Poročilo o produktivnosti 2023


Poročilo o produktivnosti 2023

Poročilo o produktivnosti 2023: S strateško določitvijo prioritet med vodilne: hitreje in odločneje v smeri pametnega in zelenega prehoda

Na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj smo v vlogi nacionalnega odbora za produktivnost pripravili peto Poročilo o produktivnosti.

Ugotavljamo, da so na makro ravni premiki pri produktivnosti skromni, saj se je v letu 2022 zaostanek za povprečjem EU celo povečal. A hkrati Slovenija ne samo ohranja svojo konkurenčno prednost na področjih, kjer je tradicionalno močna, na primer pri robotizaciji, ampak je v zadnjih dveh letih začela napredovati tudi pri nekaterih drugih dejavnikih, kjer do sedaj ni bila v ospredju, na primer pri trženju.

Ključni izziv torej ni v smeri sprememb, saj Slovenija še naprej ohranja dobro izhodišče za pospešeni razvoj, ampak v hitrosti in odločnosti pri njihovem uvajanju. Tu se namreč kažejo še precejšnji neizkoriščeni potenciali, sploh v primerjavi z vodilnimi inovatorkami. Slovenija bo zato, še posebej ob upoštevanju demografskih gibanj in pomanjkanja delovne sile kot nove stalnice, svoje potenciale lahko izkoristila le, če bo zmogla strateški premik in prednostno izvedla ukrepe za pospešitev prehoda v pametno in zeleno gospodarstvo. Torej ukrepe, ki imajo predvsem dolgoročne učinke. Med njimi imajo pomembno vlogo politike in ukrepi za zagotavljanje zadostnega obsega delovne sile ter ustreznih znanj in spretnosti zaposlenih, kar je tudi fokusna tema tokratnega poročila.

Slika za naslovnicami in besedilom: S strateško določitvijo prioritet med vodilne: hitreje in odločneje v smeri pametnega ter zelenega prehoda


Ključna sporočila
 

Dolgoletni razvojni zaostanek Slovenije za povprečjem EU se v letu 2022 ni zmanjšal. Rast BDP temelji predvsem na povečani količini dela, rast realne produktivnosti pa ostaja skromna. V povprečju zadnjega petletnega obdobja je znašala en odstotek, kar je bistveno manj kot pred letom 2009, ko je z okoli 3-odstotno rastjo produktivnosti Slovenija relativno hitreje izboljševala pogoje za dvig materialne blaginje in tudi zmanjševala zaostanek za razvitejšimi državami EU. Tako je kupni moči prilagojena raven produktivnosti na zaposlenega leta 2008 dosegla 84 % povprečja EU, leta 2022 pa le 82 %.

Kljub skromnim premikom produktivnosti na makro ravni Slovenija na številnih področjih še naprej ohranja dobro izhodišče za pospešeni razvoj:

1)    Podjetniški sektor še naprej izkazuje ugodno finančno stanje. Finančno stanje se je v nekaterih delih gospodarstva v obdobju 2020–2022 sicer poslabšalo, a v podjetniškem sektorju kot celoti je še naprej ugodno. Slovenija naj bi tudi po indeksu gospodarske odpornosti dosegala razmeroma visoko deveto mesto v EU, kar izhaja iz njene visoke stopnje družbene kohezije, ekonomske neodvisnosti, pa tudi finančne odpornosti. 

2)    Gospodarstvo se uspešno vključuje v globalne verige vrednosti, tudi z nadgrajevanjem svoje funkcionalne in tehnološke specializacije. Slovenija se v proizvodni verigi umešča vse višje, hkrati pa proizvodno funkcijo uspešneje od drugih konkurenčnih držav nadgrajuje tudi z ostalimi funkcijami, med katerimi so še posebej pomembne raziskave in razvoj. Pri tem je pozitivno, da pri razvoju novih produktov uporablja znanje z vse več področij, kar se odraža v rastoči ekonomski kompleksnosti, kjer je v zadnjih dveh desetletjih napredovala na 5. mesto (z 12.), na enako mesto pa se v EU uvršča tudi po deležu izvoza srednje in visokotehnološko intenzivnih proizvodov.

3)    Izboljšuje se izobrazbenega struktura zaposlenih, prav tako pa se krepi delež gospodarstva, ki temelji na znanju. Med delovno aktivnim prebivalstvom se je v obdobju 2010–2020 bistveno povečal delež terciarno izobraženih (še posebej strokovnjakov), ki znatno presega povprečje EU (in še bolj povprečje V4) in ne zaostaja več veliko za vodilnimi inovatorkami, kar se odraža tudi v osmem najvišjem deležu zaposlenih v dejavnostih, temelječih na znanju.

4)    Določene pozitivne premike je bilo zaznati tudi pri pospešitvi inovacijske in tudi investicijske aktivnosti, pri obeh Slovenija v zadnjih letih napreduje hitreje od povprečja EU. Delež inovacijsko aktivnih podjetij je tako v obdobju 2018–2020 prvič v zadnjem desetletju s 55 % presegel povprečje EU, investicije pa so se zaenkrat pospešile predvsem pri vlaganjih v stroje in opremo. Pozitivne trende je hkrati zaznati tudi na nekaterih drugih področjih, npr. pri vlaganjih v trženje, močno pa naj bi se pospešila tudi okoljska vlaganja podjetij. 

5)    Prebivalci Slovenije imajo pozitiven odnos do podjetništva in digitalne preobrazbe.
Sloveniji sicer še ni uspelo povečati naklonjenosti novim idejam, spremembam in sprejemanju tveganj, kar je za pametni in zeleni prehod pomembno, se je pa zato odnos do podjetništva izrazito izboljšal, pozitivno je tudi vrednotenje vpliva digitalne preobrazbe na gospodarstvo in družbo.

Ključni problem tako ni smer, pač pa hitrost in intenzivnost pametne in zelene preobrazbe, še posebej glede na vodilne inovatorke. Napredek Slovenije v inovacijski uspešnosti (glede na evropski inovacijski indeks) je kljub izboljševanju prepočasen, saj bi za dosego vodilnih inovatork potrebovala več kot 30 let. Podobno velja za emisijsko in energetsko produktivnost, pa tudi za rabo predelane snovi v skupni rabi virov, t. i. krožno rabo virov, kjer je poleg prepočasnega napredka še naprej opaziti preveč defenziven odnos podjetij, ki se na izzive trajnostne preobrazbe bolj odzivajo, manj pa v tem vidijo priložnosti.

Za uspešen pametni in zeleni prehod je ključna ustrezno usposobljena in izobražena delovna sila ... V Sloveniji podobno kot v drugih razvitih državah primanjkuje ustrezne delovne sile, razlogi za to pa so ciklični in strukturni. Med strukturnimi so najpomembnejši demografske spremembe ter prepočasno vsebinsko in organizacijsko prilagajanje izobraževanj in usposabljanj spremembam v povpraševanju po delovni sili oz. znanjih in spretnostih. Že danes primanjkuje kadrov za zeleno in pametno preobrazbo ter kadrov v izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu, kjer se bodo potrebe v prihodnje še povečevale. Tehnološki razvoj, ki prinaša vse hitrejše spremembe v gospodarstvu in družbi, spreminja tudi naravo in organizacijo dela ter zahteva spremembo v razumevanju delovnega življenjskega cikla.

… nadgrajena s pospešeno preobrazbo podjetniškega sektorja, ki se zdaj še preveč zanaša na tradicionalne primerjalne prednosti. Slovenija mora preseči svojo predvsem proizvodno osredotočenost, kjer je sicer zelo konkurenčna, pri velikih podjetjih celo vodilna (npr. pri uporabi industrijskih robotov, interneta stvari ali integraciji notranjih procesov). Hkrati pa še ne izkorišča dovolj svojih potencialov pri krepitvi drugih funkcij z visoko dodano vrednostjo (raziskave in razvoj, prodaja, logistika, upravljanje), težave pa ima tudi pri prehodu od tradicionalno k podatkovno vodenim podjetjem ter pri povečanju osredotočenosti na ustvarjanje vrednosti za kupca. 

Pomen hitrosti in intenzivnosti pametne in zelene preobrazbe se bo v prihodnje zaradi zunanjih dejavnikov oz. megatrendov še povečal, pri tem pa izstopajo:

1)    Demografska gibanja: v zadnjem desetletju se je število prebivalcev v starosti 20–64 let zmanjšalo za 67 tisoč, torej v povprečju za 7 tisoč letno, projekcije, pri katerih se upošteva zmerni neto selitveni prirast, pa kažejo, da se bo njihovo število do leta 2030 zmanjšalo še za 43 tisoč, do leta 2050 pa za 119 tisoč glede na leto 2022. Demografska gibanja so eden glavnih razlogov za veliko pomanjkanje delovne sile, kar bo v prihodnje postalo še izrazitejše in bo torej postalo naša nova stalnica. Sposobnost zagotavljanja in strateškega upravljanja človeških virov bo tako v prihodnje še precej bolj kot doslej eden ključnih strukturnih dejavnikov konkurenčnosti Slovenije. 

2)    Digitalni prehod: Potencialna izpostavljenost Slovenije avtomatizaciji delovnih mest, tudi ob upoštevanju vpliva umetne inteligence, se je tako kot v drugih državah še povečala, na 31 %, kar je šesta najvišja izpostavljenost med državami EU. Po drugi strani nove omogočitvene tehnologije, vključno z generativno umetno inteligenco, pomenijo priložnost, saj ne samo ocene glede prihodnosti, ampak tudi empirične študije preteklih gibanj vse bolj potrjujejo, da imajo pozitiven učinek na produktivnost, če se uvajajo: (i) celovito, z uporabo več komplementarnih tehnologij in ob podpori ustreznega usposabljanja, ter (ii) pospešeno, saj so ocenjene koristi večje v bolj ambicioznih in razvitih državah. 

3)    Zeleni prehod: Posledice podnebnih sprememb, kot so poplave, suše ali požari, postajajo vse očitnejše, pogostejše in tudi intenzivnejše, kar ima poleg katastrofalnega vpliva na življenje in blaginjo ljudi tudi neposreden vpliv na poslovanje številnih gospodarskih dejavnosti. Zeleni prehod bo zato treba v naslednjih letih pospešiti, pri tem pa se bo spremenila med- in znotrajsektorska struktura gospodarstva: z umikanjem rjavih tehnologij in dejavnosti, prehodom v nizkoogljično krožno gospodarstvo ter krepitvijo dejavnosti, ki pozitivno vplivajo na izboljšanje okolja. Zadnje tako postaja priložnost za inovacije, razvoj in posledično vir novih konkurenčnih prednosti, kar bo uspelo predvsem tistim, ki so pri zeleni preobrazbi bolj ambiciozni.

 

Priporočila razvojni politiki
 

A.    Predvidljivo, učinkovito in odzivno poslovno okolje:

1.    Pogoj za visoko produktivnost poslovnega sektorja je izboljšanje učinkovitosti javnega sektorja, in sicer predvsem v smislu:
a.    izboljšanja kakovosti javnih storitev (zdravstvo, šolstvo, odpornost in odzivanje na izredne dogodke itd.);
b.    omogočanja predvidljivega, a hkrati agilnega in odzivnega poslovanja z javnim sektorjem, tako v smislu debirokratizacije, fleksibilizacije in digitalizacije kot v smislu usklajenega in dopolnjujočega se vodenja razvojnih politik.

2.    Vzpostavitev ugodnejšega okolja za visoko produktivne aktivnosti in zaposlene, še posebej s:
a.    pospešitvijo prehajanja ekonomske aktivnosti in zaposlenih od manj k bolj produktivnim podjetjem;
b.    davčnim prestrukturiranjem v smeri znižanja obdavčitve dela na eni strani ter povečanje prihodkov iz drugih virov in prestrukturiranje izdatkov na drugi;
c.    osredotočenjem ukrepov ekonomske politike v podporo zdravim jedrom gospodarstva, med njimi še posebej na razvojno naravnane nišne dele gospodarstva, ki imajo velik potencial za rast.
 

B.    Strateški pristop k razvoju človeških virov:

1.    Ukrepi za zagotavljanje zadostnega obsega delovne sile, med katerimi so prednostni:
a.    vzpostavljanje pogojev za daljšo delovno aktivnost, ki zajema pogoje za zgodnejši vstop mladih na trg dela in za daljše ostajanje starejših v delovni aktivnosti. Pri tem je poleg pokojninske reforme pomembno tako prilagajanje delovnih mest starejši delovni sili kot tudi spodbujanje novih pristopov k upravljanju človeških virov v podjetjih;
b.    aktivna migracijska politika, ki bo privabljala delovno silo, še posebej izobraženo, iz tujine ter spodbujala vračanje slovenskih strokovnjakov, torej z vzpostavitvijo sistema krožnih migracij;
c.    ustrezna politika za vključevanje priseljenih delavcev in njihovih družin v družbo z vzpostavljanjem pogojev za sodelovanje domačih in tujih državljanov;

2.    Za zagotavljanje ustreznih znanj in spretnosti je bistvena nadaljnja krepitev izobraževanj in usposabljanj vseh zaposlenih ter razvijanje kulture vseživljenjskega učenja, kjer so med prednostnimi ukrepi:
a.    povečanje vlaganj podjetij in države v izobraževanje in usposabljanje vseh zaposlenih, vključno z izboljšanjem pogojev dela, še posebej za vrhunsko izobražene (npr. raziskovalci);
b.    razvoj človeških virov v podjetjih s krepitvijo kulture, ki temelji na pozitivnem odnosu do učenja, obravnavanjem primanjkljajev spretnosti in kompetenc zaposlenih ter ustreznim načrtovanjem njihovega izobraževanja in usposabljanja;
c.    vzpostavitev fleksibilnega sistema izobraževanj in (pre)usposabljanj odraslih, ki se hitro odziva na potrebe gospodarstva;
d.    povečanje dostopnosti usposabljanj za zeleni in digitalni prehod tudi za brezposelne in neaktivne, za kar sta potrebna oblikovanje in krepitev programov aktivne politike zaposlovanja. 

3.    Povečanje odzivnosti sistema izobraževanja in usposabljanja na spreminjajoče srednjeročne potrebe gospodarstva, povezane z zeleno in digitalno preobrazbo, demografskimi spremembami in drugimi razvojnimi trendi. Oblikovanje celovitega sistema poznavanja in napovedovanja potreb po kadrih in spretnostih ostaja izziv. Strateški pristop k načrtovanju razvoja človeških virov bo moral v prihodnje vključevati tudi hitro spreminjajoče se potrebe po znanjih in veščinah, pri čemer bo potrebna še večja vključenost socialnih partnerjev ter tudi podjetij in drugih institucij.
 

C.    Ukrepi za pospešitev prehoda v pametno in zeleno gospodarstvo

1.    Izboljšanje okvirnih pogojev:
a.    kakovost znanstvenoraziskovalnega, inovacijskega in podjetniškega ekosistema, vključno za spodbujanje zagonskih podjetij, je treba s povprečne dvigniti na raven vodilnih inovatork;
b.    dodatno je treba izboljšati infrastrukturne pogoje, še posebej za digitalno povezljivost, to je odpraviti sive lise na eni strani ter izboljšati dostop in povečati uporabo fiksnih in mobilnih omrežij visokih zmogljivosti na drugi strani.

2.    Nadaljnja pospešitev investicij: Še posebej pomembno je zmanjšanje zaostanka za vodilnimi inovatorkami pri vlaganjih v raziskave in razvoj, in sicer še posebej (i) v dolini smrti, (ii) podjetniškega sektorja, kjer mora aktivno vlogo imeti tudi država, in (iii) v povezavi s tehnologijami, ki so opredeljene kot prednostne in so tudi povezane z okoljem, dodatno pozornost pa je treba nameniti tudi vlaganjem v programsko opremo in podatke ter druge mehke oblike kapitala (npr. dizajn ali organizacijski kapital).

3.    Spodbujanje poslovne preobrazbe 
To je po eni strani smiselno spodbuditi skozi širitev procesov preobrazbe, in sicer, poleg omogočanja učinkovitejšega delovanja trgov , še posebej: 
a.    pri srednjih in majhnih podjetjih, ki tako z vidika inovacijske aktivnosti kot digitalne intenzivnosti močno zaostajajo za enakimi podjetji v vodilnih inovatorkah, kar pa za velika podjetja ne velja;
b.    z nadaljnjim spodbujanjem sodelovanja in poslovnega povezovanja, ki prispeva k boljšemu izkoriščanju dopolnjevanja med (ii) velikimi in ostalimi, tudi zagonskimi podjetji, (ii) med različnimi podjetniškimi funkcijami (npr. med proizvodno in ostalimi funkcijami, posledično pa tudi med zaposlenimi z visoko in srednjo ravnijo izobrazbe, (iii) dopolnjevanjem med proizvodnimi in storitvenimi podjetji ter (iv) dopolnjevanjem med podjetji na eni strani ter institucijami znanja in državo na drugi strani.

Po drugi strani je treba procese pametne in zelene preobrazbe v vseh delih gospodarstva poglobiti s: 
a.    še intenzivnejšo avtomatizacijo;
b.    nadaljnjo krepitvijo funkcij z visoko dodano vrednostjo (raziskave in razvoj, prodaja, vodenje); 
c.    večjim poudarkom na prebojnih, tudi zelenih inovacijah in še močnejši diferenciaciji produktov, kar ustvarja vrednost za kupca, ter
d.    nadgradnjo načinov poslovanja, in sicer v smislu (i) uvajanja podatkovnega vodenja podjetij, (ii) inoviranja trajnostnih poslovnih modelov, (iii) organizacijske nadgradnje na podlagi fleksibilnejših oblik dela in vodenja ter (iv) pospešenega uvajanja odprte, inovacijam prijazne kulture podjetij. 

_____

Poročilo o produktivnosti 2023 (pdf)

Predstavitev Poročila o produktivnosti 2023 (pdf)
dr. Peter Wostner, UMAR

Posnetek predstavitve  ↗