razpršenost BDP na prebivalca, se je po naših izračunih od leta 2009 zmanjševala, vendar ne zaradi enakomernejšega razvoja v vseh regijah, ampak ker je gospodarska aktivnost najbolj padla v regijah, ki ustvarijo največji delež slovenskega BDP in kjer je tudi BDP na prebivalca najvišji. Relativna razpršenost je v Sloveniji med najnižjimi v državah članicah EU. Tudi razmerje med regijama s skrajnima vrednostima BDP na prebivalca je relativno nizko v primerjavi z državami EU, kjer je ta razlika tudi do 10-kratna (npr. Združeno kraljestvo). V letu 2013 se je povečalo z 1:2,2 na 1:2,3, v prejšnjih letih pa se večinoma ni spreminjalo. Ob upoštevanju različne vrednosti kupne moči v regijah je dejansko razmerje še nižje.
4.10 Regionalne razlike v stopnji registrirane brezposelnosti
V letu 2014 se je naraščanje stopnje registrirane brezposelnosti v regijah nekoliko umirilo ali celo ustavilo. V večini regij se je ta zmanjšala, najbolj v koroški (za 0,9 o.t.), največji porast pa je bil v zasavski regiji (za 1,1 o.t.). V njej se je stopnja najbolj povečala tudi glede na leto 2008 (za 9,5 o.t.), saj je tam gospodarska aktivnost že od začetka krize močno padala in je med najnižjimi. Brezposelnost se je v tem obdobju najmanj povečala v gorenjski regiji (za 5,2 o.t.). Vse regije z nadpovprečno stopnjo registrirane brezposelnosti so v kohezijski regiji vzhodna Slovenija, z izjemo notranjsko-kraške, a je tudi v njej po letu 2008 precej porasla. Že vrsto let ima najvišjo stopnjo brezposelnosti pomurska regija, najnižjo pa, zadnja štiri leta, gorenjska regija.
Razlike med regijami v stopnji registrirane brezposelnosti so se v letu 2014 nadalje znižale, ker je hitreje naraščala brezposelnost v regijah s podpovprečno stopnjo. Mera absolutne razpršenosti, s katero merimo regionalne razlike v stopnji brezposlenosti, je v letu 2014 znašala 1,7 (za 0,1 manj kot prejšnje leto). Regionalne razlike so se od leta 2008 postopoma zniževale (izjemi sta le leti 2009 in 2010), kar je bila predvsem posledica hitrejšega naraščanja stopnje registrirane brezposelnosti v regijah zahodne Slovenije s podpovprečno stopnjo. Zniževalo se je tudi razmerje med regijama s skrajnima vrednostima. Pomurska regija je imela v letu 20141,9–krat višjo stopnjo registrirane brezposelnosti kot gorenjska (v letu prej 1,8 krat višjo, v letu 2008 2,9 krat višjo). Tudi razlike med regijami v ostalih stopnjah registrirane brezposelnosti (stopnja brezposelnosti žensk, mladih, dolgotrajne brezposelnosti) niso velike.
V vseh regijah nosijo največje breme brezposelnosti mladi. V letu 2014 se je glede na leto 2013 v vseh regijah povečal delež mladih do 29 leta starosti in brezposelnih z najmanj višjo izobrazbo. Ti so pogosto tudi mladi in istočasno iskalci prve zaposlitve. Največ brezposelnih do 29 leta starosti sta imeli zasavska (30 %) in koroška regija (29,3 %). V osrednjeslovenski regiji je bilo največ, skoraj petina, brezposelnih s terciarno izobrazbo, največji porast mladih brezposelnih, tako v številu kot deležu, pa je zabeležila spodnjeposavska regija.
