Poročilo o razvoju


Poročilo o razvoju

Poročilo o razvoju 2018

Slovenija se je v preteklih letih vrnila na pot razvojnega dohitevanja, ki je potekalo v smeri vključujoče družbe, narejeni so bili tudi premiki glede zmanjšanja obremenjevanja okolja. Na nekaterih področjih pa so gibanja precej odstopala od načel vzdržnega razvoja. Poročilo prinaša pregled izhodiščnega stanja na področju strateških usmeritev Strategije razvoja Slovenje 2030, poseben poudarek pa na uradu namenjamo priporočilom razvojnih politik. Te morajo biti po našem mnenju usmerjene v pospešitev rasti produktivnosti, prilagoditev demografskim spremembam in dvigu učinkovitosti delovanja države, pri čemer je nujno ohranjati prizadevanja za zmanjšanje obremenjevanja okolja.

Priporočila razvojnih politik:

-    pospešitev rasti produktivnosti za gospodarski napredek in dvig življenjskega standarda prebivalstva;
-    prilagoditev demografskim spremembam za zagotovitev dostojnega življenja za vse in dolgoročno vzdržnost javnih financ;
-    prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo za zmanjšanje obremenjevanja okolja in povečanje konkurenčnosti gospodarstva;
-    dvig učinkovitosti delovanja države in njenih institucij za podporo in spodbujanje razvoja.

Pregled razvoja Slovenije po kazalnikih:

 

1. Bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči

Zaostanek Slovenije za povprečjem EU po gospodarski razvitosti se je v letu 2016 prvič po letu 2008 nekoliko zmanjšal. Leta 2008 je BDP na prebivalca v SKM v Sloveniji dosegel 90 % povprečja EU. Med gospodarsko krizo, zlasti leta 2009, pa je BDP v Sloveniji upadel znatno bolj kot v povprečju EU, zato se je zaostanek v gospodarski razvitosti do leta 2012 povečal na 18 o. t. Šele v letu 2016 je Slovenija s 24.100 SKM svoj položaj v primerjavi s povprečjem EU izboljšala za 1 o. t. Tudi podatki o gospodarski aktivnosti v letu 2017 kažejo, da se je dohitevanje razvitejših držav lani nadaljevalo, takšen trend pa lahko pričakujemo tudi v prihodnjih letih. Dekompozicija bruto domačega proizvoda na prebivalca na produktivnost in stopnjo zaposlenosti pokaže, da je na povečevanje zaostanka relativno bolj vplival padec zaposlenosti. Stopnje zaposlenosti, ki so bile ob začetku krize precej nad evropskim povprečjem, so se od leta 2012 tako ustalile malenkost nad povprečno v EU. Čeprav se je vrzel v produktivnosti v krizi poglobila relativno manj, pa je njena raven še znatno pod povprečjem EU in opozarja na področje, ki je ključno za razvojno dohitevanje.

Slovenija še vedno ostaja v skupini držav, ki so od začetka krize najbolj poslabšale relativni položaj gospodarske razvitosti v EU. Bolj kot Slovenija se je od povprečja EU od leta 2008 oddaljilo samo šest držav: Grčija (25 o. t.), Ciper (22 o. t.), Finska (12 o. t.), Nizozemska (11 o. t.) ter Španija in Italija (po 9 o. t). Zaostanek pa je zmanjšalo 14 članic, od tega deset novih, pri čemer sta Malta in Češka Slovenijo prehiteli. Razkorak v kazalniku BDP na prebivalca po kupni moči v državah EU med najmanj in najbolj razvito državo se je od leta 2000 do leta 2016 zmanjšal, in sicer z 1 : 8,7 (Romunija/Luksemburg) na 1 : 5,3 (Bolgarija/Luksemburg).

Bruto domači proizvod na prebivalca in njegovi komponenti
 

2. Dolg sektorja država

Dolg sektorja država glede na BDP se je v obdobju 2008–2015 močno povečal, po letu 2015 pa se znižuje. Zadolženost Slovenije, ki je bila do leta 2008 zelo nizka, se je v poslabšanih makroekonomskih okoliščinah močno povečala zaradi večletnega vztrajanja visokih javnofinančnih primanjkljajev in vplivov enkratnih izdatkov (pretežno dokapitalizacije bank in izplačila na podlagi sodnih odločb). Delež dolga glede na BDP se po letu 2015, ko je dosegel najvišjo raven (82,6 % BDP), znižuje pod vplivom izboljšanja primarnega salda (presežek), prav tako je pozitivni prispevek gospodarske rasti v zadnjih dveh letih presegel negativni učinek obresti k oblikovanju dolga, s čimer je bil odpravljen neugoden »učinek snežne kepe«. Dolg s 73,6 % BDP tako še vedno znatno presega mejo 60 % BDP iz Pakta za stabilnost in rast, vendar pa dinamika njegovega zniževanja v letih 2016 in 2017 ustreza pravilom Pakta, ki veljajo v prehodnem triletnem obdobju po izstopu iz postopka presežnega primanjkljaja. Slovenija je v zadnjih letih ugodne razmere na mednarodnih finančnih trgih izkoristila za predčasni odkup dolarskih obveznic, izdanih v letih 2012–2014, ko je imela omejen dostop do finančnih trgov, in tudi za predčasno financiranje obveznosti proračuna, s katerimi si je ustvarila nekaj likvidnostnih rezerv. Aktivno upravljanje dolga je vplivalo tako na znižanje obresti na obstoječi dolg, z njim pa se je doseglo tudi podaljšanje povprečne ročnosti dolga do dospetja. Implicitna obrestna mera dolga je v takšnih okoliščinah v zadnjih letih dosegla najnižje ravni (3,4 % v letu 2017). Izboljšanje fiskalnega položaja države je pomenilo tudi pomemben dejavnik za izboljšanje bonitetnih ocen Slovenije v zadnjih letih, ki pa ostajajo slabše kot pred krizo.

Konsolidirani dolg sektorja država glede na BDP v letu 2017 in sprememba deleža dolga v 2008–2017

3. Realna rast bruto domačega proizvoda

Bruto domači proizvod je po štirih letih rasti leta 2017 presegel predkrizni vrh, rast se je v zadnjih dveh letih še okrepila, k čemur sta prispevala tako zagon rasti izvoza kot tudi višja rast domače potrošnje. Po recesiji z dvojnim dnom se realni BDP v Sloveniji od leta 2014 povečuje, pri čemer rast postaja širše osnovana in se bliža stopnjam izpred vrha leta 2007. Glavni dejavnik rasti ostaja izvoz, katerega rast se v zadnjih letih še povečuje. To je posledica krepkejše rasti tujega povpraševanja in hkrati izboljšanja izvozne konkurenčnosti slovenskih podjetij, kar se kaže v rasti izvoznega tržnega deleža na svetovnem trgu. H gospodarski rasti vse več prispeva tudi domača potrošnja: (i) do leta 2016 predvsem potrošnja gospodinjstev, katere rast je bila obujena konec leta 2013 in jo še naprej spodbujajo ugodna gibanja na trgu dela in visoko zaupanje potrošnikov, (ii) od leta 2017 pa ponovno tudi investicije v osnovna sredstva, ki se po globokem upadu v začetnih kriznih letih (2009–2012) še vedno ohranjajo na precej nižji ravni kot v predkriznem obdobju. Začetek stanovitne krepitve zasebnih investicij v stroje in opremo sicer sega v leto 2014, povezujemo pa jo predvsem z visoko izkoriščenostjo proizvodnih zmogljivosti, dobrimi poslovnimi rezultati in nižjo zadolženostjo podjetij. Sredi leta 2016 so nato oživele še stanovanjske investicije, lani pa je bila obujena tudi rast investicij v inženirske objekte. Ob postopnem sproščanju varčevalnih ukrepov se je zadnje tri leta povečevala tudi državna potrošnja.

Po globljem padcu v času krize je gospodarska rast v Sloveniji lani (5,0 %) četrto leto zapored prehitevala rast v EU (2,4 %). To je predvsem posledica višje rasti slovenskega izvoza od izvoza celotne EU, kjer gospodarsko rast v zadnjih letih približno enakovredno poganjata rast izvoza in rast domače potrošnje. Slovenija je lani po gospodarski rasti prehitela tudi povprečje ostalih novih članic EU, ki v povprečju stabilno rastejo že vse od leta 2010 in za katerimi še vedno občutno zaostaja po kumulativni rasti od leta 2005.

Bruto domači proizvod v Sloveniji, EU in izbranih skupinah držav EU
 

4. Javnofinančno ravnotežje

Saldo sektorja država se je v zadnjih letih izrazito izboljšal. Zniževanje javnofinančnega primanjkljaja poteka vztrajno po letu 2013, ko je bil primanjkljaj tudi pod vplivom enkratnih dejavnikov najvišji, v 2017 pa je bil saldo izravnan. Na to je vplivalo izboljšanje makroekonomskih razmer po stabilizaciji bančnega sektorja in povrnitvi domačega in mednarodnega zaupanja, sprejetje ukrepov za povečanje prihodkov in zadrževanje izdatkov ter zmanjšani kapitalski transferji, povezani z delovanjem DUTB. Med ukrepi za povečanje prihodkov po letu 2013 je bila večina trajne narave, zajemala pa je dvige stopenj nekaterih obstoječih davkov oziroma vpeljavo novih, širitev osnov za vplačilo socialnih prispevkov, okrepljene pa so bile tudi aktivnosti za učinkovitejše pobiranje davčnih obveznosti (vpeljava davčnih blagajn). S temi ukrepi je bil delno nadomeščen tudi izpad prihodkov, do katerega je v času gospodarske krize in poslabšanega poslovanja podjetij prišlo pri davku od dohodka pravnih oseb, kjer se je od leta 2006 do leta 2016 znižala davčna stopnja, kar je pripomoglo k javnofinančni konsolidaciji in zniževanju strukturnega primanjkljaja. S temi spremembami je v obdobju krize prišlo tudi do prestrukturiranja davčnih obremenitev iz kapitala na potrošnjo, efektivna obdavčitev dela pa se ni bistveno spremenila. V zadnjih dveh letih so bile sprejete nekatere rešitve za prestrukturiranje javnih dajatev z namenom znižanja obremenitve dela in zvišanja obdavčitve kapitala. Na strani izdatkov je leta 2012 sprejet paket varčevalnih ukrepov v letih 2012–2014 vplival zlasti na znižanje sredstev za zaposlene ter socialnih transferjev in nadomestil, po letu 2014 pa se ti ukrepi postopoma sproščajo. Z občutnim znižanjem v celotnem obdobju 2008–2017 so k zadrževanju skupnih izdatkov pomembno prispevale investicije in subvencije, kar opozarja na veliko težo fleksibilnih izdatkov v procesu dosedanje konsolidacije. V ugodnih pogojih financiranja in z aktivnim upravljanjem dolga se po letu 2015 znižujejo tudi stroški obresti, vendar pa je njihov delež v strukturi izdatkov zaradi povečanega dolga še vedno visok (5,8 % celotnih izdatkov v letu 2017 glede na 2,5 % v letu 2008).

Saldo sektorja država, leto 2017

5. Tekoči račun plačilne bilance in neto finančna pozicija do tujine

Presežek na tekočem računu plačilne bilance je bil leta 2017 najvišji doslej in je znašal 2,8 mrd. EUR (6,4 % BDP). Tekoči račun, ki se je v prvih dveh letih gospodarske krize ohranjal blizu ravnovesja, od leta 2011 izkazuje presežek, ki se je v letih 2012–2017 skupaj povečal za 2,7 mrd. EUR. Presežek tekočih transakcij je posledica: (i) razdolževanja in neto varčevanja zasebnega sektorja ter (ii) izboljšanja konkurenčnega položaja slovenskih izvoznikov in še vedno nizke ravni investicij. Presežek tekočega računa kaže tudi nižji primanjkljaj tekočih transakcij državnega sektorja, kar je predvsem posledica pozitivnih sprememb fiskalne bilance oziroma zniževanja javnofinančnega primanjkljaja. Presežek agregatnega varčevanja nad investicijami se izraža tako v znižanju obveznosti kot tudi povečanju terjatev do tujine, zato se neto finančna pozicija Slovenije do tujine izboljšuje.
 
Neto finančna pozicija do tujine je po liberalizaciji kapitalskega in finančnega računa ter vstopu Slovenije v EU prešla iz presežka v primanjkljaj. V prvih letih krize (do leta 2012) se je kljub razdolževanju zasebnega sektorja močno poslabšala zaradi povečanega zadolževanja sektorja država. Od leta 2013 se postopoma izboljšuje predvsem zaradi nadaljnjega razdolževanja poslovnih bank, nižjih obveznosti države do tujih portfeljskih vlagateljev in večjih terjatev bančnega sektorja do tujine. Pri tem poslovne banke in BS povečujejo finančne investicije v vrednostne papirje tujih sektorjev, kar je posledica razmer na finančnih trgih, tj. nizkih oziroma negativnih obrestnih mer na denarnem trgu. Poleg tega BS kupuje tudi vrednostne papirje v okviru izvajanja programa APP. Obveznosti do tujine pa se v zadnjih letih povečujejo le v segmentu neposrednih naložb zaradi večjega obsega tujih neposrednih naložb v Slovenijo, ki vedno bolj presegajo vrednost slovenskih neposrednih naložb v tujino. Kljub povečanju te negativne pozicije pa je struktura celotne neto finančne pozicije do tujine s tem ugodnejša kot v preteklih letih. V letu 2017 je Slovenija izkazovala negativno neto finančno pozicijo v višini 31,3 % BDP, kar je znotraj indikativnega praga zunanjega neravnovesja (35 % BDP). Ta prag najbolj presegajo države, ki so imele največjo dolžniško krizo (Španija, Portugalska, Ciper, Grčija in Irska).

Razčlenitev sprememb stanja neto finančne pozicije, v mio. EUR

6. Razvitost finančnega sistema

Zaostanek v razvitosti finančnega sistema za povprečjem EU je visok, od začetka krize se je še poglobil, zlasti na področju trga kapitala in bančništva. Razmere v finančnem sistemu se postopoma izboljšujejo, predvsem dostopnost do virov financiranja, še naprej se izboljšuje kakovost bančne aktive (delež terjatev z zamudo nad 90 dni je bil konec leta 2017 3,7-odstoten; najvišji je bil leta 2012, 14,4 %). Vendar pa se razkorak do povprečja EU, merjen s kazalnikom bilančna vsota glede na BDP, povečuje. Po intenzivnem razdolževanju podjetij pri bankah je bil obseg kreditov podjetjem, kljub rasti leta 2017 (prvič po letu 2010), znatno nižji kot leta 2008, kar je vplivalo tudi na gibanje bilančne vsote bančnega sistema. Ta se je zmanjševala vse od leta 2010, le lani se je nekoliko povečala. Vendar pa to povečanje ni sledilo rasti BDP, zato se je vrednost kazalnika bilančne vsote glede na BDP tudi lani nadalje znižala in je bila za več kot četrtino (27,7 %) nižja kot konec leta 2008 (večje znižanje pa so beležile le še Irska, Avstrija, in Malta). Znižanje skupne bilančne vsote bank po letu 2010 je bilo na naložbeni strani predvsem posledica zmanjšanja obsega kreditov nebančnim sektorjem oziroma razdolževanja podjetij, med viri financiranja pa se je drastično (za skoraj 90 %, na 2,0 mrd. EUR) zmanjšalo financiranje pri tujih bankah in tudi pri ECB (to se je začelo zmanjševati po sanaciji bančnega sistema konec leta 2013), ki so ga depoziti nebančnih sektorjev le delno nadomestili. Njihova ročnostna struktura pa je precej neugodna, saj vloge čez noč sestavljajo skoraj dve tretjini vseh depozitov nebančnih sektorjev. Največji razkorak glede na povprečje EU je na trgu kapitala, ki tudi nikoli ni imel pomembne vloge pri financiranju slovenskega gospodarstva in se je po letu 2007 še močno skrčil. Tržna kapitalizacija delnic ostaja nizka tudi v ugodnih gospodarskih razmerah. Število delnic, ki kotirajo na Ljubljanski borzi, se še naprej zmanjšuje, novih izdaj delnic praktično ni, tudi promet z njimi se ohranja na izredno nizki ravni. Po obsegu tržne kapitalizacije sicer največji segment slovenskega trga kapitala sestavljajo obveznice (več kot 80 %), kjer s 97 % prevladujejo državne obveznice.

Najmanjši razkorak glede na povprečje EU je na področju zavarovalništva, kjer je tudi vrednost kazalnika razvitosti najmanj upadla glede na predkrizno obdobje. Precejšnje neskladje v primerjavi s povprečjem EU se ohranja zlasti na področju premij življenjskih zavarovanj, ki v Sloveniji z 1,4 % BDP dosega manj kot tretjino povprečja EU. Na nizko vrednost teh zavarovanj vpliva predvsem premajhen obseg varčevanja za starost, kar še dodatno zavira razvoj trga kapitala.

Bilančna vsota v primerjavi z BDP v državah članicah EU v letu 2016

7. Regionalne razlike v BDP na prebivalca

Najvišji BDP na prebivalca ima osrednjeslovenska regija, ki presega slovensko povprečje za več kot 40 %. K temu prispeva tudi to, da ima ta regija največ, tj. več kot tretjino, delovnih mest in posledično veliko delovnih migracij. Edina regija, ki še presega slovensko povprečje po BDP na prebivalca, je obalno-kraška. Najnižji BDP na prebivalca ima zasavska regija, ki dosega le malo več kot 50 % slovenskega povprečja. Od leta 2016 se BDP spet povečuje v vseh regijah. Sicer se že od leta 2014 hitreje povečuje predvsem v regijah zahodne Slovenije, kjer je bil tudi upad gospodarske aktivnosti v prvih letih krize relativno večji. Največjo rast je imela v letih 2015 in 2016 obalno-kraška regija, visoka je bila tudi v osrednjeslovenski in gorenjski regiji. Podpovprečne pa so bile v zadnjih letih ponovno rasti BDP v večini regij vzhodne Slovenije, ki so tudi med manj razvitimi.

Regionalne razlike, ki v mednarodni primerjavi v Sloveniji niso velike, so se v krizi še zmanjšale. Relativna razpršenost BDP na prebivalca, ki je eden od kazalnikov za merjenje regionalnih razlik, se je od leta 2010 do leta 2015 zmanjševala, v letu 2016 pa nekoliko povečala, a je bila nižja kot v predkriznem obdobju (21,7 % leta 2016 in 22,3 % leta 2008). To je predvsem posledica večjega upada gospodarske aktivnosti v večini relativno razvitejših regij med krizo. Čeprav po letu 2014 BDP v teh regijah spet raste hitreje, so za zdaj regionalne razlike še vedno manjše kot pred krizo. Tudi razmerje med regijama s skrajnima vrednostima BDP na prebivalca je v primerjavi z drugimi državami EU relativno nizko (2,6-kratno), vendar pa se postopoma povečuje.

Od leta 2014 se upočasnjuje tudi zaostajanje regij v BDP na prebivalca za povprečjem EU, ki se je v krizi sicer večinoma povečalo. Zahodna Slovenija je leta 2016 dosegla 97 % evropskega povprečja (leta 2008 109 %), vzhodna pa 67 % (leta 2008 74 %), kar jo uvršča med manj razvite regije EU. Med statističnimi regijami povprečje EU presega le osrednjeslovenska regija, vendar se je ta razlika močno zmanjšala (leta 2016 je bila za 15 o. t. manjša kot leta 2008, kar je največje poslabšanje med slovenskimi regijami). Poleg osrednjeslovenske sta razliko do povprečja EU glede na leto 2008 najbolj povečali obalno-kraška in zasavska regija (–11 o. t.), ki tudi sicer med slovenskimi regijami najbolj zaostaja za povprečjem EU.

8. Indeks razvojne ogroženosti

Sintezni indeks razvojne ogroženosti (IRO), izračunan na podlagi podatkov, razpoložljivih v letu 2017, je najvišji v pomurski regiji, najnižji pa v osrednjeslovenski. Pomurska regija (vrednost indeksa 163,8) ima najnižje vrednosti kar pri sedmih kazalnikih, na predzadnjem mestu pa je tudi po BDP na prebivalca. Osrednjeslovenska regija ima pri večini kazalnikov najvišje vrednosti (ali med najvišjimi), nižje, a še vedno nadpovprečne vrednosti ima le pri kazalniku deleža bruto investicij v osnovna sredstva v BDP in deležu površin varovanih območij. Povprečnemu indeksu se je najbolj približala goriška regija.

Glede na leto 2014 se je vrednost indeksa IRO najbolj zmanjšala v koroški, povečala pa v posavski regiji. V primerjavi z letom 2014, ko so bile vrednosti IRO izračunane za celotno programsko obdobje 2014–2020, se je vrednost indeksa najbolj zmanjšala v koroški regiji (za 8 indeksnih točk). Poleg koroške se je zmanjšala tudi v podravski, goriški in savinjski regiji, enaka pa je ostala v primorsko-notranjski regiji. V vseh preostalih regijah se je vrednost indeksa povečala, najbolj v posavski regiji (za 9 indeksnih točk). To je predvsem posledica nižjih vrednosti na področju investicij, razpoložljivega dohodka, brezposelnosti mladih in deleža varovanih območij. Še vedno pa je ta regija, tako kot v letu 2014, šesta po vrednosti IRO. Rang regij po IRO se tudi sicer med leti ne spreminja veliko.

Primerjava rangov regij po IRO in bruto domačem proizvodu na prebivalca kaže največje razlike pri gorenjski in obalno-kraški regiji. IRO je bil v regionalno politiko uveden, ker je BDP na prebivalca kot kazalnik razvoja preozek za spremljanje večdimenzionalnosti regionalnega razvoja. Kazalnika med seboj v absolutnem smislu sicer nista primerljiva, saj IRO vključuje kar 14 kazalnikov z različnih področij. Primerjava uvrstitev posameznih regij po obeh kazalnikih pa kaže največje razlike pri gorenjski in obalno-kraški regiji. Gorenjska regija je za osrednjeslovensko druga najmanj razvojno ogrožena regija, čeprav je po bruto domačem proizvodu na prebivalca šele na šestem mestu. Na to vpliva predvsem nizka stopnja brezposelnosti in visoka stopnja delovne aktivnosti, nadpovprečna produktivnost, visok razpoložljivi dohodek na prebivalca in relativno ugoden indeks staranja prebivalstva.

Indeks razvojne ogroženosti 2017 (na podlagi podatkov 2013–2016)

9. Produktivnost

Zaostanek Slovenije za povprečno produktivnostjo v EU ostaja višji kot pred začetkom krize. Cilj strategije razvoja Slovenije je doseči 95 % ravni produktivnosti povprečja EU do leta 2030 (leta 2016 81 %). V primerljivo dolgem obdobju (2000–2016) je Slovenija zaostanek v produktivnosti zmanjšala le za 4 o. t. V tem obdobju je bila dinamika dohitevanja sicer različna. Do začetka krize je produktivnost pri nas rasla hitreje, tako da smo leta 2008 dosegli najmanjši zaostanek za EU (84 % povprečja). Gospodarska kriza je izničila glavnino napredka kot posledica izrazitejših cikličnih in strukturnih dejavnikov upočasnitve rasti produktivnosti. V zadnjih letih Slovenija spet postopno dohiteva povprečno raven produktivnosti v EU, a ob izrazito počasnejši dinamiki v primerjavi s predkriznim obdobjem. Trendna rast produktivnosti je v letih 2016 in 2017 dosegla le dobro tretjino tiste v obdobju 2000–2007, kar je v pretežni meri posledica odsotnosti povečevanja kapitalske opremljenosti dela.

Gibanja produktivnosti so neugodna predvsem v nemenjalnem sektorju. Na gibanja menjalnega sektorja pomembno vplivajo konkurenci izpostavljene predelovalne dejavnosti. Te so relativno hitro nadomestile v krizi izgubljeno raven produktivnosti, od leta 2013 pa je rast večinoma hitrejša kot v povprečju EU. Po drugi strani nemenjalni sektor še vedno zaostaja za predkrizno ravnjo produktivnosti, poglobila pa se je tudi že sicer velika vrzel do povprečja EU. Delno lahko to pripišemo močni prizadetosti slovenskega gradbeništva v krizi. Dodatno pa na to vplivajo tudi nekatere na znanju temelječe storitve (npr. finančne in strokovno-tehnične), ki so večinoma usmerjene na domači trg, kjer je povpraševanje po krizi začelo okrevati kasneje in počasneje v primerjavi s tujim povpraševanjem . Po daljšem obdobju pretežno neugodnih gibanj se je v letu 2017 produktivnost omenjenih dejavnosti nemenjalnega sektorja izraziteje povečala, zlasti v gradbeništvu.

Raven produktivnosti gospodarstva (BDP na zaposlenega v standardih kupne moči) in realna rast produktivnosti (dodana vrednost na zaposlenega) v menjalnem in nemenjalnem sektorju

10. Evropski inovacijski indeks

Slovenija je po vrednosti Evropskega inovacijskega indeksa (EII) v obdobju 2010–2016 blizu evropskega povprečja, vendar je v dohitevanju stagnirala. EII je sestavljeni kazalnik, ki meri učinkovitost nacionalnih inovacijskih sistemov v državah EU na štirih področjih: (1) okvirni dejavniki inovacijske aktivnosti podjetij, (2) investicije v inovacijsko aktivnost, (3) inovacijska aktivnost na ravni podjetij in (4) učinki inovacijske aktivnosti podjetij. Na podlagi EII so države razvrščene v štiri skupine, od inovacijsko najbolj do najmanj uspešnih držav. Slovenija je v skupini močnih inovatork, ki dosegajo od 90 % do 120 % evropskega povprečja vrednosti EII. Med krizo se je vrednost EII poslabšala oziroma ni naraščala v polovici članic EU, vključno s Slovenijo. V skupini članic, ki so povečale vrednost EII, so bile tako nekatere iz skupine vodilnih inovatork kot tudi članice iz drugih skupin. Razlika med najbolj (Švedska) in najmanj uspešno članico (Romunija) po vrednosti EII se je v obdobju 2010–2016 še povečala.

Inovacijski sistem Slovenije je relativno močan pri okvirnih dejavnikih, ki vplivajo na inoviranje podjetij, relativno najšibkejši pa na področju investicij v inovacijsko aktivnost ter njihovih učinkov. Med okvirnimi dejavniki je bil največji napredek v obdobju 2010–2016 dosežen glede števila novih doktorjev znanosti, deleža prebivalcev v starosti od 25 do 34 let, ki so končali terciarno izobraževanje, ter mednarodnega znanstvenega sodelovanja in znanstvene odličnosti. Znatno se je povečal tudi delež podjetij, ki imajo hiter širokopasovni dostop do interneta, kar je podlaga za uvajanje naprednejših elektronskih in mobilnih storitev. Največje pomanjkljivosti se kažejo pri investicijah v inovacijsko aktivnost, tako glede zniževanja javnih izdatkov za RRD kot glede nizkih naložb tveganega kapitala, ki so običajno usmerjene v hitro rastoča visokotehnološka podjetja. Polega tega je Slovenija šibka tudi pri učinkih inovacijske aktivnosti na konkurenčnost, ki se kažejo zlasti v nizkem deležu izvoza na znanju temelječih storitev (gl. indikator 1.14) in nizkem deležu zaposlenih v hitrorastočih podjetjih.

Evropski inovacijski indeks, izražen relativno na povprečje EU 2010 = 100

11. Indeks digitalnega gospodarstva in družbe

Slovenija po digitalizaciji gospodarstva in družbe spada med srednje uspešne države EU, njena uvrstitev pa se od začetka merjenja v letu 2014 ni bistveno spreminjala. Indeks spremlja razvoj digitalne konkurenčnosti držav EU in meri njihov napredek na petih področjih: povezljivost, človeški kapital, uporaba interneta, integracija digitalne ekonomije v podjetjih in digitalizacija javnih storitev. Slovenija se glede digitalizacije gospodarstva in družbe uvršča nekoliko pod povprečje držav EU, za katerim zaostaja pri štirih od petih komponent indeksa, najbolj glede uporabe interneta (23. mesto v 2017). V Sloveniji se internet vseskozi relativno veliko uporablja za enostavnejše storitve (novice, glasba, igrice, video), precej manj kot v EU pa za naprednejše storitve, kot sta spletno bančništvo in spletno nakupovanje. V zadnjih letih je precej manjša kot v EU tudi uporaba socialnih omrežij. Integracija digitalne tehnologije v podjetjih je edina komponenta indeksa, pri kateri je Slovenija v zadnjih letih dosegla vidnejši napredek in presega povprečje EU (7. mesto). Na tem področju se uvršča bolje ali blizu povprečja EU po večini kazalnikov digitalizacije poslovanja in elektronskega trgovanja. Po letu 2015, ko je bila uvedena obvezna uporaba e-računov za poslovanje s proračunskimi uporabniki, izstopa zlasti pospešeno uvajanje standardiziranih elektronskih računov. Pri povezljivosti je opazen počasen prehod uporabnikov na mobilne in hitre širokopasovne povezave, kjer je pokritost pri slednjih sicer dobra, vendar so cene relativno visoke. Na področju človeškega kapitala nekoliko zaostaja za povprečjem EU glede deleža uporabnikov interneta in osnovnih digitalnih veščin. Deleža IKT specialistov med zaposlenimi in diplomantov naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike kot merili naprednih digitalnih veščin, pa sta na podobni ravni kot v EU. Pri digitalnih javnih storitvah Slovenija zaostaja za povprečjem EU predvsem zaradi manjšega deleža prebivalcev, ki z javno upravo v celoti poslujejo elektronsko. Okoli evropskega povprečja pa se uvršča pri večini kazalnikov ponudbe storitev e-uprave, kjer je bil v zadnjem obdobju vidnejši napredek dosežen zlasti pri zagotavljanju odprtih podatkov, pa tudi glede možnosti spletnega urejanja administrativnih postopkov, povezanih s pomembnejšimi življenjskimi dogodki.

Indeks digitalnega gospodarstva in družbe (DESI) ter njegove komponente, 2017

12. Izvozni tržni delež

Tržni delež slovenskega blaga na svetovnem trgu se približuje predkriznemu vrhu. Prisotnost slovenskega blaga na tujih trgih je dosegla vrh v letu 2007, ko je Slovenija zagotovila približno 0,2 % svetovnega povpraševanja po blagu. V letih 2008–2012 je nato sledil eden večjih padcev tržnega deleža na svetovnem trgu med državami EU, ki je bil deloma tudi posledica regionalne usmerjenosti našega izvoza. Od leta 2013 se tržni delež spet povečuje, na EU trgu in v večini najpomembnejših partneric je Slovenija predkrizne ravni že presegla, nekoliko nižji pa je še na svetovnem trgu. Pozitivna gibanja so se nadaljevala tudi v letu 2017. Rast tržnega deleža na trgu EU, kamor Slovenija izvozi približno tri četrtine blaga, je bila 5,1-odstotna (3,1 % v 2016). Največji prispevek k rasti izvoza (in s tem tudi tržnih deležev) je imela Francija. Med pomembnejšimi partnericami izven EU se je tržni delež povečal v Švici, Turčiji in ZDA, zmanjšal pa se je v državah nekdanje Jugoslavije in Rusiji. Rast skupnega tržnega deleža slovenskega izvoza na svetovnem trgu je bila po začasnih podatkih 7,4-odstotna (8,0 % v 2016).

Gledano po proizvodih se je v daljšem obdobju najbolj povečal tržni delež visoko tehnološko intenzivnih proizvodov. S povečanjem relativne pomembnosti visoko tehnološko intenzivnih proizvodov in zmanjšanjem deleža nizko tehnološko intenzivnih proizvodov se je Slovenija močno približala strukturi EU. V obdobju od leta 2000 se je relativno hitreje povečeval tudi tržni delež naravnih virov (predvsem zaradi rasti izvoza lesa in mednarodnega trgovanja z nafto), a Slovenija zagotovi relativno malo svetovnega povpraševanja po naravnih virih. Med proizvodi predelovalnih dejavnosti se je tržni delež na trgu EU leta 2017 najbolj povečal pri cestnih vozilih (za skoraj 15 %), k čemur je pomembno prispeval zagon proizvodnje novega modela avtomobila v lanskem letu. Brez prispevka cestnih vozil bi bila lanska rast tržnega deleža predelovalnih dejavnosti na EU trgu precej nižja, a višja kot v letu 2016. Visoko rast tržnih deležev na trgu EU so v letu 2017 beležili tudi medicinski in farmacevtski proizvodi, v manjšem obsegu tudi električni stroji in naprave. Omenjene tri so največje skupine proizvodov v našem izvozu, s čimer se je nadalje povečala njegova proizvodna specializacija. Najbolj so se tržni deleži zmanjšali pri železu in jeklu ter barvnih kovinah, kjer slovenska (sicer relativno visoka) rast izvoza ni sledila močnemu povečanju uvoznega povpraševanja.

Sprememba tržnega deleža na svetovnem trgu blaga, države EU

13. Stroški dela na enoto proizvoda

Slovenija postopno zmanjšuje konkurenčno vrzel do držav EU, ki je nastala v obdobju krize. Med krizo je Slovenija pod vplivom visoke rasti plač (2008 in 2010 ) in znižanja produktivnosti (2009) močno poslabšala svoj stroškovno konkurenčni položaj v primerjavi z državami EU. Ta vrzel se je kasneje sicer večinoma zmanjševala, pri čemer je v letih 2012 in 2013 temeljila izključno na prilagoditvi trga dela (znižanju sredstev za zaposlene). Precej ugodnejša so bila gibanja v letu 2017, saj se je zaradi krepitve rasti produktivnosti, ki je presegla rast plač, stroškovna konkurenčnost slovenskega gospodarstva nadalje izboljšala. V povprečju držav EU so se v 2017 stroški dela na enoto proizvoda že drugo leto ohranili na isti ravni, a so razlike v ravneh in dinamiki med državami precejšnje. Močno povečanje stroškov dela na enoto proizvoda beležijo po večini nove članice, kjer pa so bile ravni v preteklosti med najnižjimi.

V menjalnem sektorju se stroški dela na enoto proizvoda hitreje znižujejo, k čemur je prispevala tudi prilagoditev na trgu dela, v prihodnje pa bo ključna pospešitev rasti produktivnosti. Znižanje stroškov dela na enoto proizvoda ugodno vpliva na konkurenčnost podjetij zlasti v menjalnem, posredno (npr. prek vpliva nižjih cen storitev) pa tudi v nemenjalnem sektorju. V Sloveniji slednji še vedno presegajo predkrizno raven (za 4,7 %), ugodnejša pa so gibanja v menjalnem sektorju (–1,4 % glede na leto 2008). V predelovalnih dejavnostih in tradicionalnih tržnih storitvah (gostinstvo, trgovina in promet) so namreč stroški dela na zaposlenega v obdobju po krizi naraščali počasneje od produktivnosti. Čeprav se je rast produktivnosti menjalnega sektorja v letu 2017 okrepila (3,8 %), je še vedno nižja od večletnega povprečja pred krizo (5,2 %). V prihodnje bo v primeru pričakovanih pritiskov na rast plač nadaljnja krepitev rasti produktivnosti ključna za ohranjanje stroškovno konkurenčnega položaja.

Stroški dela na enoto proizvoda v menjalnem sektorju držav EU, sprememba v obdobju 2015–2017

14. Izvoz visokotehnoloških proizvodov in na znanju temelječih storitev

Tehnološka zahtevnost izvoza proizvodov se povečuje. Delež tehnološko visoko zahtevnih proizvodov v blagovnem izvozu se je predvsem povečal v prvih letih krize, ko so se z začetkom gospodarske krize začele močneje krčiti nekatere druge, manj konkurenčne industrije. V zadnjih letih se je stabiliziral na ravni okoli 20 %, Slovenija pa je tako presegla povprečje EU. V prvih letih krize se je povečal predvsem izvoz farmacevtskih izdelkov, ki pa se po letu 2013, zaradi vpliva padca vrednosti tečajev in cen na nekaterih ključnih trgih (npr. Rusija), ni več povečeval. Visokotehnološki izvoz se je sicer v celotnem obdobju povečal v absolutnih vrednostih, najbolj izvoz elektronskih in telekomunikacijskih naprav, v zadnjem letu tudi izvoz letalskih izdelkov. Največji še naprej ostaja izvoz srednje tehnološko intenzivnih proizvodov, predvsem vozil in strojev.

Na znanju temelječe nefinančne tržne storitve povečujejo izvozno usmerjenost, vendar njihov delež v skupnem izvozu storitev ostaja med najnižjimi v EU. Čeprav se je v strukturi izvoza storitev delež na znanju temelječih storitev v preteklih letih povečeval (na 23,1 % v 2016), je zaostanek Slovenije za povprečjem EU (37,7 %) v obdobju 2010–2016 vztrajal na razmeroma visoki ravni, nad 12 o. t. Za evropskim povprečjem je zaostajala glavnina dejavnosti na znanju temelječih storitev, najbolj računalniške (okoli 7 o. t.). V EU se je v tem obdobju najbolj povečal izvoz računalniških in informacijskih storitev, predvsem pod vplivom visokih rasti izvoza računalniških storitev (okoli 20 % v povprečju na leto) vzhodnoevropskih držav, ki so se EU priključile leta 2004. Višji delež od povprečja EU so v Sloveniji dosegale predvsem telekomunikacijske storitve, se pa v zadnjih treh letih nakazuje zmanjševanje njihovega deleža v strukturi izvoza storitev tako v Sloveniji kot tudi v drugih članicah EU.

Delež na znanju temelječih nefinančnih tržnih storitev v skupnem izvozu storitev, 2016

15. Neposredne tuje investicije

Vhodne NTI v Slovenijo se od leta 2014 hitreje povečujejo, vendar ne bolj kot v večini novih držav članic EU, izhodne NTI pa ostajajo skromne. Višje vhodne NTI so posledica pospešitve privatizacije in tudi sicer večje prodaje lastniških deležev v slovenskih podjetjih. Več pa je tudi širitev že obstoječih podjetij s tujim kapitalom v Sloveniji. Rezultati ankete SPIRIT v obdobju 2014–2017 kažejo, da vsako leto več kot 35 % anketiranih podjetij s tujim kapitalom napoveduje širitev dejavnosti v Sloveniji. Ta trend lahko pričakujemo tudi v prihodnje, saj za leto 2018 napoveduje širitev 38,2 % anketiranih podjetij. Izhodne NTI pa se po zmanjšanju v obdobju 2010–2013 od leta 2014 le skromno povečujejo. Njihovo stanje je bilo leta 2017 še vedno za 7,6 o. t. nižje od najvišje ravni v letu 2009. Tako prilivi kot odlivi lastniškega kapitala pa so se v letu 2017 bistveno znižali.

Slovenija ostaja med državami EU z najnižjim deležem stanja vhodnih NTI v BDP. Čeprav se je delež vhodnih NTI v primerjavi z BDP do leta 2017 povečal na 30,8 % BDP, kar je okoli 8 o. t. več glede na stanje ob začetku krize in s čimer smo med tistimi novimi članicami EU, ki so zabeležile največja povečanja, Slovenija ostaja med državami EU z najnižjim stanjem NTI v primerjavi z BDP. Nižji delež od Slovenije imajo le Francija, Nemčija, Italija in Grčija. Pri izhodnih NTI Slovenije se je delež stanja v primerjavi z BDP od rekordnih 17,0 % leta 2009 znižal na 13,5 %. S tem Slovenija med novimi članicami EU sicer zaostaja le za Madžarsko in Estonijo, ki pa imata obe bistveno večji delež.

Stanje vhodnih in izhodnih NTI, v % BDP

16. Izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost in število raziskovalcev

Izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost (v % BDP) so naraščali do leta 2013, ko so znatno presegali povprečje EU. Zniževanje izdatkov za RRD se je najprej začelo v javnem sektorju, ki je v obdobju 2012–2016 realno znašalo –39,7 %. To kaže na veliko odstopanje od zavez iz RISS 2011–2020. Poslovni sektor je bil glavno gonilo rasti izdatkov za RRD do leta 2015, potem pa so začeli tudi ti izdatki upadati. Za poslovni sektor so bila za financiranje naložb v RRD poleg lastnih zelo pomembna tudi finančna sredstva poslovnega sektorja iz tujine in Evropske komisije. Na povečanje izdatkov poslovnega sektorja za RRD so spodbudno vplivale tudi znatne davčne olajšave za vlaganja v RRD. V Sloveniji je delež poslovnega sektorja v izdatkih za RRD visok (2016: 69,2 %), kar je znatno več kot v povprečju EU (2015: 55,3 %). Kljub visoki gospodarski rasti v preteklih letih je prišlo v Sloveniji do krčenja izdatkov za RRD, nasprotno kot v nekaterih razvitejših članicah EU, kjer se delež izdatkov za RRD giblje okoli 3 % BDP ali pa ga presega (npr. Švedska, Nemčija, Avstrija).

V zadnjem desetletju se je število raziskovalcev znatno povečalo, večina med njimi je bila zaposlena v poslovnem sektorju. Takšna gibanja so pomembna za ustvarjanje novega znanja, inovativnih izdelkov in storitev ter povečanje konkurenčnosti gospodarstva. S povečevanjem sredstev poslovnega sektorja za financiranje RRD izdatkov se je v zadnjem desetletju število tam zaposlenih raziskovalcev skoraj podvojilo na okoli 4.500, v javnem sektorju pa povečalo samo za okoli 50 na okoli 3.600. Podhranjenost slednjega se bo ob upokojevanju starejših raziskovalcev še posebej pokazala v prihodnje in bo vplivala na manjši obseg prebojnih temeljnih raziskav, ki so podlaga tudi za raziskave v poslovnem sektorju. V predelovalnih dejavnostih je tako kot v večini drugih članic EU zaposlena glavnina raziskovalcev. V storitvah, za katere je značilna nižja intenzivnost RRD, je velika večina raziskovalcev (več kot 90 %) zaposlenih v na znanju temelječih storitvah.

Struktura raziskovalcev po sektorju zaposlitve, 2016, v % od vseh raziskovalcev

17. Inovacijska aktivnost podjetij

Inovacijska aktivnost podjetij se med letoma 2010 in 2014 ni povečala, zato se je zaostanek Slovenije za povprečjem v EU še povečal. V obdobju 2012–2014 je bilo v Sloveniji 45,9 % inovacijsko aktivnih podjetij (IAP), kar je nekaj manj kot v predhodnem triletnem obdobju (2010–2012), za katero so na voljo primerljivi podatki. V EU je prišlo do minimalnega napredka, inovacijsko najbolj aktivne države pa so še povečale prednost. V Sloveniji delež velikih IAP presega povprečje EU, delež malih pa zaostaja. Podjetja predelovalnih dejavnosti so tradicionalno bolj inovacijsko aktivna kot v storitvenih, pri obeh pa se zaostanek za inovacijsko najuspešnejšimi državami giblje med 10 in 20 o. t., kar zmanjšuje njihovo konkurenčnost. V tistih članicah EU, kjer se je delež IAP v obdobju 2012–2014 zmanjšal, se je vrzel med predelovalnimi in storitvenimi dejavnostmi podobno kot v Sloveniji še povečala. Med storitvenimi dejavnostmi so v Sloveniji inovacijsko najbolj aktivna podjetja v računalniških storitvah (delež IAP je znašal 72,5 %), kar je blizu povprečja EU, vendar je dosti nižji kot v vodilnih državah (več kot 85 %). V skupini vseh na znanju temelječih storitev je delež IAP v Sloveniji 55,6 %. Te storitve (npr. IKT storitve ali svetovalne storitve) pomembno vplivajo na krepitev inovacijske sposobnosti v drugih dejavnostih in tako prispevajo k izboljšanju konkurenčnosti celotnega gospodarstva.

Delež IAP, ki so v obdobju 2012–2014 uvedla ekoinovacije, je bil v Sloveniji med najvišjimi v EU. Znašal je več kot 60 %, višji je bil samo v Nemčiji in na Portugalskem. Največ koristi od ekoinovacij so imela podjetja, manj pa končni uporabniki njihovih proizvodov. To kaže, da postaja poslovni interes za uvajanje ekoinovacij zelo pomemben, v preteklosti pa je veljalo, da so koristne predvsem za okolje (Hojnik, 2016). Ekoinovacije so v podjetjih največkrat vplivale na zmanjšanje porabe energije ali izpustov CO2, podobno kot v vodilnih državah EU. V Sloveniji so IAP kot zelo pomembne motive za uvedbo ekoinovacij poudarila: (1) izboljšanje ugleda podjetja, (2) previsoke stroške energije, vode ali materialov in (3) okoljske predpise, kar prav tako ni odstopalo od motivov podjetij v vodilnih državah EU.

Delež inovacijsko aktivnih podjetij v predelovalnih dejavnostih in storitvah v obdobju 2012–2014, v % od vseh podjetij

18. Intelektualna lastnina

Slovenija je od začetka krize znatno napredovala pri blagovnih in storitvenih znamkah EU, pri patentih pa je zaostanek za povprečjem EU povečala. Po stopnji patentibilnosti, ki izraža število prvih patentnih prijav na milijon prebivalcev, Slovenija ostaja vodilna med srednjeevropskimi državami. To lahko do neke mere pojasnimo s strukturo gospodarstva, kjer predstavlja farmacija relativno pomemben segment. Tehnologije v posameznih sektorjih so namreč različno patentibilne in mednarodna metodologija WIPO kot bolj patentibilna tehnološka področja poudarja: medicinske tehnologije, digitalne komunikacije, računalniške tehnologije ter tehnologije, povezane z električno energijo, stroji in aparati. Na teh tehnoloških področjih je bila v obdobju 2010–2017 pri Evropskem patentnem uradu (EPO) oddana več kot polovica patentnih prijav, glavnino so prijavila velika podjetja (EPO Annual Report 2017, 2018). Pri pravnem varstvu znamk EU Slovenija hitreje povečuje število vlog na milijon prebivalcev kot EU. Pri znamkah EU so se slovenski prijavitelji v zadnjih letih približevali povprečju EU in se z njim v letu 2017 izenačili. Pri številu modelov Skupnosti na milijon prebivalcev slovenski zaostanek za povprečjem EU vztraja na visoki ravni, kar je izraz nezadostnega izkoriščanja potenciala kreativnih industrij za povečanje konkurenčnosti proizvodov in storitev. Zaščita znamk EU in modelov Skupnosti, ki so je na ozemlju celotne EU deležni prijavitelji z eno samo prijavo pri Uradu EU za intelektualno lastnino (EUIPO), pridobiva na privlačnosti tudi zato, ker so stroški v primerjavi s pridobitvijo patentov nižji, postopki pravnega varstva teh pravic pa znatno hitrejši. Zaradi tega so ti vidiki pravnega varstva pravic intelektualne lastnine zanimivi za podjetja v vseh dejavnostih, čeprav so bolj primerni predvsem za storitvene dejavnosti ter mala in mikro podjetja.

Število prijavljenih znamk EU in registriranih modelov Skupnosti pri EUIPO, na milijon prebivalcev

19. Okoljska odgovornost organizacij

Okoljska odgovornost organizacij se nanaša na ustrezno ravnanje z okoljem, ki ga organizacije lahko potrdijo s pridobitvijo različnih okoljskih spričeval. Ob naraščanju okoljske ozaveščenosti se povečuje potreba podjetij in drugih organizacij po dokazovanju različnim deležnikom, da njihova dejavnost dosega ustrezne okoljske učinke. Organizacije zato pridobivajo okoljska spričevala, npr. mednarodni certifikat ISO 14001, ali se vključijo v evropsko shemo EMAS. Obe okoljski spričevali se podeljujeta dejavnosti organizacije, za promocijo okolju prijaznejših izdelkov ali storitev pa se lahko pridobi evropski okoljski znak ali okoljska marjetica. Okoljska priznanja spadajo med pomembne instrumente spodbujanja trajnostne proizvodnje in potrošnje ter trajnostne industrijske politike.

Število okoljskih spričeval na milijon prebivalcev je v Sloveniji podobno kot v povprečju v EU, najbolj razširjen certifikat je ISO 14001, večja kot v EU je razširjenost okoljskih marjetic. Število certifikatov ISO 14001 na milijon prebivalcev je v Sloveniji do leta 2005 naraščalo hitreje kot v povprečju EU in bilo do leta 2011 tudi večje kot v EU, v naslednjih letih pa se je gibalo okoli evropskega povprečja. Vključenost v shemo EMAS in število podeljenih okoljskih marjetic sta v Sloveniji in EU manj razširjena. Vključenost v shemo EMAS se je v Sloveniji povečala šele leta 2015, s čimer se je Slovenija uvrstila v zgornjo polovico članic EU, pred tem pa je bil zaostanek po tem kazalniku največji. Nekatere članice EU skladno z uredbo ES uporabljajo ukrepe za lažjo registracijo organizacije ali njihovo ohranitev v shemi, registriranim organizacijam pa nudijo tudi spodbude, če te dokažejo izboljšanje svoje okoljske uspešnosti. Bolj kot shema EMAS je v Sloveniji razširjena okoljska marjetica, po kateri Slovenija presega povprečje EU. Razen pri izdelkih predelovalnih dejavnosti (predvsem iz papirne in kemične industrije) je pri nas okoljska marjetica razširjena tudi pri turističnih nastanitvah, ki so pogosti nosilci licenc tudi v nekaterih drugih članicah (npr. Francija, Italija, Španija).

Število okoljskih spričeval ISO 14001 in EMAS v Sloveniji in članicah EU, povprečje obdobja 2010–2016

1. Delež prebivalstva s terciarno izobrazbo

Delež odraslih (25–64 let) s terciarno izobrazbo se povečuje in je enak povprečju EU. Rast deleža je povezana z dolgoletno visoko vključenostjo mladih v terciarno izobraževanje . Taka gibanja, ki jih pričakujemo tudi v prihodnje, so ugodna z vidika povečevanja človeškega kapitala države in spodbujanja inovacijske dejavnosti. Ob staranju prebivalstva in pričakovanih večjih potrebah poslovnega sektorja po terciarno izobraženih bo namreč treba zagotoviti dovolj veliko število odraslih z ustrezno terciarno izobrazbo. Delež žensk s terciarno izobrazbo je precej višji od deleža moških, razlika med spoloma je večja kot v povprečju EU. Delež terciarno izobraženih se je v obdobju 2008–2016 najbolj povečal v mlajši (25–34 let) in srednji (35–44 let) starostni skupini, kjer je tudi višji od povprečja EU. Razlike so prisotne tudi na ravni slovenskih statističnih regij. Najvišji delež odraslih s terciarno izobrazbo ima osrednjeslovenska regija, v letu 2016 skoraj 40-odstotnega. Polovico manj terciarno izobraženih je bilo v zasavski regiji, kjer je njihov delež najnižji. Po letu 2005 se delež povečuje v vseh regijah, razlike med regijami pa se zmanjšujejo.

Delež mladih (30–34 let) s terciarno izobrazbo je visok. Že več let se povečuje in je bil leta 2016 s 44,2 % višji od povprečja EU (39,1 %) ter cilja strategije EU 2020, ki je 40 %. Pri ženskah je veliko večji kot pri moških. Še vedno je težava v učinkoviti rabi terciarne izobrazbe, kar se kaže v neskladju med znanji in spretnostmi, saj je terciarno izobraževanje premalo povezano s potrebami poslovnega sektorja. Nizka je tudi učinkovitost študija, saj je, kljub visoki vključenosti, delež terciarno izobraženih v starostni skupini 20–24 let nizek. Rezerve so tudi v kakovosti terciarnega izobraževanja.

Slika: Delež prebivalcev, starih 30–34 let, s terciarno izobrazbo, 2016 
 

2. Vključenost v vseživljenjsko učenje

Vključenost prebivalcev v starostni skupini 25–64 let v vseživljenjsko učenje  se od leta 2011 znižuje. Leta 2016 je bila z 11,6 % višja od povprečja EU (10,8 %), vendar oddaljena od cilja Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) do leta 2020, ki je 15 %, in cilja SRS 2030, ki je 19 %. Kljub koncu gospodarske krize in večjim možnostim podjetij ter odraslih za financiranje izobraževanja se vključenost v vseživljenjsko učenje še ni začela povečevati, kar zmanjšuje možnosti odraslih za uspešno vključevanje v družbo. Težava je zlasti nizka vključenost nizko izobraženih in starejših, ki imajo slabe besedilne, matematične in digitalne spretnosti . Od slovenskih statističnih regij ima v letu 2016 najvišjo vključenost v vseživljenjsko učenje osrednjeslovenska regija (14,5 %), najnižjo pa koroška (8,5 %), razmerje med regijama z največjo in najmanjšo vključenostjo pa se po letu 2009 večinoma zmanjšuje.

Nespremenjena je tudi vključenost delovno aktivnih prebivalcev (25–64 let) v vseživljenjsko učenje. Od leta 2014 znaša okoli 13 % in je višja od povprečja EU, vendar precej nižja kot pred krizo. Leta 2016 je bila najvišja v izobraževanju, najnižja pa v gradbeništvu. V povprečju je višja v tistih dejavnostih, kjer je višji delež terciarno izobraženih. V javnem sektorju je višja kot v zasebnem. Vključenost v vseživljenjsko učenje se je v obdobju 2008–2016 zmanjšala v večini dejavnosti (najbolj v informacijskih in komunikacijskih), kar lahko zmanjšuje možnosti za prilagajanje zaposlenih globalnim trendom in podjetij za dvig konkurenčnosti.

Vključenost delovno aktivnih prebivalcev (25–64 let), v vseživljenjsko učenje, 2016

 

3. Rezultati pri branju, matematiki in naravoslovju (PISA)

Slovenski 15-letniki dosegajo pri matematični, naravoslovni in bralni pismenosti dobre rezultate. Po raziskavi PISA 2015  so pri vseh treh vrstah pismenosti dosegli več točk od povprečja EU in se uvrstili v zgornjo četrtino držav EU. Strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) kot eno od referenčnih ravni povprečne evropske uspešnosti do leta 2020 določa delež petnajstletnikov s slabimi rezultati (manj kot druga raven pismenosti) pri branju, matematiki in naravoslovju, ki je 15 %. Slovenija dosega ta cilj pri bralni in naravoslovni pismenosti, pri matematični pismenosti pa je od njega še oddaljena. Dekleta dosegajo boljše rezultate pri bralni in naravoslovni pismenosti, fantje pri matematični pismenosti. Med letoma 2012 in 2015 so se dosežki (v točkah) pri matematični in zlasti bralni pismenosti izboljšali, pri naravoslovni pa so ostali približno enaki.

Na dobre rezultate vpliva večinoma ugoden položaj glede materialnih in kadrovskih virov, namenjenih za izobraževanje. Materialni viri za pouk vključujejo učbenike, knjižnično gradivo, laboratorijsko opremo ipd. Na področju kadrovskih virov Slovenija nima pomanjkanja učnega osebja, na ugoden položaj pa vplivata tudi število učiteljev z licenco (ali certifikatom ali strokovnim izpitom) in razmerje med številom učencev in številom učnega osebja. Dosežke 15-letnikov bi lahko še izboljšali z izboljšanjem nekaterih dejavnikov, kot so velikost oddelka, pomoč učiteljev učencem pri pisanju domačih nalog, opremljenost šol z računalniki in vključenost učiteljev v strokovne razvojne dejavnosti.

15-letniki z nižjim socio-ekonomskim položajem in priseljenci dosegajo pri matematični, naravoslovni in bralni pismenosti slabše rezultate. Najboljše dosežke imajo 15-letniki z najvišjim socio-ekonomskim položajem, najslabše pa tisti z najnižjim, vendar se je razlika med obema skupinama med letoma 2012  in 2015 zmanjšala in je pri vseh treh vrstah pismenosti manjša kot v povprečju EU. Priseljenci iz tujine dosegajo pri naravoslovni pismenosti slabše rezultate kot domači prebivalci, razlika med njimi je večja kot v povprečju EU.

Povprečni matematični, naravoslovni in bralni dosežki 15-letnikov pri PISA, Slovenija in EU*, 2012 in 2015, v točkah

4. Vpis v srednješolsko in terciarno izobraževanje

Število mladih, vpisanih v srednješolsko izobraževanje, se zmanjšuje, kar zmanjšuje razpoložljivost bodočega človeškega kapitala. Njihovo število se je zaradi demografskih razlogov v obdobju 2006/2007–2016/2017 zmanjšalo za približno četrtino, kar je zmanjšalo potencialno število mladih za vpis v terciarno izobraževanje in vstop na trg dela. Čeprav je v strukturi vpisanih v srednješolsko izobraževanje višji delež kot v povprečju EU vpisan v poklicne programe, delodajalci težko dobijo za zaposlitev ustrezne kadre, zlasti tiste s srednjo poklicno izobrazbo. Visok delež mladih (82,1 %) je vpisan v izobraževalne programe, ki omogočajo neposreden vpis v terciarno izobraževanje, kar z brezplačnim študijem za redno vpisane na prvi in drugi stopnji zmanjšuje verjetnost neposrednega vstopa na trg dela po končani srednji šoli. Število mladih, vpisanih v srednje poklicne programe, se je zmanjšalo, čeprav se je njihov delež povečal. Do šolskega leta 2016/2017 ni bilo vajeništva, ki omogoča tesnejše povezovanje med šolami in delodajalci, za razliko od povprečja EU, kjer je v tovrstne programe vpisana slaba četrtina vseh vpisanih v poklicno izobraževanje . V obdobju 2006/2007–2016/2017 se je še bolj kot v poklicne programe zmanjšalo število vpisanih v splošnoizobraževalne programe (za slabo tretjino).

Že več let se zmanjšuje tudi število vpisanih v terciarno izobraževanje. Njihovo število se zmanjšuje od šolskega leta 2010/2011. V obdobju 2009/2010–2016/2017 se je zmanjšalo za slabo tretjino, najbolj na družboslovnih področjih, kjer se je precej zmanjšal tudi njihov delež. Najbolj sta se povečala deleža vpisanih na zdravstvo in socialo ter na naravoslovje in tehniko, kljub temu pa to na račun zmanjševanja števila vpisanih ne zadosti velikemu povpraševanju poslovnega sektorja (gl. kazalnik 2.5). Nižji vpis na zdravstvo in socialno varnost v primerjavi z deležem diplomantov pomeni težavo z vidika zadovoljevanja potreb starajoče se družbe. Vpis v terciarno izobraževanje je še vedno premalo usklajen s potrebami poslovnega sektorja. To je posledica dejstva, da pri nas ni sistema spremljanja zaposljivosti diplomantov in dolgoročnih napovedi potreb trga dela, kar otežuje večje upoštevanje potreb tega sektorja pri načrtovanju vpisa.

Struktura vpisanih v terciarno izobraževanje, po področjih izobraževanja, Slovenija in EU, 2015

5. Diplomanti terciarnega izobraževanja

Število diplomantov terciarnega izobraževanja se zaradi demografskih gibanj zmanjšuje. Upada od leta 2013, taka gibanja pa se bodo, upoštevaje demografske projekcije in posledično zmanjševanje števila vpisanih (gl. kazalnik 2.4), nadaljevala tudi v prihodnje. Izjema je bilo leto 2016, ko se je zaradi zaključevanja predbolonjskih programov  število diplomantov močno povečalo na vseh področjih izobraževanja. V strukturi diplomantov se je v obdobju 2005–2016 precej zmanjšal delež družboslovnih področij, ob nadaljnjem zmanjšanju deleža vpisanih pa je pričakovati, da se bo v prihodnje še bolj znižal (gl. kazalnik 2.4). Najbolj se je povečal delež diplomantov naravoslovja in tehnike, kar je posledica večjega spodbujanja vpisa. Prav tako je z vidika zadovoljevanja potreb (starajoče se) družbe problematično zmanjševanje števila diplomantov zdravstva in sociale , ki v strukturi diplomantov zavzemajo veliko nižji delež kot v povprečju EU. Možnosti za zagotavljanje dovolj velikega števila terciarno izobraženih zmanjšuje tudi nizka učinkovitost študija. Prehodnost študentov iz prvega v drugi letnik študija je v šolskem letu 2016/2017 znašala 57,0 %. Ob večji učinkovitosti študija bi se izboljšalo tudi razmerje med številom diplomantov in številom vpisanih. Zadnjih nekaj let je bilo na enega vpisanega 0,2 diplomanta. Izjema je leto 2016, ko se je povečalo (na 0,4) zaradi zaključevanja predbolonjskih programov. Skromne so tudi mednarodne izmenjave študentov. Delež študentov iz Slovenije na študiju v tujini, ki omogoča pridobivanje znanj, ki jih doma ni, je nižji od povprečja EU-22 . Nižji je tudi delež študentov iz tujine, ki so prišli na študij v Slovenijo . Ob zmanjšanju števila vpisanih ter pričakovanih prihodnjih večjih potrebah poslovnega sektorja in družbe se lahko težava v zvezi z zagotavljanjem dovolj velikega števila diplomantov v prihodnje še poveča, še posebej ob možnih odselitvah v tujino, kjer je povpraševanje po takšnih kadrih prav tako veliko.

Struktura diplomantov terciarnega izobraževanja, po področjih izobraževanja, Slovenija in EU, 2015, v %

6. Izdatki za izobraževanje

Javni izdatki za izobraževanje (v % BDP) so nižji od povprečja EU, zasebni pa višji. Javni izdatki se od leta 2012 znižujejo, leta 2016 so znašali 4,51  % BDP in so bili najnižji v zadnjih desetih letih. Znižanje izdatkov od leta 2012 je zlasti posledica ukrepov države za uravnoteženje javnih financ in tudi nekaterih drugih ukrepov za racionalnejšo rabo javnih izdatkov za izobraževanje . Javni izdatki so se znižali na vseh ravneh izobraževanja, najbolj na osnovnošolski. Leta 2014 (zadnji mednarodni podatki) so bili na srednješolski in terciarni ravni izobraževanja nižji od povprečja EU kljub večji vključenosti mladih, na predšolski in osnovnošolski ravni pa so bili višji. Zasebni izdatki za izobraževanje se znižujejo in so leta 2016 znašali 0,6 % BDP, po podatkih za leto 2014 pa so bili višji kot v povprečju držav EU, ki so članice OECD (EU-22).

Izdatki (javni  in zasebni) na udeleženca izobraževanja so nizki, kar lahko zmanjšuje možnosti za kakovostnejše izobraževanje. V zadnjih letih so se povečali na vseh ravneh izobraževanja, najbolj na terciarni, kjer se je precej zmanjšalo število vpisanih. Kljub temu so bili leta 2014 (zadnji mednarodni podatek) nižji od povprečja EU-22. Višji kot v EU so le na nižjih ravneh izobraževanja, na predšolski ravni so povezani z ugodnim razmerjem med številom vpisanih in številom učnega osebja, na primarni ravni  pa z razširjenim programom osnovne šole . Na srednješolski in terciarni ravni izobraževanja so veliko nižji od povprečja EU-22 zaradi visoke vključenosti mladih. Na terciarni ravni izobraževanja so poleg tega nizki tudi zato, ker redno vpisani na 1. in 2. stopnjo študija ne plačujejo šolnine, zato je mednarodna primerljivost kazalnika problematična.

Izdatki za izobraževalne ustanove na udeleženca*, v USD PPS, 2014

7. Obisk kulturnih prireditev

Povprečno število obiskov kulturnih prireditev na prebivalca  se je v obdobju 2008–2016 povečalo. Zaradi izvedbe prireditev Maribor – evropska prestolnica kulture je bilo največje leta 2012, v preostalih letih je znašalo okoli pet do šest obiskov na prebivalca, kar je še oddaljeno od cilja SRS do 2030. Število obiskovalcev kulturnih prireditev se je v obdobju 2008–2016 povečalo in je leta 2016 znašalo 12,3 mio. Največji obisk so leta 2016 zabeležile prireditve, ki so jih izvedla kulturna društva. Njihov obisk se je v obdobju 2008–2016 precej povečal, taka gibanja pa so povezana s povečanjem števila kulturnih društev in članov ter ponudbe prireditev. Velik obisk so leta 2016 zabeležili tudi kulturni domovi in centri za kulturo. Obisk kinematografov se je v obdobju 2008–2016 zmanjšal zaradi zmanjšanja ogleda tujih dolgometražnih filmov, ogled slovenskih filmov pa se je povečal.

Število obiskov kulturnih prireditev, Slovenija, 2016

8. Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini

Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, je leta 2016 znašal 2,7 %. Gostovanja so posredni kazalnik kakovosti kulturne produkcije, saj praviloma gostovanje za kulturno ustanovo pomeni priznanje za kakovostno delo. Oceno gibanja na tem področju otežuje kratka časovna serija, saj so podatki na voljo le za leto 2016, podatek za leto 2015 pa je ocena SURS (gl. opombo pod tabelo). Po teh podatkih se delež v tujini gostujočih kulturnih prireditev v letu 2016 v primerjavi s predhodnim letom ni bistveno spremenil in je bil še precej oddaljen od cilja SRS za leto 2030. V strukturi gostovanj v tujini je visok delež odpadel na države EU (približno 90 %), kar kaže na geografsko navezanost slovenske kulture na ta prostor. Največ gostovanj v tujini so leta 2016 imele glasbene ustanove, kar je po naši oceni povezano z njihovo naravo in načrtnim spodbujanjem mednarodnega sodelovanja.

Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, Slovenija, 2016 

1. Stopnja tveganja socialne izključenosti

Po letu 2014, ko je dosegla najvišjo vrednost, se je stopnja tveganja socialne izključenosti  v dveh letih znižala na 18,4 % in je podobno kot v zadnjih desetih letih nižja od povprečja EU. Vrednosti vseh posameznih komponent tega sestavljenega kazalnika so se v Sloveniji po povečanju v obdobju 2007–2014 v zadnjih dveh letih znižale, vendar so bile leta 2016 višje kot pred krizo. Izboljševanje razmer na trgu dela po letu 2013 je vplivalo na zmanjševanje deleža oseb v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo, ki je leta 2016 znašal 7,4 % in bil nekoliko višji kot leta 2007. Kljub znižanju v zadnjih devetih letih pa ostajata tudi stopnji težke materialne prikrajšanosti in tveganja revščine višji kot pred krizo. Prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je bil v zadnjih dveh letih približno enak (616 EUR). Pod pragom tveganja revščine je leta 2016 živelo 280 tisoč oseb, kar je 7.000 ljudi manj kot leto prej in 39 tisoč več kot leta 2008. Stopnja tveganja revščine  in delež oseb v gospodinjstvu z zelo nizko delovno intenzivnostjo sta bila leta 2016 še vedno višja kot pred krizo leta 2008.

Z izboljšanjem gospodarskih razmer se je tveganje socialne izključenosti zmanjšalo za večino skupin prebivalstva. Stopnja tveganja revščine je vsa leta najvišja za brezposelne (44,7 % v letu 2016, ko je za 0,1 o. t. nižja kot leto prej). Po starosti imajo še vedno najvišjo stopnjo tveganja revščine starejši od 65 let, vendar pa so hkrati edini starostni razred, kjer je stopnja tveganja revščine leta 2016 nižja kot pred krizo . Med starostnimi skupinami pod 65 let pa je tveganje revščine najvišje za starostni razred med 50 in 65 let, kjer po letu 2013 narašča (s 13,2 % v letu 2012, na 15,4 % v letu 2016, ko je doseglo najvišjo raven). Na to vpliva visok delež dolgotrajno brezposelnih v tej starostni skupini in nizka stopnja delovne aktivnosti, ki je med najnižjimi v EU. Stopnja tveganja revščine se je leta 2016 najbolj zvišala upokojenim pred 65. letom starosti (za 2,8 o. t. glede na prehodno leto, na 16,4 %). Za mlajše od 18 let se je znižala za 2,3 o. t. in za enostarševske družine, ki so prav tako ena najbolj ogroženih skupin prebivalstva, za 7,2 o. t. na 25,3 %. Ocenjujemo, da je to mogoče pripisati Zakonu o štipendiranju  iz leta 2013 in vračilu državnih štipendij mladoletnim dijakom.

Stopnja tveganja socialne izključenosti, 2008 in 2016

2. Neenakosti porazdelitve dohodka

Na nizke dohodkovne neenakosti  v Sloveniji močno vpliva politika redistribucije. Slovenija spada med države z močno redistribucijo dohodkov prek visoke stopnje progresivnosti obdavčitve (dohodnine) in z zmerno redistribucijo prek socialnih transferjev med delovno aktivno populacijo . V obdobju 2000–2012  so se redistribucije dohodkov le malenkostno spremenile, do večjih sprememb je prišlo po letu 2012 s sprejetjem varčevalnih ukrepov in sprememb socialne politike. Sprejeti ukrepi so znižali med krizo povišane socialne transferje, hkrati so s progresivnim znižanjem dohodkov zaposlenih v javnem sektorju spremenili tudi porazdelitev dohodkov iz zaposlitve. Gospodarska kriza se na neenakostih dohodkov v obdobju 2009–2012 ni izrazila prav zaradi socialnih transferjev, ki so učinke krize blažili bodisi kot avtomatični stabilizatorji ali kot posebni ukrepi za zaščito materialnega standarda najrevnejših. S ponovno oživitvijo gospodarske aktivnosti in postopnim ukinjanjem varčevalnih ukrepov se dohodkovne neenakosti niso spremenile.

Dohodkovne neenakosti so v Sloveniji nizke, v letu 2016 so bile med najnižjimi v državah EU. Neenakosti so bile, podobno kot v povprečju EU, leta 2016 nekoliko večje kot leta 2008, največjo povečanje je bilo zabeleženo v Bolgariji. Podobno kot v drugih državah se tudi pri nas hitro povečuje delež dohodkov 1 % ekvivalentnih članov gospodinjstva z najvišjimi dohodki (s 3,3 % v letu 2005 na 3,7 % leta 2016), ta delež pa je še manjši od povprečja EU (5,0), njegova rast pa spada med hitrejše med državami članicami.

Neenakosti porazdelitve ekvivalentnega razpoložljivega dohodka, razmerje kvintilnih razredov 80/20

3. Izkušnje diskriminacije

Delež ljudi, ki so doživeli diskriminacijo v Sloveniji, je bil leta 2015 med najnižjimi v EU in tudi nižji kot leta 2008. Izkušnje diskriminacije je leta 2015 imelo 13 % vprašanih, kar je precej pod povprečjem EU (21 %). Najpogosteje je bila izkušnja z diskriminacijo zaradi starosti nad 55 let in spola (3 %), sledijo starost pod 30 let, vera ali versko prepričanje in invalidnost (2 %). Diskriminacijo zaradi etničnega porekla, spolne usmerjenosti in spolne identitete je doživel 1 % vprašanih, zaradi drugih razlogov pa 5 % anketirancev. Razen diskriminacije iz razlogov biti mlajši od 30 let in spolna identiteta, ki sta enaka povprečju EU, so vsi drugi deleži nižji kot v povprečju EU. Po podatkih evropske družboslovne raziskave ima v Sloveniji večji delež vprašanih nekaj dobrih prijateljev, ki so drugačnega narodnostnega izvora, in tistih, ki menijo, da so stiki z ljudmi drugačnega narodnostnega izvora pri vsakodnevnih opravilih dobri . Slednje verjetno prispeva k relativno nizkemu deležu oseb, ki ima izkušnjo z diskriminacijo zaradi narodne pripadnosti, kjer je razlika med Slovenijo in povprečjem EU med največjimi. Prav tako je pri nas relativno dobra ozaveščenost ljudi o pravicah v primeru diskriminacije, saj dve tretjini vprašanih meni, da poznajo svoje pravice, če bi bili žrtve diskriminacije ali nadlegovanja . Več kot polovica vprašanih meni, da raznolikost dovolj odmeva v medijih, čeprav obstajajo razlike med skupinami. Večina vprašanih se strinja, da bi šolska učna snov in gradiva morala vključevati informacije o raznolikosti v smislu etničnega porekla (71 %), vere ali prepričanj (71 %), spolne usmerjenosti (63 %) in spolne identitete (61 %).

Izkušnje diskriminacije, 2015

4. Mediana ekvivalentnega razpoložljivega dohodka

Postopno realno rast mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka  so prekinili gospodarska kriza, spremembe socialne politike in varčevalni ukrepi, z oživitvijo gospodarske aktivnosti pa beleži skromno na rast. Leta 2016  je mediana dohodkov, izražena v evrih, realno presegla raven leta 2006. Skupaj s Španijo, Italijo in Ciprom, ki imajo višji BDP na prebivalca, je na sredini med državami članicami EU. Za obdobje 2005–2016 je bila značilna zelo hitra rast mediane dohodkov v vzhodnoevropskih državah in občutno manjša v državah, ki jih je kriza bolj prizadela (v to skupino se uvršča tudi Slovenija), v Grčiji pa se je celo znižala.

Na znižanje dohodkov nižjih dohodkovnih slojev je najbolj vplivala izguba zaposlitve, na dohodke visoko izobraženih pa varčevalni ukrepi na področju plač v javnem sektorju. Delež dohodkov iz zaposlitve v ekvivalentnem razpoložljivem dohodku se je v obdobju 2008–2016 znižal, občutno najbolj v prvem in drugem kvintilnem razredu , kar izhaja iz zmanjševanja zaposlenosti nižje izobraženih delavcev predvsem v delovno intenzivnih dejavnostih, ki so se s krizo močno skrčile. Izpad dohodkov zaradi brezposelnosti ali nižjih dohodkov iz zaposlitve je pri nižje izobraženih v letih 2009–2012 pokrivala država s socialnimi transferji, ki pa so se po letu 2012 znižali zaradi varčevalnih ukrepov in spremenjene socialne politike. Povečana gospodarska aktivnost in zaposlovanje po letu 2014 sta nekoliko povečala dohodke iz zaposlitve, vendar le gospodinjstvom iz drugega kvintilnega razreda. Na višino dohodkov iz zaposlitve je v obdobju 2013–2014 občutneje vplivalo tudi progresivno znižanje plač javnih uslužbencev, kar je znižalo dohodke iz zaposlitve terciarno izobraženih, ki do konca leta 2016 tudi z oživitvijo gospodarske aktivnosti ni bilo povsem odpravljeno. Mediane dohodkov po izobrazbeni strukturi so se v Sloveniji posledično še izraziteje oddaljile od povprečja EU .

Mediana ekvivalentnega razpoložljivega dohodka, v SKM

5. Zadovoljstvo z življenjem

Zadovoljstvo z življenjem po padcu med krizo narašča od leta 2013 in je v 2017 v Sloveniji doseglo najvišjo raven (92 %). Od leta 2004, ko se je Slovenija vključila v meritve Eurobarometra, je delež zadovoljnih  v Sloveniji nad povprečjem EU. Slovenija je bila leta 2017 tudi med šestimi državami, ki so v zadnjih treh meritvah beležile neprekinjeno večanje deleža zadovoljnih vprašanih (skupaj z Luksemburgom, Madžarsko, Češko, Ciprom in Portugalsko).

Deleži zadovoljnih s finančno situacijo (73 %) in zaposlitveno situacijo (62 %) na osebni ravni, ki so že tako na visokem nivoju, so v letu 2017 dosegli in presegli predkrizne ravni. Področje osebne zaposlitvene situacije je sicer edino področje izmerjenega zadovoljstva, ki se glede na prejšnjo meritev ni zvišalo. Deleži zadovoljnih z zaposlitveno situacijo v državi (25 %) in gospodarstvom v državi (46 %) pa predkrizne ravni še niso dosegli, čeprav se tudi ti od jeseni 2014 neprekinjeno povečujejo. Na osebni ravni so anketiranci pri izpostavljanju dveh ključnih problemov  v letu 2017 največkrat omenili problem pokojnin, socialnega in zdravstvenega sistema, življenjskih razmer, življenjskih stroškov in delovnih pogojev.

Na ravni države so anketiranci pri izpostavljanju dveh ključnih problemov največkrat izpostavili socialni in zdravstveni sistem (38 %). V anketi so bili večkrat izpostavljeni tudi brezposelnost (29 %), ekonomska situacija države (24 %), pokojnine (19 %) in javni dolg (15 %). Problematika socialnega in zdravstvenega sistema prihaja v ospredje od jeseni 2012, problematika brezposelnosti, ki se sicer še vedno pogosto izpostavlja, pa je na najnižji ravni po začetku krize in za 32 o. t. nižja od najvišje ravni pomladi 2014. Pogostost izpostavljanja problematike ekonomske situacije države je za 43 o. t. nižja od najvišje ravni jeseni 2011. Problematika pokojnin in javnega dolga pa zadnji dve leti ostaja prisotna približno na isti ravni . Pričakovanja za naslednjih 12 mesecev so zmerna: največja izboljševanja  se pričakujejo na področju zaposlitvene situacije, in sicer na osebni ravni in na ravni države, oboje za 3. o. t.

Zadovoljstvo z življenjem, v %

6. Izdatki za socialno zaščito

Slovenija je leta 2015 predvsem zaradi staranja prebivalstva in blaženja posledic gospodarske krize namenjala za socialno zaščito več kot leta 2008, a še vedno manj kot v povprečju EU. V primerjavi z BDP so izdatki za socialno zaščito leta 2015 znašali 23,7 %, kar je za 2,7 o. t. več kot leta 2008, ko so dosegli dno, vseskozi pa je njihov delež ostal nižji od evropskega povprečja (okoli 29 %). V obdobju krize so k rasti izdatkov v Sloveniji največ prispevali izdatki za starost, ki imajo tudi največji delež v strukturi vseh prejemkov za socialno zaščito, kar je posledica večjega števila upokojencev. Zaradi povečanja števila brezposelnih med krizo so se precej povečali tudi izdatki za področje brezposelnosti, vendar pa se je njihov prispevek v letih 2014 in 2015 zaradi izboljšanja razmer na trgu dela nekoliko zmanjšal. Višji so bili tudi izdatki za druge oblike socialne izključenosti, ki so se po obdobju zmanjševanja ob začetku krize začeli naglo povečevati . Precej višji kot pred krizo so bili tudi izdatki za bolezen in zdravstveno varstvo, kar pa je predvsem posledica višjih izdatkov za boleznine .

V primerjavi z BDP Slovenija namenja manj sredstev za socialno zaščito kot v povprečju EU predvsem na področjih nastanitev in brezposelnost, več pa na področju druge oblike socialne izključenosti. Kljub temu sistem zagotavlja relativno dobro dostopnost do zdravstva in zmanjšuje tveganje revščine. Najbolj za povprečjem EU zaostajamo pri področju brezposelnost, kar je predvsem posledica nizkega deleža prejemnikov nadomestila za brezposelnost med brezposelnimi v primerjavi z drugimi državami EU, saj je trajanje prejemanja nadomestila podobno dolgo kot v povprečju v EU. Slovenija spada tudi med države z relativno visoko nadomestitveno stopnjo v začetni fazi brezposelnosti, ki je med najvišjimi v EU. Relativno nizki izdatki za nastanitve so zelo povezani s skromno razvitostjo najemniškega stanovanjskega trga in majhnim deležem neprofitnih stanovanj.

Izdatki za socialno zaščito po kupni moči na prebivalca, 2015

7. Stopnja stanovanjske prikrajšanosti

Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo stanovanjske prikrajšanosti  v EU. Leta 2016 je skoraj četrtina prebivalstva Slovenije živela v stanovanjih, ki imajo nekatere pomanjkljivosti. Največ, več kot 30 % prebivalstva, živi v slabih razmerah v pomurski, zasavski in goriški regiji. V povprečju držav EU ta delež znaša okoli 15 %. Stopnja stanovanjske prikrajšanosti je večja kot v Sloveniji le še na Portugalskem, Cipru in Madžarskem. Stopnja stanovanjske prikrajšanosti je v povprečju EU stabilna že od leta 2011, v Sloveniji pa se postopno zmanjšuje. Tega leta je namreč kar dobra tretjina prebivalstva živela v stanovanjih, ki so bila v slabem stanju. Eden od vzrokov za tako stanje je relativno star stanovanjski sklad, saj je bilo v Sloveniji kar 83 % stanovanj zgrajenih do leta 1990. Gradnja novih stanovanj je bila po letu 1990 v Sloveniji skromna, kar je bila posledica stanovanjske politike .

V letu 2016 je bilo v Sloveniji 4,5 % prebivalcev hudo stanovanjsko prikrajšanih. Stopnja hude stanovanjske prikrajšanosti je v Sloveniji bistveno nižja od stopnje stanovanjske prikrajšanosti in celo nekoliko pod evropskim povprečjem. Že od leta 2011 se postopno znižuje in v letu 2016 je prvič padla pod evropsko povprečje. Obenem se je tudi stopnja prenaseljenosti stanovanja  zmanjšala skoraj za 4,5 o. t. (v EU za 0,4 o. t.).  Na izboljševanje stanovanjskega sklada pa po letu 2014 ugodno vpliva kreditiranje okoljskih naložb in dodeljevanje nepovratnih finančnih spodbud, ki jih izvaja Eko sklad.

Stopnja stanovanjske prikrajšanosti in stopnja hude stanovanjske prikrajšanosti, 2016

8. Stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški

Ob izboljšanem finančnem položaju gospodinjstev se je stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški v zadnjih dveh letih zmanjšala. V obdobju 2008–2013 se je ob zmanjšanju razpoložljivega dohodka in pospešeni rasti stanovanjskih stroškov povečala tudi stopnja preobremenjenosti, ki je pri nas naraščala hitreje kot v povprečju EU. Do leta 2016 se je zmanjšala na 5,7 % in je bila za 1,3 o. t. višja kot leta 2008. Stanovanjski stroški so bili v letu 2016 v Sloveniji kljub izboljšanju finančnega položaja gospodinjstev oziroma rasti razpoložljivega dohodka in zmanjšanju stopnje preobremenjenosti za 32 % gospodinjstev veliko breme. Zaradi finančne stiske je stanovanjske stroške vsaj enkrat poravnalo z zamudo 15 % gospodinjstev, med gospodinjstvi, ki so zamujala s plačili stanovanjskih stroškov, pa je večina, 85 %, zamujala s plačilom večkrat. S stanovanjskimi stroški so bila preobremenjena predvsem gospodinjstva pod pragom tveganja revščine . Stopnja preobremenjenosti je ostala leta 2016 v primerjavi z letom 2008 večja v prvem kvintilu.

Delež s stanovanjskimi stroški preobremenjenega prebivalstva je v Sloveniji skoraj za polovico nižji kot v povprečju EU (11,1 %), na kar vpliva lastniška struktura stanovanj. Slovenija se uvršča med četrtino držav, kjer je prebivalstvo najmanj obremenjeno s stanovanjskimi stroški. Na relativno nizko stopnjo preobremenjenosti v Sloveniji vplivata struktura in lastništvo stanovanjskih nepremičnin. V EU v povprečju okoli 60 % ljudi živi v hišah in 40 % v stanovanjih, več kot dve tretjini od tega pa je lastniških. Slovensko povprečje je 70 % oziroma 30 %, okoli 76 % vseh nepremičnih pa je lastniških. Pri tem pa je imela leta 2016 več kot četrtina prebivalcev EU, ki je živela v lastnem stanovanju, hipoteko oziroma neporavnano posojilo. V Sloveniji je omenjen delež znašal okoli 10 %.

Stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški, 2016

9. Stopnja materialne prikrajšanosti

Stopnja materialne prikrajšanosti  se je po povišanju v obdobju krize v zadnjih dveh letih močno znižala in je tako pri nas kot v EU najnižja do sedaj. Leta 2016 je znašala 13,5 % in je bila tako kot v zadnjih desetih letih nižja kot v povprečju EU. Leta 2016 je bilo v Sloveniji materialno prikrajšanih 273 tisoč ljudi, 72 tisoč manj kot v letih 2011 in 2014, ko je bilo število najvišje. Tudi za tiste pod pragom tveganja revščine je stopnja materialne prikrajšanosti najnižja v zadnjih letih (38,4 %) vendar bistveno višja kot za tiste nad pragom tveganja revščine (13,5 %), razlika pa je še višja kot pred krizo. Najnižje in pod slovenskim povprečjem so stopnje materialne prikrajšanosti otrok, nato starejših od 65 let, najvišje pa za ljudi v delovno aktivni dobi (18–64 let).

Velika večina prebivalstva si je bila v letu 2016 zmožna zagotoviti osnovne trajne dobrine. Najvišji so deleži za zagotovitev dobrin, kot so telefon (99 %), pralni stroj (98 %), barvni TV (97 %), topel dom (95 %), avto (84 %), osebni računalnik (77 %) in zagotovitev mesnega ali ekvivalentnega obroka (93 %). Vsi ti deleži so najvišji doslej, podobno najvišji pa je bil tudi delež ljudi, ki si lahko privošči enotedenske počitnice (69 %). Povečal se je tudi delež ljudi, ki lahko krijejo nepričakovane izdatke (55 %), višji je bil samo še v letih 2007 in 2009.

Gospodinjstva v letu 2016 finančno lažje shajajo iz meseca v mesec kot vsa zadnja leta. Samo leta 2007 je bil delež gospodinjstev, ki lahko oziroma še kar lahko shaja iz meseca v mesec višji kot leta 2016 (35 %). Delež tistih, ki imajo nekaj težav, je že dve leti blizu najnižje vrednosti (37,2 %), delež tistih s težavami in velikimi težavami pa je prav tako najnižji (25,9 %) v zadnjih sedmih letih, a še vedno višji kot leta 2007. Med gospodinjstvi, ki so (zelo) težko shajala leta 2007, se je stanje popravilo samo za gospodinjstva dveh odraslih s tremi in več odvisnimi otroki, ki so imeli v letu 2016 najnižji delež med gospodinjstvi z (velikimi) finančnimi težavami; drugi najnižji delež med temi so imela gospodinjstva z vsaj enim članom, starejšim od 65 let. Najbolj se je stanje poslabšalo za samske ženske (42,2 %), za eno osebo, mlajšo od 65 let (37,6 %) in za dve mlajši osebi od 65 let (27,9 %), kar je mogoče povezati s problematiko revnih zaposlenih, morda pa tudi s problematiko starostne diskriminacije. Še vedno pa tako kot vsa leta finančno najtežje shajajo iz meseca v mesec gospodinjstva samohranilk (43,2 %).

Stopnja materialne prikrajšanosti

10. Stopnja delovne aktivnosti

Stopnja delovne aktivnosti (20–64 let) narašča od 2014 in v zadnjem letu znova presega povprečje EU, pod katerega je padla v obdobju krize. V drugem četrtletju 2017 se je izenačila s predkrizno ravnijo iz 2008. Na njeno poviševanje poleg ugodnih gospodarskih razmer in okrepljenega zaposlovanja vedno bolj vplivajo tudi demografska gibanja . Od 2014 se povišuje zlasti med mladimi (20–29 let), ki so bili v krizi močno prizadeti zaradi velike izpostavljenosti začasnim zaposlitvam, ki jih delodajalci niso podaljševali, in zmanjšanja obsega študentskega dela. Ugodna gibanja od leta 2014 so izraz povečanega zaposlovanja in študentskega dela, demografskih gibanj ter usmerjenosti aktivne politike zaposlovanja k mladim. Pri starejših (55–64 let) je delovna aktivnost naraščala tudi med krizo, med drugim zaradi pokojninske reforme in demografskega učinka . Kljub zviševanju pa stopnja delovne aktivnosti starejših tudi v zadnjem letu ostaja med najnižjimi v EU.

Po krizi se stopnja delovne aktivnosti povečuje v vseh izobrazbenih skupinah, najbolj med nizko in srednje izobraženimi. Med krizo so bili prav nizko in srednje izobraženi med bolj prizadetimi (tudi v primerjavi s povprečjem EU) zaradi velikega padca aktivnosti v gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih. Izboljšanje v zadnjih letih je izraz strukture okrevanja gospodarske aktivnosti in močnega zaposlovanja v dejavnostih, ki zaposlujejo takšno delovno silo (predelovalne dejavnosti, promet, gostinstvo in zaposlovalne dejavnosti, ki delovno silo posredujejo večinoma v predelovalne dejavnosti). Pri visoko izobraženih je bilo, podobno kot v drugih državah EU, zmanjšanje stopnje delovne aktivnosti v obdobju krize najmanjše predvsem zaradi manjšega padca aktivnosti v dejavnostih, ki zaposlujejo visoko izobraženo delovno silo, in zaposlovanja v dejavnostih javnih storitev. Stopnja pri visoko izobraženih sicer ob postopnem poviševanju še naprej ostaja nekoliko višja kot v povprečju EU.

Po letu 2013 stopnja delovne aktivnosti narašča v vseh regijah, hitreje v vzhodni Sloveniji. Med regijami vzhodne Slovenije, ki je pod evropskim povprečjem, ima najnižjo stopnjo zasavska regija (leta 2016: 64,9 %), ki pa najhitreje zmanjšuje razkorak do evropskega in slovenskega povprečja . Stopnja delovne aktivnosti v zahodni Sloveniji presega evropsko povprečje za 0,9 o. t.

Stopnja delovne aktivnosti, v %

11. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih oseb

Po povečanju v obdobju krize se je stopnja tveganja revščine delovno aktivnih oseb v zadnjih treh letih znižala na 6,1 % in je pod povprečjem EU. V obdobju 2013–2016 se je znižala za 1 o. t., kar pomeni podobno zmanjšanje, kot je potrebno za dosego cilja SRS (pod 5 %). Po stopnji tveganja revščine delovno aktivnih oseb, starih 18 let in več, je Slovenija vsa leta boljša od povprečja EU.

Med zaposlenimi imajo vsa leta najvišje stopnje tveganja revščine zaposleni v nestandardnih oblikah zaposlitve. Stopnja tveganja revščine pri zaposlitvi za nedoločen čas je leta 2016 znašala 3,4 % in je bila na podobni ravni kot pred krizo. Pri zaposlitvi za določen čas se je v zadnjih dveh letih znižala s 14,6 % na 9,3 % v letu 2016. V tem času pa se je stopnja tveganja revščine ponovno povečala zaposlenim za krajši delovni čas s 13 % na doslej najvišjo raven 15,6 % v letu 2016. Za samozaposlene je stopnja tveganja revščine v letu 2016 znašala 23 % in je bila za 4,8 o. t. nižja od leta 2014, ko je bila na najvišji ravni. Na odločitev posameznika o sprejemanju dela oziroma zaposlovanju v različnih oblikah dela po naši presoji med drugim vpliva tudi dejstvo, da so stopnje tveganja revščine brezposelnih, upokojenih in neaktivnih  precej višje kot v vseh oblikah delovne aktivnosti, po drugi strani pa relativno skromne spodbude za delo.

Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih oseb, starih 18 let in več, v %

12. Brezposelnost in dolgotrajna brezposelnost

Stopnja brezposelnosti, ki se je v obdobju 2008–2013 močno povišala, se od takrat hitro znižuje in še naprej ostaja nižja od povprečja EU. Do drugega četrtletja 2017 je upadla na 6,4 %, njeno znižanje, ki je bilo hitrejše kot v povprečju EU, pa je povezano z visoko rastjo gospodarske aktivnosti in okrepljenim zaposlovanjem. Med krizo se je stopnja brezposelnosti moških povišala močneje kot pri ženskah in jo tudi presegla, kar je posledica močne prizadetosti dejavnosti, ki zaposlujejo pretežno moško delovno silo . Brezposelnost moških sicer v zadnjih letih ostaja nižja kot pri ženskah, na kar je vplivala struktura okrevanja zaposlenosti v delovno intenzivnih panogah in omejitev zaposlovanja v dejavnostih javnih storitev, kjer so zaposlene večinoma ženske. Iz podobnih razlogov se je brezposelnost v zadnjih letih najbolj znižala ravno med nizko in srednje izobraženimi. Pri mladih (15–24 let), ki jih je kriza še posebej prizadela , se je od vrha leta 2013 do leta 2017 znižala za več kot polovico  (na 10,0 %) in bila tudi precej nižja od povprečja EU (16,9 %).

Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se znižuje že tretje leto zapored, v zadnjem letu se je znižala na raven povprečja EU. Zaradi skromnega povpraševanja po delu se je dolgotrajna brezposelnost v obdobju 2009–2014 močno povišala. Ob začetku okrevanja gospodarstva se je položaj sprva izboljšal samo za brezposelne s krajšim trajanjem brezposelnosti, zadnjih nekaj let pa visoko zaposlovanje in aktivna politika zaposlovanja vplivata tudi na zmanjševanje števila dlje časa brezposelnih. Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se je v krizi najbolj povišala med mladimi, kjer pa se je v zadnjih letih tudi najbolj znižala. Kljub opaznemu znižanju dolgotrajne brezposelnosti pa še naprej vsaka druga brezposelna oseba ostaja brezposelna več kot leto dni.

Stopnja brezposelnosti, povprečje leta, v %

13. Mladi, ki niso niti zaposleni niti vključeni v izobraževanje

Delež mladih, ki niso niti zaposleni niti vključeni v izobraževanje (delež NEET), je nižji kot v povprečju EU. Čeprav se je v obdobju 2008–2016 povečal močneje kot v povprečju EU, je zaradi visoke vključenosti mladih v srednješolsko in terciarno izobraževanje vseskozi pod evropskim povprečjem. V zadnjih dveh letih se je znižal zaradi okrevanja trga dela in manjše ponudbe delovne sile zaradi demografskih sprememb (manjše generacije mladih). Najvišji je bil leta 2016 v starostni skupini 25–29 let (Slovenija: 15,7 %; EU: 18,8 %), ko veliko mladih konča terciarno izobraževanje. Mladi imajo težave pri prehodu iz študija v zaposlitev, ki so povezane s premajhno usklajenostjo terciarnega izobraževanja s trgom dela in premajhnim številom delovnih mest za terciarno izobražene. V zadnjem letu se je delež NEET najbolj znižal v starostnih skupinah 20–24 let in 25–29 let, kar bi lahko povezali z ukrepi države za spodbujanje zaposlovanja mladih . V starostni skupini 30–34 let, ki je ti ukrepi ne dosežejo več, je ostal približno enak. K nadaljnjemu zmanjšanju deleža NEET bi lahko prispevali nadaljnje pričakovano okrevanje trga dela in krepitev ukrepov za večjo povezanost med srednješolskim in terciarnim izobraževanjem ter podjetji. Ženske se spopadajo z večjimi težavami pri prehodu iz šolanja v zaposlitev, delež NEET (20–34 let) je med ženskami večji kot med moškimi , razlika med spoloma pa je bila leta 2016 večja kot ob začetku krize.

Delež mladih (25–29 let), ki niso niti zaposleni niti vključeni v izobraževanje

14. Prekarne in začasne zaposlitve

Delež prekarnih zaposlitev , ki je eden izmed kazalnikov kakovosti zaposlitve, se je v Sloveniji v obdobju 2008–2016 nekoliko povečal in je bil precej nad povprečjem EU. Delež prekarnih zaposlitev med ženskami v starostni skupini 20–64 let je leta 2016 znašal 4,6 % (EU: 2,1 %), pri moških pa 3,8 % (EU: 2,2 %). Podobno kot v drugih državah so tudi v Sloveniji prekarne zaposlitve najpogostejše med mladimi, ženskami in nizko izobraženimi . Evropska komisija ugotavlja, da je v Sloveniji pri mladih zaposlenih (25–39 let) z nestandardnimi zaposlitvami tveganje za prekarno zaposlitev bistveno manjše kot pri starejših, kar bi lahko povezali z boljšo izobrazbeno strukturo mlajših starostnih skupin, manjšimi možnostmi starejših za prehod v zaposlitev ter njihovim večjim deležem v zaposlitvah z nizkimi plačami. Poleg sorazmerno visokega deleža prekarnih zaposlitev na relativno slabo kakovost zaposlitev v Sloveniji kaže tudi kazalnik delež zaposlitev slabe kakovosti, ki jih prikazuje analiza Eurofound .

Tudi delež začasnih zaposlitev  se je v obdobju 2008–2016 nekoliko povečal in je nad povprečjem EU. Slovenija se uvršča med države z najvišjimi deleži začasnih zaposlitev, kar kaže na obstoj negotovosti za precejšen delež zaposlenih in na previdnost delodajalcev pri zaposlovanju zaradi varovanja zaposlitve. To se kaže tudi v pogostem zaposlovanju delavcev prek agencij za posredovanje dela , med katere se pri nas uvrščajo tudi študentski servisi. Delež začasnih zaposlitev v starostni skupini 20–64 let je leta 2016 znašal 16,4 %, kar je za 0,5 o. t. več kot pred desetimi leti. Podobno kot pri prekarnih zaposlitvah je delež večji med ženskami in mladimi. V starostni skupini 15–24 let je v Sloveniji najvišji med državami EU, na kar pomembno vpliva razširjenost študentskega dela. Po deležu začasnih zaposlitev pri vseh starostnih skupinah Slovenija presega povprečje EU razen pri starostni skupini 55–64 let.

Delež prekarnih zaposlitev, v %

15. Bolniška odsotnost

Po znižanju v obdobju krize se v zadnjih letih v Sloveniji absentizem  ponovno povečuje. V obdobju krize se je v Sloveniji bolniška odsotnost znižala, kar lahko povezujemo predvsem z upadom zaposlenosti in večjim tveganjem izgube zaposlitve. V letih 2015–2017 se je absentizem hitro povečeval, med glavnimi razlogi lahko navedemo rast zaposlenosti, poznejše upokojevanje, podaljševanje čakalnih dob in povečevanje vključenosti v vrtce. Odsotnost je bila bistveno višja pri ženskah kot pri moških, razlika pa se iz leta v leto povečuje. Po podatkih NIJZ so bili v letu 2016 zaposleni v povprečju odsotni 14,5 koledarskega dneva, delež bolniškega staleža  je znašal v povprečju 4,0 % (NIJZ, 2018).

Po številu izgubljenih delovnih dni presegamo povprečje EU. Po nekaj letih zniževanja v obdobju krize se je v letih 2015 in 2016 povečalo tudi število izgubljenih delovnih dni zaradi bolezenske odsotnosti na zaposlenega, ki se poroča v mednarodne baze (izvzet je prvi dan bolniške odsotnosti in izločena je odsotnost za nego družinskega člana). Mednarodna primerljivost omenjenega kazalnika pa je omejena zaradi metodoloških razlik v načinu zajema podatkov, razlik v sistemih zdravstvenega in socialnega varstva ter v pravicah do bolniškega nadomestila.

Nadaljnjo rast absentizma kažejo tudi podatki za leto 2017, po katerih se je število izgubljenih delovnih dni močno povečalo že tretje leto zapored. Število primerov bolniške odsotnosti se je v zadnjih treh letih povečalo za 25 %, glede na leto 2008 pa za 35 %. Število izgubljenih delovnih dni se je v letu 2017 povečalo na 11.396.629, od tega v breme delodajalcev 2/3 in v breme ZZZS 1/3, delež v breme ZZZS pa se povečuje že od leta 2009. ZZZS ugotavlja, da se je v zadnjih letih precej povečalo zlasti število dolgotrajnih bolniških odsotnosti, kar je lahko deloma povezano s staranjem aktivne populacije, spremembami pokojninske zakonodaje in tudi zakonsko neomejenim obdobjem prejemanja bolniškega nadomestila.

Število izgubljenih delovnih dni na zaposlenega, 2015 (ali zadnje razpoložljivo leto)

16. Poškodbe pri delu in zdravstvene težave zaradi dela

Pogostost poškodb pri delu že vrsto let upada, vendar v povprečju EU hitreje kot v Sloveniji. Poškodbe pri delu so kazalnik varnosti in zdravja pri delu. V Sloveniji je stopnja incidence poškodb pri delu kljub zmanjševanju še vedno relativno visoka (na 19. mestu med državami EU). V letu 2016 je bilo v Sloveniji prijavljenih 13.044 poškodb pri delu, kar je 1,6 % manj kot v letu 2015. Delež poškodovanih je skoraj trikrat večji pri moških, najbolj je izpostavljena starostna skupina 15–19 let. Za mlajše velja, da imajo manj delovnih izkušenj, so slabše usposobljeni in opravljajo bolj nevarna dela kot starejši. Največ poškodb pri delu je v dejavnostih rudarstva, oskrbe z vodo in ravnanja z odplakami in odpadki, v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu .

V Sloveniji je bilo leta 2015 bistveno več smrtnih primerov zaradi poškodb pri delu kot v povprečju EU. Od povprečja EU v Sloveniji močno odstopa visoka stopnja smrtnih primerov. V letu 2015 je bilo v Sloveniji 23 poškodb pri delu, ki so imele za posledico smrt. Največ smrtnih primerov je bilo v obdobju od 2008 do 2015 v gradbeništvu (33 % vseh smrtnih primerov) .

Težave v telesnem in duševnem zdravju, ki so posledica dela, je leta 2013 v Sloveniji poročal manjši delež delovno aktivnih kot v povprečju EU. Med 26 državami, ki so leta 2013 sodelovale v posebnem modulu Ankete o delovni sili (angl. Labor Force Survey), je v povprečju 7,4 % delovno aktivnih v starosti 15–64 let odgovorilo, da imajo zaradi dela eno ali več težav v telesnem ali duševnem zdravju, 11,9 % pa v starosti 55–64 let. V Sloveniji je bil delež nekoliko nižji: 6,2 % v starosti 15–64 let in 10,5 % v starosti 55–64 let. Za razliko od poškodb pri delu, ki so pogostejše pri moških, so v večini držav o več težavah z zdravjem poročale ženske (EU: ženske 8,4 %, moški 7,6 %; Slovenija: ženske 6,9 %, moški 5,6 %). Najpogostejše so težave mišično-skeletnega sistema in duševne težave (stres, depresija in anksioznost). Zaradi bolezni ali drugih težav z zdravjem so bili delovno aktivni v skoraj polovici primerov tudi bolniško odsotni, delež teh je bil za Slovenijo približno enak kot v povprečju EU (EU: 41,1 %; Slovenija: 41,4 %).

Delež delovno aktivnih, ki so odgovorili, da imajo zaradi dela težave v telesnem ali duševnem zdravju, leta 2013, v %

17. Leta zdravega življenja

Prebivalec Slovenije lahko pričakuje v povprečju nekaj več kot 58 let zdravega življenja, kar je bistveno manj od povprečja EU. Kazalnik združuje informacijo o umrljivosti in obolevnosti, tako da znotraj pričakovanih let življenja pri katerikoli starosti prikaže delež tistih let, ki jih bomo preživeli brez oviranosti pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Število pričakovanih zdravih leta življenja ob rojstvu se je v obdobju 2010–2015 v Sloveniji podaljšalo v povprečju za 4,1 leta (bistveno bolj za moške – za 5,1 leta, kot za ženske – za 3,1 leta), v EU pa v povprečju za 0,8 leta. Po hitrem izboljševanju so moški v letu 2015 v Sloveniji že lahko pričakovali več let zdravega življenja kot ženske. Razlika med visoko in nizko izobraženimi pa se je v obdobju 2005–2014 zmanjšala in je po zadnjih analizah približno tolikšna kot v povprečju držav EU, za katere so razpoložljivi podatki . Podaljševanje števila zdravih let življenja naj bi v prihodnosti pomembno prispevalo k podaljševanju aktivnosti, počasnejši rasti izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo ter dolgoročno vzdržnemu financiranju sistemov socialne zaščite.

Tudi glede zdravih let življenja pri starosti 65 let se je zaostanek Slovenije za povprečjem EU v obdobju 2010–2015 zmanjšal. V letu 2015 je prebivalec Slovenije pri starosti 65 let lahko v povprečju pričakoval še 7,9 leta zdravega življenja (eno leto več kot leta 2010), v EU pa v povprečju 9,4 leta (0,7 leta več kot leta 2010). Za nadaljnje zmanjšanje zaostanka za razvitejšimi državami EU bo nujno treba več vlagati v preventivo.

Po nekaj letih izboljševanja se je v Sloveniji v letih 2014 in 2015 razmerje med zdravimi leti življenja in pričakovanim trajanjem življenja (PTŽ) nekoliko poslabšalo, v EU pa izboljšalo. V vseh državah EU je razmerje ugodnejše za moške, kar pa je predvsem posledica nizkega PTŽ moških; glede zdravih let življenja so namreč razlike med moškimi in ženskami bistveno manjše ali celo obratne kot pri PTŽ (v 11 državah EU, vključno s Slovenijo, preživijo moški več zdravih let kot ženske). Slabše razmerje pomeni večji pritisk na sisteme socialne zaščite zaradi predčasnega upokojevanja in večjih potreb po storitvah zdravstva in dolgotrajne oskrbe.

Delež življenja, ki ga preživimo zdravi, 2015

18. Indeks enakosti spolov

Slovenija je v zadnjih desetih letih po indeksu enakosti spolov (GEI, angl. Gender Equality Index) precej napredovala. Indeks se izračuna na podlagi 31 kazalnikov v okviru šestih področij: delo, denar, znanje, čas, moč in zdravje. Slovenija je v omenjenem obdobju napredovala za 7,6 točke  in bila leta 2015 s 68,4 točke uvrščena na deseto mesto med državami EU . Za doseganje cilja SRS (vsaj 78 točk) je potrebno napredovanje v podobnem tempu.

Slovenija je v zadnjem desetletju podobno kot številne druge države najbolj napredovala v dimenziji moči. To se kaže še zlasti v velikem napredku na področju udeležbe žensk pri političnem odločanju , ki je posledica sprememb volilne zakonodaje (uvajanje spolnih kvot na kandidatnih listah) . Napredek je bil viden tudi pri večini drugih področij, Slovenija pa na večini področij (razen pri znanju) tudi presega povprečje EU. Vključeni kazalniki na področju znanja kažejo največjo neenakost, saj ima Slovenija nizek delež moških, ki študirajo na področjih izobraževanja, zdravstva, humanizma in umetnosti. Ženske v EU, enako pa tudi v Sloveniji, so sicer na splošno bolj izobražene, vendar so manj pogosto zastopane v nekaterih bolje plačanih poklicnih skupinah in na vodstvenih delovnih mestih, njihove povprečne plače pa so tako nižje. Vendar sta v Sloveniji plačna vrzel in razlika med spoloma v stopnji delovne aktivnosti relativno majhni, kar se kaže v ugodnih rezultatih na področjih delo in denar. Podobno kot v drugih državah EU je Slovenija nazadovala v dimenziji časa . Zato je Evropska komisija predlagala dodatne usmeritve za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja predvsem z vidika časa, posvečenega gospodinjstvu ter negi in oskrbi družinskih članov.

Indeks enakosti spolov (GEI)

19. Preprečljiva umrljivost

Preprečljiva umrljivost se je po letu 2011 izboljšala in je bila leta 2015 podobna kot v povprečju v državah EU. Kazalnik preprečljive umrljivosti pove, koliko je bilo v danem letu prezgodnjih smrti, ki bi jih lahko preprečili s pravočasno in učinkovito zdravstveno oskrbo. V obdobju 2011–2015 se je v Sloveniji z vidika preprečljive umrljivosti zdravstvena oskrba izboljšala nekoliko manj kot v povprečju v državah EU. Tako smo v Sloveniji v letu 2015 v povprečju na 100.000 prebivalcev preprečili devet smrti več kot v letu 2011, v EU pa skoraj 11. Napredek je bil večji pri moških, vendar je zaostanek za povprečjem EU pri ženskah še vedno manjši kot pri moških. Večino izboljšav je tako v Sloveniji kot v EU mogoče pripisati stalnemu zmanjševanju umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja ter zdravljenju več vrst raka.

Največji napredek je Slovenija dosegla pri odkrivanju in zdravljenju raka dojke, bolj pa bi lahko izboljšala zdravljenje raka materničnega vratu in zmanjšala umrljivost zaradi možganske kapi. Učinkovitost preprečevanja in zdravljenja raka v Sloveniji se je v obdobju 2010–2014 izboljšala, najbolj pri zdravljenju raka dojke, kjer je petletna stopnja preživetja v letu 2014 dosegla 83,5 % in je v zgornji tretjini držav EU. Izboljšale so se tudi stopnje preživetja pri raku debelega črevesja in kolorektalnem raku, pri raku materničnega vratu pa se je stopnja preživetja kljub celovitemu presejalnemu programu v obdobju 2010–2014 celo znižala (na 65,5 %). Pri akutni oskrbi Slovenija dosega sorazmerno nizke stopnje 30-dnevne umrljivosti po sprejemu v bolnišnico zaradi akutnega srčnega infarkta, vendar pa je bila v letu 2014 stopnja 30-dnevne umrljivosti zaradi možganske kapi ena najslabših med državami z razpoložljivimi podatki ter skoraj dvakrat višja kot v Italiji in Avstriji, čeprav se je v zadnjih nekaj letih znižala .

Število preprečljivih smrti zaradi zlorabe alkohola ostaja zelo visoko, znižala pa se je umrljivost zaradi prometnih nesreč, povezanih z alkoholom. V zadnjem desetletju se je stopnja uživanja alkohola sicer nekoliko znižala, kljub temu ostaja zelo visoka, zlasti med moškimi, hkrati je slabo tudi stanje preprečevanja smrti zaradi zlorabe alkohola. Med najvišjimi v EU je zlasti umrljivost moških zaradi kroničnega obolenja jeter, kar zahteva razmislek o dodatnih ukrepih na področju protialkoholne politike. S politikami preprečevanja vožnje pod vplivom alkohola pa smo v obdobju 2011–2015 uspeli pomembno znižati smrti v prometnih nesrečah, povezanih z alkoholom. S tem se je znižala umrljivost, povezana z zunanjimi vzroki, ki pa še vedno presega povprečje EU.

Preprečljiva umrljivost, Slovenija in države EU, 2015

20. Izdatki za zdravstvo

Po precejšnjem znižanju v obdobju krize so se v zadnjih letih javni izdatki za zdravstvo realno precej povečali. Javni izdatki za zdravstvo so v obdobju krize realno nekoliko naraščali vse do leta 2011, močno pa so upadli v letih 2012 in 2013, po sprejetju ZUJF in drugih ukrepov za uravnoteženo poslovanje ZZZS . Med glavnimi ukrepi za znižanje odhodkov ZZZS je bilo v tem obdobju tudi povečanje doplačil za zdravstvene storitve in zdravila, ki se pokrivajo iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ). Slednje je močno povečalo izdatke iz DZZ vendar hkrati omogočilo ohranitev nizkih neposrednih plačil iz žepa in relativno dobre finančne dostopnosti do zdravstva tudi v obdobju krize. Od leta 2014 se javni izdatki za zdravstvo realno povečujejo, predvsem skladno z višjo rastjo zaposlenosti in plač ter s tem višjimi prilivi v zdravstveno blagajno. Višja rast prihodkov je v zadnjih letih omogočila širitev in boljše vrednotenje nekaterih prednostnih programov (referenčne ambulante, onkologija, domovi za starejše, biološka zdravila), skrajševanje čakalnih dob ter pokrivanje čedalje višjih odhodkov za boleznine. K dodatnim prihodkom za zdravstvo je v letu 2017 prispeval tudi prenos pokrivanja dela plač zdravnikov pripravnikov in specializantov iz državnega proračuna . Obseg tekočih javnih izdatkov glede na BDP je po prvi oceni v letih 2016 in 2017 znašal 5,9 % BDP, v strukturi izdatkov pa se je delež javnih povečal na 72,9 % v letu 2017 . Celotni in javni izdatki za zdravstvo glede na BDP so v Sloveniji nekoliko nižji od povprečja OECD (v 2015 tekoči izdatki za zdravstvo SLO: 8,6 % BDP, OECD 9,0 %, EU: 8,5 % BDP). V obdobju 2009–2016 so se v Sloveniji izdatki na prebivalca povečali realno le za 0,9 %, v povprečju držav OECD pa za 1,4 %. Po oceni so v letu 2016 znašali 2.835 USD PKM, kar je le še 71 % povprečja OECD (2014: 73 %; 2008: 77 %).

Ukrepi v obdobju krize so prispevali k spremembi v strukturi porabe sredstev za zdravstvo. Za Slovenijo primerjava gibanja izdatkov za zdravstvo po namenu pokaže izrazit preobrat v obdobju krize, ki je bil deloma pozitiven z vidika priporočil glede prestrukturiranja izdatkov v smeri večje učinkovitosti sistema: rast izdatkov za ambulantne obravnave se je okrepila, skrčili pa so se izdatki za bolnišnične obravnave. Manj spodbudno je, da čedalje bolj zaostajamo po deležu izdatkov za dolgotrajno zdravstveno oskrbo, zlasti za patronažo in dodatke za pomoč na domu, v katero so razvitejše države OECD že pred krizo pospešile vlaganja, v Sloveniji pa smo med krizo rast za te namene znižali bistveno bolj kot v povprečju države OECD. V zadnjih dveh letih so se zaradi dviga plač v javnem sektorju močno povečali tudi javni izdatki za upravljanje sistema.

Stopnje rasti izdatkov za zdravstvo po namenu na prebivalca

21. Izdatki za dolgotrajno oskrbo

Celotni izdatki za dolgotrajno oskrbo (DO) v Sloveniji vse bolj zaostajajo za povprečjem OECD. Izdatki za DO se v povprečju OECD povečuje bistveno hitreje kot v Sloveniji. V obdobju 2005–2015 so se v primerjavi z BDP v povprečju OECD povečali od 1,1 % BDP na 1,6 % BDP, v Sloveniji pa za polovico manj, od 1,1 na 1,3 % BDP. Izdatki za DO na prebivalca so se v povprečju OECD v navedenem obdobju skoraj podvojili, v Sloveniji pa so se povečali za nekaj več kot 50 %. Poleg tega se je v strukturi po virih financiranja v desetletnem obdobju 2005–2015 delež javnih izdatkov znižal že za 5,0 o. t., v strukturi po namenu pa je upadal delež izdatkov za zdravstveni del DO, ki je pretežno financiran iz javnih virov (2015: 96 %; v tem 52 % iz sredstev ZZZS).

V obdobju 2005–2015 je bila rast javnih izdatkov za DO v Sloveniji v povprečju več kot polovico nižja kot v državah OECD, vlagali pa smo večinoma v institucionalno oskrbo. Javni izdatki za DO so se v Sloveniji letno realno povečali le za 2,1 %, v povprečju držav OECD pa kar za 4,6 % . Povečal se je zaostanek v deležu javnih izdatkov za zdravstvene storitve DO (2015: Slovenija 0,8 % BDP; OECD 1,3 % BDP; to so predvsem patronaža, denarni prejemki, zdravstvena oskrba v inštitucijah), kot tudi javnih izdatkov za socialne storitve DO (2015: Slovenija 0,1 % BDP; OECD (16 držav) 0,4 % BDP; predvsem pomoč na domu). Razvitejše države OECD povečujejo zlasti javna vlaganja v DO na domu, v Sloveniji pa so bila vlaganja v oskrbo na domu minimalna, razmerje med institucionalno oskrbo in oskrbo na domu pa se iz leta v leto poslabšuje. V letu 2015 je bilo 73 % javnih izdatkov namenjenih za DO v institucijah (domovi za starejše, posebni socialnovarstveni zavodi, varstveno-delovni centri in bolnišnice) in 27 % za DO na domu, v povprečju OECD pa je bilo razmerje 65:35.

Realna letna rast javnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo na prebivalca v obdobju 2005–2015
 

22. Čezmerna hranjenost in debelost pri odraslih

Kljub zmanjšanju je delež debelih med odraslimi še vedno močno nad povprečjem EU. Čezmerna hranjenost  in debelost, ki sta običajno posledica neuravnoteženega prehranjevanja in premajhne telesne aktivnosti, sta pomembna dejavnika tveganja za razvoj kroničnih bolezni in prezgodnjo umrljivost. Breme kroničnih nenalezljivih bolezni, kot so zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, v EU in tudi drugod po svetu hitro narašča. Bolezni srca in ožilja so v Sloveniji in v večini razvitih držav glavni vzrok umrljivosti, posledice debelosti pa so tudi socialne in ekonomske (socialna izključenost, nižji dohodki, višja brezposelnost, več bolniških odsotnosti). V Sloveniji se je delež čezmerno hranjenih med odraslimi od leta 2007 do 2014  sicer znižal, toda povečal se je delež debelih in v letu 2014 močno presegal povprečje EU. Delež oseb s čezmerno težo (skupaj čezmerno hranjeni in debeli) je med odraslo populacijo, starejšo od 15 let, v Sloveniji v letu 2014 znašal 55 %, v povprečju EU pa 50 %, med starejšimi od 65 let pa je bilo oseb s čezmerno težo kar 67 % (EU: 63 %), pri tej starostni skupini močno odstopa predvsem delež debelih s 24 % (EU: 20 %), delež čezmerno hranjenih pa je enak kot v EU (43 %).

Slovenija odstopa od povprečja EU zlasti po veliki razširjenosti debelosti pri moških vseh ravni izobrazbe in pri ženskah z nizko izobrazbo. Razlike v čezmerni hranjenosti in debelosti so značilno odvisne stopnje izobrazbe. Delež debelih je bil v letih 2007 in 2014 bistveno višji pri osebah z nizko izobrazbo (nad 23 % debelih), v povprečju se izobrazbena vrzel v tem obdobju ni spremenila. V obdobju 2007–2014 se je najbolj povečal delež debelih odraslih med srednješolsko izobraženimi obeh spolov in delež debelih med visoko izobraženimi moškimi. Visoko izobražene ženske so glede zdrave prehrane najbolj ozaveščene, delež debelih je v Sloveniji bistveno nižji kot v povprečju EU. V veliko državah EU (v večini držav OECD ) je delež debelih med ženskami sicer večji kot med moškimi.

Delež čezmerno hranjenih in debelih v populaciji nad 15 let, Slovenija in države EU, 2014

23. Pričakovano trajanje življenja

Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu  je v Sloveniji v zadnjih dveh letih preseglo povprečje EU. Pričakovano trajanje življenja je daljše pri ženskah (za šest let), zadnja leta pa se je hitreje povečevalo pri moških in leta 2014 doseglo povprečje EU (za ženske ga presega od 2008). V zadnjih desetih letih se je pričakovano trajanje življenja vsako leto v povprečju v Sloveniji podaljšalo za skoraj tri mesece, v povprečju EU pa za dva. To izboljšanje v dolgoživosti lahko pripišemo različnim dejavnikom, kot so višja izobrazba, izboljšani socialno-ekonomski pogoji in boljši življenjski slog ter napredek v zdravstveni oskrbi. Na splošno pa je pričakovano trajanje življenja odvisno od več dejavnikov, ki se med seboj prepletajo, kot so nacionalni in osebni dohodek, izdatki za zdravstvo, izobrazba, življenjski stil, delovni in življenjski pogoji .

Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu je najdaljše v osrednjeslovenski regiji.  Leta 2016 so ženske v osrednjeslovenski in gorenjski regiji lahko pričakovale skoraj 85 let, dobri dve leti manj pa v pomurski regiji. Tudi pričakovano trajanje življenja moških je najdaljše v osrednjeslovenski regiji (skoraj 80 let), najkrajše pa v posavski regiji (75,4 leta). V obdobju 2011–2016 so se razlike med regijo z najdaljšim in najkrajšim PTŽ zmanjšale pri ženskah in nekoliko povečale pri moških.

Pri 65 letih imajo najkrajše trajanje življenja nizko izobraženi moški, v državah EU pa so precej visoke tudi razlike med spoloma. V Sloveniji lahko ženske v starosti 65 let pričakujejo, da bodo živele v povprečju še 21,4 leta, moški pa 17,6 leta. Ženske z nizko izobrazbo lahko pričakujejo še 21,1 leta življenja, s terciarno pa 21,9 leta. Pri moških so razlike med bolj in manj izobraženimi bistveno višje: 16,8 leta lahko pričakujejo tisti z nizko in dve leti več tisti s terciarno izobrazbo. Razlika med spoloma je najvišja pri nizko izobraženih, kjer lahko ženske pričakujejo kar 4,3 leta življenja več kot moški. Pričakovano trajanje življenja pri 65 letih je v Sloveniji leta 2015 doseglo povprečje EU, za moške je nižje, za ženske pa višje, kar kaže na to, da je še prostor za izboljšanje življenjskega sloga, posebej pri moških. Tudi pri mlajših so razlike med spoloma glede na izobrazbo razmeroma visoke .

Pričakovano trajanje življenja pri 65 letih glede na spol in izbrano raven izobrazbe, 2015

24. Neplačano prostovoljsko delo

Delež prebivalcev, ki redno opravlja neplačano prostovoljsko delo, je nekoliko višji od povprečja EU. Leta 2016 se je v primerjavi z letom 2012 povečal tako delež prostovoljcev, ki so neplačano prostovoljsko delo opravljali občasno, kot tistih, ki so ga opravljali redno ali vsaj enkrat na mesec. V Sloveniji določeno vrsto neplačanega prostovoljskega dela opravlja 34 % anketiranih, od tega jih 12 % prostovoljsko delo opravlja redno. Največ ljudi opravlja redno neplačano prostovoljsko delo v izobraževalnih, kulturnih, športnih ali strokovnih društvih/združenjih (11,3 %) in v drugih prostovoljskih organizacijah (5,6 %), kar je več kot leta 2012 in več od povprečja EU. Delež je najvišji med mladimi (18-24 let), več prostovoljskega dela pa opravijo moški. Manjši delež anketirancev in tudi manj od povprečja EU vsaj enkrat mesečno opravlja prostovoljsko delo v skupnostnih in socialnih službah  (3,9 %), družbenih gibanjih  (2,4 %) in političnih strankah ter sindikatih (1,1 %). Delež vključenih v prostovoljsko delo v skupnostnih in socialnih službah in političnih strankah ter sindikatih je najvišji v starostni skupini 25–34 let, nekoliko je višji moških. Ženske opravijo več prostovoljskega dela v družbenih gibanjih, kjer je delež vključenih v redno prostovoljsko aktivnost najvišji v starostni skupini 65+ let.

1. Snovna produktivnost

Snovna produktivnost gospodarstva, ki se je v krizi ob zmanjšani gradbeni aktivnosti močno povečala, se še naprej izboljšuje. Produktivnost, izražena z razmerjem med BDP ter porabljenimi surovinami in materiali, je v obdobju 2007–2012 v Sloveniji naraščala bolj kot v EU, nato pa precej sledila nihanjem gradbene dejavnosti in posledično porabi nekovinskih mineralov. V letu 2016 se je Slovenija po tem kazalniku uvrstila v srednjo tretjino držav EU. Za povprečjem EU je zaostajala za 15 %, kar glede na znatne razlike po posameznih državah ni veliko. Zaradi ponovno večje gradbene aktivnosti v letu 2017 lahko domnevamo, da se je rast v tem letu spet umirila. Zastavljene cilje v SRS, to je nadaljnje povečevanje snovne produktivnosti, bo mogoče doseči ob predpostavki podobne rasti kot v preteklem 15-letnem obdobju (v Sloveniji nekoliko višja rast BDP in nekoliko hitrejše zniževanje snovne porabe kot v EU), s čimer bi se snovna produktivnost v Sloveniji tudi povsem približala povprečni v EU v ciljnem letu.

Poraba snovi na prebivalca in njena struktura je v Sloveniji primerljiva s povprečjem v EU. Poraba snovi se je do začetka krize povečevala, nato pa naglo upadla in je zdaj okoli dve desetini nižja kot na začetku prejšnjega desetletja. Na višino porabe snovi je močno vplivala gospodarska aktivnost, zlasti v gradbeništvu, kjer porabijo veliko količino snovi, predvsem peska in gramoza. V strukturi domačih virov je 52 % peska, gramoza, apnenca in sadre, 18 % ostankov pridelkov in pridelkov, po okoli 15 % pa še lignita ter lesa. V strukturi porabe snovi je v Sloveniji nekoliko manj biomase in malo več nekovinskih mineralov kot v EU. Manj snovi na prebivalca porabi deset držav EU, preostale pa več, kar pomeni, da v tej primerjavi Slovenija pri rabi snovi ni zelo potratna.

Stopnja samozadostnosti pri oskrbi s snovjo se je v Sloveniji glede na predkrizno raven povečala in nekoliko presega povprečno v EU. Slovenija je podobno kot večina držav EU neto uvoznica snovi, uvoz pomeni okoli 13 % porabe (v EU za 3 o. t. več). V neto uvozu je največ naftnih proizvodov in plina, medtem ko se je v zadnjih letih po žledolomu zelo povečal neto izvoz lesa. Slednje je sicer glede vpliva na snovno porabo ugodno, vendar je z vidika učinkovite izrabe redkih domačih virov, kjer bi domača predelovalna industrija lahko ustvarila dodano vrednost, ekonomsko manj zaželeno. Medtem ko se v večini držav EU od snovi neto uvažajo zlasti surovine, v Sloveniji neto uvozimo večji del bolj predelane materiale (več kot polovica držav EU te neto izvaža).

Snovna produktivnost in poraba snovi na prebivalca, 2016

2. Delež obnovljivih virov v končni rabi energije

Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije je višji kot v povprečju EU, a že več let bolj ali manj stagnira. V zadnjem desetletju se je močno povečal le leta 2009, ko je v krizi upadla končna raba energije za skoraj desetino, raba OVE pa se je povečala za okoli petino. Do leta 2016 se je povečal le še za okoli 1 o. t. Vmesne manjše spremembe deleža so bile povezane z nihanji rabe OVE za ogrevanje (zaradi milejših zim) in rabe hidroenergije (zaradi velikih razlik v letnih pretokih rek), hkrati pa je rast rabe OVE zaviralo tudi zniževanje rabe biogoriv v zadnjih letih. Slovenija se po deležu OVE uvršča takoj za prvo tretjino, po njegovi rasti pa v zadnjo tretjino držav EU. Od leta 2004  do 2016 se je raba OVE v Sloveniji povečala za tretjino, v EU pa se je podvojila. Za dosego dolgoročno zastavljenih ciljev povečane rabe OVE bodo potrebni korenitejši premiki (hkrati pa tudi aktivnosti za lažje umeščanje projektov v prostor).

Relativno velik je delež klasičnih OVE, precej manj pa so izkoriščeni drugi. Delež klasičnih OVE (to sta trdna biomasa in hidroenergija) je v Sloveniji še vedno okoli 90 %, v EU pa je že manjši od 60 % skupne rabe OVE. Ohranjanje obsežne rabe biomase, ki se večinoma uporablja za ogrevanje, pa po drugi strani ni ugodno z vidika onesnaževanja zraka z delci. Delež drugih OVE (to so vetrna, sončna in geotermalna energija, biogoriva, toplotne črpalke in bioplin) je med najnižjimi v EU. Slovenija najbolj zaostaja pri uporabi vetrnic in toplotnih črpalk, ki v EU prispevajo skoraj petino rabe OVE. Tudi v prometu delež OVE za ciljem še precej zaostaja, vendar so distributerji z novo uredbo bolj zavezani k povečevanju deleža in približevanju ciljni ravni.

Pri podporni shemi za električno energijo iz OVE je bilo v zadnjih letih že tri petine podpor namenjenih sončni energiji. Ker ima proizvodnja sončnih elektrarn v shemi najvišjo podporo na enoto proizvodnje (podpore so namenjene še proizvodnji iz bioplina, vetra, biomase in hidroelektrarnam), je povečevanje njenega deleža v desetletnem delovanju sheme občutno zvišalo tudi povprečni znesek podpore na proizvedeno enoto elektrike (v primerjavi z začetkom, ko so prevladovale podpore malim hidroelektrarnam).

Delež OVE v končni rabi energije, 2016
 

3. Emisijska produktivnost

Emisijska produktivnost gospodarstva se povečuje, vendar zaostaja za povprečjem EU. Produktivnost, merjena z razmerjem med BDP in izpusti toplogrednih plinov (TGP), se je v času gospodarske rasti ob hitrejšem povečevanju BDP kot izpustov zviševala, nato pa v prvih letih krize ostala na približno isti ravni. Ker se je v povprečju EU zviševanje tudi v krizi nadaljevalo, se je zaostanek za njim povečal. V letih 2014 in 2015 pa se je produktivnost v Sloveniji izboljševala hitreje. Zaostanek za povprečjem EU se je precej zmanjšal, tako da je bilo v letu 2015 na enoto TGP ustvarjenega za okoli 13 % manj BDP kot v povprečju EU.

Obseg izpustov toplogrednih plinov, ki se je v krizi zmanjšal, se v zadnjih letih spet nekoliko povečuje. Po razmeroma hitrem povečevanju v obdobju gospodarske rasti so se izpusti v krizi in ob zaprtju ene izmed termoelektrarn zmanjšali in bili leta 2014 za okoli četrtino manjši kot v letu 2008, ko so bili največji. Leta 2015 so se spet nekoliko povečali, predvsem zaradi rabe goriv v industriji. Prve ocene kažejo, da se je povečevanje nadaljevalo tudi v letu 2016, saj so se samo izpusti iz prometa, ki k skupni količini prispevajo tretjino, povečali za okoli 6 %.

V daljšem obdobju se zmanjšujejo izpusti v vseh sektorjih, razen v prometu. K skupnemu zmanjšanju je največ prispevala energetika. V tej dejavnosti, kjer so izpusti skoraj izključna posledica proizvodnje termoelektrarn, je zmanjševanje sledilo zaprtju ene izmed njih. Vodilno mesto v izpustih je s tem prevzel sektor prometa. Izpusti iz tega vira so se v obdobju gospodarske rasti razmeroma hitro povečevali, nato pa v krizi nekoliko zmanjšali, a so v mednarodni primerjavi še vedno visoki. Od leta 1990 so se skoraj podvojili. Med drugim je to posledica obsežnih zunanjetrgovinskih blagovnih tokov skozi Slovenijo in z davčno politiko zagotovljenih ugodnih konkurenčnih pogojev, kot so vračila trošarin. Približno petino skupnih izpustov prispevata sektorja kmetijstvo in raba goriv v industrijskih procesih, delež preostalih dejavnosti pa je razmeroma skromen. V strukturi TGP je največ ogljikovega dioksida, ki nastaja večinoma pri izgorevanju goriv, nato pa metana in didušikovega oksida, ki pa nastajata predvsem v kmetijstvu in na odlagališčih odpadkov.

Emisijska produktivnost, 2015

4. Energetska učinkovitost

Raba primarne energije se je v Sloveniji v zadnjih nekaj letih znižala za okoli desetino, sodeč po letu 2016 pa se ob višji gospodarski rasti utegne ponovno povečati. Energetska učinkovitost, ki pomeni zmanjšanje rabe energije v primerjavi s predvideno brez ukrepov, se je s tem v zadnjih letih povečevala. Hitrejše zniževanje rabe energije je zavirala visoka raba v prometu, ki je v letu 2016 precej prispevala k ponovnemu povečanju skupne rabe energije (za 3,4 %). Da ob ponovnem večanju porabe energije ciljne vrednosti za leto 2020 ne bi presegli, se ta v obdobju 2016–2020 ne sme povečati za več kot 2,2 % na leto.

Energetska produktivnost se je večinoma povečevala, a je v zadnjih letih nekoliko bolj zaostala za povprečno v EU. Rast energetske produktivnosti, ki je razmerje med ustvarjenim BDP  in celotno porabo energije, je izraziteje zastala le v prvih letih krize, ko se je tudi zniževala. Zaostanek za povprečno energetsko produktivnostjo v EU se je v tem obdobju povečal z okoli 15 % na okoli 20 %.

Na končno rabo energije močno vpliva visoka raba v prometu, zadnja leta pa tudi nihanja rabe energije za ogrevanje. Potem ko se je po letu 2008 končna raba energije zniževala, se je v zadnjih dveh letih močno zvišala, tako da je v obdobju 2005–2016 ostala skoraj nespremenjena (v EU se je v tem času znižala za desetino). V strukturi se je občutno znižala le raba v industriji, zelo pa se je povečala v prometnem sektorju, kar pripisujemo predvsem povečevanju tranzita skozi Slovenijo. V gospodinjstvih so k zmanjševanju rabe energije prispevali obvezna vgradnja delilnikov toplote, sodobnejše ogrevalne naprave in energijska sanacija stavb, še več pa višje temperature v kurilni sezoni, zlasti v letu 2014. V letih 2015 in 2016 so bile te temperature nižje, kar je rabo energije spet povečalo.

Končna raba energije po sektorjih porabe

5. Promet po načinu prevoza

Delež cestnega blagovnega prometa v skupnem blagovnem prometu se je v prejšnjem desetletju hitro povečeval in bil precej nad povprečjem EU, zadnja leta pa se to preseganje nekoliko zmanjšuje. V prejšnjem desetletju se je izrazito bolj povečeval obseg slovenskega cestnega prevozništva, nato pa se je v obdobju 2009–2016 obseg prevozov blaga po železnici povečal dvakrat bolj kot cestni prevozi. Hitreje se je povečeval prevoz po železnici tudi v letu 2017, tako da se je delež cestnega prometa po naši oceni znižal pod 80 %. V EU je ta delež nekaj odstotnih točk nižji, a se zadnja leta povečuje, Slovenija pa je uvrščena pod zgornjo tretjino držav članic. Z vidika okolja je zaželena še večja selitev prevoza blaga s cest na železnico, k čemur bi prispevala tudi napovedana izgradnja drugega tira železniške proge med Divačo in Koprom. V Sloveniji je obseg tako cestnega kot železniškega blagovnega prometa na prebivalca zelo velik (2,5-krat tolikšen kot v EU) predvsem zaradi tranzitne lege Slovenije ter gostote cestne in železniške infrastrukture. Promet se je še posebno okrepil z zadnjimi širitvami EU in dokončanjem slovenske avtocestne mreže.

Slovenski cestni prevozniki vse večji delež prevozov opravijo v drugih državah, hkrati pa v Sloveniji vozi vse več tujih. To je posledica sproščenega trga prevozov v EU in konkuriranja za posel med prevozniki iz različnih držav. V letu 2016 je obseg voženj tovornjakov po ozemlju Slovenije spet dosegel raven iz leta 2008 (vmes pa je bil zaradi krize nižji, najbolj, za desetino v letu 2013). Slovenski prevozniki so v tem obdobju obseg voženj v tujini povečali za okoli polovico, tistih, ki so bile vsaj deloma opravljene v Sloveniji, pa zmanjšali za okoli sedmino. Na ozemlju Slovenije naj bi se tako povečal prevoz tujih prevoznikov, kar potrjujejo tudi merjenja na avtocestah. Po zadnjih podatkih se je samo v obdobju 2008–2012 delež tujih tovornih vozil na naših avtocestah povečal za 15 o. t., na 68 %, in od takrat še narašča.

V potniškem prometu je visoka uporaba osebnih vozil. Delež prevozov potnikov z osebnimi vozili v vseh potniških prevozih je v Sloveniji med najvišjimi v EU. Delna vzroka za to sta velika razgibanost reliefa in razpršena poselitev, ki kljub subvencijam omejujeta večjo razvejanost in rentabilnost javnega potniškega prometa. Po raziskavi iz leta 2012 ima velike ali zelo velike težave pri dostopu do javnega prevoza četrtina prebivalcev Slovenije (v EU le v štirih državah še več; v povprečju EU petina). Težave v splošnem bolj občutijo prebivalci z nižjimi dohodki in tisti, ki bivajo na odmaknjenih ruralnih območjih. Ob takšni strukturi je potniški prevoz praviloma tudi dražji. Delež stroškov za prevoze v skupnih izdatkih gospodinjstev je v Sloveniji med vsemi državami EU največji.

Potniški promet, v %

6. Odpadki

Skupna količina nastalih odpadkov, ki se je v krizi zmanjševala, se v zadnjih letih povečuje. V letu 2016 je bila zabeležena količina odpadkov četrto leto zapored večja kot v letu prej in za okoli četrtino večja kot v letu 2012. Količina iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti, kjer jih nastane štiri petine, se je v tem obdobju povečevala počasneje. Velika večina, okoli devet desetin, jih običajno nastane v štirih sektorjih: (i) predelovalnih dejavnostih (ii) gradbeništvu, (iii) oskrbi z električno energijo, plinom in paro ter (iv) oskrbi z vodo, ravnanju z odplakami in odpadki. Največ je gradbenih odpadkov, ker imajo veliko specifično težo. Preostala petina skupnih odpadkov je komunalnih, torej odpadkov iz gospodinjstev in njim podobnih, za katere ravnanje zagotavljajo obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja. V obdobju 2012–2016 so se povečali za tretjino in se približali povprečju EU. Nevarni odpadki, med katerimi je največ kemijskih spojin in drugih kemijskih odpadkov, imajo v skupaj nastalih odpadkih okoli 2-odstotni delež.

Ob povečani predelavi odpadkov se njihovo odlaganje razmeroma hitro zmanjšuje. V letu 2016 je bila celotna predelava odpadkov za okoli tri četrtine večja kot pred desetletjem. V ravnanju se je v zadnjih nekaj letih nekoliko povečalo recikliranje, ki je z okoljskega stališča zelo zaželen postopek ponovne predelave, a je bilo še vedno precej nižje kot med gospodarsko krizo. Po njej se je njegov delež v celotni predelavi prepolovil na 46 %. Hkrati se je odlaganje odpadkov, ki je v hierarhiji ravnanja na zadnjem mestu, še naprej uspešno zmanjševalo. Do krize je naraščalo, nato pa se strmo znižalo in v letu 2016 pomenilo le še okoli 2 % celotne predelave. Delež odloženih se je še naprej zniževal tudi med komunalnimi odpadki, ki se že v več kot dveh tretjinah zbirajo ločeno in kjer mora biti pred odlaganjem obvezno obdelan tudi mešani preostanek; znašal je okoli 8 %.

Na področju komunalnih odpadkov je doseženih nekaj boljših rezultatov kot v povprečju EU. Količina nastalih komunalnih odpadkov na prebivalca je v Sloveniji kljub povečanju v zadnjih letih blizu povprečne v EU, a še vedno nekoliko nižja (v letu 2016 za 14 kg oziroma okoli 3 %). Hkrati je tudi struktura ravnanja z odpadki v Sloveniji v tej primerjavi optimalnejša, saj so v večjem deležu reciklirani (v Sloveniji 58 %, v povprečju EU 46 %) in v manjšem deležu odloženi. Pri tem pa je v EU kar šest držav, kjer je delež odloženih komunalnih odpadkov znašal le do 3 % nastalih.

Nastali komunalni odpadki in delež odloženih, leto 2016

7. Okoljski davki

Višina okoljskih davkov je v zadnjih letih stabilna in na višji ravni kot pred krizo. Zvišanje okoljskih davkov, ki vključujejo davke na energijo, davke na promet in davke na onsesnaževanje in rabo naravnih virov, v obdobju 2008–2016 (z 2,95 % BDP na 3,87 % BDP) izhaja iz dvigov davkov na energijo, ki so leta 2016 sestavljali 85 % vseh okoljskih davkov. To je posledica zlasti dvigov zneskov trošarin na energente (pogonska goriva) v letih 2009 in 2012 in uvedbe CO2 takse na energente v letu 2012, kar je v začetnih letih krize ublažilo zniževanje javnofinančnih prihodkov. V daljšem časovnem obdobju (2000–2016) je tako prišlo tudi do povečanja efektivne obdavčitve potrošnje energije ob znižanju efektivne obdavčitve zaposlene delovne sile. Prihodki davkov na promet in davkov na onesnaževanje in rabo naravnih virov so leta 2016 dosegli enake nominalne vrednosti kot leta 2008, s čimer se je njihov delež v strukturi vseh okoljskih davkov znižal na 15 %. V okviru priprave vladnega strateškega razvojnega projekta Zelena proračunska reforma, ki se je začela spomladi 2017, je cilj večja uskladitev ukrepov davčne politike z okoljskimi cilji. Eden od osrednjih preučevanih vidikov je pregled različnih subvencij, olajšav in drugih spodbud glede na njihov vpliv na okolje. Kot spodbude, ki ne prispevajo k zmanjševanju obremenjevanja okolja, so bile prepoznane na primer obstoječa vračila trošarin za komercialni in industrijsko komercialni namen, oprostitve trošarin za energetsko intenzivna podjetja, nižja trošarina na dizel kot na neosvinčen bencin ter oprostitev plačila okoljske dajatve za obremenjevanje okolja z emisijami CO2. Učinkovitost okoljskih davkov pri varovanju okolja poleg spodbud, ki ne prispevajo k zmanjševanju obremenjevanja okolja, znižuje tudi neučinkovitost evropskega sistema trgovanja z emisijskimi kuponi, saj so dovoljenja za izpuste CO2 pri mnogih podjetjih višja od njihovih potreb, v preteklih letih pa je tudi zniževanje cen nafte zmanjšalo učinek višjih dajatev na njeno potrošnjo in uporabo čistejših virov energije.

Prihodki iz okoljskih davkov, merjeni kot % BDP, so bili že pred krizo višji kot v povprečju EU. Razkorak med višino okoljskih davkov v Sloveniji in EU je že v letu 2008 izhajal iz večje nabave in porabe energije v Sloveniji, kar je povezano z velikim obsegom tranzitnega prometa, močnim transportnim sektorjem v Sloveniji, obširno rabo pogonskih goriv zaradi razpršene poseljenosti in nezadostno infrastrukturo javnega potniškega prometa. S povečanjem zneska trošarin na energente v Sloveniji, ki je bilo bistveno višje kot v EU, pa se je delež okoljskih davkov glede na BDP po letu 2008 v Sloveniji relativno bolj povečal.

Prihodki od okoljskih davkov, 2016

8. Kmetijska zemljišča v uporabi

Kmetijska zemljišča v Sloveniji zajemajo manj kot četrtino skupne površine, njihov delež pa se zmanjšuje. Površina kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) znaša okoli 480 tisoč hektarjev in se dolgoročno zmanjšuje. Samo od leta 2005 se je zmanjšala za 6,5 %, kar je za okoli 2 o. t. bolj kot v povprečju EU. Zmanjšanje je večinoma posledica opuščanja kmetovanja in zaraščanja z gozdom. S slednjim sta pokriti okoli dve tretjini skupne površine, kar Slovenijo uvršča med najbolj gozdnate države EU. Delež preostalih zemljišč, ki je velik predvsem v državah z veliko nerodovitnimi površinami ali z visoko gostoto poseljenosti, je v Sloveniji razmeroma majhen.

V strukturi kmetijskih zemljišč je največ trajnih travnikov in pašnikov, njiv pa razmeroma malo. Trajni travniki in pašniki v Sloveniji obsegajo okoli šest desetin vseh kmetijskih zemljišč, tolikšen delež pa je močno pogojen z naravnimi pogoji. Prav razmeroma velika skupna pridelava krme tudi narekuje razmeroma velik delež živinoreje v kmetovanju. Od leta 2005 se je obseg trajnih travnikov in pašnikov med vsemi kategorijami kmetijskih zemljišč zmanjšal najbolj, za okoli desetino. Zmanjšala se je tudi površina njiv, čeprav je za pridelavo hrane najpomembnejša in je bila že sicer razmeroma majhna. Slovenija se uvršča med države EU z najmanjšo površino njiv na prebivalca: znaša 8 arov, le v petih članicah pa je manjša od 10 arov. Pri tem je še posebno nizek delež njiv, zasajenih z zelenjadnicami. Razmeroma stabilna pa je površina trajnih nasadov, ki zasedajo okoli 6 % kmetijskih zemljišč, med njimi zaradi naravnih danosti prevladujejo vinogradi.
 
Ekološko obdelovanje kmetijskih zemljišč, ki je s stališča varovanja okolja najprimernejše, je v Sloveniji razširjeno bolj kot v povprečju EU. V letu 2016 je bilo v kontrolo ekološkega kmetovanja vključenih okoli 5 % vseh kmetijskih gospodarstev, ki so obdelovala okoli 44 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč. To je bilo okoli 9 % vseh, kar je več kot v povprečju EU, delež pa se hkrati razmeroma hitro povečuje. V strukturi tudi pri teh zemljiščih močno prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni pridelavi krme za živali, ostalih kategorij pa je razmeroma malo. To ni usklajeno s povpraševanjem potrošnikov, ki je največje ravno po svežih vrtninah in sadju ter nemesnih predelanih živilih. Za nadaljnji in pospešeni razvoj tega načina kmetovanja je v Sloveniji še veliko možnosti tudi zaradi ugodnih naravnih danosti, v tem predvsem velikega deleža kmetij na gorskih višinskih in drugih območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, kjer obsežna konvencionalna pridelava ni mogoča.

Delež kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) v skupni površini držav, 2015

9. Kakovost vodotokov

Slovenija se uvršča med vodnate države. Na veliko vodnatost, ki je posledica pestrih naravnih danosti, kaže tudi preračun razpoložljivih sladkovodnih vodnih virov na prebivalca. Ta v dolgoletnem povprečju znaša okoli 15,6 tisoč m3, kar je okoli dvakrat toliko kot v povprečju EU, višja pa je le v štirih državah članicah. Ob tem pa so za slovenske vodotoke značilna velika kolebanja letnih rečnih pretokov, na kar vplivajo podnebni dejavniki, izoblikovanost zemeljskega površja, kamninska zgradba tal in človeški posegi. Tako so v Sloveniji ob velikem vodnem bogastvu srečujemo tudi s pomanjkanjem vode in/ali poplavami.

Velika večina vode je načrpana iz površinskih virov, med odpadno vodo pa je okoli desetina neprečiščene. V letu 2016 je bilo skupno načrpane okoli 890 mio. m3 vode, v tem tri četrtine iz površinskih vodnih virov, namenjenih predvsem industriji in namakanju. Preostala voda je načrpana iz podzemnih naravnih virov in večinoma namenjena javnemu vodovodu, torej končnim uporabnikom, kot so gospodinjstva, vrtci, šole in druge dejavnosti. V okolje pa je v tem letu odteklo okoli 900 mio. m3 odpadne vode. Okoli desetina te vode je bila izpuščena neprečiščena, okoli petina prečiščena, preostala večina pa je bila le toplotno onesnažena (uporabljena predvsem za pogon turbin pri proizvodnji električne energije v hidroelektrarnah). Okoli tri četrtine odpadnih voda je bilo izpuščenih neposredno v površinske vode, preostanek pa večinoma po sistemu javne kanalizacije.

Kakovost rek, merjena z biokemijsko potrebo po kisiku, je v Sloveniji razmeroma dobra, hkrati je tudi vsebnost nitratov v podtalnici in fosfatov v rekah nižja kot v povprečju EU. Vrednost prvega kazalnika je bila v Slovenji v začetku prejšnjega desetletja višja kot v povprečju EU zaradi relativno visokega organskega onesnaženja. To je običajno povzročeno z izpusti komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter s spiranjem kmetijskih površin. Po letu 2005 pa se je zaradi izboljšanja obdelave odpadnih voda in opuščanja gospodarskih aktivnosti, ki so z odpadnimi vodami močno onesnaževale vodotoke, vrednost kazalnika občutno znižala. Po zadnjih podatkih za leto 2012 je bilo stanje v Sloveniji najboljše med vsemi državami EU, za katere so na voljo podatki. Tudi vsebnosti nitratov v podtalnici in fosfatov v rekah se znižujejo in so pod povprečjem EU.

Biokemijska potreba po kisiku v rekah

10. Ekološki odtis

Ekološki odtis, ki je sintezni kazalnik okoljskega razvoja, je v Sloveniji podobno kot v evropskem povprečju razmeroma visok. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, t. i. globalnih hektarjih (gha). To je rodovitna površina, potrebna za zadovoljitev človekovih potreb po hrani in ohranjanje njegovega življenjskega sloga ter odlaganje pri tem nastajajočih odpadkov. V strukturi skupnega odtisa je največ (i) ogljičnega odtisa zaradi velikih izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, sledita mu (ii) biološki odtis, to je odtis obdelovalnih površin, gozdov, pašnikov in drugih rodovitnih površin, ter (iii) odtis infrastrukture, to je pozidanih površin. V Sloveniji se je ekološki odtis po hitrem zviševanju v obdobju gospodarske rasti v recesiji znižal in bil v letu 2014 približno na ravni iz leta 2001. Znaša približno toliko kot v povprečju evropskih držav, a več kot v večini sosednjih (višji je le v Avstriji) in kaže na gospodarski razvoj ob razmeroma veliki porabi naravnih virov in onesnaževanju okolja.

Ekološki odtis je smiselno primerjati z biološko zmogljivostjo narave oziroma biokapaciteto, ki v Sloveniji zaradi gozdov ni skromna. To so tiste biološko produktne površine, ki so se sposobne regenerirati in so prav tako preračunane v globalne hektarje. Vsak globalni hektar proizvede enako količino biološke vrednosti, tako da je njegova produktivnost enaka povprečni produktivnosti vseh biološko produktivnih površin. Biokapaciteta narave je precej bolj stabilna in se med leti bistveno ne spreminja. Sloveniji največjo biokapaciteto prinašajo gozdovi, vendar pa ti kljub veliki površini ne zadostujejo za absorpcijo izpustov ogljikovega dioksida, ki k ekološkemu odtisu prispevajo največ.

Razlika med ekološkim odtisom in biološko zmogljivostjo narave se v Sloveniji po krizi zmanjšuje, a je še vedno razmeroma velika. Rezultati izračuna kažejo, da je razlika med njima, t. i. ekološki primanjkljaj, v Sloveniji večji kot v povprečju evropskih držav. Ob sedanjem slogu življenja v Sloveniji in odlaganju pri tem nastajajočih odpadkov bi potrebovali 2,8 planeta, enakega Zemlji.

Ekološki odtis in ekološki primanjkljaj oziroma presežek, 2014

11. Kakovost zraka

Kakovost zunanjega zraka je v Sloveniji močno povezana s čezmerno onesnaženostjo s prašnimi delci, ta pa s potrebami po ogrevanju in prevetrenostjo območij. Preseganja dnevnih mejnih vrednosti prašnih delcev (PM) so značilna za hladni del leta ob dolgotrajnih temperaturnih inverzijah. K onesnaževanju med kurilno sezono največ prispevajo zastarela individualna kurišča na lesno biomaso, nato pa raba energije v industriji in prometu, predvsem izpusti iz vozil na dizelski pogon. Najvišje koncentracije delcev so v večjih mestnih središčih v slabo prevetrenih kotlinah Slovenije, kjer lahko že razmeroma majhni izpusti povzročijo čezmerno onesnaženost zraka. Splošna izpostavljenost urbanega prebivalstva tem delcem, ki se je v zadnjih letih tudi pod vplivom toplejših zim zniževala, se je po zadnjih podatkih za leto 2015 ponovno nekoliko povečala. Povečali so se izpusti delcev iz gospodinjstev, ki prispevajo okoli 70 % skupnih izpustov, in iz proizvodnje energije. Povprečne letne koncentracije PM10 in PM2,5 so razmeroma visoke in precej presegajo povprečje EU.

Problematična je tudi lokalno visoka prisotnost prizemnega ozona. Ker je nastanek ozona pogojen z dovolj veliko prisotnostjo sončne svetlobe, do njegove čezmerne koncentracije – nasprotno kot pri prašnih delcih – prihaja predvsem poleti. Večinoma je posledica cestnega prometa, ki je največji vir predhodnikov prizemnega ozona. V Sloveniji je njegova koncentracija v zraku pod velikim vplivom čezmejnega prenosa in je močno odvisna od zahodnih vetrov, najvišja pa je na Primorskem. Večletni niz podatkov zaradi velike odvisnosti od vremenskih razmer ne izkazuje jasnega trenda. V zadnjih nekaj letih se je izpostavljenost urbanega prebivalstva ozonu znižala, a je še vedno višja kot v povprečju EU.

Izpostavljenost urbanega prebivalstva prašnim delcem PM 2,5, 2015

12. Intenzivnost kmetovanja

Porabi pomembnejših kmetijskih inputov, mineralnih gnojil in pesticidov, sta se v daljšem obdobju močno zmanjšali, a predvsem poraba pesticidov se po letu 2013 povečuje. Predhodno zmanjševanje je bilo pri obeh inputih podobno, le da se je pri gnojenju ustavilo nekoliko prej. Kmetijski pridelovalci so gnojenje zmanjševali do leta 2009, ko so na enoto kmetijske površine porabili za okoli tretjino manj glavnih rastlinskih hranil (dušika, fosforja in kalija, tj. NPK-gnojil) kot pred desetletjem. V naslednjih letih se je poraba na enoto površine nekoliko povečala in bila leta 2016 približno enaka kot leta 2008. Prodaja vseh aktivnih snovi pesticidov se je zmanjševala z večjimi letnimi nihanji do 2013, ko je bila prav tako za okoli tretjino manjša kot pred desetletjem. V naslednjih treh letih se je povečala približno na raven iz leta 2009. Mednarodna primerjava pokaže, da sta porabi obeh inputov višji kot v povprečju EU, a je predvsem pri pesticidih zaradi seštevka aktivnih snovi z različno stopnjo toksičnosti zahtevna.

Intenzivnost kmetovanja, merjena s količino pridelka in številom živine na enoto površine, pokaže, da slovensko kmetijstvo ni med intenzivnejšimi. Povprečna pridelava na hektar dveh slovenskih najpomembnejših poljščin, pšenice in koruze za zrnje, se povečuje. Zviševanje donosa, dokler ni preveliko, lahko kaže na boljšo izkoriščenost naravnih virov. Primerjava s povprečjem EU pa ne kaže enake slike: hektarski pridelek pšenice je v Sloveniji običajno manjši, koruze pa večji, a so letna nihanja pri slednji zaradi podnebnih dejavnikov izrazitejša. Obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s številom živine na enoto površine, ki je v Sloveniji tudi pod vplivom naravnih danosti razmeroma visoka, pa se po rezultatih zadnjih popisov nekoliko znižuje. Ob tem se razmeroma nizka povprečna mlečnost na žival zvišuje, kar je z vidika obremenjevanja okolja z živinorejo na enoto pridobljenega proizvoda ugodno. Dolgoročno povečevanje intenzifikacije dejavnosti je povezano z zmanjševanjem števila kmetijskih gospodarstev in koncentracijo kmetijske pridelave in reje, kar prispeva k želenemu zmernemu zviševanju produktivnosti.

Posebnega pomena je ekološko kmetovanje, ki se povečuje, a močno zaostaja za načrtovanim. V letu 2016 je bilo v sistemu nadzora okoli 5 % vseh kmetijskih gospodarstev, kar je le tretjina zastavljenega cilja (cilj: 15 %). Gospodarstva so obdelovala okoli 9 % kmetijskih površin (cilj: 20 %; gl. kazalnik 4.8), delež vseh ekološko pridelanih živil v prodaji na trgu pa je bil okoli 1 % (cilj: 10 %). Ker hkrati niti struktura ekološke pridelave ne ustreza povpraševanju, je na tem področju še veliko priložnosti za hitrejši razvoj.

Število glav velike živine na hektar kmetijskih zemljišč, 2013

13. Intenzivnost poseka lesa

Posek lesa, ki se je dolgoročno povečeval, je po žledolomu zaradi sanitarne sečnje izjemno velik. Po žledolomu, ki je slovenske gozdove močno prizadel v začetku leta 2014, je bilo letno posekanega za okoli polovico več lesa kot pred tem in dvakrat toliko kot na začetku prejšnjega desetletja. Evidentirani letni posek se je v zadnjih letih povečal približno na raven strokovno dopuščenega, pred tem pa je za njim zelo zaostajal. Razmeroma nizka intenzivnost poseka lesa, izražena kot količina poseka v razmerju do letnega prirastka, se je zvišala na več kakor 70 %. To je po količini zelo blizu zastavljenemu cilju v akcijskem načrtu, po katerem bi se lahko ob zagotovitvi trajnostnega razvoja posek lesa povečal na 6,5 mio. m3, intenzivnost poseka pa na 75 %. Po žledolomu pa se je spremenila struktura: posek za nego gozdov, ki je v običajnih razmerah največji in se je v desetletju prej povečeval, se je znižal, močno pa se je povečala sečnja sanitarne narave. V letih 2015 in 2016 se je precejšnji poškodovanosti gozdov pridružilo izrazito širjenje smrekovega lubadarja in zato je bilo posekano trikrat toliko lesa kot pred desetimi leti, ko je bila poškodovanost dreves zaradi njih dotlej največja. Sanitarna sečnja zaradi žleda še ni zaključena.

Večji posek se kaže v večji proizvodnji lesnih sortimentov, vendar pa tudi v hitro naraščajočem izvozu predvsem najkakovostnejše kategorije lesa, kar je neizkoriščen potencial. Izkoristek posekanega lesa, merjen z razmerjem med proizvodnjo lesnih sortimentov in posekom lesa, se je v prvem letu po žledolomu znižal, v naslednjih letih pa spet izboljšal. Proizvodnja se je po žledolomu povečala pri vseh kategorijah, najbolj pri lesu za celulozo in plošče ter hlodih za žago in furnir, ki je najkakovostnejši in za dosego višje dodane vrednosti najprimernejši les. Hkrati pa se je precej bolj kot skupna proizvodnja nepredelanega lesa povečala zunanja trgovina z njim. Ob nižjem uvozu nepredelanega lesa za okoli petino se je njegov izvoz skoraj podvojil, pri čemer se je strmo povečal izvoz najkakovostnejšega lesa. Predvsem izvoz tega se je povečal precej bolj kot njegova proizvodnja. Delež v izvoz usmerjene proizvodnje lesa skupaj se je povečal za 12 o. t., samo njegove najkakovostnejše kategorije pa za 13 o. t. več, na 65 % skupnega izvoza nepredelanega lesa. Hitro naraščajoč izvoz kakovostne surovine pa je neizkoriščena možnost za večjo zaposlenost in višjo dodano vrednost v nadaljnjih členih gozdno-lesne verige.

Intenzivnost poseka lesa, 2010

14. Funkcionalno degradirana območja

Prostorska razporeditev funkcionalno degradiranih območij pokaže veliko razsežnost funkcionalno razvrednotenega prostora v Sloveniji. Čeprav je degradiran prostor običajno povezan predvsem z izrazito urbaniziranimi območji, pa so funkcionalno degradirana območja (FDO) prisotna povsod po državi. To kaže na vse večje širjenje različnih dejavnosti tudi v podeželski prostor. V letu 2017 je bilo v Sloveniji evidentiranih 1.081 FDO v skupni površini 3.423 ha. Največ, okoli petina po številu oziroma okoli tretjina po površini, je FDO industrijskih in obrtnih dejavnosti. V povprečju so FDO velika 3,2 ha, največja so FDO industrijskih in obrtnih dejavnosti (5,1 ha), najmanjša pa FDO za bivanje (1,1 ha). Skupna površina FDO se med regijami pomembno razlikuje. Največja je v osrednjeslovenski regiji, ker je to območje največje razvojne dinamike, v jugovzhodni Sloveniji in v posavski regiji, najmanjša pa v koroški in pomurski regiji. FDO so v kar štirih petinah slovenskih občin, med njimi tudi v številnih manjših.

Načrti oživitve FDO kažejo, da je le za 15 % vseh FDO že sprejet razvojni načrt, kar za 44 % FDO pa načrtov še ni. FDO so prostorski razvojni potencial za ponovno rabo ali nove investicije, ki ne zahteva širitev stavbnih zemljišč na še nepozidana zemljišča. Ker je varovanje zemljišč pomembno zaradi racionalnega in odgovornega ravnanja s prostorom, pridelovalnega potenciala in zagotavljanja ekosistemskih storitev, je smiselno usmerjati umeščanje novih razvojnih projektov na FDO. Območja lahko povrnemo v stanje pred izvajanjem dejavnosti, vendar je njihova sanacija in revitalizacija, zaradi potrebnih vlaganj in sodelovanja med različnimi akterji, zahtevna. Načrti oživitve, ki so sprejeti le za 15 % FDO, marsikje niti nimajo predvidenih časovnih okvirov za njihovo izvedbo. Pri investicijskih pobudah za nove proizvodne dejavnosti se pogosto iščejo večja zaokrožena območja, raziskave  pa kažejo, da je zares velikih območij FDO razmeroma malo. Pri oživitvi FDO je pomemben tudi tip degradiranega območja in ustrezno umeščanje dejavnosti na območja, ki so deloma že v funkciji. Eden največjih omejitvenih dejavnikov za oživitev FDO pa je heterogeno lastništvo.

Lokacije in velikost vseh popisanih FDO na območju Slovenije, 2017

1. Zaupanje v institucije

Zaupanje v institucije ostaja nizko. Najvišje je bilo leta 2006, a se je od takrat, posebno med krizo, močno znižalo in je med nižjimi v EU. Pri večini institucij je dno doseglo leta 2013, od takrat pa se zvišuje, kar lahko povežemo z izboljšanjem makroekonomskih kazalnikov in zmanjševanjem nezadovoljstva anketiranih glede gospodarskih in splošnih razmer v Sloveniji. Izjema je zaupanje v politične stranke, kjer je prišlo do rahlega izboljšanja šele v letu 2017. Zaupanje v politične stranke je tudi najnižje med vsem institucijami, najbolj pa prebivalstvo zaupa lokalnim oblastem. Kljub izboljšanju v zadnjih letih pa ostaja zaupanje v vse institucije nižje kot v povprečju v EU, medtem ko je bilo na vrhu leta 2006 povsod višje. Zaupanje v vlado, parlament in politične stranke je tudi med najnižjimi v EU.

Višje je zaupanje v EU in njene institucije, a ostaja pod povprečjem EU. Najvišje je bilo leta 2006, a se je od leta 2008 močno znižalo. V primerjavi z letom prej se je v letu 2017 nekoliko povečalo zaupanje v EU in njene glavne institucije. V Sloveniji v EU zaupa 38 % vprašanih, kar je spet pod evropskim povprečjem. V Evropski parlament, Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko zaupa nekoliko več kot tretjina vprašanih, vse te vrednosti pa ostajajo pod povprečjem EU. Kljub zmanjšanju deleža 40 % Slovencev še vedno meni, da gredo stvari v EU v napačno smer. Anketiranci v Sloveniji ocenjujejo, da sta terorizem (46 %) in priseljevanje/migracije (43 %) še naprej najpomembnejši zadevi, s katero se trenutno spopada EU, na tretjem mestu je s 14 % kriminal.

Zaupanje v institucije EU, Slovenija

2. Izvršna zmogljivost

Izvršna zmogljivost, ki meri strateško upravljanje javnih institucij, je v Sloveniji zelo nizka v primerjavi z drugimi državami EU. Indeks izvršne zmogljivosti je del kazalnikov trajnostnega upravljanja in meri delovanje vlade in institucij na osmih področjih: strateška zmogljivost, medresorsko sodelovanje, priprava učinkov predpisov, posvetovanje z javnostmi, komuniciranje, izvajanje zastavljenih ukrepov, prilagodljivost in sposobnost reforme sistema javne uprave. V zadnjih letih se vrednost indeksa nekoliko povečuje, vendar Slovenija še vedno močno zaostaja za povprečjem EU, njena uvrstitev pa v primerjavi z drugimi članicami EU ostaja nizka in skoraj nespremenjena (25. mesto, medtem ko se uvršča na področju krovnega kazalnika trajnostnega upravljanja na 15. mesto med državami EU). Slovenija za povprečjem EU zaostaja pri vseh komponentah indeksa.

Nizka ocena izvršne zmogljivosti je posledica neučinkovitosti delovanja vlade in institucij države na več področjih. Pri tem izstopa odsotnost analiz učinkov predpisov (RIA), saj se za novo zakonodajo še ne izvaja sistematična in celovita analiza različnih učinkov predpisov na javne finance, gospodarstvo, okolje in družbo kot celoto. Na oceno močno vpliva tudi odsotnost učinkovitega strateškega načrtovanja in nizka raven sodelovanja različnih strokovnih javnosti pri odločitvah vlade, večje slabosti so bile zaznane tudi pri medresorskem sodelovanju (predvsem sodelovanju kabineta predsednika vlade pri pripravi zakonodaje). Precej slabše kot v preostalih državah EU je ocenjeno uresničevanje zastavljenih ukrepov na različnih ravneh države (centralna, lokalna raven).

Indeks izvršne zmogljivosti po podkomponentah, 2017

3. Indeks vladavine prava

Uvrstitev Slovenije na lestvici indeksa vladavine prava kaže na pomanjkljivosti delovanja pravne države. Vladavina prava (angl. rule of law) poudarja načelo pravne enakosti in nedotakljivost avtoritete prava in zakona, kar pomeni, da država sama spoštuje pravo, pri čemer je delovanje državnih organov pravno vezano in so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine. Leta 2017 se je Slovenija po indeksu vladavine prava uvrstila na 15. mesto med državami EU, njena uvrstitev pa se v zadnjih letih ni bistveno spremenila. Najbolje ocenjene so skandinavske države, ob tem pa velja omeniti, da je indeks v državah EU v povprečju precej višji kot izven EU. Okoli povprečja EU se Slovenija uvršča le na področju temeljnih človekovih pravic, kjer so dobro ocenjeni kazalniki odsotnosti diskriminacije, enake obravnave in prostega izražanja verskih in drugih prepričanj. Za povprečjem EU pa precej zaostaja predvsem na področjih omejitev vladnih politik, političnega sistema in civilnega pravosodnega sistema, problem pa predstavlja tudi tveganje korupcije. To kaže na pomanjkljivosti v delovanju pravne države (poudarjeni so kazalniki glede odgovornosti državnih uradnikov ob ugotovljenih nepravilnostih), v tveganju korupcije uradnikov v izvršilni in zakonodajni veji oblasti in trajanju pravosodnih postopkov.

Indeks vladavine prava po podkomponentah, 2017

4. Predvideni čas reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev

Predvideni čas reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev se v zadnjih letih skrajšuje, a ostaja daljši kot v povprečju EU. Dolgotrajni sodni postopki so bili od leta 1993 ena izmed najpogostejših ugotovljenih kršitev na Evropskem sodišču za človekove pravice. Sodišče je ugotovilo, da je za dolgotrajnost odgovorna država, saj ne zagotavlja primernih pogojev za sojenje v razumnem roku. Z izvajanjem projekta Lukenda in drugimi strukturnimi spremembami (npr. sprejetjem nove insolvenčne zakonodaje) je Slovenija na tem področju uresničila številne ukrepe, predvideni čas trajanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev pa se je med letoma 2008 in 2015 skrajšal za okoli 40 %, na 277 dni. Predvideno trajanje postopkov sicer označuje ocenjeni čas (v dnevih), ki je potreben, da se zadeva na sodišču reši, oziroma čas, v katerem sodišče sprejme odločbo na prvi stopnji. Kljub skrajševanju časa trajanja postopkov Slovenija še vedno zaostaja za povprečjem EU. Pri tem velja omeniti, da je za reševanje upravnih zadev potrebnih 122 dni, kar Slovenijo uvršča med najučinkovitejše države EU (povprečje EU 414 dni). Treba je tudi opozoriti, da pričakovani čas rešitve glede na način izračuna ne izraža trajanja (konkretnih) sodnih postopkov, poleg tega je izračunan na podlagi drugačnih podatkov in metodologije.

Povprečni dejanski čas reševanja pomembnejših zadev se skrajšuje, v letu 2017 je znašal 7,7 meseca (237 dni). To je v glavnem posledica manjšega pripada novih zadev in večje učinkovitosti sodišč, saj je kazalnik reševanja pripada pomembnih zadev presegel 100 %, kar pomeni, da sodišča rešijo več zadev, kot jih prejmejo. Zmanjšuje se tudi število nerešenih zadev, v strukturi pa se povečuje delež nerešenih pomembnejših zadev (54 % v letu 2016). Čeprav je utemeljeno pričakovati, da se bo povprečni čas rešitve zadev v prihodnje še skrajšal, se je treba zavedati, da gre pretirano skrajševanje časa reševanja lahko na račun strank (pravica do izjave) in kakovosti delovanja sodstva (razumno in pravično voden postopek in kakovostna odločba). Povprečni čas reševanja vseh zadev je znašal 2,6 meseca.

Pomembnejše zadeve na sodiščih, Slovenija

5. Indeks zaznave korupcije

Slovenija se uvršča med države, kjer je bilo v zadnjih letih zaznane manj korupcije, a še naprej zaostaja za EU. Indeks zaznave korupcije (angl. Corruption perception index – CPI) temelji na zaznavanju stopnje koruptivnosti javnega sektorja s strani poslovnega sveta, strokovnjakov in analitikov. Med letoma 2011 in 2014 se je zaznava korupcije v Sloveniji precej povečala, kar gre pripisati tudi bolj izpostavljeni vlogi Komisije za preprečevanje korupcije in s tem večjemu prepoznavanju in prijavljanju korupcije. Komisija sicer navaja, da je v Sloveniji največ zaznave korupcije na področju javnega sektorja pri javnih naročilih (okoli 15 % vseh prijav), v upravnih postopkih, v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, pri postopkih razpolaganja s stvarnim premoženjem države in občin ter v zdravstvu in farmaciji. Pri tem se kot storilci koruptivnih ravnanj najpogosteje pojavljajo javni uslužbenci in funkcionarji. V letu 2017 se je Slovenija na seznamu zaznave korupcije uvrstila na 31. mesto med 176 državami sveta in na 15. mesto med državami EU. Najnižja zaznava korupcije je v skandinavskih državah, najvišja pa v nekaterih sredozemskih državah (Grčija, Španija).

Med državljani Slovenije prevladuje mnenje, da je korupcija široko prisotna. Po Eurobarometru v Sloveniji 89 % vprašanih meni, da je korupcija široko prisotna, v povprečju EU pa je ta delež precej manjši (68 % vprašanih). Velja omeniti, da v Sloveniji kar 92 % vprašanih nima izkušenj s korupcijo. Delež ljudi, ki zaznava korupcijo, se je sicer v zadnjih letih znižal. Več kot polovica je izrazila mnenje, da je največ korupcije v zdravstvu, političnih strankah (58 %) in pri javnih naročilih (50 %). Vprašani večinoma niso zadovoljni z učinkovitostjo vladnih ukrepov na tem področju (74 %), predvsem pa so prepričani, da odmevni in veliki primeri korupcije niso ustrezno sankcionirani (75 %).

Zaznava korupcije med vprašanimi v anketi Eurobarometer

6. Delež gospodinjstev, ki so poročala o težavah s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem v svojem bivalnem okolju

Delež gospodinjstev, ki so poročala o težavah s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem v svojem bivalnem okolju, je zadnjih deset let pod povprečjem EU. Leta 2016 je znašal 8,5 % in je bil za 4 odstotne točke nižji kot leta 2009, ko je bil delež oseb, ki so imele izkušnje s kriminaliteto, najvišji po letu 2005. Največkrat je težave s kriminalom, nasiljem ali vandalizmom v okolici omenila samska oseba z vzdrževanim otrokom (12,2 %), sledi gospodinjstvo z dvema odraslima osebama in dvema otrokoma (10,3 %), samska ženska (9,9 %) in oseba, starejša od 65 let (9,8 %). Vse te vrednosti so nižje od povprečja EU. V Sloveniji je delež oseb, ki imajo težave s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem v svojem bivalnem okolju, najnižji v pomurski in zasavski regiji (3 %), najvišji pa je v jugovzhodni Sloveniji in osrednjeslovenski regiji (13 %), kjer dosega evropsko povprečje.

Slovenija v primerjavi z drugimi državami EU ostaja varna država, kar pozitivno vpliva na kakovost življenja. Tudi rezultati Evropske družboslovne raziskave za leto 2016 kažejo, da je imelo osebno izkušnjo z vlomi ali fizičnim napadom 9 % anketiranih, kar je manj kot v preteklih letih in manj od povprečja držav, ki so vključene v Evropsko družboslovno raziskavo. Leta 2017 je 97 % Slovencev menilo, da je njihova neposredna soseščina varen kraj za življenje, 95 % pa, da je Slovenija varna država za življenje, kar je več kot leta 2015 in višje od povprečja EU.

Kriminal, vandalizem ali nasilje v bivalnem okolju, 2016

7. Globalni indeks miru

Slovenija se uvršča med najmirnejše države sveta. Leta 2017 se je Slovenija na seznamu globalnega indeksa miru uvrstila na 7. mesto med 163 državami sveta in 5. mesto med državami EU. Vrednost indeksa je bila leta 2017 najnižja v zadnjih desetih letih, Slovenija pa je v primerjavi s predhodnimi petimi leti ponovno višje na lestvici svetovnega miru. Med deset najboljših držav se uvršča na področjih militarizacije ter družbene varnosti in zaščite, nižje pa na področju notranjih in mednarodnih konfliktov (66. mesto). K temu je prispevala predvsem nižja ocena odnosov s sosedskimi državami in intenzivnosti organiziranih notranjih konfliktov. Nekoliko slabšo oceno je dobila tudi pri številu varnostnega osebja in policije na 100.000 prebivalcev, ocenah zaznave kriminalitete v družbi in verjetnosti nasilnih demonstracij. Globalni indeks miru kaže, da Evropa ostaja najmirnejša regija na svetu, saj je med prvimi desetimi najmirnejšimi državami sveta osem evropskih (od tega šest držav članic EU). Islandija še naprej ostaja najmirnejša država sveta, Sirija pa najmanj. V zadnjih desetih letih se je sicer globalni indeks poslabšal predvsem zaradi zaostrovanja konfliktov na Bližnjem vzhodu in terorizma.

Globalni indeks miru, države EU, 2017

8. Izdatki za uradno razvojno pomoč

Izdatki za uradno razvojno pomoč se v zadnjih letih zvišujejo, a so še naprej precej nižji od mednarodno sprejetih zavez. Uradna razvojna pomoč je opredeljena kot pomoč, ki jo dajejo razvite države v podporo trajnostnemu razvoju držav v razvoju. Slovenija je v letu 2016 za razvojno pomoč namenila 73,6 mio. EUR oziroma skoraj 30 % več kot leto prej in za pomoč nameni višji delež bruto nacionalnega dohodka (v nadaljevanju BND) kot večina držav, ki so v EU vstopile leta 2004 in pozneje. Kljub povečanju izdatkov pa se je razkorak do povprečja EU še povečal in je večji kot pred desetletjem. Uradni izdatki za razvojno pomoč pa so še vedno precej manjši (0,19 % BND) od mednarodno sprejetih zavez, po katerih bo Slovenija morala do leta 2030 povečati delež za uradno razvojno pomoč na 0,33 % BND.

Večina povečanja razvojne pomoči v zadnjih letih je povezana z begunsko in migrantsko krizo. Razvojna pomoč je seštevek večstranske pomoči (prispevki za redno delovanje mednarodnih organizacij) in dvostranske pomoči, o kateri Slovenija kot država donatorica odloča samostojno. Dve tretjini pomoči zajema večstranska pomoč, od tega je je največ namenjeno za razvojno sodelovanje v EU. Preostalo je dvostranska pomoč, kjer je prednostna regija razvojnega sodelovanja Zahodni Balkan s Turčijo, kamor je namenjene okoli 60 % razpoložljive dvostranske razvojne pomoči. Večina te pomoči je bila v preteklem desetletju namenjena izvajanju dejavnosti na področju družbenih storitev, predvsem v izobraževanju. Migracijska dogajanja, povezana z razmerami na Bližnjem vzhodu, so v zadnjih dveh letih zelo vplivala na spremembo strukture pomoči, kar se kaže v povečanem obsegu stroškov za oskrbo beguncev in migrantov v Sloveniji ter v višjem prispevku v Instrument EU za begunce v Turčiji ter v namenskih humanitarnih prispevkih drugim mednarodnim organizacijam. Precej so se v tem obdobju povečale tudi oprostitve šolnin za državljane iz ciljnih držav za študij v Sloveniji. V okviru dvostranske razvojne pomoči se ob povečanju drugih izdatkov zmanjšuje delež izdatkov za humanitarno in postkonfliktno pomoč.

Delež BND za uradno razvojno pomoč v državah EU v letu 2016, v %