Poročilo o razvoju 2017

Slovenija po poslabšanju v krizi zadnja leta napreduje na področju gospodarskega razvoja in blaginje prebivalstva, manjši so tudi pritiski na okolje. Po krizi se od leta 2014 gospodarska slika izboljšuje, obnovilo se je dohitevanje gospodarsko razvitejših držav. Okrevanje je omogočilo izboljševanje materialnega položaja prebivalstva, na kakovost življenja pa ugodno vpliva tudi relativno dobra dostopnost do javnih storitev. Kljub rastoči gospodarski aktivnosti so se v zadnjih letih ohranila ugodna gibanja ključnih okoljskih kazalnikov.

Zaostanek za gospodarsko razvitostjo in življenjskim standardom povprečja EU pa je zaradi precejšnjega upada bruto domačega proizvoda v krizi še precej višji, kot je bil pred krizo.
Ključna priporočila poročila so, da morajo biti za nadaljnje izboljševanje blaginje prebivalstva prednostna področja ukrepanja usmerjena v:

- Dvig produktivnosti z učinkovito uporabo tehnološkega napredka in znanja.
- Celovite prilagoditve spremenjeni demografski strukturi prebivalstva, zlasti na področju trga dela in migracijske politike, sistemov socialne zaščite, izobraževanja in usposabljanja, prilagajanja delovnih procesov, spodbujanja zdravega načina življenja ter bivalnih razmer in prometne ureditve.
- Hitrejši prehod v zeleno gospodarstvo s spremembo današnjih modelov proizvodnje in potrošnje v bolj trajnostne oblike.
- Povečanje učinkovitosti države in njenih institucij za podporo in spodbujanje razvoja.

Celotna publikacija Poročilo o razvoju 2017

1. Realna rast bruto domačega proizvoda

Bruto domači proizvod se povečuje od leta 2014, poleg izvoza pa je vedno pomembnejši dejavnik rasti tudi domače trošenje. V letu 2016 je bila rast BDP 2,5–odstotna. Izvoz je ostal glavni dejavnik gospodarske rasti, njegova rast, spodbujena s tujim povpraševanjem in izboljšanjem konkurenčnosti v preteklih letih, se je še nekoliko povečala. Nadaljevala se je tudi rast domače potrošnje, za razliko do preteklih let je bila v letu 2016 v precej večji meri posledica rasti zasebne potrošnje. Ob nadaljnji krepitvi rasti zaposlenosti in plač ter zelo ugodnih kazalnikih zaupanja potrošnikov so se povečali nakupi trajnih dobrin, ki so v krizi najbolj zastali, po daljšem času pa vidneje tudi drugih dobrin in storitev, ki so prevladujoč del zasebne potrošnje. Ob sprostitvi nekaterih varčevalnih ukrepov se je ponovno povečala tudi državna potrošnja. K rasti domače potrošnje lani so še nekoliko več kot v preteklih letih prispevale tudi zasebne investicije v stroje in opremo, ki sicer rastejo od leta 2014. Njihovo rast povezujemo predvsem z visoko izkoriščenostjo proizvodnih zmogljivosti, dobrimi poslovnimi rezultati in nižjo zadolženostjo podjetij. Od ugodnih gibanj so v letu 2016 tako odstopale le javne investicije, ki so bile v letih 2014 in 2015 občutno višje, njihovo krčenje pa je povezano z zelo skromnim črpanjem EU sredstev ob prehodu na novo finančno perspektivo.

Gospodarska rast se je lani nadaljevala tudi na ravni celotne EU (1,9 %). Rast je bila znova predvsem posledica krepitve zasebne potrošnje, nadalje sta se okrepili tudi državna in investicijska potrošnja. Slovenija je, ob sicer višji rasti BDP od povprečja EU v zadnjih treh letih, ostala v manjši skupini držav članic, kjer BDP še zaostaja za predkrizno ravnjo.

Bruto domači proizvod v Sloveniji in najpomembnejših trgovinskih partnericah

2. Inflacija

Cene življenjskih potrebščin so se po daljšem obdobju upadanja ob koncu leta 2016 zvišale , kar je bila predvsem posledica ponudbenih dejavnikov, deloma pa tudi nadaljnje krepitve povpraševanja. Med pretežno ponudbenimi dejavniki je rast cen nafte in surovin na svetovnih trgih prvič po dveh letih ustavila upadanje cen energentov in tudi vplivala na nadaljnjo rast cen nepredelane hrane. Krepitev povpraševanja je po naši oceni vplivala predvsem na rast cen storitev, ki se je, z izključitvijo enkratnih dejavnikov  v letu 2016 še okrepila. To nakazuje, da povečano povpraševanje nekaterim segmentom nemenjalnega sektorja omogoča povišanje cen. Zvišale so se predvsem cene storitev, povezane s preživljanjem prostega časa, poleg tega pa tudi cene storitev, povezanih z vzdrževanjem stanovanj, komunalnih storitev, finančnih in poštnih storitev. Povečano domače trošenje pa se še ni odrazilo v cenah trajnega in poltrajnega blaga. Cene trajnega blaga so se ponovno znižale, po dveh letih skromne rasti so bile nižje tudi cene poltrajnega blaga. Cenovna gibanja v tem segmentu povezujemo predvsem s težnjo podjetij v menjalnem sektorju po zagotavljanju konkurenčnosti, ki še naprej zadržuje opaznejše povišanje cen.

Prispevki k medletni rasti cen življenjskih potrebščin v Sloveniji

3. Tekoči račun plačilne bilance

Presežek na tekočem računu plačilne bilance je bil leta 2016 najvišji doslej. Znašal je 2.698 mio. EUR (6,8 % BDP) . Saldo tekočega računa je pozitiven že od leta 2011. Odraža predvsem razdolževanje oziroma neto varčevanje zasebnega sektorja in še vedno relativno nizko raven investicij podjetij ob ugodnih izvoznih gibanjih in krepitvi konkurenčnosti menjalnega sektorja. Hitrejša rast izvoza blaga in storitev je k rasti skupnega presežka po letu 2011 (2,6 mrd. EUR) 8,7 o. t. BDP. Zlasti v obdobju 2013 2016 se je blagovni presežek močno povečal tudi zaradi pozitivnih pogojev menjave, ki so v teh letih zaradi padca cen energentov in ostalih surovin k spremembi skupaj prispevali 0,8 mrd. EUR (približno 55 %). Tudi primanjkljaj primarnih dohodkov se je od leta 2009, razen v letu 2015,  postopoma zniževal, predvsem zaradi višjih neto prihodkov od dela (višji prilivi dohodkov iz tujine in manjši odlivi v tujino). Neto plačila obresti na zunanji dolg pa so po letu 2014 presegla predkrizno raven, predvsem zaradi zadolževanja države. Zasebni sektor je bil namreč od leta 2015 neto prejemnik obresti iz tujine, in sicer zaradi razdolževanja poslovnih bank in večjih domačih naložb v tuje vrednostne papirje. Primanjkljaj v bilanci sekundarnih dohodkov se je od leta 2013 ohranjal na podobni ravni.

Komponente salda tekočega računa plačilne bilance

4. Bruto zunanji dolg

Bruto zunanji dolg se je od začetka krize do konca leta 2016 povečal za 2,9 mrd. EUR na 43,3 mrd. EUR, v strukturi se je močno povečal delež dolga države. Od leta 2008 do konca leta 2016 se je bruto zunanji dolg državnega sektorja povečal za 17,8 mrd. EUR, na 21,6 mrd. EUR. Povečanje je posledica povečanja dolgoročnega dolga države (najbolj v letu 2014), predvsem z namenom financiranja javnofinančnih primanjkljajev in ukrepov za reševanje domačih bank. V zadnjih dveh letih pa se je skupni bruto zunanji dolg znižal, kar je posledica bolj umirjene rasti dolga države ob nadaljnjem razdolževanju poslovnih bank v tujini. V obdobju 2008–2016 se je bruto zunanji dolg bank znižal za 13,8 mrd. EUR, na 4,1 mrd. EUR, večinoma zaradi odplačil posojil, deloma tudi zaradi dviga vlog nerezidentov iz slovenskih bank. Na dinamiko je vplivala tudi BS, ki je z operacijami dolgoročnega refinanciranja v letu 2012 domačim poslovnim bankam zagotavljala dodatno likvidnost in s tem precej povečala obveznosti v okviru Evrosistema, ki jih je kasneje znižala. Bruto zunanji dolg ostalih sektorjev (večinoma nefinančnih družb - podjetij) se je v po letu 2008 znižal, podjetja so tujini odplačevala predvsem dolgoročna posojila. Okrepilo pa se je medpodjetniško financiranje kapitalsko povezanih podjetij, večinoma gre za dolg slovenskih podružnic do matičnih podjetij v tujini. 

V strukturi dolga glede na jamstvo se je javni dolg od začetka krize do konca leta 2016 povečal za 17,8 mrd. EUR na 21,6 mrd. EUR. Zasebni negarantirani dolg se je v tem obdobju več kot prepolovil, nekoliko pa se je povečal javno garantirani dolg. Konec leta 2016 je javni dolg v strukturi bruto zunanjega dolga predstavljal približno polovico (49,8 %, kar je 40,6 o. t. več kot v letu 2008).

Struktura bruto zunanjega dolga Slovenije po sektorjih

5. Neto finančna pozicija do tujine

Neto finančna pozicija do tujine se, po močnem poslabšanju od začetka krize, od leta 2013 postopoma izboljšuje in približuje 35 % BDP. Konec leta 2016 je stanje mednarodnih naložb izkazovalo neto dolžniško pozicijo do tujine v višini 13,7 mrd. EUR ali 34,5 % BDP (leta 2008 39,4 % BDP), k izboljšanju glede na predkrizno leto je prispevalo povečanje finančnih imetij v tujini (za 7,5 mrd. EUR) ob sicer manjšem povečanju obveznosti do tujine (za 6,3 mrd. EUR), na relativno izraženo vrednost je pozitivno vplival tudi višji nominalni BDP. K porastu celotnih terjatev so v precejšnji meri prispevale naložbe v vrednostne papirje. Stanje imetij iz vrednostnih papirjev so najbolj povečale ostale finančne družbe, zavarovalne družbe in pokojninski skladi, in sicer v povezavi z višjimi donosi na mednarodnih finančnih trgih. K porastu celotnih imetij je prispevala tudi BS, ki je v skladu s programom nakupovanja vrednostnih papirjev javnega sektorja v evrskem območju kupovala tuje dolžniške vrednostne papirje. Povečal se je tudi obseg ostalih naložb, na kar je večinoma vplival izrazit porast imetij gotovine in vlog v letu 2015. Država je do leta 2016 sredstva plasirala na račune v tujini in za vloge daljše od 6 mesecev dobivala pozitivne donose, v letu 2016 pa je zaradi manjše donosnosti začela dvigati vloge z računov v tujini in jih deponirati pri BS. Obseg slovenskih neposrednih naložb v tujini in finančnih derivativov sta ostala približno na predkrizni ravni. Na povečanje skupnih obveznosti do tujine v primerjavi s predkriznim letom je vplivala predvsem rast obveznosti iz tujih naložb v vrednostne papirje in tujih neposrednih naložb v Sloveniji. Te so se povečale zaradi priliva lastniškega kapitala in zadolževanja slovenskih podružnic do matičnih podjetij v tujini. Dolg do tujih portfeljskih vlagateljev pa se je precej povečal z izdajo dolgoročnih državnih obveznic. Obveznosti iz ostalih naložb pa so bile konec leta 2016 precej pod ravnjo iz leta 2008 predvsem zaradi razdolževanja poslovnih bank, odliva vlog nerezidentov iz slovenskih bank in znižanja obveznosti v okviru Evrosistema. Slovenija je precej pod ravnjo najbolj zadolženih držav evrskega območja. V letu 2016 je bila nekoliko pod  indikativno mejo evropskega kazalnika za neto finančno pozicijo (35 % BDP).

Neto finančna pozicija v državah članicah EU, v % BDP

6. Ravnotežje sektorja država

Primanjkljaj sektorja država se v zadnjih letih znižuje in je v letu 2016 dosegel 1,8 % BDP. Zniževanje primanjkljaja poteka pod vplivom izboljševanja makroekonomskih razmer, ki se po letu 2014 kaže v krepitvi davčnih prihodkov in prihodkov iz socialnih prispevkov, dodatno pa so na rast teh prihodkov vplivali tudi sprejeti ukrepi trajne narave. V letu 2016 so bile okrepljene aktivnosti za učinkovitejšo izterjavo davčnih obveznosti (davčne blagajne), med glavnimi ukrepi z učinki na povišanje davčnih prihodkov v letu 2015 pa so dvigi stopenj pri davku na finančne storitve in zavarovalne posle ter CO2 takse. V letu 2015 so se ohranile tudi leta 2013 povišane stopnje pri DDV in četrti dohodninski razred, prišlo pa je tudi do širitve osnov za vplačilo socialnih prispevkov (študentsko delo). Na strani izdatkov so konsolidacijo v letih 2014 in 2015 znatno podprli večinoma začasni ukrepi, ki so vplivali na politiko plač, zaposlovanje javnih uslužbencev, socialna nadomestila in transferje, s sproščanjem teh ukrepov v letu 2016 pa je na znižanje primanjkljaja v večji meri kot predhodna leta vplivalo zniževanje fleksibilnega dela izdatkov. V povezavi z znižanjem prilivov iz skladov EU so se ob prehodu na finančno perspektivo 2014–2020 namreč zmanjšale predvsem investicije oz. njihovo sofinanciranje z EU sredstvi. Upočasnjena je bila tudi rast vmesne porabe, ki je izhajala predvsem iz povečanja teh izdatkov v javnih zavodih v zdravstvu. V 2016 so bili med izdatki bistveno manjši tudi kapitalski transferji, povezani z delovanjem DUTB. Primerjava ravni izdatkov v letu 2016 glede na leto 2008 kaže, da so se v tem obdobju najbolj povečali izdatki za socialna nadomestila (pokojnine), obresti in sredstva za zaposlene, najbolj pa znižale investicije in subvencije sektorja država. Vpliv enkratnih dejavnikov je bil podobno kot v letu 2015 tudi v 2016 zanemarljiv.

Saldo sektorja država v članicah EU, leto 2016

7. Dolg sektorja država

Dolg sektorja država (v % BDP) se je v letu 2016 znatno zmanjšal, ob aktivni politiki upravljanja pa se še nadalje daljša njegova ročnost in znižuje implicitna obrestna mera. S padcem dolga se je prekinil trend naraščanja, ki je trajal od sredine leta 2008. Delež dolga glede na BDP se je v letu 2016 zmanjšal za 3,4 o. t. (na 79,7 % BDP konec leta 2016), kar je tudi posledica nominalnega zmanjšanja dolga. Po višini dolga se Slovenija uvršča v sredino držav EU, še vedno pa je med državami, v katerih se je dolg najbolj povečal glede na predkrizno obdobje. Država je v letu 2016 povečala že obstoječe izdaje in izdala nove dolgoročne obveznice v skupni vrednosti slabih 4,8 mrd. EUR. Večina novo izdanega dolga v letu 2016 je bila namenjena odplačilom zapadlih glavnic (okoli 3,6 mrd. EUR) ter ob ugodnih pogojih zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih tudi zamenjavi obveznic, izdanih v letih 2012–2014 z zahtevano donosnostjo nad 5 % z dolgoročnimi obveznicami z ugodnejšimi pogoji financiranja (med temi tudi obveznici, ki zapadeta v letih 2035 in 2040 v skupni višini 2,0 mrd. EUR s povprečno obrestno mero le nekaj nad 1,5 %). Zaradi visoke likvidnosti denarnega trga je bila izredno nizka tudi zahtevana donosnost kratkoročnih instrumentov zadolževanja, ki od februarja 2016 znaša manj kot 0 %. Implicitna obrestna mera celotnega dolga se je tako v letu 2016 znižala za 0,1 o. t. (na 3,7 %). Prevladujoč delež dolga je na ravni centralne države (98 % celotnega dolga).

Konsolidiran dolg sektorja država v članicah EU v letu 2016 in sprememba dolga glede na leto 2008

8. Donosnost 10-letnih državnih obveznic

Zniževanje zahtevane donosnosti 10-letnih slovenskih državnih obveznic se je nadaljevalo tudi v letu 2016. Značilno je bilo tudi za večino držav evrskega območja, kar povezujemo predvsem z nadaljnjim izboljševanjem gospodarskih razmer in razmer na finančnih trgih ter izvajanja ukrepov ECB (nadaljnje znižanje obrestnih mer in povečanja odkupa vrednostnih papirjev). Zahtevane donosnosti slovenskih državnih obveznic kot tudi obveznic številnih evrskih držav so tako v letu 2016 dosegale zelo nizke ravni (Slovenija najnižjo doslej marca 2016 v višini 0,6 %). Okolje nizkih obrestnih mer državnih vrednostnih papirjev različnih ročnosti je Slovenija tudi v letu 2016 izkoristila za predfinanciranje obveznosti državnega proračuna naslednjih let.

V letu 2016 sta Fitch in S&P Sloveniji zvišala bonitetno oceno, Moody's pa je ni spreminjal, a je popravil oceno obetov iz stabilnih v pozitivne. Glavni razlogi za izboljšanje izhajajo predvsem iz spodbudnih gibanj v gospodarstvu, pričakovanega nadaljevanja gospodarske rasti v naslednjih letih ter izboljšanja razmer na področju javnih financ in v bankah. Kljub izboljšanju v zadnjih letih ocene ostajajo manj ugodne kot v predkriznem obdobju.

Donosnost 10-letne državne obveznice, nominirane v evrih

9. Davki in prispevki za socialno varnost

Davki in socialni prispevki so v letu 2015 prvič nominalno presegli predkrizno raven, njihovo povišanje je bilo najvišje od začetka krize. Z okrevanjem gospodarske aktivnosti od leta 2014 so se najbolj okrepili prihodki, ki so povezani z okrevanjem trga dela (socialni prispevki, dohodnina) in zasebne potrošnje (DDV). Izboljšanje poslovnih rezultatov podjetij pa je vplivalo tudi na povečanje prihodkov davka od dohodka pravnih oseb. Vendar pa slednji najbolj zaostajajo za predkrizno ravnjo, kar je poleg poslabšanja poslovnih rezultatov podjetij v začetnih letih krize tudi posledica znižanja davčnih stopenj. Delež pobranih davkov in socialnih prispevkov glede na BDP, ki kaže na obremenitev z dajatvami, je bil leta 2015 (37,1 %) rahlo višji kot leta 2008 (+0,3 o. t.), vendar nižji od vrha v letu 2005 (-1,2 o. t.).

Delež davkov in prispevkov glede na BDP je bil v Sloveniji leta 2015 nižji od povprečja držav EU. Obremenitev z davki in prispevki je bila 3,8 o. t. nižja od povprečja starih članic EU, na kar najbolj vpliva relativno nižja obremenitev pri dohodnini. Za 4,4 o. t. pa je bila obremenitev v Sloveniji višja od povprečja držav, ki so se EU pridružile leta 2004 ali kasneje, na kar najbolj vpliva relativno višja obremenitev s socialnimi prispevki. Od povprečij obeh skupin Slovenija odstopa po višjem deležu trošarin in socialnih prispevkov glede na BDP in nižjem deležu obremenitve dohodkov pravnih oseb.

Obremenitve z davki in socialnimi prispevki, delež v BDP, Slovenija in EU, 2015

10. Davčna obremenitev po ekonomskih kategorijah

V obdobju po krizi je prišlo do prestrukturiranja davčnih obremenitev iz kapitala na potrošnjo, efektivna obdavčitev dela pa je na podobni ravni. Efektivna obdavčitev potrošnje, izmerjena z implicitno davčno stopnjo na potrošnjo, se je glede na predkrizno obdobje znatno povišala zaradi dvigov stopenj trošarin, DDV in nekaterih okoljskih davkov ter leta 2015 dosegla najvišjo vrednost (26,1 %). Zaradi zniževanja stopnje davka od dohodkov pravnih oseb in zvišanja olajšav za investicije v osnovna sredstva in razvoj je bila implicitna davčna stopnja na kapital leta 2015 (21,7 %) precej nižja kot leta 2007, ko je po večletni rasti dosegla najvišjo vrednost. Implicitna davčna stopnja na delo je bila po obdobju upadanja (2006–2010) razmeroma stabilna, s povečanjem v letu 2015 (36,0 %), ki je odraz uvedbe plačila socialnih prispevkov na študentsko delo, pa se je ponovno dvignila na raven iz leta 2008. V primerjavi s povprečjem EU je imela Slovenija po zadnjih mednarodno primerljivih podatkih leta 2014 znatno višjo efektivno davčno stopnjo na potrošnjo, odstopanje od povprečja EU pri efektivni obdavčitvi dela pa je majhno. Podobna gibanja po letu 2008 in mednarodna razmerja kot implicitne davčne stopnje kažejo tudi deleži pobranih davkov po ekonomskih kategorijah glede na bruto domači proizvod. V letu 2016 sprejete spremembe davčne zakonodaje predstavljajo premik v smeri povečanja obdavčitve kapitala in znižanja obdavčitve dela.

Implicitne davčne stopnje na potrošnjo, delo in kapital (v % od osnove), Slovenija

11. Državne pomoči

Državne pomoči (brez pomoči za odpravljanje posledic finančne krize) so se v obdobju 2013–2015 ustalile na ravni 1,5 % BDP in so med najvišjimi v EU. Državne pomoči, ki so se več let gibale na ravni povprečja EU, so se po letu 2008 močno povečale. V letih 2009 in 2010 je bila to posledica posebnih ukrepov za blažitev krize, kasneje pa so jih v še večjem obsegu nadomestile pomoči, namenjene varstvu okolja in varčne rabe energije ter zaposlovanju invalidov. V letu 2015 so se močno povečale še pomoči za prestrukturiranje podjetij, ki so bile v predhodnih letih relativno nizke. Državne pomoči za namene, ki pospešujejo konkurenčnost gospodarstva in podjetniške investicije (raziskave, razvoj in inovacije, majhna in srednje velika podjetja, usposabljanje in regionalni razvoj), se zmanjšujejo in so čedalje bolj odvisne od sredstev evropskih strukturnih skladov. V letu 2015 so se ob prehodu na črpanje iz nove finančne perspektive 2014–2020 državne pomoči za te namene več kot prepolovile (na 49 mio. EUR ali manj kot desetino vseh pomoči), neenakomernost črpanja pa vnaša volatilnost v financiranje teh namenov, kar močno otežuje izvajanje sprejete Industrijske politike Slovenije.

Državne pomoči se v čedalje večjem obsegu dodeljujejo z davčnimi instrumenti, ki so nepregleden in manj zaželen instrument dodeljevanja pomoči. Še pred letom 2011 so davčni instrumenti znašali manj kot 5 %, leta 2015 pa že 23,5 % vseh državnih pomoči. Z instrumentom zniževanja prispevkov za socialno varnost, ki zelo hitro narašča (2015: 76,9 mio. EUR) je spodbujeno predvsem zaposlovanje invalidov. Leta 2015 pa se je močno povečal (na 51,6 mio. EUR) tudi doslej manj uporabljen instrument oprostitve plačila okoljske dajatve (emisije CO2). S pospešenim dodeljevanjem državnih pomoči z davčnimi instrumenti (in visokimi splošnimi davčnimi olajšavami, ki sicer niso državne pomoči), se obseg državnih posegov v gospodarstvo v zadnjih letih povečuje, vprašljiva pa je njihova učinkovitost. Razlika med relativno zelo visokimi državnimi pomočmi v Sloveniji in povprečjem EU se je nekoliko znižala šele v letu 2014, ko so se pomoči za varstvo okolja in varčno rabo energije v EU v primerjavi z letom 2013 potrojile in predstavljale že 42 % vseh državnih pomoči v EU.

Državne pomoči po kategorijah (brez pomoči za odpravljanje posledic finančne krize), v mio. EUR

12. Razvitost finančnega sistema

Zaostanek v razvitosti finančnega sistema za povprečjem EU je visok in se je tudi v letu 2016 nadalje povečal, od začetka krize se je poglobil zlasti na področju trga kapitala in bančništva. Bilančna vsota bančnega sistema je bila leta 2015 že za 12,7 % nižja kot leta 2008, kar je eno izmed večjih znižanj v EU (večje znižanje so beležile le še Avstrija, Belgija, Ciper, Grčija, Luksemburg in Španija). Njeno zniževanje se je nadaljevalo tudi v letu 2016. V celotnem obdobju je k temu največ prispevalo zmanjševanje obsega kreditov nebančnim in bančnim sektorjem kot posledica razdolževanja nebančnih sektorjev (predvsem podjetij in NFI) in skromnejšega medbančnega izposojanja, saj je bila likvidnost bančnega sistema v zadnjih letih visoka. Na strani virov financiranja pa se je zmanjševal predvsem obseg obveznosti bank do domačih in še zlasti tujih denarnih sektorjev (vključno z ECB). Delež obveznosti do tujih bank je konec leta 2016 znašal 7 % skupnih virov, njihova vrednost pa se je od izbruha mednarodne finančne krize znižala za približno 15 mrd. EUR in je konec leta 2016 znašala 2,7 mrd. EUR. Tudi trg kapitala, ki je plitek in premalo likviden, se je od začetka finančne krize občutno skrčil. Razmeroma visoki rasti tržne kapitalizacije v času konjunkture je sledilo izrazitejše znižanje tečajev delnic v času krize. Šele v zadnjih dveh letih se ti ponovno nekoliko vidneje povečujejo. Tržna kapitalizacija delnic s 5 mrd. EUR je leta 2016 dosegala le še približno četrtino najvišje ravni iz leta 2007, glede na BDP pa je za povprečjem EU zaostajala že za več kot 55 o. t..

Najmanjši razvojni razkorak je na področju zavarovalništva, kjer se je vrednost kazalnika razvitosti v času krize tudi najmanj zmanjšala. Precejšnje neskladje v primerjavi z evropskim povprečjem pa se ohranja na področju premij življenjskih zavarovanj, ki v Sloveniji z 1,5 % BDP dosega manj kot tretjino povprečja držav članic EU. Nizka vrednost tovrstnih zavarovanj je tudi posledica relativno majhnega obsega tovrstnega varčevanja za starost, kar še dodatno zavira razvoj trga kapitala.

Bilančna vsota v primerjavi z BDP v državah članicah EU v letu 2015

13. Razmerje med posojili in vlogami

Razmerje med posojili in vlogami se zmanjšuje od leta 2009, tempo zniževanja se je v letu 2016 precej upočasnil. Glede na najvišjo raven v letu 2008 se je vrednost kazalnika skoraj prepolovila. Tako velik upad je posledica močnega upada kreditov in precej visoke rasti depozitov. Obseg kreditov nebančnemu sektorju se je od leta 2008 zmanjšal za več kot tretjino zaradi pospešenega razdolževanja podjetniškega sektorja in prenosa terjatev na DUTB. Na drugi strani so se bančne vloge povečale za skoraj 30 %, zaradi nizkih obrestnih mer so se povečevale le vloge čez noč, ki so samo v zadnjih petih letih zabeležile 80-odstotno rast in predstavljajo že približno 40 % bilančne vsote bančnega sistema. Med vlogami so se sicer močno okrepile vloge domačih nefinančnih družb, ki so se v zadnjih petih letih povečale za skoraj polovico, na 5,8 mrd EUR.

Vrednost kazalnika je od začetka krize upadla tudi v EU, vendar z nižje ravni in precej manj izrazito, njegovo zniževanje pa se je v letu 2016 celo nekoliko pospešilo. To je bila posledica nižjega obsega kreditov nebančnim sektorjem, ki se je po rasti v predhodnem letu v letu 2016 ponovno znižal. Razmerje med posojili in vlogami se je od začetka krize bolj kot v Sloveniji zmanjšalo le na Irskem.

Razmerje med krediti in depoziti v državah članicah EU v letu 2015

14. Nedonosne terjatve

S sanacijo bančnega sistema sta se obseg in delež nedonosnih terjatev znižala, najizraziteje v letu 2016, a še ostajata razmeroma visoka. S tem tudi še naprej predstavljata tveganje za stabilnost bančnega sistema. Pred začetkom sanacije decembra 2013 je obseg nedonosnih terjatev znašal 7,8 mrd. EUR, do konca leta 2014 pa se je predvsem s prenosi na DUTB znižal na 4,4 mrd. EUR. Kasneje so na zmanjševanje dodatno vplivali še prestrukturiranje podjetij v okviru sporazumov o finančnem prestrukturiranju (MRA) in povečani odpisi, delno tudi prodaje dela nedonosnih terjatev. Konec leta 2016 je obseg nedonosnih terjatev tako znašal 2,0 mrd. EUR. Največji del so še vedno predstavljale terjatve do podjetij iz gradbeništva, predelovalnih dejavnosti, trgovine, strokovnih, znanstvenih in tehničnih ter drugih raznovrstnih poslovnih dejavnosti in nepremičnin. Na dinamiko zmanjševanja deleža nedonosnih terjatev v celotni izpostavljenosti pa je precej vplival tudi upad celotne kreditne aktivnosti bank: v primeru, da bi bil obseg kreditov na ravni po začetku sanacije v letu 2013, bi bil delež nedonosnih terjatev leta 2016 namreč nižji za 1 o. t.

Delež nedonosnih terjatev je še nad povprečjem EU. V prvih letih krize se je povečal precej bolj kot v povprečju EU; po sanaciji bank pa sicer tudi upada hitreje, vendar še ostaja relativno višji. Primerjava z državami EU, ki so zaprosile za finančno pomoč kaže, da je bilo od začetka sanacije bančnega sistema znižanje deleža nedonosnih terjatev v Sloveniji najizrazitejše.

Primerjava deležev nedonosnih terjatev v državah članicah EU v letu 2015

15. Zadolženost podjetniškega sektorja

Zadolženost gospodarskih družb se znižuje od leta 2009, izraziteje od leta 2013. V predkriznem obdobju je rast finančnega, predvsem bančnega dolga privedla do znatnega poslabšanja kazalnikov zadolženosti, ki so leta 2008 oziroma leta 2009 dosegli vrh. V naslednjih letih so se postopoma izboljševali, izraziteje v obdobju 2012–2015. K znižanju celotnega dolga je, zlasti v letih 2014 in 2015, največ prispevalo znižanje bančnega dolga (za 47 % glede na leto 2008, od tega v letih 2014 in 2015 za 32 %). Ta se je sprva zniževal predvsem zaradi prenehanja poslovanja podjetij, od leta 2012 pa v večji meri zaradi intenzivnejšega odplačevanja dolgov obstoječih podjetij in prenosov terjatev na DUTB. Poleg tega je na gibanje nekaterih kazalnikov vplivala tudi njihov EBITD.A, ki se je v povprečju zviševal že od leta 2010, izraziteje v letih 2014 in 2015. Večina kazalnikov zadolženosti je leta 2015 tako dosegla najbolj ugodne vrednosti v celotnem opazovanem obdobju (od leta 2006).

Tudi prezadolženost se je najbolj znižala v letih 2014 in 2015. Leta 2009, ko je dosegla vrh, je znašala skoraj dvakratnik prezadolženosti iz leta 2006, leta 2015 pa je bila ponovno približno na ravni iz leta 2006. Še vedno pa je leta 2015 44 % prezadolženosti imelo dolg z obrestno pokritostjo pod 1, torej podjetja tega dolga niso mogla tekoče financirati, poleg tega so imela v veliki večini še negativen EBITD.A, tako da je na daljši rok vprašljiv že njihov obstoj. Med prezadolženimi podjetji so od leta 2011 prevladovala na domači trg usmerjena, mikro, majhna in srednje velika podjetja (MSP), za katera so se ukrepi večinoma oblikovali šele v zadnjih dveh letih. Njihov delež v skupni prezadolženosti je leta 2015 znašal 59 %. Po obsegu je bila leta 2015 prezadolženost najvišja v holdingih in lizingih, med dejavnostmi pa v trgovini, nepremičninski dejavnosti, prometu in skladiščenju, predelovalnih dejavnostih ter strokovno-tehničnih dejavnostih.

Koncentracija finančnega dolga prezadolženih podjetij je precej velika. Leta 2015 je imelo deset najbolj zadolženih podjetij okoli 30 % finančnega dolga prezadolženih podjetij (ustvarila so 28 % dodane vrednosti). Petdeset najbolj zadolženih podjetij pa je imelo že polovico finančnega dolga prezadolženih podjetij (ustvarila so 44 % dodane vrednosti). Od tega je bilo 34 podjetij prezadolženih še iz predkriznega obdobja.

Zadolženost in prezadolženost celotnega podjetniškega sektorja

1. Bruto domači proizvod na prebivalca

Zaostanek Slovenije za povprečjem EU po gospodarski razvitosti je v letu 2015 ostal na visoki ravni 17 %. Slovenija je po kazalniku bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči v letu 2014 prvič od začetka krize nekoliko zmanjšala zaostanek za povprečjem EU, ki pa po zadnjih podatkih Eurostata s 25.500 SKM ostaja enako visok tudi v letu 2015. Slovenija se je pred krizo po tem kazalniku približevala EU in leta 2008 dosegla 90 % evropskega povprečja. Zaradi močnejšega padca gospodarske aktivnosti je v naslednjih petih letih v primerjavi z EU izgubila 9 o. t., v letih 2014 in 2015 pa je ob hitrejši gospodarski rasti (Slovenija 3,1 in 2,3 %, EU 1,6 in 2,2 %) zaostanek zmanjšala za 2 o. t. Tekoči podatki o gospodarski aktivnosti nakazujejo, da se je dohitevanje razvitejših držav nadaljevalo tudi v letu 2016 (gl. kazalnik 1.1). Dekompozicija bruto domačega proizvoda na prebivalca na produktivnost in stopnjo zaposlenosti pokaže, da je ponovno zmanjševanje zaostanka v gospodarski razvitosti po letu 2013 posledica zvišanja produktivnosti, ki pa ostaja precej nižja kot v EU (gl. kazalnik 2.4). Zniževanje stopnje zaposlenosti, ki je bila ob začetku krize precej nad evropskim povprečjem, pa se je v letih 2014 in 2015 ustalilo malenkost nad povprečno v EU.

Slovenija ostaja v skupini držav, ki so od začetka krize najbolj poslabšale relativni položaj gospodarske razvitosti v EU. Bolj kot Slovenija so se od povprečja EU od leta 2008 oddaljile Grčija (25 o. t.), Ciper (24 o. t.), Finska (12 o. t.), Nizozemska, Španija in Italija (po 11 o. t.). V tem obdobju je napredovalo šestnajst članic, od tega deset novih. Po velikosti BDP na prebivalca v SKM so bile v letu 2008 Sloveniji najbližje Grčija (93 %) in Češka (84 %), v letu 2015 pa Ciper (82 %) in Češka (87 %). V tem obdobju sta med novimi članicami Malta in Češka Slovenijo prehiteli. Razkorak v kazalniku BDP na prebivalca po kupni moči v državah EU, ki je v začetku prejšnjega desetletja predstavljal razmerje 1 : 9,5 (Romunija / Luksemburg), se z leti zmanjšuje in je v letu 2015 znašal 1 : 5,6 (Bolgarija / Luksemburg).

Bruto domači proizvod na prebivalca in njegovi komponenti

2. Tržni delež

Tržni delež blaga se je v obdobju 2013–2016 precej povečal. Slovenija je bila v letih 2008–2012 med državami EU z največjim padcem tržnega deleža blaga na svetovnem trgu (-22 %), ki je bil deloma tudi posledica regionalne in proizvodne strukture našega izvoza. Za več kot polovico je bil v tem obdobju nižji padec na trgu pomembnejših trgovinskih partneric (12), na trgu EU pa je bil za približno dve tretjini nižji. V obdobju 2013–2015 je bila Slovenija med članicami EU z višjo rastjo tržnega deleža na svetovnem trgu, njegov padec glede na leto 2007 se je zmanjšal za približno tretjino, na trgu pomembnejših partneric smo predkrizno raven deleža dosegli, v EU pa presegli. Pozitivna gibanja so se v prvih devetih mesecih leta 2016 nadaljevala, Slovenija je bila znova med članicami z višjo rastjo tržnega deleža na svetovnem trgu.
 
Rast tržnega deleža na svetovnem trgu je bila v letih 2013–2015 posledica povečanja na večini naših regionalnih in proizvodnih trgov, ki so bili hkrati med bolj dinamičnimi trgi. Razen na najpomembnejšem nemškem, italijanskem, avstrijskem, hrvaškem in ruskem trgu, so se v tem času izraziteje povečali tudi tržni deleži na relativno manj pomembnih trgih EU, ki so bili tudi precej višji kot pred krizo. Po faktorski intenzivnosti so se povečali deleži proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov, nizko tehnološko in srednje tehnološko intenzivni proizvodi. Tržni delež visoko tehnološko intenzivnih proizvodov se je zmanjšal, a v letu 2015 ostal na predkrizni ravni. Deleži nizko tehnološko in srednje tehnološko intenzivnih proizvodov so bili, kljub povečanju, za približno petino nižji, delovno intezivnih pa za dve petini nižji.

Tržni deleži članic EU na svetovnem blagovnem trgu, rast v %

3. Stroški dela na enoto proizvoda

Po večletnem zniževanju so se v letu 2016 stroški dela na enoto proizvoda povečali. Realni stroški dela na enoto proizvoda so se v začetku krize pod vplivom visoke rasti plač (2008 in 2010) in znižanja produktivnosti dela (2009) močno povečali. Njihovo znižanje leta 2011 je izhajalo iz umirjanja rasti plač, z obnovljeno rastjo produktivnosti dela pa se je nadaljevalo tudi v obdobju 2013–2015. Ponovna rast v letu 2016 je bila posledica upočasnjene rasti produktivnosti dela ob okrepljeni rasti sredstev za zaposlene na zaposlenega in je izhajala predvsem iz nemenjalnega sektorja.

V predelovalnih dejavnostih se je v letu 2016 zniževanje stroškov dela na enoto proizvoda nadaljevalo. V letih 2008–2009 je bil zaradi močnega skrčenja tujega povpraševanja padec dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih večji kot v gospodarstvu, s tem pa tudi padec produktivnosti dela. Kljub skromnejši rasti plač je bila zato višja tudi realna rast stroškov dela na enoto proizvoda. Ti so v predelovalnih dejavnostih začeli upadati že v letu 2010, v letu 2016 so bili na ravni pred krizo, v gospodarstvu pa so bili še višji. Z oživljanjem tujega povpraševanja je bila namreč zaradi večjega padca zaposlenosti in višje rasti dodane vrednosti produktivnost dela v predelovalnih dejavnostih višja kot v gospodarstvu. Višja je bila sicer tudi rast sredstev na zaposlenega, a ne za toliko kot produktivnost dela.

Položaj predelovalnih dejavnosti je bil v primerjavi s povprečjem EU v letu 2016 podoben kot pred krizo, relativni položaj celotnega gospodarstva pa je bil še slabši. Slovenske predelovalne dejavnosti so bile do leta 2010 med članicami EU z nadpovprečno rastjo, potem pa v skupini z nadpovprečnim padcem realnih stroškov dela na enoto proizvoda. Ti so bili v letu 2016 na enaki ravni kot leta 2007 (v EU za 0,3 % nižji, v evrskem območju za 1,9 % višji ). V gospodarstvu so bili v tem času višji za 4,8 % (1 %, 2,8 % višji).

Realna rast stroškov dela na enoto BDP v Sloveniji in državah EU

4. Produktivnost dela

Zaostanek Slovenije za povprečno produktivnostjo v EU ostaja višji kot pred začetkom krize. Povprečna letna stopnja rasti produktivnosti v Sloveniji je bila v obdobju 2000–2008 s 3 % občutno višja od povprečne v EU (1,2 %). V krizi pa se je zaostanek za EU povečal in se le počasi zmanjšuje od leta 2014. Relativna raven produktivnosti v primerjavi z EU, pri kateri običajno primerjamo BDP na zaposlenega v standardih kupne moči, je bila tako leta 2015 z 82 % še za 2 o. t. nižja od vrha v letu 2008. Dekompozicija trendne rasti produktivnosti na prispevek kapitala in skupne faktorske produktivnosti kaže, da sta na upočasnitev rasti produktivnosti po letu 2008 obe komponenti vplivali izraziteje kot v EU. Močan padec prispevka kapitala je izhajal iz cikličnega zmanjšanja investicij, povezujemo pa ga tudi s strukturnimi dejavniki, zlasti z neoptimalno alokacijo kapitala pred krizo. Skupna faktorska produktivnost pa kaže predvsem vpliv dolgoročnih strukturnih dejavnikov, ki vplivajo na inovacijsko aktivnost podjetij in razvoj novih hitro rastočih podjetij.

Na sektorski ravni so pred začetkom krize doseženo razmerje v primerjavi z EU nekoliko presegle le predelovalne dejavnosti, v tržnih storitvah in gradbeništvu pa je še precej nižje. Predelovalne dejavnosti so v obdobju 2008–2015 zaostanek za EU v produktivnosti zmanjšale za približno dve odstotni točki. K rasti so največ prispevale srednje in visoko tehnološko zahtevne panoge, prispevek tehnološko najmanj zahtevnih dejavnosti pa je bil negativen. V primerjavi s predkriznim obdobjem je zlasti v prvih letih krize na rast produktivnosti izraziteje pozitivno vplivalo prestrukturiranje predelovalnih dejavnosti. Med tržnimi storitvami so bile leta 2015 najbližje predkrizni ravni v primerjavi z EU tradicionalne storitve (trgovina, promet, gostinstvo). Ob močni prizadetosti v krizi pa so zaostanki zelo visoki v finančnih storitvah in gradbeništvu ter v povezavi s padcem domačega povpraševanja tudi v strokovnih in tehničnih storitvah. Za predkriznim razmerjem do EU precej zaostajajo tudi informacijsko-komunikacijske dejavnosti, in sicer tako računalniško-informacijske storitve, kjer prevladujejo manjša podjetja, kot telekomunikacije, panoga, za katero je značilen eden večjih padcev investicij v času krize med državami EU ter ohranjanje državnega lastništva v največjem ponudniku teh storitev.

Produktivnost v standardih kupne moči

5. Faktorska struktura izvoza blaga

Sestava blagovnega izvoza se je od začetka krize izboljšala. Delež tehnološko visoko zahtevnih proizvodov se je povečal predvsem v prvih letih krize (2008–2009), ko so se z začetkom gospodarske krize začele močneje krčiti nekatere druge, manj konkurenčne, industrije. Povečanje gre pripisati zlasti rasti izvoza farmacevtskih proizvodov, ki pa se predvsem zaradi vpliva padca vrednosti tečajev in tudi cen na nekaterih ključnih trgih v letih 2014–2015 ni nadaljevala. Delež visokotehnoloških proizvodov je tako ostal precej nižji kot v povprečju v EU in nekoliko višji od povprečja novih članic. Precej višji kot v EU pa je delež srednjetehnoloških proizvodov, ki se je v zadnjih dveh letih še povečal, predvsem zaradi (po padcu v krizi) obnovljene rasti deleža izvoza osebnih avtomobilov in drugih proizvodov povezanih z avtomobili. Kljub rasti v zadnjem obdobju pa je še vedno precej nižji kot v obdobju pred krizo.

Upadanje deleža proizvodov z nizko dodano vrednostjo v blagovnem izvozu se je v zadnjem obdobju ustavilo. Zaradi konkurence iz držav z nižjimi stroški dela se je pomen teh proizvodov v blagovnem izvozu zniževal predvsem zaradi upadanja deleža delovno intenzivnih proizvodov (pohištvo, tekstil, papir in karton), od začetka krize pa je precej upadel tudi delež nizko tehnološko zahtevnih proizvodov. To je pospešilo preoblikovanje teh dejavnosti, s tem pa so se ohranila večinoma zdrava jedra, saj je zadnja štiri leta delež izvoza proizvodov z nizko dodano vrednostjo relativno stabilen. Kljub zmanjšanju od začetka krize, pa relativni obseg teh proizvodov še naprej presega povprečje EU.

Delež izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov, ki se je od začetka krize precej povečal zaradi večjega trgovanja s primarnimi proizvodi, se v zadnjem obdobju zmanjšuje. Od leta 2009 sta se zvišala deleža izvoza električne energije in naftnih derivatov, kar je večinoma izhajalo iz povečanja obsega mednarodnega trgovanja s tema dvema skupinama proizvodov (izvoz pred tem uvoženih proizvodov). Po precejšnem upadu cen energentov konec leta 2014 se je vrednost obsega mednarodnega trgovanja teh proizvodov precej zmanjšala, po nekajletni rasti pa se je znižal tudi izvoz električne energije.

6. Na znanju temelječe tržne storitve

Rast na znanju temelječih tržnih storitev od leta 2013 izhaja predvsem iz krepitve prihodkov na tujih trgih. Po padcu v krizi so začele okrevati kasneje kot v EU, njihova dodana vrednost predkrizno raven presega od leta 2014, v povprečju EU pa od leta 2011. Večletno šibko domače povpraševanje je namreč negativno vplivalo na aktivnost pretežno na domači trg usmerjenih storitev, ki so padec na domačem trgu šele v zadnjih letih začele nadomeščati s prodajo na tujih trgih. Njihova dodana vrednost je tako leta 2015 zaostajala za predkrizno ravnjo še za 10,6 %, v EU pa so jo dosegle leta 2012. Delež storitev, ki so že po letu 2009 začele hitro povečevati prihodke predvsem na tujih trgih, pa se je v dodani vrednosti na znanju temelječih storitev postopno krepil. Njihova dodana vrednost je leta 2015 presegla predkrizno raven za 37,4 %, v povprečju EU pa leta 2014 za 12,8 %.

Kljub večji usmerjenosti v izvoz je njihova konkurenčnost na tujih trgih še šibka. Zaostanek Slovenije za evropskim povprečjem glede deleža na znanju temelječih tržnih storitev v skupnem izvozu storitev ostaja precejšen. Delež je v zadnjih treh letih praktično stagniral, leta 2015 je znašal 22,3 % in je za povprečjem EU, kjer se najhitreje povečuje izvoz računalniških storitev, zaostajal za več kot 10 o. t. (2015: 37,9 %). Leta 2015 so imele nižji delež v izvozu storitev glede na evropsko povprečje predvsem računalniške (za 7,6 o. t.) ter tehnične, s trgovino povezane in druge poslovne storitve (za 5,9 o. t.), rastoči in višji delež pa so dosegale predvsem telekomunikacijske storitve (za 3,4 o. t.). O šibki izvozni konkurenčnosti na znanju temelječih storitev govori tudi njihov tržni delež v EU, ki se ne povečuje. Tudi pri kazalnikih stroškovne konkurenčnosti izstopajo po relativno visoki ravni stroškov dela na enoto proizvoda, ki je posledica nizke produktivnosti v primerjavi z EU.

Delež na znanju temelječih nefinančnih tržnih storitev v skupnem izvozu storitev, 2015

7. Mrežne dejavnosti

V elektronskih komunikacijah je močna konkurenca pri širokopasovnem internetu, za EU pa zelo zaostaja v mobilni telefoniji. Fiksna telefonija (razen internetne – VoIP) v zadnjih letih izgublja na pomenu, vse bolj jo zamenjuje mobilna. V obeh je tržna koncentracija relativno visoka in se evropski le počasi približuje. Če smo v mobilni telefoniji po tem kazalniku konkurence na repu, smo pri širokopasovnem internetu z (nizkim) tržnim deležem največjega ponudnika že v zgornji četrtini držav EU. Cene storitev v telefoniji so bile po zadnjih podatkih leta 2010 povečini nižje kot v EU, na osnovi gibanja cen telefonskih storitev (iz HICP) pa sklepamo, da se je razlika do leta 2016 zmanjšala ali celo obrnila zaradi nadaljnjega znižanja cen v EU za desetino. Stroški uporabe interneta so bili jeseni leta 2015 povečini nekoliko višji od povprečnih v državah EU.

Pri oskrbi z elektriko in plinom konkurenčno obnašanje ponudnikov na trgu spodbujajo številne menjave dobaviteljev. Po AGEN-RS je število menjav dobavitelja po sprostitvi trga (2007) pri oskrbi z elektriko postalo pogostejše šele v tem desetletju, s prvim vrhom leta 2012 (prek 55 tisoč ali 5,9 % odjemalcev), še več pa je bilo nato menjav ponovno leta 2015 (prek 66 tisoč). Na proizvodnem trgu z elektriko je stopnja konkurence nizka, a primerljiva z EU, na drobnoprodajnem pa večja. Od liberalizacije trga se je namreč pri dobavi končnim odjemalcem do leta 2015 indeks HHI znižal s 1.766 na 1.369 (srednje močna koncentracija), še bolj pa se je spremenila struktura dobaviteljev. Cena električne energije za gospodinjstva in industrijo brez davka je bila v prvem polletju 2016 skoraj za petino nižja od povprečne v EU. Na trgu zemeljskega plina je v letu 2012 veliko nižanje cen sprožil nov ponudnik in v prvem polletju lani je ostala malo višja od EU le še cena plina brez davka za industrijo. Menjav dobaviteljev, ki jih prej skoraj ni bilo, je bilo leta 2012 že prek 11 tisoč ali 8,6 % odjemalcev, leta 2015 pa prek 8 tisoč.

Cene energentov, razlika med Slovenijo in povprečjem EU

8. Neposredne tuje investicije

Prilivi vhodnih NTI po letu 2013 kažejo izrazito izboljšanje, izhodne NTI pa ostajajo skromne. Povečevanje vhodnih NTI v zadnjih letih je predvsem posledica višjih prilivov lastniškega kapitala zaradi pospešitve privatizacije in tudi sicer večje prodaje lastniških deležev v slovenskih podjetjih. Več pa je tudi širitev že obstoječih podjetij s tujim kapitalom v Sloveniji. Rezultati ankete SPIRIT-a nakazujejo nadaljevanje ugodnih gibanj tudi v letu 2017. Kar 37,5 % podjetij s tujim kapitalom, ki so razkrila svoje investicijske načrte, namreč v 2017 načrtuje širitev v Sloveniji, ker je 6,4 o. t. več kot leto prej. Izhodne NTI pa se po zmanjšanju v obdobju 2010–2013 od leta 2014 le skromno povečujejo. Njihovo stanje je bilo leta 2015 še za 11,1 % nižje od najvišje ravni v letu 2009, odlivi v letu 2016 pa ne kažejo izboljšanja.

Slovenija ostaja med državami EU z najnižjim deležem stanja vhodnih NTI v BDP. Čeprav se je delež vhodnih NTI v primerjavi z BDP do leta 2015 povečal na 30 % BDP, kar je okoli 8 o. t. več glede na stanje ob začetku krize, Slovenija ostaja med državami EU z najnižjim stanjem in najnižjim povečanjem stanja vhodnih NTI v primerjavi z BDP. Nižji delež od Slovenije imata le Grčija in Italija. Pri izhodnih NTI pa Slovenija po deležu stanja v BDP med novimi srednjeevropskimi državami članicami EU zaostaja le za Madžarsko in Estonijo, ki pa imata obe bistveno večji delež kot Slovenija.

Stanje vhodnih in izhodnih NTI, v % BDP

9. Podjetniška aktivnost

Zgodnja podjetniška aktivnost je ob povečanju poslovnih priložnosti leta 2016 prvič izraziteje presegla raven pred začetkom krize. Od začetka krize se je najprej vidneje povečala v letih 2012 in 2013, ko se je okrepil delež zgodnjih podjetnikov zaradi nuje v povezavi s povečanim samozaposlovanjem. Izboljšanje v letu 2016 pa je izhajalo predvsem iz precejšnjega povečanja deleža nastajajočih podjetij zaradi zaznanih poslovnih priložnosti, kar je ugodno z vidika potenciala za rast inovativnosti, dodane vrednosti in novih delovnih mest. V zadnjem letu se je opazneje povečal tudi delež ustaljenih podjetnikov (poslujejo več kot 42 mesecev), ki se je pred tem nekaj let zmanjševal, kar je prav tako ugoden premik, tudi z vidika naslednjega kroga podjetniškega procesa, ko podjetja prehajajo z zgodnjih razvojnih faz v kasnejše. Zanje je delež ustaljenih podjetnikov zelo pomemben, saj predstavljajo pomemben vir rasti in podpore za nova mikro in mala podjetja. V letu 2016 se je nadaljevala tudi rast deleža zgodnjih podjetnikov zaradi nuje, ki je bil tako prvič višji kot v povprečju v državah EU, ki so bile vključene v raziskavo GEM. V tem letu sta povprečje evropskih držav presegli tudi zgodnja in celotna podjetniška aktivnost.

Delež novonastalih podjetij presega delež umrlih, nova podjetja so večinoma mikro, število hitro rastočih pa ostaja nizko. Kljub visokemu deležu umrlih podjetij (2013: 9,0 %), ki je do leta 2013 vztrajal na visoki ravni, je bil delež novonastalih podjetij v obdobju 2009–2014 (11,0 %) vseskozi višji. Vendar pa je bila glavnina novonastalih podjetij mikro, zaposlovala je od 1 do 4 osebe (v obdobju šestih let so skupaj ustvarili okoli 96 tisoč novih delovnih mest), večina pa jih tudi v letih po nastanku ni dosegla visokih rasti, saj število hitrorastočih podjetij po letu 2012 stagnira na izjemno nizki ravni, njihov delež med vsemi podjetji pa je med najnižjimi v EU. Prav tako je nizka tudi inovacijska aktivnost malih podjetij (glej kazalnik 2.15), ki je ena od ključnih možnosti za povečanje dodane vrednosti in števila zaposlenih.

Zgodnja podjetniška aktivnost v Sloveniji in 22 članicah EU, vključenih v raziskavo GEM, 2016

10. Prebivalstvo s terciarno izobrazbo

Delež odraslih s terciarno izobrazbo od leta 2014 presega povprečje EU. Ob dolgoletni visoki vključenosti mladih v terciarno izobraževanje se že vrsto let povečuje, zadnja leta upočasnjeno, kar povezujemo z zmanjševanjem števila diplomantov zaradi demografskih razlogov (manjših generacij mladih za vpis). Pri moških je delež terciarno izobraženih nižji kot pri ženskah, razlika je večja kot v povprečju EU. Rast deleža terciarno izobraženih povečuje človeški kapital države kot dejavnik konkurenčnosti gospodarstva in je ugodna zaradi predvidenega povečanja potreb poslovnega sektorja po teh kadrih. Vendar pa dosežena izobrazba še ne zagotavlja nujno tudi ustreznih veščin in spretnosti za delo. Med področji, za katera obstajajo podatki, se pri terciarno izobraženih za Slovenijo kažejo kot problematične predvsem besedilne spretnosti in spretnosti za uspešno delovanje v digitalni družbi, rezerve pa so tudi v izboljšanju matematičnih spretnosti. .

Delež terciarno izobraženih mladih je večji kot v EU. V starostni skupini 30-34 let ne narašča več in je bil leta 2016 s 43,1 % večji od dolgoletnega povprečja in povprečja EU (39,0 %) ter cilja strategije EU 2020 (40 %). Kljub trenutno ugodnemu stanju bi v prihodnje ob demografskih spremembah (manjše generacije mladih, ki bodo vstopale na trg dela) lahko prišlo do pomanjkanja ustrezno izobraženega prebivalstva za določene poklice. Ugoden premik v tej smeri je precejšnje povečanje deleža terciarno izobraženih v starostni skupini 25-29 let v letu 2016, ki je bil prvič višji od povprečja EU, kar je povezano z zaključevanjem predbolonjskih programov. Še vedno pa v mednarodnem merilu nizek delež v starostni skupini 20-24 let nakazuje na nezadostno učinkovitost študija. Za evropskim povprečjem zaostajata tudi deleža terciarno izobraženih v srednji (45-54 let) in višji (55-64 let) starostni skupini.

Delež prebivalcev, starih 30–34 let, s terciarno izobrazbo, drugo četrtletje 2016

11. Izdatki za izobraževanje

Javni izdatki za izobraževanje (v % BDP) so nižji od povprečja EU, zasebni pa so podobni kot v povprečju. Javni izdatki se od leta 2012 znižujejo, leta 2015 so znašali 4,65 % BDP in so bili na vseh ravneh izobraževanja (z izjemo predšolske) precej nižji od dolgoletnega povprečja. Večletni trend zniževanja je zlasti posledica ukrepov države za uravnoteženje javnih financ, pa tudi nekaterih drugih ukrepov za racionalnejšo rabo javnih izdatkov za izobraževanje. Leta 2013 (zadnji mednarodni podatki) so bili prvič nižji od povprečja EU, kar velja tudi za srednješolsko in terciarno raven izobraževanja, na predšolski in osnovnošolski ravni pa so bili višji. Zasebni izdatki za izobraževanje so leta 2015 znašali 0,64 % BDP in so bili nižji od dolgoletnega povprečja ter po podatkih za leto 2013 primerljivi s povprečjem držav EU, ki so članice OECD (EU-22). 

Izdatki (javni in zasebni) na udeleženca izobraževanja so nizki, čeprav se povečujejo. Izdatki za vse izobraževalne ustanove na udeleženca so se ob zmanjševanju števila vpisanih na terciarno raven izobraževanja v zadnjih letih povečali in so nad dolgoletnim povprečjem. Zaostajajo pa za povprečjem EU-22, višji so le na predšolski in primarni ravni izobraževanja. Na srednješolski in terciarni ravni pa so tudi zaradi višje vključenosti populacije v izobraževanje v primerjavi z EU precej nižji, kar zmanjšuje možnosti za izboljšanje kakovosti izobraževanja.

Izdatki za izobraževalne ustanove na udeleženca, v USD PPS, 2013

12. Vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje

Vključenost odraslih (25-64 let) v vseživljenjsko učenje je nekoliko višja od povprečja EU, vendar se je po letu 2010 znatno znižala. Od leta 2013 stagnira kljub izboljšanju gospodarske situacije in razmer na trgu dela ter s tem večjih možnosti podjetij in prebivalstva za financiranje izobraževanja. Zaostaja za ciljem Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (»ET 2020«) do leta 2020, ki je 15 %, in za ciljem Resolucije o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v RS za obdobje 2013–2020, ki je 19 %. Problem je zlasti nizka vključenost starejših in nizko izobraženih v vseživljenjsko učenje, ki se je od začetka krize še zmanjšala.

Tudi vključenost delovno aktivnega prebivalstva (25-64 let) v vseživljenjsko učenje se po zmanjšanju v krizi še ni začela povečevati. Leta 2015 je prenehala upadati in je še višja od povprečja EU. Zmanjšanje vključenosti v vseživljenjsko učenje v krizi v večini dejavnosti in v vseh poklicnih skupinah ovira prilagajanje spremembam na delovnih mestih in slabi konkurenčnost podjetniškega sektorja. Glede na dejavnost je bila vključenost leta 2015 najvišja v izobraževanju, najnižja pa v gradbeništvu, v povprečju pa je višja v dejavnostih z večjim deležem terciarno izobraženih.

Vključenost delovno aktivnih prebivalcev (25–64 let), v vseživljenjsko učenje, 2015, v %

13. Izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost

Izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost (kot % BDP) so od leta 2010 višji kot v povprečju v  EU, a se od leta 2014 predvsem zaradi nižjih javnih vlaganj zmanjšujejo. Naložbe za vlaganja v raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD) so se po predhodni večletni rasti v obdobju 2012–2015 realno zmanjšale za desetino, predvsem zaradi manjših javnih izdatkov od leta 2012. Posledično se je delež poslovnega sektorja v strukturi financiranja vseh izdatkov za RRD nadalje povečal in je precej višji kot v EU. Tudi delež raziskovalcev poslovnega sektorja, ki je leta 2015 znašal 53,1 %, pomembno presega evropsko povprečje (2015: 48,7 %). Poslovni sektor je v obdobju 2009–2015 realno povečal vlaganja v RRD za 42,2 %, delno tudi zaradi virov iz Evropske komisije, kjer se je zahtevala soudeležba podjetij pri sofinanciranju RRD, ter izplačil kohezijskih skladov v obdobju 2010–2013, ko so se financirali centri odličnosti ter kompetenčni in razvojni centri. V celotnem obdobju so na financiranje izdatkov za RRD spodbudno vplivale tudi davčne olajšave za naložbe v RRD.  V obdobju 2009–2015 je skoraj tretjino teh olajšav uveljavila farmacevtska panoga, po desetino proizvajalci motornih vozil ter električnih naprav, petino različne storitvene dejavnosti, med njimi največ storitve temelječe na znanju. 

Šibko navzkrižno financiranje RRD ne spodbuja sodelovanja in prenosa rezultatov RRD med sektorji. Izdatki javnega (državnega in visokošolskega) sektorja se zmanjšujejo od leta 2012 in so bili leta 2015 nominalno nižji kot pred letom 2008. To je prizadelo predvsem javne raziskovalne organizacije in visokošolske institucije, saj vsak sektor pretežno financira RRD lastnega sektorja. Tudi delež izdatkov državnega sektorja za RRD, ki ga namenja financiranju raziskav v poslovnem sektorju, se je v zadnjem obdobju pomembno zmanjšal in je v letu 2015 znašal 16 % njegovih celotnih izdatkov za financiranje RRD. Poslovni sektor pa je v letu 2015 od celotnih izdatkov za financiranje RRD manj kot 4 % namenil financiranju raziskav, ki jih izvaja javni sektor. Nizek delež navzkrižnega financiranja RRD zmanjšuje sodelovanje in prenos rezultatov RRD med sektorji, kar je pomembno za doseganje sinergij in povečanje učinkovitosti vlaganj v RRD. Finančna sredstva iz tujine predstavljajo naraščajoč vir financiranja RRD v Sloveniji, v letu 2015 so prispevala 10,6 % celotnih sredstev. Večino teh sredstev predstavljajo vlaganja Evropske komisije in poslovnega sektorja iz tujine.

Izdatki za vlaganja v RRD po sektorjih financiranja, Slovenija

14. Diplomanti naravoslovja in tehnike

Delež diplomantov naravoslovja in tehnike je visok, letno število diplomantov se zmanjšuje. Pri spodbujanju vpisa na naravoslovje in tehniko je prišlo po letu 2005 do pomembnega napredka. Čeprav njihov delež zadnjih nekaj let ne narašča več, je bil leta 2015 s 24,9 % večji kot pred krizo in večji od povprečja EU. Ker se število diplomantov naravoslovja in tehnike od leta 2013 zaradi demografskih razlogov zmanjšuje, povpraševanje podjetij po njih pa se bo po nekaterih ocenah večje zaradi povečanja tehnološke intenzivnosti in digitalizacije poslovanja, je kmalu pričakovati težave pri zagotavljanju dovolj velikega števila teh kadrov. Dodatno lahko na to vplivajo finančno privlačne zaposlitvene možnosti v tujini in s tem povezane odselitve diplomantov naravoslovja in tehnike. Problem zadostnega vpisa na študij bo še posebej pereč na področjih računalništva ter elektronike in avtomatizacije, ki se že soočajo s pomanjkanjem terciarno izobraženih kadrov, s pospešeno digitalizacijo gospodarstva pa se bo še okrepil.

Delež novih doktorjev znanosti naravoslovja in tehnike je visok, zmanjševanje njihovega števila pa predstavlja problem z vidika krepitve inovacijskega potenciala. Delež je že vrsto let večinoma višji od povprečja EU, kar je posledica načrtnega dolgoletnega spodbujanja vpisa s strani države (mladi raziskovalci in mladi raziskovalci iz gospodarstva). Njihovo število je večje kot pred krizo, a je v letih 2014 in 2015 upadlo zaradi zmanjšanega obsega financiranja mladih raziskovalcev. Podobna gibanja pričakujemo tudi v prihodnje zaradi zmanjševanja števila vpisanih na doktorski študij naravoslovja in tehnike. Znanje teh kadrov za povečanje konkurenčnosti podjetij je nezadostno uporabljeno, saj so bili nekateri podporni instrumenti ukinjeni (npr. program mladih raziskovalcev iz gospodarstva) ali pa se je njihovo financiranje zaključilo (npr. centri odličnosti, kompetenčni centri). Potreben je čim prejšnji zagon novih instrumentov (kot na primer strateška razvojno-inovacijska partnerstva), ki bi povečali vpetost doktorjev znanosti v razvoj inovativnih rešitev za podjetja. Krepitev pridobivanja podjetniških znanj tudi v okviru doktorskega študija ter ureditev ustanavljanja spin-off podjetij na univerzi bi povečala možnosti za lastno podjetniško dejavnost doktorjev znanosti in nastanek visokotehnoloških podjetij.

Delež diplomantov naravoslovja in tehnike v skupnem številu diplomantov terciarnega izobraževanja, 2014

15. Inovacijska aktivnost podjetij

Inovacijska aktivnost podjetij stagnira in zaostaja za povprečjem v EU. V obdobju 2012–2014 je bilo v Sloveniji 45,9 % inovacijsko aktivnih podjetij (IAP), kar je nekaj manj kot v predhodnem triletnem obdobju (2010–2012), za katerega so na voljo primerljivi podatki. V EU je prišlo do minimalnega povečanja, najbolj inovacijsko aktivne države pa so še povečale prednost v deležu IAP. Delež velikih IAP v Sloveniji je večji kot v povprečju EU, delež malih podjetij pa zaostaja, česar ne moremo pripisati razlikam v povprečnem številu zaposlenih na podjetje med državami. Delež IAP v predelovalnih dejavnostih ostaja tradicionalno večji kot v storitvenih, pri obeh pa se zaostanek za inovacijsko najbolj uspešnimi državami giblje med 10 in 20 o. t., kar  zmanjšuje njihovo konkurenčnost. V članicah EU, kjer se je delež IAP v obdobju 2012–2014 zmanjšal, se je vrzel med predelovalnimi in storitvenimi dejavnostmi podobno kot v Sloveniji še povečala. Med storitvami so v Sloveniji najbolj inovacijsko aktivna podjetja v  računalniških storitvah (delež IAP je znašal 72,5 %), kar je blizu povprečja EU in dosti nižje kot v vodilnih državah (preko 85 %). V vseh storitvah temelječih na znanju je delež IAP 55,6 %, v vodilnih državah pa preko 60 %. Te storitve pomembno vplivajo na krepitev inovacijske aktivnosti v vseh dejavnostih (npr. IKT storitve ali svetovalne storitve) in tako prispevajo k izboljšanju konkurenčnosti na splošno.

Delež inovacijsko aktivnih podjetij v predelovalnih dejavnostih in storitvah v obdobju 2012–2014, v % od vseh podjetij

16. Intelektualna lastnina

Število patentnih prijav na milijon prebivalcev pri Evropskem patentnem uradu (EPO) ne dosega ravni pred krizo, znaten pa je napredek pri znamkah EU. Po podatkih o številu prvih patentnih prijav pri EPO se je od začetka krize zaostanek slovenskih prijaviteljev za evropskim povprečjem še povečal, vendar Slovenija ostaja precej bolj uspešna od držav vzhodne in srednje Evrope glede stopnje patentibilnosti, ki je merjena kot število patentnih prijav na milijon prebivalcev. Estonija, ki je imela med njimi najboljše dosežke, je leta 2016 dosegla 60 % slovenskega rezultata. Inventivna sposobnost podjetij, ki se deloma odraža v podatkih o številu patentnih prijav na osnovi prve prijave, je odvisna tudi od strukture gospodarstva, saj so tehnologije različno patentibilne. Bolj patentibilna tehnološka področja so po mednarodni metodologiji WIPO: medicinske tehnologije, digitalne komunikacije, računalniške tehnologije ter tehnologije, povezane z električno energijo, stroji in aparati. To so hkrati tudi tehnološka področja, za katera je bila v obdobju 2010–2016 pri EPO oddana polovica patentnih prijav, glavnino so prijavila velika podjetja (EPO Annual Report 2016, 2017). Pri znamkah EU so se slovenski prijavitelji že precej približali evropskemu povprečju, čeprav je bila njihova rast v zadnjem obdobju nižja kot v povprečju EU. Pri modelih Skupnosti slovenski zaostanek vztraja na visoki ravni, kar je lahko posledica nezadostne uporabe kreativnih industrij za povečanje konkurenčnosti proizvodov. Na obeh področjih pravne zaščite slovenski prijavitelji hitreje od evropskega povprečja povečujejo število vlog, kar kaže na čedalje večje zanimanje za pravno zaščito teh pravic zaradi nižjih stroškov in hitrejše implementacije zaščite v primerjavi s patenti, hkrati pa se lažje uporabljajo tudi v storitvenih dejavnostih, kjer je aktivnih veliko mikro in malih podjetij.

Število prijavljenih znamk EU in registriranih modelov Skupnosti pri EUIPO, na milijon prebivalcev

17. Uporaba interneta in e-storitev

Zaostanek v uporabi in dostopu do interneta se ohranja in je eden od znakov premajhne pripravljenosti Slovenije na digitalizacijo. Deleža rednih uporabnikov interneta in gospodinjstev z dostopom do interneta ostajata pod povprečjem EU in tudi za številnimi novimi članicami. Vzrok je v večji digitalni ločnici z vidika starostne in izobrazbene sestave prebivalstva, ki jo povezujemo z razlikami v e-veščinah, hkrati pa gre pri manjši uporabi interneta tudi za skupine z nižjimi dohodki. Po letu 2011 se povečuje tudi zaostanek glede uporabe zmogljivejšega širokopasovnega dostopa do interneta. Razlike do EU so precejšnje zlasti pri hitrejšem dostopu, v negativno smer izstopa tudi cena fiksnega širokopasovnega dostopa. Poleg uporabe sodobnih tehnologij so za digitalizacijo ključne veščine, kjer Slovenija dosega slabše rezultate od evropskega povprečja pri osnovnih in naprednih veščinah za uporabo digitalnih tehnologij ter ima dosti višji delež prebivalcev, ki ne uporabljajo interneta ali imajo le nizke digitalne veščine. Posledično je uporaba naprednejših e-storitev precej manjša kot v EU (e-nakupovanje, e-bančništvo, celovito poslovanje z e-upravo). Manj kot petina podjetij ima visok ali zelo visok digitalni indeks, ki kaže intenzivnost uporabe IKT, kar je sicer podoben delež kot v povprečju v EU, vendar je zaostanek za najboljšimi državami EU na tem področju znaten. Na digitalizacijo podjetij neugodno vplivajo tudi težave pri iskanju ustreznih IKT strokovnjakov, ki so dosti bolj pereče kot v EU.

Slovenija zaostaja tudi pri uporabi in razpoložljivosti zahtevnejših storitev e-uprave. Razpoložljivost sodobnih e-storitev javnih ustanov lahko pomembno zmanjša stroške javne uprave in poveča prihranke podjetij, prebivalcev in drugih javnih ustanov. Slovenija kljub povprečni uporabi enostavnejših e-javnih storitev, za EU precej zaostaja pri naprednejšem e-poslovanju z upravo. Delež internetnih uporabnikov, ki upravnim organom elektronsko pošilja izpolnjene obrazce, je precej nižji kot v povprečju v EU, zaostajamo tudi glede razpoložljivosti vnaprej izpolnjenih obrazcev s podatki, ki so upravi že na voljo. Na področju odprtih podatkov, ki omogočajo nadaljnjo povezljivost podatkov ter ustvarjanje novega znanja, pa se Slovenija uvršča celo na zadnje mesto med državami EU.

Digitalni indeks podjetij in težave podjetij pri najemanju IKT strokovnjakov, 2016

18. Zaupanje v institucije

Zaupanje v institucije ostaja nizko. Od začetka krize se je močno znižalo in je med nižjimi v EU. V primerjavi z novembrom 2015 in majem 2016 se je zaupanje v parlament in vlado ob zadnjem merjenju nekoliko povečalo. Zaupanje v politične stranke je ostalo zelo nizko in je poleg zaupanja v parlament in vlado med najnižjimi v EU. Precej pa se je izboljšalo zaupanje v lokalne oblasti, ki je bilo novembra 2016 za 11 o. t. višje kot leto prej, kljub temu pa je še naprej pod povprečjem EU. Kljub izboljšanju makroekonomskih kazalnikov nezadovoljstvo glede gospodarskih in splošnih razmer v Sloveniji ostaja. Zadnji podatki Eurobarometra namreč kažejo, da anketiranci še naprej kot slabo ocenjujejo stanje na področjih zaposlovanja (85 %) in gospodarskega položaja v državi (72 %). Delež ljudi, ki trenutne razmere ocenjujejo kot slabe, pa se je sicer znižal na obeh področjih. Prav tako večina meni, da bodo v naslednjem letu zaposlitvena situacija, gospodarske razmere in njihovo življenje na splošno ostali enaki.

Višje je zaupanje v EU in njene institucije. V primerjavi z letom prej se je pri zadnji meritvi nekoliko povečalo zaupanje v EU in njene glavne institucije, vendar ostaja še vedno precej nižje kot ob začetku krize. Delež tistih, ki zaupajo v EU, je bil novembra 2016 za 7 o. t. višji kot leto prej in je ponovno nad evropskim povprečjem. V Sloveniji v Evropsko komisijo, Evropski parlament in Evropsko centralno banko zaupa okoli tretjine vprašanih, vse te vrednosti pa ostajajo pod povprečjem EU. Skoraj polovica Slovencev je še vedno mnenja, da gredo stvari v EU v napačno smer. Na to še naprej vpliva nezadovoljstvo z reševanjem begunske krize v EU, saj anketiranci v Sloveniji ocenjujejo, da sta priseljevanje/migracije (58 %) in terorizem (36 %) trenutno najpomembnejši zadevi, s katero se sooča EU. Gospodarske razmere v nasprotju s preteklimi leti izpostavlja manjši delež vprašanih (16 %).

Zaupanje v institucije EU, Slovenija

1. Rodnost in pričakovano trajanje življenja

Stopnja rodnosti se v Sloveniji od leta 2010 giblje okoli 1,57 otroka na žensko v rodni dobi in je bila zadnja tri leta na ravni povprečja EU. Leta 2011 se je število rojstev po krajšem obdobju rasti spet začelo zmanjševati, kar ob odlaganju rojstev v kasnejša leta lahko pripišemo tudi hitrejšemu zmanjševanju števila žensk v rodni dobi. To se zmanjšuje nepretrgoma že od leta 1997 in se je v zadnjih treh letih zmanjšalo v povprečju za 6.400 letno. Povprečna starost matere ob rojstvu otroka se še vedno povečuje za dober mesec na leto – če se je leta 1980 70,3 % otrok rodilo materam starim 20–29 let in 15,5 % starim 30–39 let, so leta 2015 prve rodile 43,8 % vseh otrok, druge pa že 52,1 %. Glede na velikost generacij bi, ob dosedanjih stopnjah rodnosti in nespremenjeni družinski politiki (ki je sicer v mednarodni primerjavi ugodna), lahko sklepali, da se bo število rojstev zmanjševalo tudi v prihodnjih letih. Stopnja rodnosti, ki zagotavlja enostavno obnavljanje prebivalstva, je 2,1 in je bila v Sloveniji nazadnje dosežena leta 1980.

Pričakovano trajanje življenja se je v zadnjih letih vseskozi podaljševalo in leta 2014 v Sloveniji preseglo povprečje EU. Vzrok za to je povečanje pričakovanega trajanja za moške, ki je doseglo povprečje EU, pričakovano trajanje za ženske pa že od leta 2008 presega povprečje EU. V zadnjih desetih letih se je tako pričakovano trajanje življenja vsako leto v povprečju v Sloveniji podaljšalo za skoraj pet mesecev, v EU pa za tri mesece. To izboljšanje v dolgoživosti lahko pripišemo različnim dejavnikom, kot so višja izobrazba, izboljšani socialnoekonomski pogoji in boljši življenjski slog ter napredek v zdravstveni oskrbi. Pričakovano trajanje življenja pri 65-ih letih je v Sloveniji tik pod povprečjem EU, kar kaže na to, da je še prostor za izboljšanje življenjskega sloga pri starejših.

Povprečna starost žensk ob rojstvu otrok in stopnja rodnosti v državah EU

2. Selitveni prirast

Celotni selitveni prirast je v Sloveniji v zadnjih letih nizek predvsem zaradi velikega števila odseljenih slovenskih državljanov, selitveni prirast tujcev pa ostaja približno enak. Od leta 2010 znaša selitveni prirast v povprečju manj kot 500 ljudi letno. Razlog je bil v prvih dveh letih manjši selitveni prirast tujcev, od leta 2012 pa povečano odseljevanje državljanov. V obdobju 2012–2015 se je v povprečju na leto v tujino izselilo več kot 8 tisoč državljanov Slovenije, priselilo pa se jih je okoli 2.500. Negativni selitveni prirast državljanov imamo sicer že od leta 2000, v zadnjih štirih letih pa se je zaradi več odselitev zelo povečal. Skoraj polovica državljanov, ki so se izselili, je odšla v Avstrijo in Nemčijo. Izven Evrope se jih je preselila desetina. Med tujimi državljani priseljenimi v Slovenijo jih je okoli 70 % še vedno iz držav nekdanje Jugoslavije. Zaposlitev je bila leta 2015 razlog za priselitev v Slovenijo za 43,8 % tujcev, nekoliko pomembnejši razlog od zaposlitve pa je postala združitev z družino, kjer je bil trend naraščanja deleža opazen že od leta 2011. To povezujemo z manj možnostmi za nove zaposlitve zaradi krize, tistim, ki ostajajo, pa se sčasoma pridružijo še družine.

Iz Slovenije se izseljujejo nekoliko starejši in bolj izobraženi, kot se vanjo priseljujejo. Najmanj višješolsko izobrazbo je imelo 30,8 % odseljenih državljanov starejših od 15 let, kar je največ v zadnjih petih letih, odkar imamo na voljo podatke, največ izmed teh pa se je izselilo v Nemčijo in Avstrijo (skupaj 37,3 %). Med priseljenimi tujci, starejšimi od 15 let, jih je le 13,0 % imelo terciarno (kar je prav tako največ do sedaj), dobra polovica pa srednješolsko izobrazbo. Z namenom študija pride v Slovenijo nekaj manj kot 5 % vseh priseljenih tujcev. Povprečna starost vseh priseljenih je bila leta 2015 32,3 leta (tujcev 31,1 leta), odseljenih pa 35,1 leta (državljanov 33,3 leta).

Odselitve in priselitve v Slovenijo, 1995–2015

3. Koeficient starostne odvisnosti

Koeficient starostne odvisnosti se v zadnjih letih hitro povečuje zaradi zmanjševanja števila delovno sposobnih in povečevanja števila starejših. Leta 2012 je prišlo do preloma, ko se je iz skupine delovno sposobnih med starejše uvrstila večja povojna generacija, ključno pa je bilo, da so hkrati med delovno sposobne začele vstopati manjše generacije, rojene v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja. Še leta 2011 je bilo 20-letnikov (ki so se to leto po definiciji uvrstili med delovno sposobne) 7 tisoč več kot 65-letnikov (ki so prešli med starejše), leta 2016 pa je bilo obratno, število 65-letnikov je bilo za 7 tisoč večje kot 20-letnikov. Število starejših se povečuje tudi zaradi podaljševanja trajanja življenja. Leta 2016 je bilo v Sloveniji od 100 delovno sposobnih prebivalcev odvisnih 23,9 otrok in 29,6 starejših prebivalcev (skupaj 53,5). Projekcije kažejo, da se bo število starejših povečevalo še tri desetletja, ko se bodo starale generacije, rojene do začetka 80-ih let (do takrat se je rojevalo okoli 30 tisoč otrok letno, nato pa skoraj 10 tisoč manj). Zmanjševanje števila delovno sposobnih pomeni zmanjševanje potenciala aktivnega prebivalstva, ki se mu bodo morali prilagoditi sistemi financiranja socialne zaščite in povpraševanje na trgu dela. Ob sedanji ureditvi sistemov socialne zaščite predstavlja zmanjševanje števila delovno sposobnih in povečevanje koeficienta starostne odvisnosti vedno večji problem za financiranje teh sistemov.

Starejših je bilo leta 2016 že skoraj za četrtino več kot otrok. Število starejših (od 65 let) je prvič preseglo število otrok leta 2004. Število starejših se povečuje precej hitreje kot število otrok (v zadnjič štirih letih število starejših v povprečju letno za 2,5 %, otrok za 1 %), med starejšimi pa močno narašča število starejših od 80 let, ki jih je med prebivalci že 5,0 % (leta 2004: 2,9 %). Povečevanje deleža starejših kaže na nujnost prilagoditve družbe, okolja in socialnih sistemov na spremembe v starostni strukturi prebivalstva.

Koeficient starostne odvisnosti otrok in starejših ter indeks staranja prebivalstva, 2016

4. Stopnja delovne aktivnosti

Stopnja delovne aktivnosti se je ob okrevanju gospodarske aktivnosti že tretje leto zapored povišala. Medtem ko je bila pred krizo še višja od povprečja EU, se je v krizi znižala in bila do leta 2013 pod povprečjem EU. Od okrevanja gospodarske aktivnosti se povišuje. Zaradi nadpovprečnega padca aktivnosti v gradbeništvu in nizkotehnoloških predelovalnih dejavnostih, ki zaposlujejo pretežno moške, se je v krizi bolj znižala stopnja delovne aktivnosti moških, a ostaja višja kot pri ženskah. V krizi so bili še posebej prizadeti mladi (15-24 let), zlasti zaradi njihove velike izpostavljenosti zaposlitvam za določen čas, ki jih delodajalci niso podaljševali, in zmanjšanja obsega študentskega dela. Posledično se je njihova stopnja delovne aktivnosti v obdobju 2008–2013 zmanjšala bolj kot v drugih starostnih skupinah, od takrat pa se povečuje zaradi povečanega zaposlovanja, večjega obsega študentskega dela, demografskih gibanj in usmerjenosti aktivne politike zaposlovanja na mlade. Med starejšimi (55-64 let) je bila stopnja v 2016 višja kot pred krizo, zlasti kot posledica pokojninske reforme in demografskega učinka, ko delovno aktivni iz mlajših kohort vstopajo med starejše delavce in s tem zvišujejo stopnjo delovne aktivnosti starejših. Kljub temu stopnja delovne aktivnosti starejših ostaja ena izmed najnižjih v EU.

Stopnja delovne aktivnosti nizko izobraženih se je po dvoletni rasti v letu 2016 opazno znižala. Najbolj se je znižala v obdobju 2008–2013 zaradi velikega zmanjšanja aktivnosti v gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih, kjer je zaposlena zlasti nižje izobražena delovna sila. Do 2015 se je močno povišala zaradi strukture okrevanja gospodarske aktivnosti. V zadnjem letu pa se je znižala, na kar bi po naši oceni lahko vplivalo nadaljnje občutno zmanjševanje števila pomagajočih družinskih članov, ki so večinoma nizko izobraženi. Podobno kot v drugih državah EU se je stopnja delovne aktivnosti visoko izobraženih v krizi znižala najmanj, prevsem zaradi manjšega padca aktivnosti v dejavnostih, ki zaposlujejo visoko izobraženo delovno silo, in zaposlovanja v dejavnostih javnih storitev. V zadnjem letu se je stopnja nadalje nekoliko povišala. V 2016 se je glede na 2013 najbolj povišala stopnja delovne aktivnosti med srednje izobraženimi kot posledica široko osnovanega okrevanja trga dela, zlasti v zadnjih dveh letih.

Sprememba stopnje delovne aktivnosti po različnih skupinah prebivalstva med 2008 Q2 in 2013 Q2 ter 2013 Q2 in 2016 Q2

5. Stopnja brezposelnosti in dolgotrajne brezposelnosti

Stopnja brezposelnosti se ob okrevanju gospodarstva znižuje od leta 2013, a ostaja skoraj dvakrat višja kot pred krizo. Stopnja po anketi o delovni sili, ki je dosegla najnižjo raven sredi leta 2008, se je v krizi močno povišala.  Z okrevanjem gospodarske aktivnosti se je začela zniževati tekom leta 2013, do drugega četrtletja 2016 pa je upadla na 7,8 % in bila nižja od evropskega povprečja, ki se mu je v času krize sicer precej približala. Na začetku krize se je bolj povišala med moškimi zaradi velike prizadetosti gradbeništva in predelovalnih dejavnosti, ki zaposlujejo pretežno moško delovno silo. Vendar je stopnja brezposelnosti žensk leta 2012 ponovno presegla brezposelnost moških, vrzel med spoloma pa se je do leta 2016 še nekoliko povečala. V zadnjih letih se je brezposelnost najbolj znižala med srednje in nizko izobraženimi, skladno s strukturo okrevanja zaposlenosti, sprva pretežno preko zaposlitvenih agencij, ki posredujejo delovno silo v predelovalne dejavnosti, v zadnjih dveh letih pa zaradi rasti zaposlenosti v večini ostalih dejavnosti. V krizi so bili še posebej prizadeti mladi (15-24 let), saj se je do leta 2013 njihova stopnja brezposelnosti povišala na 24,1 %, nato pa do leta 2016 znižala na 13,7 %. 

Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se je drugo leto zapored nekoliko znižala, a še vedno vsaka druga brezposelna oseba ostaja brezposelna več kot leto dni. Zaradi skromnega povpraševanja po delu se je dolgotrajna brezposelnost v obdobju 2009–2014 močno povišala, nato pa do leta 2016 ob ugodnejših zaposlitvenih možnostih in zaradi aktivne politike zaposlovanja nekoliko znižala, a je delež dolgotrajne brezposelnosti v celotni brezposelnosti v 2016 ostal visok. Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se je v krizi najbolj povišala med mladimi, kjer se je v zadnjih dveh letih tudi najbolj znižala. Povišanje med moškimi in ženskami pa je bilo v obdobju 2009–2014 podobno.

Sprememba stopnje brezposelnosti po različnih skupinah prebivalstva med 2008 Q2 in 2016 Q2

6. Začasne in delne zaposlitve

Po dveh letih naraščanja se je leta 2016 razširjenost začasnih zaposlitev nekoliko zmanjšala. V obdobju 2008–2013 se je delež začasnih zaposlitev zmanjšal, kar je bila zlasti posledica nenaklonjenosti podjetij podaljševanju pogodb za določen čas in zmanjševanja obsega študentskega dela. Delež se je v 2013 zmanjšal tudi zaradi sprejetih zakonskih sprememb za zmanjšanje segmentacije trga dela in povečanje njegove prožnosti. V naslednjih dveh letih pa se je ponovno povečal, najverjetneje zaradi previdnosti delodajalcev pri novem zaposlovanju za nedoločen čas ob negotovosti okrevanja in povečanju obsega študentskega dela. Zmanjšanje deleža začasnih zaposlitev v zadnjem letu pa bi lahko bilo povezano z večjim zaupanjem v okrevanjem gospodarstva oz. z ugodnejšo gospodarsko klimo. Delež, ki še naprej presega povprečje EU, je sicer še vedno najvišji med mladimi (15-24 let), glede na spol pa je podobno kot v drugih državah večji med ženskami.

Delež delnih zaposlitev v skupnem številu zaposlenih se je v 2016 drugič zapored znižal, vendar ostaja večji kot pred začetkom gospodarske krize. V drugem četrtletju 2016 je znašal 9,3 %, kar je za 1,4 o. t. manj kot v drugem četrtletju 2015. Sprememba je po naši oceni posledica večjega zaupanja v okrevanje gospodarstva in posledično večjega zaposlovanja za polni delovni čas. V obdobju 2008–2014 se je v Sloveniji povečal nekoliko bolj kot v povprečju EU, na kar je po naši oceni vplivalo predvsem povečanje pomena študentskega dela za delovno aktivnost mladih. Prav zaradi razširjenosti študentskega dela med mladimi (15-24 let) je delež delnih zaposlitev največji v tej starostni skupini, kjer je tudi precej nad povprečjem EU.

Delež začasnih zaposlitev v skupnih zaposlitvah mladih v starostni skupini 15-29 let v Sloveniji in EU in delež študentskega dela v skupnem številu delovno aktivnih mladih

7. Minimalna plača

Kljub stagnaciji minimalne plače v zadnjih dveh letih ostaja njeno razmerje do povprečne plače visoko. Zaradi krize in sprememb zakonodaje je precej višje kot pred krizo in najvišje (49,9 % v 2016) v EU. Na višino razmerja vpliva tudi relativno nizka povprečna plača, ki je odraz strukture in nizke dodane vrednosti gospodarstva. S spremembo zakona o minimalni plači se trije dodatki od leta 2016 ne vštevajo več vanjo. Dodatki za neugoden delovni čas so iz minimalne plače izvzeti tudi v večini držav EU, ki imajo to zakonsko urejeno. Med krizo je rast minimalne plače presegala rast produktivnosti dela v dejavnostih zasebnega sektorja, zadnja tri leta pa je za njo zaostala. Realno zvišanje je bilo v krizi med največjimi v EU, ob hkrati enem največjih znižanj gospodarske aktivnosti, medtem ko je ta v nekaterih članicah ostala nespremenjena več let oz. se je v posameznih letih znižala. Z letom 2017 je zakonski spremembi minimalne plače sledila tudi davčna zakonodaja, s katero se je omogočilo, da bodo prejemniki, ki pogosto delajo v neugodnem delovnem času, še vedno upravičeni do višje dodatne splošne olajšave, kot so bili glede na obdobje pred izvzetjem treh dodatkov iz minimalne plače.

Število prejemnikov minimalne plače se je v zadnjih dveh letih precej znižalo, kljub temu pa je še 1,8-krat večje kot pred uveljavitvijo novega zakona o minimalni plači. Na njihovo zmanjšanje sta poleg okrevanja gospodarske aktivnosti verjetno vplivala tudi dvig najnižje osnove za obračun prispevkov delojemalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in izvzetje dodatkov za neugoden delovni čas. Ob večji zaposlenosti in povečanju plač se je v zadnjih dveh letih opazno zmanjšal tudi delež prejemnikov minimalne plače v skupnem številu zaposlenih, a je še precej večji kot leta 2009 (5,4 %; 2009 3,0 %). Glavnina prejemnikov, kljub skoraj 40 % zmanjšanju v zadnjih dveh letih, ostaja v dejavnostih zasebnega sektorja. V dejavnostih javnih storitev je bilo v obdobju 2009–2016 povečanje sicer nizkega števila in deleža bistveno večje (s 451 na 8.881 oz. z 0,3 % na 5,4 %), kar je posledica visokega dviga minimalne plače in varčevalne plačne politike javnega sektorja v obdobju 2010–2013.

Minimalna bruto plača, julij 2016, v SKM

8. Mladi, ki niso niti zaposleni niti vključeni v izobraževanje

Delež mladih, ki niso zaposleni, niti niso vključeni v izobraževanje (delež NEET), se je v zadnjem letu znižal, a je še vedno višji kot ob začetku krize. Zaradi visoke vključenosti mladih v izobraževanje pa je, kljub povečanju v krizi, nižji od povprečja EU. Visoka vključenost v srednješolsko izobraževanje je glavni razlog, da je delež najnižji v starostni skupini 15-19 let. V obdobju 2008-2013 se je močno povečal v starostnih skupinah, ko na trg dela vstopajo mladi, ki so končali srednješolsko ali terciarno izobraževanje. Najvišji je bil leta 2015 v starostni skupini 25-29 let (Slovenija: 16,7 %; EU: 19,7 %), ko veliko vpisanih konča študij. Mladi se namreč soočajo s težavami pri prehodu iz šolanja v zaposlitev, kar je povezano s preskromnim odzivanjem srednješolskega in terciarnega izobraževanja na potrebe trga dela ter pomanjkanjem delovnih mest. Znižanje NEET v letu 2015 je povezano z okrevanjem trga dela in izboljšanjem možnosti za zaposlitev, ukrepi za spodbujanje zaposlovanja mladih ter demografskimi razlogi (manjše generacije mladih na trgu dela). Delež se je precej zmanjšal v starostni skupini 25-29 let, ki ji je namenjenih veliko ukrepov Jamstva za mlade, ki se izvaja od leta 2014.

Delež mladih (25-29 let), ki niso zaposleni, niti niso vključeni v izobraževanje, 2008 in 2015, v %

9. Izdatki za socialno zaščito

Po dveh letih upadanja zaradi sprememb socialne zakonodaje in varčevalnih ukrepov so se izdatki za socialno zaščito v letu 2014 ohranili na podobni ravni kot leto pred tem, a so višji kot pred krizo. Leta 2014 (zadnji razpoložljivi podatki) so bili realno 3,2 % višji kot leta 2008, v primerjavi z BDP pa so bili višji za za 3,1 o. t. K njihovi rasti so v tem obdobju največ prispevali izdatki za starost, kar je posledica večjega števila upokojencev. Zaradi povečanja števila brezposelnih v času krize pa so se precej povečali tudi izdatki za področje brezposelnosti. Višji so bili tudi izdatki za druge oblike socialne izključenosti, ki so se, po obdobju zmanjševanja, ob začetku krize začeli naglo povečevati.

V primerjavi z BDP Slovenija namenja manj sredstev za socialno zaščito kot v povprečju EU, največji zaostanek je pri izdatkih za brezposelnost. Kljub temu sistem zagotavlja relativno dobro dostopnost do zdravstva in zmanjšuje tveganje revščine. V obdobju krize so se najbolj povečali izdatki za področje brezposelnost, kljub temu pa pri teh izdatkih najbolj zaostajamo za povprečjem EU. To je predvsem posledica nizkega deleža prejemnikov nadomestila za brezposelnost med brezposelnimi v primerjavi z drugimi državami EU, saj je trajanje prejemanja nadomestila podobno dolgo kot v povprečju EU. Slovenija spada tudi med države z relativno visoko nadomestitveno stopnjo v začetni fazi brezposelnosti, ki je med najvišjimi v EU. Reforma sistema socialnih transferjev iz leta 2012 je precej spremenila in v nekaterih primerih tudi zaostrila pogoje za upravičenost do socialnih prejemkov. Na število zaprosilcev do denarnih socialnih pomoči in varstvenega dodatka je v obdobju 2012–2015 po oceni MDDSZ vplivala tudi zakonska določba, da lahko država v primeru večkrat prejete pomoči obremeni oziroma prepove odtujitev nepremičnine prejemnika pomoči v korist Republike Slovenije. Konec leta 2016 so bile sprejete spremembe socialne zakonodaje, ki so začele veljati z letom 2017 in s katerimi bodo v večini primerov za prejemnike varstvenega dodatka in denarne socialne pomoči ukinjene zaznambe na nepremičninah.

Izdatki za socialno zaščito po kupni moči na prebivalca v državah EU, 2014

10. Izdatki za zdravstvo

Po precejšnjem znižanju v obdobju krize, so se zadnja tri leta izdatki za zdravstvo realno povečali. V letu 2016 so tekoči izdatki (brez investicij) po prvi oceni znašali 8,3 % BDP in v letu 2015 8,4 % BDP. Izdatki za zdravstvo so tesno povezani s prihodki ZZZS, ker mora ta poslovati z izravnano bilanco. K višjim prihodkom za obvezno zdravstveno zavarovanje, realno za 3,5 %, je v letu 2016 prispevala zlasti rast zaposlenosti in plač. V veljavi je ostala tudi še večina ukrepov za uravnoteženo poslovanje ZZZS, ki so bili sprejeti v letih krize. V letu 2016 so bila dodatna sredstva namenjena za širitev in boljše vrednotenje nekaterih prioritetnih programov (referenčne ambulante, onkologija, domovi za starejše, biološka zdravila), skrajševanje čakalnih dob ter višje odhodke za boleznine. Obseg tekočih javnih izdatkov glede na BDP je v letu 2016 po prvi oceni znašal 6,0 %, leto pred tem pa 6,1 % v strukturi izdatkov pa je delež javnih izdatkov porasel na 72,3 % v letu 2016.

V Sloveniji so izdatki za zdravstvo glede na BDP nižji od povprečja EU, nižji je tudi njihov obseg na prebivalca. Če se primerjamo z navadnim povprečjem EU, v katerem se odražajo podatki vseh držav članic, je delež tekočih izdatkov za zdravstvo glede na BDP v Sloveniji približno na ravni povprečja EU, raven celotnih (javnih in zasebnih) izdatkov za zdravstvo na prebivalca pa je v letu 2015 dosegla 80 % povprečja EU. Primerjava s tehtanimi povprečji EU, v katerih imajo večjo težo velike države, pa pokaže večje zaostanke. Bistvena razlika v navedenih dveh povprečjih je pri izdatkih iz žepa, ki so eden ključnih kazalnikov finančne dostopnosti do zdravstva, njihov delež v strukturi pa je močno odvisen od načina financiranja zdravstva. V tehtanem povprečju EU je delež nizek (15,3 %), ker imajo močno težo v povprečju EU tri velike države z relativno nizkimi izdatki iz žepa – Nemčija, Francija in Združeno kraljestvo. Navadno povprečje držav EU, ki kaže primerjave zdravstvenih politik znotraj EU, pa je bistveno višje (21,8 %). Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije so neposredni izdatki iz žepa sprejemljivi in ne ogrožajo finančne dostopnosti do zdravstvenih storitev, dokler ti ne presegajo deleža 15 % izdatkov za zdravje.

Neposredni izdatki iz žepa za zdravstvo v državah EU, 2014

11. Izdatki za dolgotrajno oskrbo

Izdatki za dolgotrajno oskrbo (DO) v Sloveniji vse bolj zaostajajo za povprečjem OECD. Izraženi v deležu BDP so v letih 2013 in 2014 pri nas znašali 1,31 % BDP (povprečje 16-ih držav OECD: 2,0 % BDP), od tega javni 0,95 % BDP (OECD: 1,8 %) in zasebni 0,35 % BDP (OECD: 0,2 % BDP). V strukturi po virih financiranja se je po osmih letih upadanja v letu 2014 nekoliko povečal delež javnih virov (na 73,1 %), v strukturi po namenu pa delež izdatkov za zdravstveni del DO (67,3 %).

V Sloveniji je delež dolgotrajne oskrbe v okviru izdatkov za zdravstvo precej nižji kot v povprečju OECD. V obdobju 2005–2014 so se javni izdatki za DO v Sloveniji letno realno povečali za 2,1 %, v povprečju držav OECD pa za 3,8 %. Večina javnih izdatkov za DO (kar 89 %) spada hkrati k izdatkom za zdravstvo, kjer so v strukturi najhitreje rastoča komponenta, porasli so od 9,0 % v letu 2005 na 10,3 % v letu 2014. Kljub relativno hitri rasti, pa je ta delež še vedno bistveno nižji kot v povprečju držav OECD (15 %). V nekaterih skandinavskih državah predstavljajo izdatki za DO (zdravstveni del) že več kot 25 % izdatkov za zdravstvo. Razvitejše države OECD povečujejo zlasti javna vlaganja v DO na domu, v Sloveniji pa se je razmerje med institucionalno oskrbo in oskrbo na domu iz leta v leto poslabševalo, v letu 2014 se je s povečanjem sredstev ZZZS za patronažo prvič nekoliko izboljšalo v prid DO na domu. V letu 2014 je bilo 75 % izdatkov namenjenih za DO v institucijah (domovi za starejše, posebni socialno varstveni zavodi, bolnišnice) in 25 % za DO na domu.

Delež izdatkov za dolgotrajno oskrbo (zdravstveni del) v izdatkih za zdravstvo, 2014

12. Izdatki za pokojnine

Izdatki za pokojnine so se lani povečali bolj kot v preteklih dveh letih; nižji, a še vedno visok pa ostaja proračunski transfer v blagajno ZPIZ. Izdatki za pokojnine vključno z letnim dodatkom so leta 2016 znašali 4,353 mrd EUR in so bili višji za 1,1 %, predvsem zaradi dvakratne uskladitve pokojnin. Pokojnine so se januarja uskladile za 0,7 % (izredna uskladitev za leto 2014), oktobra pa še za 0,4 % (izredna uskladitev za leto 2015). Nadaljnje povečanje izdatkov je blažilo dejstvo, da se število vseh upokojencev ni povečalo, saj se zaradi prehodnih obdobij (zadnje se bo izteklo leta 2020) z vsakim letom zaostrujejo pogoji za upokojevanje. Proračunski transfer znaša dobro milijardo evrov (2016: 1,311 mrd EUR), kar tri četrtine pa predstavljajo sredstva za pokrivanje razlike med prihodki in odhodki ZPIZ (162. člen ZPIZ-2), kar kaže na visoko odvisnost pokojninskega sistema od virov državnega proračuna in s tem na nevzdržnost sistema.

Izdatki za pokojnine v primerjavi z BDP so v Sloveniji še pod povprečjem EU, vendar naraščajo hitreje zaradi hitrega staranja prebivalstva. Po zadnjih podatkih je leta 2014 delež izdatkov za pokojnine v BDP ostal pod povprečjem držav EU (12,6 % BDP). V obdobju 2008–2014 so se izdatki za pokojnine v primerjavi z BDP v Sloveniji v primerjavi s povprečjem EU povečali bolj, kljub temu da se je delež starejšega prebivalstva povečeval počasneje in še ni dosegel povprečja EU. Izdatki za pokojnine naj bi se v tem obdobju zaradi učinkov ZPIZ-2 srednjeročno stabilizirali (po naši oceni, naj bi se tudi leta 2016 gibali okoli 11 % BDP), vendar bodo nato spet začeli naraščati leta 2023 in sčasoma presegli 15 % BDP, kar pomeni, da nova pokojninska ureditev (ZPIZ-2) ne zagotavlja dolgoročne javnofinančne vzdržnosti. Nasprotno pa naj bi v povprečju EU izdatki tudi dolgoročno ostali na sedanji ravni.

Izbrani prihodki in odhodki ZPIZ-a, Slovenija

13. Bruto prilagojeni razpoložljivi dohodek na prebivalca

Bruto prilagojeni razpoložljivi dohodek se po zmanjšanju v letih 2012 in 2013 v zadnjih letih povečuje. Upočasnitev rasti bruto prilagojenega razpoložljivega dohodka v prvih letih krize je bila predvsem posledica padca gospodarske aktivnosti in zmanjšanja zaposlenosti, rast pa je ohranjalo povečanje socialnih transferjev. V letih 2012 in 2013 se je zmanjšal, k temu pa so pomembno prispevale zakonske spremembe na področju socialnih tranferjev. Okrevanje gospodarske aktivnosti in izboljšanje razmer na trgu dela (rast zaposlenosti in plač), je v zadnjih letih prispevalo k ponovni rasti razpoložljivega dohodka. Zaostanek Slovenije po bruto prilagojenem razpoložljivem dohodku na prebivalca v SKM za povprečjem EU je bil leta 2015 za 4,5 o. t. večji kot leta 2008.

V strukturi razpoložljivega dohodka ima Slovenija v primerjavi z EU večji delež dohodkov od dela in precej manjši delež dohodkov od lastnine in drugih tekočih transferjev. Zaradi izboljšanja razmer na trgu dela se je v letih 2014 in 2015 delež dohodkov od dela (sredstev za zaposlene) v strukturi razpoložljivega dohodka tako v povprečju držav EU kot tudi v Sloveniji povečal. Delež sredstev za zaposlene ostaja v Sloveniji še naprej višji kot v EU, njegovo povečanje v letu 2015 glede na preteklo leto za 1,3 o. t. pa je razliko v prid Slovenije še povečalo. Delež socialnih transferjev v strukturi dohodka se v Sloveniji ne razlikuje bistveno od povprečja EU, podobno pa je bilo tudi njegovo povečanje v obdobju krize in v letih 2014 in 2015. Precej manjši pa ostaja delež dohodkov od lastnine in drugih tekočih transferjev.

Bruto prilagojeni razpoložljivi dohodek gospodinjstev in NPISG v SKM na prebivalca v Sloveniji in nekaterih državah EU, v letu 2015

14. Dejanska individualna potrošnja na prebivalca

Dejanska individualna potrošnja, ki je merilo življenjskega standarda prebivalstva, se po zmanjšanju v obdobju 2008–2013, v zadnjih letih ponovno povečuje. Po hitri rasti v obdobju pred krizo se je njena rast na začetku krize sprva močno upočasnila, v letih 2012 in 2013 pa je z zmanjšanjem razpoložljivega dohodka upadla tudi potrošnja. Ob okrevanju gospodarske aktivnosti in povečanju razpoložljivega dohodka se od leta 2014 dejanska individualna potrošnja ponovno povečuje.

Zaostanek Slovenije v individualni potrošnji na prebivalca v SKM za povprečjem EU se je po letu 2011 povečeval in je večji kot pri BDP na prebivalca. Rast razpoložljivega dohodka na začetku krize je pomembno prispevala k ohranjanju dosežene ravni individualne potrošnje, ki je leta 2011 dosegala 79,9 % povprečja EU. V letih 2012 in 2013 se je zaradi dolgotrajne krize zaostanek Slovenije za povprečjem EU povečal. Kljub gospodarski rasti in rasti dejanske individualne potrošnje v letih 2014 in 2015 pa je Slovenija zaostanek za povprečjem EU v teh letih še nekoliko povečala.

Razlike med državami po dejanski individualni potrošnji so manjše kot pri bruto domačem proizvodu na prebivalca, Slovenija pa za EU bolj zaostaja po kazalniku potrošnje kot po kazalniku BDP. Razlike med državo z najvišjo in najnižjo individualno potrošnjo na prebivalca so so v obdobju 2008–2015 nekoliko zmanjšale. Razkorak med državami pri kazalniku BDP na prebivalca po kupni moči je v letu 2015 znašal 1:5,6 (Bolgarija/Luksemburg), pri individualni potrošnji na prebivalca po kupni moči pa 1:3,3 (Bolgarija/Luksemburg).

Dejanska individualna potrošnja v SKM na prebivalca, v letu 2015

15. Zadovoljstvo z življenjem

Ljudje v Sloveniji so z življenjem na splošno bolj zadovoljni kot v povprečju EU. Na splošno pa je zadovoljstvo z življenjem še vedno najvišje v državah EU bližje severu, nižje pa v novih državah članicah in državah, ki se soočajo z velikimi javnofinančnimi problemi. Delež zadovoljnih, na ravni povprečja EU in v Sloveniji, je bil jeseni 2016 višji od predhodnega merjenja na vseh štirih podpodročjih, ki jih meri Standardni Eurobarometer: pri zadovoljstvu s finančno situacijo gospodinjstva, osebni zaposlitveni situaciji, zaposlitveni situaciji v državi ter ekonomsko situaciji v državi.

V letu 2016 se je po meritvah Standardnega Eurobarometra v Sloveniji delež ljudi, ki so z življenjem na splošno zadovoljni, dvignil na predkrizno raven. Tudi meritve slovenskega javnega mnenja (SJM) kažejo, da so bili ljudje v Sloveniji leta 2016 s svojim življenjem zadovoljni, in sicer so bili na splošno bolj zadovoljni kot v zadnjih štirinajstih letih (7,06), povprečna ocena zadovoljstva s stanjem gospodarstva (4,10) in delom vlade (3,39) pa je bila najvišja v zadnjih šestih letih. 

Anketirani v Sloveniji kot dva ključna problema na osebni ravni vsa leta v najvišji meri izpostavljajo pokojnine, in življenjske stroške. Na državni ravni je vsa leta močno izpostavljen problem brezposelnosti. V drugi polovici leta 2016 pa se je močno povečala izpostavljenost problematike zdravstvenega sistema, ki je tako presegla drugo, od začetka krize najbolj izpostavljeno problematiko: ekonomsko situacijo države. V meritvi pred letom dni je bil podobno izpostavljen problem imigracije.

Zadovoljstvo z osebno finačno in osebno zaposlitveno situacijo v Sloveniji

16. Leta zdravega življenja

Prebivalec Slovenije lahko pričakuje nekaj manj kot 59 let zdravega življenja kar je precej pod povprečjem EU, vendar se je zaostanek v zadnjih letih zmanjšal. V Sloveniji so se kljub krizi pričakovana leta zdravega življenja od leta 2011 precej zvišala, v povprečju EU pa nekoliko znižala. Povprečje moških in žensk v letu 2014 je v EU doseglo 61,6 leta, v Sloveniji pa 58,7 leta. Gre za kazalnik, ki izhaja predvsem iz subjektivnega dojemanja oviranosti pri opravljanju vsakodnevnih opravil in kaže, koliko let v povprečju preživimo brez oviranosti oz. potrebe po pomoči druge osebe. Podaljševanje zdravih let življenja naj bi v prihodnosti pomembno prispevalo k počasnejši rasti izdatkov za zdravstvo in s tem k dolgoročno vzdržnemu financiranju zdravstva in dolgotrajne oskrbe.

Po nekaj letih izboljševanja se je v letu 2014 nekoliko znižalo razmerje med pričakovanim trajanjem življenja (PTŽ) in zdravimi leti življenja. V Sloveniji preživimo zdravi 72,4 % življenja (EU: 76,3 %) kar vodi v predčasno upokojevanje in povečuje izdatke za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. Za vse države EU je za ta kazalnik značilna visoka razlika med moškimi in ženskami, kar je predvsem posledica krajšega PTŽ moških; v zdravih letih življenja so namreč razlike med moškimi in ženskami bistveno manjše ali celo obratne kot pri PTŽ (v kar 17 državah EU so zdrava leta življenja moških daljša ali enaka kot zdrava leta žensk). V Sloveniji je razlika med PTŽ in zdravimi leti za moške in ženske relativno majhna, ker imajo pri nas moški poleg krajšega PTŽ tudi precej manj zdravih let življenja. Slabo zdravstveno stanje moških v Sloveniji, zlasti nižje izobraženih, potrjujejo tudi drugi kazalniki zdravstvenega stanja in neenakosti v zdravju; v veliki meri so povezani z dejavniki tveganega vedenja (kajenje, alkohol, debelost).

Zaostanek za povprečjem EU se zmanjšuje tudi po pričakovanih letih zdravega življenja pri starosti 65 let. V EU lahko oseba stara 65 let pričakuje v povprečju še 8,6 let zdravega življenja, v Sloveniji pa se je v letu 2014 kazalnik izboljšal na kar 8,2 let (2013: 7,4 let). Ugodno gibanje kazalnika v Sloveniji je verjetno odraz uspešnih preventivnih programov za varovanje zdravja starejših ter relativno visoke dostopnosti do zdravstvenih storitev, ki smo jo ohranili tudi v obdobju krize. Za nadaljnje izboljšanje pa bo nujno še več vlagati v preventivo, v hitrejši razvoj storitev dolgotrajne oskrbe ter preprečevanje in zmanjševanje bremen kroničnih bolezni.

Delež življenja, ki ga preživimo zdravi, ženske in moški, 2014

17. Delež prebivalstva z vsaj srednješolsko izobrazbo

Delež odraslih (25-64 let) z vsaj srednješolsko izobrazbo postopno narašča in je visok. V zadnjih desetih letih presega povprečje EU. V tem obdobju se je povečal v vseh starostnih skupinah, vendar je še vedno nizek med starejšimi od 45 let. Slednje je problematično z vidika zaposljivosti starejših v primeru brezposelnosti in podaljševanja delovne dobe. Ker je vključenost starejših skupin v srednješolsko izobraževanje nizka, bi bilo treba povečati njeno finančno dostopnost in odrasle bolj spodbujati k vključevanju v izobraževanje.

Delež mladih (20-24 let) z vsaj srednješolsko izobrazbo se v zadnjih desetih letih ni bistveno spreminjal in je med višjimi v EU. V letu 2016 je znašal 91,4 % v povprečju v EU pa 82,6 %. Visok delež je posledica visoke vključenosti mladih (15-19 let) v srednješolsko izobraževanje, ki je leta 2014 znašala 78,4 % in je bila višja od povprečja EU (61,9 %). Na odstotek mladih z doseženo vsaj srednješolsko izobrazbo ugodno vplivajo tudi visoke stopnje dokončanja srednješolskega izobraževanja in nizek delež zgodnjih osipnikov. Medtem ko pri deležu odraslih z vsaj srednješolsko izobrazbo ni večjih razlik med moškimi in ženskami, pa je pri mladih delež moških precej nižji.

Delež mladih (20-24 let), z vsaj srednješolsko izobrazbo, drugo četrtletje, 2016, v %

18. Stopnja tveganja revščine

Stopnja tveganja revščine je v Sloveniji vsa leta nižja od povprečja EU, čeprav se je razlika v času krize močno zmanjšala. Na hitrejše povečevanje tveganja revščine v Sloveniji v primerjavi s povprečjem EU so po naši oceni vplivali (i) večji padec gospodarske aktivnosti in zaposlenosti v obdobju 2009–2013 kot v povprečju EU in (ii) nekateri varčevalni ukrepi, ki so bili sprejeti v letih 2012 in 2013. Čeprav se je stopnja tveganja revščine v letu 2015 v Sloveniji zaradi povečanja razpoložljivega dohodka rahlo znižala, je še vedno višja kot pred krizo. V obdobju 2007–2015 se je znižala starejšim od 65 let (za 2,2 o. t. na 17,2 %), zvišala pa mlajšim od 18 let (za 2,9 o. t. na 14,2 %) in prebivalstvu v starostni skupini od 18 do 64 let (za 3,8 o. t. na 13,6 %).
   
V zadnjih desetih letih je bila stopnja tveganja revščine najvišja za brezposelne (44,8 % leta 2015). Razmerja med stopnjami tveganja revščine za posamezne skupine aktivnega prebivalstva se sicer ohranjajo, vendar se pri podatkih za leto 2015 kažejo nekatere spremembe. V primerjavi s predhodnim letom se je stopnja tveganja revščine za leto 2015 znižala skupini brezposelnih in drugih neaktivnih, zvišala pa zaposlenim (za 0,6 o. t. na 4,7 %). Znotraj skupine zaposlenih pa se je znižala skupini samozaposlenih in zaposlenih za določen čas, zvišala pa zaposlenim za nedoločen čas (za polni, kot tudi krajši delovni čas).

Med najbolj ogroženimi skupinami prebivalstva ostajajo predvsem gospodinjstva z eno odraslo osebo. To so samske ženske (40,4 %), enočlanska gospodinjstva (35,4 %) in enostarševska gospodinjstva (32,5 %). To je mogoče pripisati dejstvu, da enočlanskim gospodinjstvom predstavljajo stanovanjski stroški (stanovanje, voda, električna energija, plin in drugo gorivo) večje breme (20,1 % razpoložljivega dohodka v letu 2015) kot drugim vrstam gospodinjstev.

Stopnje tveganja revščine za različne vrste in oblike zaposlitve, Slovenija

1. Izpusti toplogrednih plinov

Obseg izpustov toplogrednih plinov (TGP) se je po krizi zmanjšal. Potem ko se je v obdobju gospodarske rasti povečeval, se v krizi ob velikem padcu BDP precej zmanjšal in se nato zmanjševal do leta 2014. Po prvi preliminarni oceni ARSO so bili izpusti leta 2015 za 1 % večji kot v predhodnem letu in za 22 % manjši od največjih v letu 2008. Po krizi so se zmanjšali v vseh skupinah virov. K skupnemu zmanjšanju je največ prispevala energetika, nato pa promet ter raba goriv v industriji in gospodinjstvih. V energetiki, kjer so izpusti skoraj izključna posledica proizvodnje termoelektrarn, je tolikšno znižanje v veliki meri posledica zaprtja ene izmed njih. S tem je vodilno mesto v izpustih prevzel sektor prometa. Tudi iz tega vira so se izpusti po krizi nekoliko zmanjšali, a so nato ostali približno nespremenjeni in po mednarodni primerjavi še vedno visoki. Med drugim je to posledica z davčno politiko zagotovljenih ugodnih konkurenčnih pogojev (vračila trošarin) in obsežnih zunanjetrgovinskih blagovnih tokov skozi Slovenijo. Zmanjšanje izpustov iz porabe goriv v gospodinjstvih je lahko povezano z milejšimi vremenskimi razmerami. V zadnjih nekaj letih pa so se nekoliko povečali izpusti iz industrijskih procesov, a ker je njihov delež skromen, so imeli na gibanje skupnih količin razmeroma majhen vpliv. V strukturi TGP je največ ogljikovega dioksida, ki nastaja večinoma pri izgorevanju goriv, nato pa metana in didušikovega oksida, ki nastajata predvsem v kmetijstvu in na odlagališčih odpadkov.

Znižuje se tudi emisijska intenzivnost gospodarstva, merjena z izpusti na enoto ustvarjenega BDP, vendar ostaja nad povprečjem EU. V času gospodarske rasti se je ob hitrejšem povečevanju BDP kot izpustov zniževala, nato pa v prvih letih krize ostala na približno isti ravni. Ker se je v povprečju EU zniževanje v krizi nadaljevalo, se je zaostanek za njim povečal. V letu 2014 se je intenzivnost v Sloveniji izboljšala in zaostanek za povprečjem EU precej zmanjšal, a je bilo kljub temu na enoto BDP v primerjavi s povprečjem EU še vedno izpuščenih za okoli desetino več TGP plinov.

Emisijska intenzivnost, 2014

2. Kakovost zraka

Problematika kakovosti zunanjega zraka je v Sloveniji močno povezana s prekomerno onesnaženostjo s prašnimi delci (PM), po letu 2011 pa se je ob manjših potrebah po ogrevanju njihova koncentracija znižala. Preseganja dnevnih mejnih vrednosti teh delcev so značilna za hladni del leta. V času kurilne sezone k onesnaževanju največ prispevajo individualna kurišča s kurjenjem lesne biomase, nato pa dejavnosti kmetijstva in prometa, predvsem z izpusti iz vozil na dizelski pogon. Najvišje koncentracije delcev so v slabo prevetrenih kotlinah Slovenije, kjer lahko že razmeroma majhni izpusti povzročijo čezmerno onesnaženost zraka. Splošna izpostavljenost urbanega prebivalstva tem delcem se je v zadnjih letih tudi pod vplivom toplejših zim znižala, a je še razmeroma visoka; pri PM10 je dosegla povprečje v EU, pri PM2,5 pa ga še vedno presega.

Problem predstavlja tudi lokalno visoka prisotnost prizemnega ozona, stanje pa se je tudi na tem področju pod vplivom ugodnega vremena v zadnjih letih izboljšalo. Ker je nastanek ozona pogojen z dovolj veliko prisotnostjo sončne svetlobe, do njegove prekomerne koncentracije - nasprotno kot pri prašnih delcih - prihaja predvsem poleti. Večinoma je posledica cestnega prometa, ki je največji vir predhodnikov prizemnega ozona. V Sloveniji je njegova koncentracija v zraku pod velikom vplivom čezmejnega prenosa in je močno odvisna od vetrov iz zahoda, najvišja pa je na Promorskem. Večletni niz podatkov zaradi velike odvisnosti od vremenskih razmer ne izkazuje jasnega trenda. V zadnjih nekaj letih se je izpostavljenost urbanega prebivalstva ozonu znižala, a je še vedno nekoliko nad povprečjem v EU.

Izpostavljenost urbanega prebivalstva prašnim delcem PM 2,5, 2014

3. Energetska učinkovitost

V Sloveniji se je raba primarne energije v zadnjih letih močno znižala in bo verjetno nižja od ciljno določene za leto 2020. Raba primarne energije se je v zadnjih štirih letih znižala za več kot desetino, k čemer je na začetku obdobja prispevala šibkejša gospodarska aktivnost, nato pa novejša tehnologija v termoenergetiki ter v nekaterih letih višje zimske temperature in posledično nižja raba energije za ogrevanje. Hitrejše zniževanje rabe energije zavira visoka raven rabe energije v prometu. Na velikost skupne rabe vplivajo tudi nekateri drugi dejavniki, kot sta razpored rednih letnih remontov nuklearne elektrarne in velika letna nihanja vodostajev rek. Ravno manjši proizvodnji nuklearne energije in hidroenergije sta v letu 2015 največ prispevali k znižanju skupne rabe primarne energije (za 0,9 %). Energetska intenzivnost, ki je razmerje med porabo energije in ustvarjenim BDP, pa ostaja razmeroma visoka. Do leta 2007 se je večinoma naglo zniževala, nato pa se je znižanje upočasnilo in povprečje v EU presega še za petino.

Na končno rabo energije močno vpliva visoka raba v prometu, zadnja leta pa nihanja rabe energije za ogrevanje. V obdobju 2005–2015 se je skupna končna raba energije zniževala, a počasneje kot v povprečju EU. Raba v industriji se je znižala bolj, nasprotno pa je v prometnem sektorju zelo porasla, kar pripisujemo predvsem povečevanju tranzita skozi Slovenijo. Pri gospodinjstvih sta na zmanjševanje rabe energije za ogrevanje vplivali vgradnja delilnikov toplote v večstanovanjskih stavbah ter vse bolj izpopolnjene ogrevalne naprave, leta 2014 pa predvsem mila zima. Leta 2015 je bilo zaradi ostrejše zime ponovno porabljene več energije za ogrevanje, s tem pa se je povišala tudi skupna končna raba energije (za 2,2 %).

Končna raba energije po sektorjih porabe

4. Emisijsko intenzivne industrije

Energetska intenzivnost predelovalnih dejavnosti se v Sloveniji zmanjšuje počasneje kot v EU, delež emisijsko intenzivnih industrij v dodani vrednosti pa je večji kot v povprečju EU. Po zmanjšanju v letu 2008 se je delež teh panog v dodani vrednosti predelovalnih dejavnosti povečal, predvsem zaradi rasti v kemični in farmacevtski industriji ter proizvodnji kovin, in je v zadnjih letih približno enak kot pred začetkom krize. V povprečju EU, kjer je njihov delež manjši predvsem zaradi manjšega deleža kemične in farmacevtske industrije, se pomen teh panog v strukturi predelovalnih dejavnosti postopoma zmanjšuje. Večja kot v povprečju EU je tudi energetska intenzivnost predelovalnih dejavnosti, ki se zmanjšuje počasneje kot v EU. S tem so v Sloveniji tudi večji učinki emisijskega trgovanja na stroške, kar poslabšuje poslovne rezultate in konkurenčnost proizvodnje. Za zmanjšanje izpostavljenosti višjim stroškom je še posebej v obdobju rasti cen surovin ključnega pomena tehnološko prestrukturiranje podjetij in nadaljnje zniževanje njihove energetske intenzivnosti.

Delež emisijsko intenzivnih panog v predelovalnih dejavnostih in delež predelovalnih dejavnosti v dodani vrednosti gospodarstva, 2014

5. Cestni blagovni promet

Delež cestnega blagovnega prometa, ki se je v prejšnjem desetletju razmeroma hitro povečeval, ostaja v zadnjih letih višji od povprečja EU. Leta 2015 se je obseg prevoženih tonskih kilometrov slovenskih avtoprevoznikov ponovno povečal bolj kot prevoz blaga po železnici (za 8 o. t.), s čimer se je delež cestnega v skupnem blagovnem prometu nekoliko povečal, na okoli 81 %. V letu 2016 po treh četrtletjih kaže na uravnoteženo in skromnejšo rast obeh vrst blagovnega prometa in s tem na približno nespremenjen delež. Ta je za okoli 5 o. t. večji kot v povprečju EU, s tem pa je Slovenija uvrščena v srednjo tretjino držav članic. Z vidika varovanje okolja je zaželena večja selitev prevoza blaga s cest na železnico, k čemer bi lahko precej prispevala predvsem posodobitev železniške infrastrukture.

Obseg blagovnega prometa na prebivalca je zaradi tranzitne lege Slovenije in gostote prometne infrastrukture velik. Domači avtoprevozniki so pred letom 2005 prevozili primerljivo število tonskih kilometrov na prebivalca kot povprečni prevozniki v EU, leta 2015 pa že dva in pol krat toliko. Povečevanje povezujemo s položajem Slovenije na križišču V. in X. evropskega transportnega koridorja, kjer je promet okrepila tudi širitev EU, ter z močno razvito avtocestno infrastrukturo, ki je po obsegu na prebivalca v EU največja. Hkrati je v Sloveniji podobno velik tudi obseg železniškega blagovnega prometa na prebivalca, zaradi razširjenosti omrežja in navezave na koprsko pristanišče.

Slovenski prevozniki vse večji delež prevozov opravijo v drugih državah, v Sloveniji pa vozi vse več tujih. Ta trend je vezan na liberalizacijo prevozov v EU. V letu 2015 se je obseg voženj vseh tovornjakov (tudi tujih) po ozemlju Slovenije ponovno približal visoki ravni iz leta 2008. Slovenski prevozniki so obseg voženj izključno po tujini povečali za 39 %, v notranjem prometu in pri mednarodnih prevozih, ki gredo vsaj deloma po Sloveniji (ko je blago naloženo ali razloženo v Sloveniji), pa zmanjšali za 13 %. Na teritoriju Slovenije se je torej povečal prevoz prevoznikov iz drugih držav, kar potrjujejo tudi podatki o prehodih cestninskih postaj avtocest. Delež tujih tovornih vozil na naših avtocestah se je v obdobju 2008–2012 povečal za 15 o. t., na 68 %.

Cestni blagovni promet v Sloveniji in državah EU v letu 2015

6. Obnovljivi viri energije

Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije je višji kot v povprečju EU, a se povečuje počasneje. V zadnjem desetletju se je bolj povečal leta 2009, ko je v krizi upadla končna raba energije za skoraj desetino, raba OVE pa porasla za okoli petino. Po tem letu se je rast precej umirila, v zadnjih letih tudi zaradi manjše rabe OVE za ogrevanje. Slovenija se po tem deležu uvršča takoj za prvo tretjino, po njegovi rasti pa v zadnjo tretjino držav EU. Leta 2004 je bil delež od povprečnega v EU višji za 91 %, leta 2015 pa le še za 32 %. Večji obseg rabe OVE, ki je v posameznih državah močno pogojen z njihovimi naravnimi danostmi, se v zadnjem obdobju povečuje tudi s pomočjo intenzivnih finančnih spodbud.

Slovenija ima v primerjavi z EU velik delež klasičnih OVE in še vedno bolj malo ostalih. Delež klasičnih OVE (trdna biomasa in hidroenergija) v Sloveniji presega 85 %, medtem ko v EU ti pomenijo le še okoli 60 % skupne rabe OVE. Nižji delež ostalih OVE (vetrna, sončna in geotermalna energija, biogoriva, toplotne črpalke in bioplin) imajo v EU le tri države. Medtem ko je v EU raba vetrne energije že zelo razširjena (13-odstotni delež v OVE), je v Sloveniji vetrnic le nekaj. Tudi uporaba toplotnih črpalk je bistveno skromnejša kot v EU, za polovico manjši pa so deleži rabe biogoriv in sončne energije. V obdobju 2005–2015 se je delež ostalih OVE povečal za 2,5 o. t., v povprečju EU pa za 4,8 o. t.

Podpore OVE se v zadnjih letih povečujejo zlasti v proizvodnji sončne energije. V letu 2005 je bilo za spodbujanje proizvodnje iz OVE izplačanih 16 mio. EUR in večina je bila namenjena hidroelektrarnam. Od leta 2010 se znesek teh podpor močno povečuje in je v letu 2015, ko je prevladala podpora sončnim elektrarnam, presegel 112 mio. EUR. S premikom podpor k dražjim vrstam energije se je večkratno povečal tudi znesek podpore na enoto proizvodnje.

Delež OVE v končni rabi energije, 2015

7. Domača poraba snovi

Višina porabe snovi na prebivalca, njena struktura in samozadostnost je v Sloveniji približno primerljiva s povprečjem v EU. Po porabi snovi na prebivalca, ki je kazalnik trajnostne potrošnje, je Slovenija na povprečju držav EU, nižjo porabo pa ima devet članic. Primerljiva je tudi struktura porabe snovi, le da je v Sloveniji nekoliko manj biomase (zlasti krmnih pridelkov, hlodovine in proizvodov iz biomase) in več nekovinskih mineralov (peska in gramoza ter lignita). Slovenija je podobno kot večina držav EU neto uvoznica snovi; neto uvoz znaša okoli desetino porabe, v povprečju EU pa za okoli 4 o. t. več.

Velika večina neto uvoza snovi so predelani materiali, v povprečju EU pa surovine. Leta 2000 so tudi v slovenski strukturi neto uvoza snovi po stopnji predelave močno prevladovale surovine, po letu 2007 pa se je ta delež naglo nižal. Leta 2015 je delež surovin znašal le še desetino, ostali neto uvoz snovi pa so bili predelani materiali (izdelki in polizdelki). V EU se je v celotnem obdobju neto uvoz snovi v glavnem nanašal na surovine, medtem ko sta bila uvoz in izvoz snovi višje stopnje predelave precej uravnotežena.

Snovna produktivnost gospodarstva se je od začetka krize izboljšala, kar pa je bilo predvsem posledica zmanjšane gradbene aktivnosti. Produktivnost, izražena z razmerjem med BDP ter porabljenimi surovinami in materiali, je v obdobju 2007–2012 v Sloveniji naraščala bolj kot v EU. Rast se je nato ustavila, v povprečju EU pa nadaljevala. Izboljšanje v prvem obdobju je bilo povezano z močnim padcem gradbene dejavnosti in posledično manjšo porabo nekovinskih mineralov. Povprečju EU se je najbolj približala leta 2012, nato pa se od njega ponovno oddaljila, do leta 2015 na 82 %. Višjo snovno produktivnost dosegajo predvsem najbolj razvite evropske države.

Snovna produktivnost in poraba snovi na prebivalca, 2015

8. Odpadki

Skupna količina nastalih odpadkov, ki se je v krizi zmanjševala, se v zadnjih letih povečuje. V letu 2015 je v Sloveniji nastalo okoli 5,2 mio. ton različnih vrst odpadkov, kar je za okoli desetino več kot v letu prej in za 16 % več kot v letu 2012, ko je bila zabeležena količina tudi zaradi spremenjene metodologije razmeroma majhna. Iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti, kjer jih nastane štiri petine, se je povečevala počasneje, v zadnjem letu pa nekoliko bolj. Glavnina, okoli devet desetin, jih je iz štirih dejavnosti: (i) predelovalne (ii) gradbeništva, (iii) oskrbe z električno energijo, plinom in paro ter (iv) oskrbe z vodo, ravnanju z odplakami in odpadki. Največ je gradbenih odpadkov, ker imajo veliko specifično težo. Preostala petina skupnih odpadkov je komunalnih, torej odpadkov iz gospodinjstev in njim podobnim, za katere ravnanje zagotavljajo obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja. Količina teh je v obdobju 2012 – 2015 porasla za okoli četrtino. Posebej problematični so nevarni odpadki, med katerimi je največ kemijskih spojin in drugih kemijskih odpadkov; njihova količina dolgoročno narašča, v skupaj nastalih odpadkih pa imajo okoli 3 – odstotni delež.

Hitreje kot nastajanje se povečuje predelava odpadkov, odlaganje pa se zmanjšuje. V letu 2015 je celotna predelava odpadkov znašala okoli 6,9 mio. ton, kar je za 13 % več kot leto prej in skoraj dva krat toliko kot pred desetletjem. Delež zasipanja ali priprave na predelavo, ki je bil v začetku krize najnižji, se pri tem povečuje, tako da se je dejanska predelava zmanjšala na manj kot polovico te količine. V ravnanju se je drugo leto zapored nekoliko povečalo recikliranje, ki je z okoljskega stališča zelo zaželen postopek ponovne predelave, a je bilo še vedno precej nižje kot v času krize. V obdobju po njej se je njegov delež v celotni predelavi več kot prepolovil, na 42 %. Hkrati se je odlaganje odpadkov, ki je v hierahiji ravnanja na zadnjem mestu, še naprej uspešno zmanjševalo. Tudi to je bilo najvišje v začetku krize, po strmem zniževanju pa je v letu 2015 pomenilo le še okoli 4 % celotne predelave. Delež odloženih se je še naprej zniževal tudi med komunalnimi odpadki, ki se že v več kot dveh tretjinah zbirajo ločeno in kjer mora biti pred odlaganjem obvezno obdelan tudi mešani preostanek; znašal je okoli 23 %, kar je nekoliko bolje kot v povprečju EU.

Na področju komunalnih odpadkov je doseženih nekaj boljših rezultatov kot v povprečju EU. Količina nastalih komunalnih odpadkov na prebivalca je v Sloveniji kljub povečanju v zadnjih dveh letih še vedno nižja od povprečja v EU; v letu 2015 za 28 kg oz. za okoli 6 %. Hkrati je tudi struktura ravnanja z odpadki v Sloveniji v tej primerjavi optimalnejša, saj so v večjem deležu reciklirani in v manjšem deležu odloženi. Pri tem pa je v EU kar šest držav, kjer je delež odloženih komunalnih odpadkov znašal manj kot 3 % nastalih.

Nastali komunalni odpadki in delež odloženih, leto 2015

9. Intenzivnost kmetovanja

Porabi mineralnih gnojil in pesticidov, ki sta se v prejšnem desetletju občutno zmanjšali, v zadnjih letih nekoliko naraščata. Predhodno zmanjševanje je bilo pri obeh opazovanih kmetijskih inputih podobno, le da se je pri gnojenju ustavilo nekaj let prej. Kmetijski pridelovalci so ga zmanjševali do leta 2009, ko so na enoto kmetijske površine porabili za okoli tretjino manj glavnih rastlinskih hranil (dušika, fosforja in kalija, to je NPK gnojil) kot pred desetletjem, nato pa se je poraba nekoliko povečala. Prodaja vseh aktivnih snovi pesticidov (v kmetijstvu se jih po oceni porabi okoli dve tretjini) se je zmanjševala počasneje in bila za okoli tretjino manjša kot pred desetletjem leta 2013, v naslednjih dveh letih pa se je tudi ta nekoliko povečala. Mednarodna primerjava, ki je predvsem pri pesticidih zaradi seštevka aktivnih snovi z različno stopnjo toksičnosti zahtevna, pokaže, da sta porabi obeh inputov višji kot v povprečju EU.

Učinkovitost kmetijstva, merjena s povprečnimi pridelki najpomembnejših poljščin in povprečno mlečnostjo, dolgoročno narašča, a večinoma zaostaja za povprečjem EU. Hektarski pridelek obeh osnovnih poljedelskih kultur je bil tudi leta 2015 višji od njegovega povprečja v zadnjem desetletju. Zviševanje donosa, dokler ni preveliko, lahko kaže na boljšo izkoriščenost naravnih virov. V primerjavi s povprečjem EU je pri pšenici nižji, pri koruzi pa višji. Razlika v tej primerjavi se ne zmanjšuje, precejšnja nihanja med leti pa so večinoma posledica različnih vremenskih razmer. Dolgoročno se zvišuje tudi razmeroma nizka povprečna mlečnost na žival, kar je z vidika obremenjevanja okolja z živinorejo na enoto pridobljenega proizvoda ugodno. Skupna obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s številom živine na enoto površine, pa je tudi pod vplivom naravnih danosti razmeroma visoka, vendar se po rezultatih zadnjih popisov znižuje oz. izboljšuje.

Delež v ekološko kontrolo vključenih zemljišč se povečuje in je večji kot v povprečju EU. V letu 2015 je bilo v sistem nadzora ekološkega kmetovanja vključenih 5 % kmetij z 9 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. To je precej manj od načrtovanega (20 % zemljišč), vendar za okoli 3 o. t. več kot v povprečju EU. Ekološke kmetije so v povprečju večje, njihovi lastniki pa mlajši in z višjo stopnjo izobrazbe ter imajo registriranih več dopolnilnih dejavnosti kot na konvencionalnih. V strukturi močno prevladujejo živinoreji namenjeni trajni travniki in pašniki, a se površina ostalih zemljišč pod vplivom naraščajočega povpraševanja povečuje hitreje. V zadnjih nekaj letih so se najbolj povečale površine ekološke pridelave oljk in zelenjadnic. Z večjimi površinami se povečujejo tudi količine ekoloških pridelkov in število ekološko vzrejenih živali.

Povprečni pridelek najpomembnejših poljščin in prireja mleka

10. Intenzivnost poseka lesa

Posek lesa, ki se dolgoročno povečuje, je v zadnjih letih zaradi sanacije po žledolomu in širjenja lesnih škodljivcev izjemno velik. V letih 2014 in 2015 je bilo letno posekanega za okoli polovico več lesa kot pred žledolomom  in dva krat toliko kot na začetku prejšnjega desetletja. Evidentirani letni posek se je v zadnjih letih povečal približno na raven strokovno dopuščenega, pred tem pa je za njim zelo zaostajal . Tudi intenzivnost poseka lesa, ki je izražena kot količina poseka v razmerju do prirastka in je bila v primerjavi s povprečjem EU precej nizka, se je zvišala na preko 70 %. To je po količini zelo blizu zastavljenemu v Akcijskem načrtu, po katerem bi se lahko posek lesa ob zagotovitvi trajnostnega razvoja povečal na 6,5 mio. m3, intenzivnost poseka pa na 75 % . Po žledolomu pa se je spremenila struktura: posek za nego gozdov, ki je v običajnih razmerah največji in se je v desetletju prej povečeval, se je znižal, močno pa se je povečala sečnja sanitarne narave. V letu 2015 se je precejšnji poškodovanosti gozdov pridružilo izrazito širjenje smrekovega lubadarja in zaradi tega je bila posekana tri krat tolikšna količina lesa kot pred desetimi leti, ko je bila poškodovanost dreves zaradi njih dotlej največja.

Večji posek se odraža v večji proizvodnji lesnih sortimentov, vendar pa tudi v hitro naraščajočem izvozu predvsem najkakovostnejše kategorije lesa, kar je neizkoriščen potencial. V letih po žledolomu se je znižal izkoristek posekanega lesa, tako da je rast proizvodnje nekoliko zaostala za rastjo poseka . Najbolj se je povečala količina lesa za celulozo in plošče, povečala pa se je tudi za žago in furnir, ki je najkakovostnejši in za dosego višje dodane vrednosti najprimernejši les. Precej bolj kot skupna proizvodnja nepredelanega lesa pa se je po žledolomu povečala zunanja trgovina z njim. Ob nižjem uvozu nepredelanega lesa za okoli petino se je njegov izvoz povišal za okoli tri četrtine. V tem se je izvoz najkakovostnejšega lesa več kot podvojil. Delež izvoza lesa skupaj je porasel za 8 o. t., samo njegove najkakovostnejše kategorije pa za 9 o. t. več, na 55 % skupnega izvoza nepredelanega lesa.

Intenzivnost poseka lesa, 2010

11. Okoljski davki

Višina okoljskih davkov, izražena kot % BDP, se je po letu 2012 ustalila in ob visokih trošarinah na energente ostala precej višja kot pred krizo. Višina v proračun RS plačanih okoljskih davkov je tudi v zadnjem triletnem obdobju nominalno naraščala, a ob podobno naraščajočem BDP je delež v njem ostal približno enak, nekaj manj kot 4 – odstoten. To je bilo za okoli 1,0 o. t. več kot v letu 2008, k čemur so največ prispevale višje trošarinske stopnje in višje ali nove ostale dajatve, kot so uvedba CO2 dajatve za pogonska goriva, prodaja emisijskih kuponov in dvig letne dajatve za uporabo cest.

Več kot tri četrtine okoljskih davkov predstavljajo davki na energijo, v zadnjih letih pa na pomenu nekoliko pridobivajo davki na onesnaževanje. Prihodki od davkov na energijo so v zadnjem triletnem obdobju predstavljali okoli 77 % vseh pobranih okoljskih davkov; glavnina so bili prihodki od trošarin na tekoča goriva. Njihova poraba je v Sloveniji razmeroma visoka zaradi obsežnega tranzitnega in ostalega cestnega prometa, kar je med drugim povezano z razpršeno poseljenostjo in nezadostno infrastrukturo javnega potniškega prometa. Okoli 12 % prilovov so prispevali prihodki od davkov na promet, pri katerih glavnino predstavlja letna dajatev za uporabo cest, skupni delež pa je bil nižji kot leta 2008. Nasprotno se je v opazovanem obdobju povečal delež davkov na onesnaževanje, na okoli desetino, zaradi širše obdavčitve izpustov CO2. Delež davkov na rabo naravnih virov, ki je nizek, pa je bil stabilen. Večji del bremena okoljskih davkov, okoli dve tretjini, so nosila gospodinjstva. To je delno povezano z metodološko poenostavitvijo, po kateri se gospodinjstvom pripiše večino porabe pogonskih goriv in s tem davkov na energijo.

Slovenija je po obremenitvi z okoljskimi davki glede na BDP v vrhu držav EU. Delež prihodkov od okoljskih davkov v BDP je bil v Sloveniji leta 2015 za 1,5 o. t. višji kot v povprečju EU. Visok delež izhaja predvsem iz obsežne rabe pogonskih goriv v cestnem prometu, razmeroma visoka pa je tudi stopnja obdavčitve energentov. Implicitna davčna stopnja na energijo je leta 2015 znašala 237 EUR na tono naftnega ekvivalenta porabljene končne energije, kar je bilo nad povprečjem EU.

Prihodki od okoljskih davkov, Slovenija in EU, 2015

12. Regionalne razlike v BDP na prebivalca

Gospodarska rast se povečuje v vseh regijah, razen v zasavski. BDP se je po padcu v krizi nominalno najbolj povečal v obalno-kraški in primorsko-notranjski regiji, zmanjšal pa le v zasavski, ki je tako povečala razkorak do slovenskega povprečja. Zasavska regija ima najnižji BDP na prebivalca in dosega le okoli 54 % slovenskega povprečja. Najbolj, za 41 odstotkov, ga presega osrednjeslovenska regija, na njegovo raven pa se je po dveh letih ponovno vrnila obalno-kraška.

Zaostajanje regij v BDP na prebivalca za povprečjem EU, ki se je v krizi večinoma povečalo, se je v zadnjih dveh letih ustavilo. Zahodna Slovenija dosega 97 % evropskega povprečja, vzhodna pa 67 % in se s tem uvršča med manj razvite regije EU. V krizi se je BDP na prebivalca bolj zmanjšal v regijah zahodne Slovenije, še posebej v osrednjeslovenski in obalno-kraški regiji (v obeh za 14 o. t. v obdobju 2008 – 2015). Med regijami vzhodne Slovenije je BDP na prebivalca najbolj padel v zasavski regiji (za 10 o. t.), ki ima tudi sicer največji zaostanek za povprečjem EU. To povprečje v vsem opazovanem obdobju presega le osrednjeslovenska, vendar prednost postopoma zmanjšuje. Leta 2008 ga je presegala za 29 %, leta 2015 pa le še za 15 %.

Regionalne razlike, ki v Sloveniji niso velike, so se v krizi zaradi splošne nizke aktivnosti še zmanjšale. Relativna razpršenost BDP na prebivalca, ki je eden od kazalnikov za merjenje regionalnih razlik, se po naših izračunih od leta 2010 zmanjšuje, vendar ne toliko zaradi rezultatov politike regionalnega razvoja. To je bolj posledica večjega padca gospodarske aktivnosti v regijah, ki ustvarijo največji delež slovenskega BDP in kjer je tudi BDP na prebivalca najvišji. V primerjavi z ostalimi članicami EU je relativna razpršenost v Sloveniji med najnižjimi. Tudi razmerje med regijama s skrajnima vrednostima BDP na prebivalca je v primerjavi z ostalimi državami EU relativno nizko, kar pa je s stališča majhnosti Slovenije pričakovano. V EU je ta razlika tudi do 10-kratna (npr. Združeno kraljestvo), v Sloveniji pa 2,6-kratna, a se postopoma povečuje.

13. Regionalne razlike v stopnji registrirane brezposelnosti

Stopnja registrirane brezposelnosti se zmanjšuje v vseh regijah, a prekrizno raven še vedno presega. Najnižjo stopnjo ima že od leta 2011 gorenjska regija, kjer je bila v letu 2016 za tretjino nižja od slovenskega povprečja in več kot dvakrat nižja od najvišje v pomurski regiji. Nadpovprečno stopnjo registrirane brezposelnosti imajo regije vzhodne Slovenije, z izjemo  primorsko-notranjske in koroške. Po letu 2008 se je stopnja registrirane brezposelnosti povečala, najbolj v zasavski, ki ima tudi najnižji BDP na prebivalca. V zadnjih dveh letih se stanje izboljšuje v vseh regijah, tudi v pomurski, kjer je brezposelnost naraščala še v letu 2015. To je zanjo še posebej pomembno, saj je v njej brezposelnost najvišja že vrsto let in presega slovensko povprečje za več kot polovico.

Razlike med regijami v stopnji registrirane brezposelnosti, merjene z absolutno razpršenostjo, so zadnja leta stabilne. V začetku krize so se medregionalne razlike povečevale in dosegle svoj vrh v letu 2010. V naslednjih dveh letih so se zmanjšale, ker je hitreje naraščala brezposelnost v regijah zahodne Slovenije s podpovprečno stopnjo. Po letu 2012 ostajajo razlike razmeroma stabilne, z majhnimi medletnimi nihanji in so pod ravnijo iz leta 2008.

Brezposelnost mladih, ki so bili v krizi ob krčenju trga dela nesorazmerno bolj prizadeta skupina, se že drugo leto zapored zmanjšuje v vseh regijah. Registrirana stopnja brezposenosti mladih (od 15-29 let) kaže po regijah enako sliko kot skupna stopnja brezposelnosti, le da je od nje v povprečju za polovico višja (v povprečju Slovenije znaša 16,8 % pri tem v gorenjski 10,3 % in v pomurski 25,5 %). Po letu 2014 se je začela zmanjševati v vseh regijah, najbolj v zasavski, kjer pa slovensko povprečje še vedno presega za več kot četrtino.

Stopnje registrirane brezposelnosti po regijah, 2016