Poročilo o razvoju 2015

V Sloveniji je prišlo do pozitivnih premikov na področju gospodarskega razvoja, ustavilo se je poslabševanje materialnega položaja prebivalstva, obremenjevanje okolja pa se je v krizi zmanjšalo predvsem pod vplivom šibke gospodarske aktivnosti. Za trajnejšo gospodarsko rast in vzdržno dohitevanje razvitejših držav ter ohranjanje kakovosti življenja in okolja bodo nujne še korenitejše strukturne prilagoditve.

Slovenija se uvršča med države EU z največjim poslabšanjem relativne gospodarske razvitosti v času krize, razvojno dohitevanje pa bo mogoče le s trajnejšim izboljšanjem konkurenčnosti gospodarstva. S krizo je prišlo tudi do poslabšanja makroekonomskih ravnotežij, ki se le postopno izboljšujejo. Javnofinančni primanjkljaj se počasi znižuje, kakovost in vzdržnost konsolidacije pa slabi pretežna začasnost ukrepov. Javni dolg je že presegel mejno vrednost v okviru koordinacije fiskalnih politik na ravni EU. Bančni sistem, kjer poteka intenziven proces sanacije, podjetjem še ne zagotavlja potrebnih finančnih virov za hitrejšo rast. Vzpostavitev stabilnega makroekonomskega okvira in zagotovitev virov financiranja so ob dokončanju procesa prestrukturiranja in privatizacije podjetij pomembni temelji za nadaljnjo krepitev konkurenčnosti gospodarstva. Ta se je v zadnjih letih precej izboljšala, vendar so pozitivna gibanja še premalo temeljila na povečanju dodane vrednosti. Izboljšanje konkurenčnosti z večjo uporabo znanja za dvig dodane vrednosti gospodarstva je ključno tudi za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in izboljšanje razmer na trgu dela. Zmanjšanje zaposlenosti in povečanje brezposelnosti je namreč v krizi vplivalo na precejšnje poslabšanje materialnih pogojev za življenje in socialne vključenosti prebivalstva. Poleg tega blaginjo vse bolj ogrožajo tudi staranju prebivalstva neprilagojeni sistemi socialne zaščite. Okoljski razvoj pa zaznamuje relativno visoka energetska in emisijska intenzivnost gospodarstva, ki bi ob hitrejši gospodarski rasti lahko ogrozila doseganje dolgoročnejših ciljev na tem področju.

Prednostna področja ukrepanja morajo biti usmerjena v:

- oblikovanje srednjeročnega razvojnega okvira ter izboljšanje učinkovitosti države in njenih institucij za sprejemanje razvojnih odločitev in njihovo izvedbo

- dvig dodane vrednosti gospodarstva in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest z izboljšanjem inovacijske sposobnosti podjetij, prilagoditvijo človeškega kapitala potrebam konkurenčnejšega gospodarstva in zagotavljanjem spodbudnega okolja za poslovanje podjetij

- vzpostavitev sistema učinkovitega upravljanja z državnim premoženjem, vključno z nadaljnjo privatizacijo podjetij v državni lasti

- vzdržno uravnoteženje javnih financ s poudarkom na trajnejših ukrepih za znižanje odhodkov

- prilagoditev sistemov socialne zaščite dolgoživi družbi ter razmerja med javnimi in zasebnimi viri financiranja za zagotovitev kakovostnih javnih storitev in javnofinančne stabilnosti na daljši rok

- uspešno dokončanje sanacije bančnega sistema, celovito prestrukturiranje podjetij in povečevanje obsega lastniškega kapitala ter razvoj nebančnih segmentov finančnega sistema

- nadaljnje povečanje učinkovitosti trga dela, zlasti na področju realokacije delovne sile in fleksibilnosti plač, izboljšanje prehoda mladih iz izobraževanja na trg dela ter povečanje stopnje delovne aktivnosti starejših

- zmanjšanje pritiskov na okolje z bolj učinkovito rabo energije in surovin, ključen je prehod na bolj trajnostno mobilnost.

Celotna publikacija Poročilo o razvoju 2015

Bruto domači proizvod se je po dveh letih padanja v letu 2014 povečal (2,6 %) najbolj po začetku krize. Rast izvoza se je ob rasti tujega povpraševanja, izboljšanju stroškovne konkurenčnosti v menjalnem sektorju in nekaterih enkratnih dejavnikih lani precej okrepila. Izvoz je tako ostal ključni dejavnik okrevanja gospodarske aktivnosti, njegova rast od začetka leta 2013 pa je med večjimi v EU. Drug dejavnik, ki je pomembno prispeval k lanski rasti BDP so investicije, zlasti v javno infrastrukturo, v povezavi s pospešenim črpanjem sredstev EU pred iztekom prejšnje finančne perspektive. Zasebne investicije v stroje in opremo so se lani v povprečju zmanjšale, pri čemer so bili tekom leta že zabeleženi pozitivni trendi. Ob povečanju zaposlenosti in dvigu povprečne bruto plače se je po dveh letih občutnega padca lani povečal razpoložljivi dohodek gospodinjstev, kar je vplivalo na skromno povečanje zasebne potrošnje, izboljšalo se je tudi razpoloženje potrošnikov. Državna potrošnja se je zaradi nadaljevanja javnofinančne konsolidacije ponovno zmanjšala. V letu 2014 se je okrepila tudi gospodarska rast na ravni EU (1,4 %), k čemur je v večji meri kot v preteklih letih prispevala domača potrošnja. Kljub ugodnim gibanjem v letu 2014 Slovenija ostaja v skupini držav z največjim padcem gospodarske aktivnosti v času krize. V povprečju EU je bil BDP lani na podobni ravni kot v letu 2008, v Sloveniji pa je bil zaostanek za predkrizno ravnjo 7,1-odstoten (več le v Grčiji, na Hrvaškem, Cipru in v Italiji).

Ob znižanju cen surovin na svetovnih trgih in kljub šibkemu okrevanju domačega povpraševanja je bila inflacija v letu 2014 najnižja po osamosvojitvi (0,2 %). Na gibanje cen je lani pomembno vplivalo znižanje cen surovin na svetovnih trgih (predvsem nafte[1]). Njihov padec se je odrazil predvsem na medletno nižjih cenah energentov, nekoliko nižje so bile tudi cene hrane (predvsem nepredelane). Za razliko od predhodnih petih let, ko so cene hrane in energentov v povprečju k letni inflaciji prispevale 1,4 o. t. je bil lani njihov skupni prispevek negativen (-0,8 o. t.). K nizki inflaciji je enako (‑0,2 o. t.) prispevalo tudi nadaljnje znižanje cen trajnih dobrin, katerih prispevek se je ob nadaljevanju šibkega domačega povpraševanja ohranil na ravni povprečja zadnjih treh let. Med skupinami cen, ki so se v letu 2014 povišale so izstopale cene storitev. Njihov prispevek se je zaradi enkratnega dejavnika ob koncu leta[2] v primerjavi s predhodnim letom občutno okrepil (za 0,7 o. t.). Na rast cen so vplivali tudi ukrepi na davčnem področju, ki so k inflaciji prispevali okoli 0,4 o. t (0,8 o. t. v letu 2013 o. t.). Podobna cenovna gibanja, na katera se je z ukrepi odzvala tudi ECB, so bila značilna tudi za evrsko območje (decembra 2014 je bila zabeležena deflacija ‑0,2 %).

1.3 Plačilnobilančno ravnovesje

Tekoči račun plačilne bilance Slovenije, ki je ob začetku krize izkazoval precejšen primanjkljaj, se je predvsem zaradi spremembe v blagovni bilanci prevesil v občuten presežek, ki narašča že četrto leto zapored. Tekoči račun, ki se je v prvih treh letih gospodarske krize ohranjal blizu ravnovesja, od leta 2011 beleži presežek. Ta se je v letih 2012 in 2013 skupaj povečal za skoraj 2 mrd. EUR, lani pa se je rast upočasnila in je dosegel 2.150 mio. EUR (5,8 % BDP). Visok presežek tekočih transakcij ob občutnejši krepitvi rasti izvoza od uvoza odraža predvsem neto varčevanje zasebnega sektorja. Po drugi strani je bil primanjkljaj tekočih transakcij državnega sektorja lani znova višji, saj so se precej povečali izdatki za obresti. Presežek v bilanci blagovne menjave, ki je največ prispeval k spremembi skupnega salda od začetka krize se je tudi v letu 2014 povečal, in sicer za 544 mio. EUR na 1.307 mio. EUR. K temu so prispevali količinski dejavniki ob višji realni rasti izvoza od uvoza, in znova tudi pogoji menjave, na kar je vplival predvsem padec uvoznih cen proizvodov predelovalnih dejavnosti, energentov in surovin. Presežek v menjavi storitev se je lani zmanjšal za 48 mio. EUR na 1.707 mio. EUR, a še vedno največ prispevak k presežku tekočega računa. Zmanjšanjev 2014 je bilo zlasti posledica višjega primanjkljaja v menjavi ostalih poslovnih storitev. Zmanjšal se je tudi presežek v menjavi potovanj, saj so prihodki od potovanj nerezidentov ostali na ravni s predhodnega leta, trošenje domačega prebivalstva v tujini pa se je povečalo po treh letih padanja. Primanjkljaj v bilanci primarnih dohodkov pa se je v letu 2014 prvič po začetku krize povečal in znašal 612 mio. EUR, kar je 369 mio. EUR več kot leto prej. V tem se je sicer povišal neto priliv dohodkov od dela zaradi višjih prihodkov dnevnih migrantov. Še bolj pa so se povišala neto plačila obresti zaradi večjega zadolževanja državnega sektorja z izdajami vrednostih papirjev v tujini. Primanjkljaj v bilanci sekundarnih dohodkov pa je drugo leto zapored ostal na podobni ravni.

1.4 Bruto zunanji dolg

Bruto zunanji dolg, ki se je od začetka krize ohranjal na podobni ravni, se je v letu 2014 povečal zaradi pospešene rasti dolga sektorja država, razdolževanja poslovnih bank pa se je precej upočasnilo. Skupni bruto zunanji dolg je konec leta 2014 znašal 46,2 mrd. EUR in je bil v primerjavi z decembrom 2013 višji za 6,0 mrd. EUR. Povečanje je bilo posledica rasti dolgoročnega dolga, ki je lani predstavljal štiri petine celotnega dolga. Zunanji dolg državnega sektorja se je znova občutno povečal, tokrat največ od začetka krize (za 6,7 mrd. EUR na 22,1 mrd. EUR). Razdolževanje poslovnih bank do tujine se postopoma upočasnjuje, kar je tudi povezano s precej manjšim obsegom dolga, ki je lani znašal 6,6 mrd. EUR, kar je 11,3 mrd. EUR manj kot leta 2008. Poslovne banke so tudi lani odplačevale posojila, nerezidenti pa so iz slovenskih bank dvigali vloge. Lani se je predvsem zaradi odplačevanj posojil, deloma pa tudi zaradi kratkoročnih komercialnih kreditov in predujmov zmanjšal tudi zunanji dolg ostalih sektorjev (večinoma nefinančnih družb-podjetij), in sicer za 1,0 mrd. EUR. K rasti bruto zunanjega dolga pa so prispevala medpodjetniška posojila v okviru neposrednih naložb, ki so se povečala za 0,4 mrd. EUR na 3,7 mrd. EUR. Lani se je povečal tudi dolg centralne banke, večinoma zaradi večjih kratkoročnih obveznosti (gotovina in vloge). Konec leta 2014 je javni dolg predstavljal približno polovico bruto zunanjega dolga, kar je 38,4 o. t. več kot v letu 2008, Javno garantirani dolg, se je povečal za 1,5 mrd. EUR na 6,9 mrd. EUR, pa 14,5 % oz. 1,2 o. t. več kot v letu 2008. Negarantirani dolg zasebnega sektorja se je v primerjavi z letom 2008 znižal za 13 mrd. EUR in je konec leta 2014 znašal 17,2 mrd. EUR.

1.5 Ravnotežje sektorja država

V letu 2014 se je primanjkljaj sektorja država ob bistveno nižjih enkratnih izdatkih za dokapitalizacije bank znatno znižal (-4,9 % BDP), prav tako tudi primanjkljaj, ki ne vključuje enkratnih dejavnikov (-3,3 % BDP). Izdatki za dokapitalizacije bank, ki so v letu 2013 znašali 10,1 % BDP, so v letu 2014 dosegli 0,9 % BDP, ostali enkratni dejavniki so, z vključitvijo obračuna izplačil varčevalcem LB na Hrvaškem in v BiH, znašali 0,7 % BDP. Primanjkljaj očiščen enkratnih dejavnikov, ki se je prvič znižal v letu 2012, je v letu 2014 dosegel najnižjo raven po letu 2008, prvič od nastopa krize je bil izravnan tudi primarni saldo. Na znižanje primanjkljaja, ki enkratnih dejavnikov ne upošteva, je vplivala obnovljena gospodarska rast ter ukrepi za povečanje prihodkov in za znižanje nekaterih izdatkov. Med davki so se najbolj povišali davki na proizvodnjo in uvoz, in sicer zlasti pod vplivom rasti prihodkov od DDV po dvigu davčnih stopenj sredi leta 2013. Po petih letih zniževanja je prišlo do skromne rasti davkov na dohodek in premoženje. Izboljšane razmere na trgu dela so v povezavi z razširitvijo prispevnih osnov obnovile tudi rast prihodkov iz socialnih prispevkov, ki so pred tem dve leti upadli. Med prihodki, ki ne izhajajo iz davkov in prispevkov, so se leta 2014 najbolj povečali prihodki sredstev EU iz kohezijskih skladov. Konsolidacija javnih financ je na strani izdatkov podobno kot v letih 2012 in 2013 tudi v letu 2014 temeljila na ukrepih, ki so znižali subvencije, sredstva za zaposlene ter izdatke za socialna nadomestila in podpore (z izjemo pokojnin), znižanje slednjih pa je bilo v letu 2014 povezano tudi z izboljšanjem razmer na trgu dela. Poraba države za blago in storitve, ki se je v predhodnih dveh letih prav tako znižala, se je v letu 2014 malenkost povečala. Med izdatki, ki so se v letu 2014 povečali, ponovno izstopajo obresti, povečanje pa je bilo še precej višje kot v predhodnem letu, povečali so se tudi izdatki za pokojnine, vendar manj kot v letu 2013. Pomemben obrat, do katerega je prišlo že v letu 2013 in je pozitivno vplival na gospodarsko aktivnost, pa ob pospešitvi črpanja sredstev EU predstavlja povečanje državnih investicij, ki se je v letu 2014 znatno pospešilo.

1.6 Dolg sektorja država

Po visoki rasti v letu 2013 pod vplivom dokapitalizacije bank, se je javni dolg v letu 2014 ponovno precej povečal, na kar pa je vplivalo tudi zadolževanje države za pokritje obveznosti po letu 2014. Dolg sektorja država se je v letu 2014 povečal za 4,7 mrd. EUR in dosegel 80,9 % BDP, po tem ko se je že v letu 2013 povečal za 6,1 mrd. EUR, kar je bilo največ doslej. Del povečanega dolga je bil namenjen za pokritje primanjkljaja (1,8 mrd.), preostali del (2,9 mrd. EUR) pa, v izboljšanih razmerah na mednarodnih finančnih trgih (gl. kazalnik 1.7), večinoma za predfinanciranje obveznosti v prihodnjih letih. Zadolževanje je pretežno temeljilo na izdaji dolgoročnih vrednostnih papirjev in posojil (4,3 mrd. EUR), manj pa na kratkoročnem domačem zadolževanju. Prevladujoč delež dolga predstavlja dolg centralne države (98 %), od začetka krize se je sicer podvojil dolg na lokalni ravni, vendar ostaja nizek (2,1 % BDP). Povečanje dolga v Sloveniji v zadnjih šestih letih, ko se je delež glede na BDP povečal za 59 o. t. je bilo med najvišjimi v EU (višje je bilo le na Irskem, v Grčiji in Cipru), Slovenija pa se je s tem v relativno kratkem času iz skupine nizko zadolženih držav EU pomaknila v sredino držav EU po višini javnega dolga glede na BDP.

1.7 Donosnost 10-letnih državnih obveznic

V letu 2014 se je pod vplivom sprejetja ukrepov za stabilizacijo slovenskega finančnega sektorja, ukrepov ECB ter ob splošnem izboljšanju razmer v evrskem in slovenskem gospodarstvu nadaljevalo zniževanje donosnosti slovenskih državnih obveznic. Potem ko so bile donosnosti slovenskih državnih obveznic v prvi polovici leta 2013 razmeroma visoke, so se ob koncu leta 2013 po najavljenih ukrepih ECB, objavi rezultatov pregleda stanja v bančnem sistemu in obremenitvenih testov v Sloveniji ter dokapitalizaciji največjih bank, opazneje znižale. Zniževanje se je nadaljevalo tudi v letu 2014, ko je prišlo tudi do splošnega izboljšanja gospodarskih razmer v Sloveniji in v evrskem območju. Do konca junija 2014 se je tako donosnost 10-letne državne obveznice znižala na okoli 3 %, v drugi polovici leta 2014 pa še nadalje (na okoli 2 %), na kar so pomembno vplivali ukrepi, ki jih je za stabilizacijo razmer, doseganje cenovne stabilnosti v evrskem območju in okrepitev delovanja transmisijskega mehanizma tudi v letu 2014 sprejela ECB. Po vplivom teh ukrepov so se znižale tako donosnosti obveznic držav evrskega območja z najvišjo bonitetno oceno, kot tudi najbolj izpostavljenih držav, od katerih sta iz mehanzimov finančne pomoči decembra 2013 izstopili Irska in Španija, maja 2014 pa še Portugalska. Pričakovanje in najava dodatnih nestandardnih ukrepov ECB (t. i. kvantitativno sproščanje) v začetku leta 2015 je vplivala na nadaljnje znižanje donosnosti obveznic držav evrskega območja, kjer so donosnosti obveznic s krajšo zapadlostjo (5 let) nekaterih članic dosegle celo negativne vrednosti, 10-letne slovenske evrske obveznice pa so bile na najnižji ravni od prevzema evra (pod 1 %).

V letu 2014 so bonitetne hiše izboljšale ocene obetov za Slovenijo, v začetku leta 2015 pa je Moody´s Sloveniji povrnil bonitetno oceno, ki je varna za investicije. Leta 2013 so tri glavne bonitetne hiše znižale bonitetno oceno Slovenije, v letu 2014 pa je do sprememb prišlo le pri njihovih ocenah obetov. Tako je Moody´s že v začetku leta 2014 izboljšal obete za Slovenijo v stabilne, v začetku maja tudi Fitch, konec leta 2014 pa ponovno tudi S&P, po tem ko jih je še sredi leta 2014 spremenil iz stabilnih v negativne zaradi povečanih političnih tveganj za izvedbo zastavljenih ukrepov ekonomske in javnofinančne politike po odstopu vlade. V začetku leta 2015 je Moody's izboljšal bonitetno oceno za eno stopnjo in sicer na raven, ki je varna za investicije (t.i. investment grade).

1.8 Ekonomska struktura davkov in prispevkov

Od začetka gospodarske krize sta se v Sloveniji v strukturi davkov in prispevkov povečala deleža davkov na potrošnjo in davkov na delo, ki sta višja kot v povprečju EU, delež davkov na kapital pa se je zmanjšal. Delež davkov na potrošnjo v celotnih davkih in prispevkih je leta 2012 v Sloveniji znašal 37,9 %; to je 0,6 o. t. več kot predhodno leto in 3,3 o. t. več kot v povprečju EU. Upadanje deleža davkov na potrošnjo v Sloveniji po letu 2003 se je obrnilo leta 2007, po katerem je delež pod vplivom naraščanja zasebne potrošnje (do leta 2011), dviga trošarinskih dajatev in poslabšanja rezultatov poslovanja podjetij v času krize postopno naraščal. Rast deleža je bila bolj izrazita kot v povprečju EU, kar lahko pričakujemo tudi v letu 2013, ko bo zajet učinek zvišanja stopenj davka na dodano vrednost v Sloveniji. Delež davkov na delo je leta 2012 v Sloveniji znašal 52,5 % oz. 0,3 o. t. več kot predhodno leto in 5,3 o. t. več kot v povprečju EU. Po padanju v obdobju 2001–2007 se je delež davkov na delo v času krize nekoliko povečal. Preseganje povprečja EU je povezano z višjim deležem prispevkov za socialno varnost. Delež davkov na kapital je po večletnem padanju leta 2012 znašal 9,8 % oz. 0,8 o. t. manj kot leto prej. Tako se je spustil še bolj (za 8,5 o. t.) pod povprečje EU, kjer je bil padec v času krize znatno manjši. Padanje deleža po letu 2007 je povezano s poslabšanjem rezultatov poslovanja podjetij v času krize ter z zniževanjem stopnje davka od dohodkov pravnih oseb in zvišanjem olajšav za investiranje v letu 2012.

Po letu 2008 se je tako znatno znižala implicitna davčna stopnja na kapital in nekoliko tudi na delo, implicitna davčna stopnja na potrošnjo pa je višja kot ob začetku krize. Po podatkih SURS je bila implicitna davčna stopnja na kapital v letu 2013 nižja kot predhodno leto in znatno nižja kot leta 2007, ko je dosegla najvišjo raven. Davčna obremenitev dela je po povišanjih v letih 2011 in 2012 v letu 2013 ponovno upadla in dosega najnižjo raven po letu 2000, odkar se izračunava. Implicitna davčna stopnja na potrošnjo se je po zvišanju stopenj DDV v letu 2013 in znižanju potrošnje gospodinjstev v tem letu precej povišala in presegla stopnjo iz leta 2008. Potrošnja in delo sta bila po zadnjih mednarodno primerljivih podatkih leta 2012 bolj obdavčena kot v povprečju EU, davčna obremenitev kapitala pa je bila nižja.

1.9 Davki in prispevki za socialno varnost

Davki in socialni prispevki so se leta 2013 zvišali, niso pa še dosegli nominalne ravni iz leta 2008. Po daljšem obdobju naraščanja so davki in socialni prispevki ob 4,7-odstotnem padcu nominalnega BDP leta 2009 močno upadli (-5,2 %). Njihova rast v letih 2010 in 2011, ki je spremljala sicer skromno okrevanje gospodarske aktivnosti, je bila po ponovnem zdrsu BDP leta 2012 izničena. Raven davkov in socialnih prispevkov se je do vključno leta 2013 ohranila na nižji ravni kot leta 2008 (-3,8 %). Njihovo medletno povišanje v letu 2013 (za 0,8 %) je izhajalo iz višjih davkov, medtem ko so se prispevki za socialno varnost drugo leto zapored znižali. Med davki so se zaradi dviga stopenj davka na dodano vrednost (sredi leta 2013) najbolj povišali davki na proizvode in storitve, uvedba davka na finančne storitve (z marcem 2013) ter zvišanje koncesijskih dajatev pa sta prispevala glavnino k rasti drugih davkov na proizvodnjo. Višji kot leto prej so bili zaradi uvedbe davka na bilančno vsoto bank še davki na kapital, pri tekočih davkih na dohodek (predvsem dohodnini, v manjši meri pa tudi davku od dohodkov pravnih oseb) pa se je zniževanje nadaljevalo. Prvi podatki za leto 2014 kažejo, da se je pod vplivom javnofinančnih ukrepov in gospodarskega okrevanja okrepila rast davčnih prihodkov (zlasti davkov na proizvodnjo, nekoliko tudi tekočih davkov na dohodek in premoženje, ki so v obdobju 2009–2013 upadali), po dvoletnem padcu pa so se povišali tudi prihodki iz prispevkov za socialno varnost.

 

Delež davkov in socialnih prispevkov v primerjavi z BDP se je v času gospodarske krize nekoliko povečal in je bil leta 2012 malo nad povprečjem EU. Delež davkov in socialnih prispevkov v primerjavi z BDP se je v času gospodarske ekspanzije (2005–2008) zniževal, po začetku gospodarske krize pa je sledilo njegovo ponovno naraščanje. Leta 2013 je znašal 37,3 %; to je 0,1 o. t. več leto prej in 0,4 o. t. več kot leta 2008. V zadnjem letu, za katero so na voljo mednarodno primerljivi podatki (2012), je bil delež davkov in socialnih prispevkov v Sloveniji malo nad netehtanim povprečjem EU in to predvsem zaradi relativno visokih socialnih prispevkov delavcev.

1.10 Izdatki sektorja država po namenih

V letu 2013 je prišlo do rasti več skupin izdatkov sektorja države po namenih, najbolj pa so se zaradi dokapitalizacij bank povečali izdatki za ekonomske dejavnosti, po tem ko so se v letu 2012 povečali le izdatki za stanovanske dejavnosti in urejanje okolja. V letu 2013 je bil za ekonomske dejavnosti namenjen tudi največji del izdatkov sektorja država, glavnina teh izdatkov pa je bila povezana z dokapitalizacijami bank (10,1 % BDP). Izdatki za te dejavnosti pa so se povečali tudi če ne upoštevamo izdatkov za dokapitalizacije, kar je v največji meri povezano s povečanimi investicijami, po treh letih krčenja. Povečanje izdatkov za obresti (za 224 mio. EUR) v letu 2013 je vplivalo na povečanje izdatkov za javno upravo. Obračun odškodnin izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva RS, vključen med izdatke za javni red in varnost, je povečal izdatke za ta namen. Povečanja teh treh kategorij izdatkov so bila v letu 2013 največja, delno pod vplivom enkratnih dejavnikov. Po prehodnem znižanju v letu 2012, na katerega je vplivala spremenjena zakonodaja na področju uveljavljanja socialnih pravic, pa so se v 2013 ponovno povečali tudi izdatki za socialno zaščito, ki predstavljajo izdatke z največjim povečanjem v celotnem obdobju od začetka gospodarske krize (3,1 o. t. BDP v obdobju 2008–2013), če ne upoštevamo izdatkov namenjenih za dokapitalizacije bank. Sledi povečanje izdatkov za javno upravo, zaradi povečanja obresti ter povečanje izdatkov za zdravstvo, kjer so k povečanju za ta namen največ prispevala sredstva za zaposlene. Povečanja izdatkov za te tri namene (socialna zaščita, javna uprava, zdravstvo) so bila v obdobju 2008–2012 najvišja tudi v povprečju držav EU, vendar je bilo povečanje v Sloveniji višje, kar je delno povezano tudi z razmeroma večjim padcem BDP.

1.11 Državne pomoči

Obseg državnih pomoči (brez pomoči kmetom) od leta 2010 ponovno zelo hitro narašča, ne le zaradi sanacije bančnega sektorja temveč tudi zaradi izjemno visokih rasti državnih pomoči za zaposlovanje in varstvo okolja. V letu 2013 so državne pomoči (brez pomoči kmetom) znašale 3.948 mio. EUR (2012: 986,2 mio. EUR), od tega je bilo za sanacijo bančnega sektorja (prek posebne sheme odpravljanje motnje v gospodarstvu oz. kriznih pomoči) namenjenih 3.317 mio. EUR (2012: 483 mio. EUR). Hitra je tudi rast pomoči, ki niso usmerjene v bančni sektor, in so v letu 2013 dosegle 632 mio. EUR (2011: 439 mio., 2012: 503 mio. EUR), in že močno presegajo raven, ki jo je Slovenija dosegla leta 2009 s sprejetjem posebnih ukrepov za blažitev krize, usmerjenih v podjetniški sektor (Evidenca državnih pomoči, MF, 2014). V letu 2010 so bili ti ukrepi umaknjeni, sprejeti pa so bili novi, zato je raven državnih pomoči ostala skoraj nespremenjena. V naslednjih letih so državne pomoči ponovno pričele strmo naraščati zaradi ukrepov na področju varstva okolja in zaposlovanja. Pomoči za zaposlovanje so se povečale že leta 2012 predvsem zaradi spodbujanja zaposlovanja invalidov (z dotacijami, 11 mio. EUR in z znižanimi prispevki za socialno varnost, 50 mio. EUR). Na področju varstva okolja so se v letu 2013 za 26 mio. EUR povečala plačila za obnovljive vire energije (fotovoltaika, hidroelektrarne, bioplinarne), uveden pa je bil tudi nov ukrep, imenovan trgovanje z dovoljenji, ki pa je z vidika pozitivnih učinkov na varstvo okolja vprašljiv, saj je za 113 mio. EUR znižal davčne obveznosti največjim onesnaževalcem s CO2. Z vidika krepitve konkurenčnosti gospodarstva struktura dodeljenih državnih pomoči tudi v letu 2013 ni bila ugodna, saj so bile kategorije pomoči (raziskave in razvoj, usposabljanje majhna in srednje velika podjetja ter delno tudi regionalni razvoj), ki naj bi imele ugoden vpliv na konkurenčnost, v primerjavi z letom 2011 nižje kar za 40 %. Državne pomoči so v Sloveniji v primerjavi z EU izrazito visoke. Povečevanje državnih pomoči tudi ni v skladu z usmeritvami Evropske komisije na področju konkurence.

 

Z dokapitalizacijo bank leta 2013 se je Slovenija uvrstila med države z nadpovprečno visokimi državnimi pomočmi za odpravljanje posledic finančne krize. Slovenija je pred letom 2013 izkazovala podpovprečne državne pomoči za odpravljanje posledic finančne krize v EU, s sanacijo bančnega sektorja v letu 2013 pa se je uvrstila na peto mesto po višini teh pomoči v letih 2008–2013. Evropska komisija je državno pomoč Slovenije v tem obdobju ocenila v višini 8,9 % BDP, več so za sanacijo bank namenile le Irska, Grčija, Ciper in Belgija (State Aid Scoreboard, 2014).

1.12 Subvencije sektorja država

Subvencije sektorja država so v letu 2014 dosegle najnižjo raven od začetka gospodarske krize, vendar pa so se v tem obdobju krepile druge oblike pomoči države. S sprejetjem posebnih protikriznih ukrepov v letu 2009, ki imajo značaj subvencij, in ob močnem padcu BDP, se je delež subvencij sektorja država glede na BDP v tem letu povečal na 1,8 % BDP, kar je bilo največ po letu 2000. V obdobju 2010–2014 so se subvencije večinoma zniževale (z izjemo leta 2013), na kar so vplivali iztek protikriznih ukrepov, institucionalne spremembe pri transportu ter varčevalni ukrepi. V letu 2014 so dosegle tudi najnižjo raven po letu 2008, vendar pa so se v tem obdobju okrepile druge oblike pomoči države (državne pomoči; gl. kazalnik 1.11). V zadnjih letih je tako delež subvencij sektorja država glede na BDP primerljiv s povprečjem EU oz. celo rahlo nižji.

 

Večina subvencij je usmerjenih v ekonomske dejavnosti, kjer so bila v letu 2013 najbolj subvencionirana področja transport, kmetijstvo ter splošne ekonomske zadeve in zaposlovanje. V letu 2013 je Slovenija 60 % subvencij sektorja država (230,1 mio. EUR) usmerila v ekonomske dejavnosti, v primerjavi s predhodnim letom pa so se povečale za 37 mio. EUR. Čeprav so se subvencije v transport z institucionalno spremembo pri železnicah z letom 2011 močno zmanjšale, do znižanja pa je prišlo tudi v letu 2013, so še vedno največje med vsemi izkazanimi nameni. Drug najpomembnejši namen so splošne ekonomske in trgovinske zadeve ter zadeve, povezane z zaposlovanjem. Zaradi blaženja posledic gospodarske krize so se dotlej razmeroma majhne subvencije v ta namen močno povečale, v letih 2009 in 2010 so se več kot potrojile zaradi sprejetih ukrepov, usmerjenih v ohranjanje delovnih mest. Čeprav se je število brezposelnih še povečevalo, so se v letih 2011 in 2012 subvencije za ta namen znižale na predkrizno raven, v letu 2013 pa ponovno povečale in dosegle raven leta 2008. Subvencije v kmetijstvo, ki so v letih 2005–2008 predstavljale okoli 30 % vseh subvencij, usmerjenih v ekonomske dejavnosti, so se po letu 2008 močno zniževale, v letu 2013 pa ponovno zelo povečale (za 47,4 mio. EUR) in dosegle ponovno visok delež v strukturi subvencij sektorja država. Subvencije za druge, neekonomske dejavnosti, ki med leti precej nihajo, so se v letu 2013 povečale za slabih 15 mio. evrov (na 150,4 mio. EUR). Pretežno so bile namenjene dejavnostim zniževanja brezposelnosti, ravnanja z odpadki in odpadlo vodo ter varstva biološke raznovrstnosti ter rekreaciji, kulturi in religiji.

1.13 Razvitost finančnega sistema

Razkorak med razvitostjo finančnega sistema v primerjavi z evropskim povprečjem se v obdobju po izbruhu finančne krize še povečuje. Krčenje bilanc bančnega sistema se nadaljuje tudi po začetku njegove sanacije. K temu na eni strani prispeva vse manjši obseg kreditne aktivnosti zaradi razdolževanja gospodarstva in prenosa dela terjatev na DUTB, na pasivni strani pa banke intenzivno zmanjšujejo obveznosti do ECB in v manjši meri kot v preteklosti tudi do tujih bank. Bilančna vsota slovenskega bančnega sistema se je leta 2014 nadalje zmanjšala za 6,5 % in konec leta 2014 znašala 37,8 mrd. EUR (101,5 % BDP, kar je najmanj po letu 2005 in dosega okrog 30 % povprečja EU iz leta 2013). Najmanjši razvojni razkorak beležimo na področju zavarovalništva, kjer se vrednost kazalnika v času krize celo še nekoliko povečevala, in dosega približno 65 % povprečja EU. Rast vrednosti indikatorja v začetku krize je bila predvsem posledica nižje vrednosti BDP, rast premij pa se je sprva zelo upočasnila, v zadnjih letih pa se njihov obseg postopoma znižuje. Na precejšnje neskladje v primerjavi z evropskim povprečjem pa nakazuje nizek obseg premij življenjskih zavarovanj, ki v Sloveniji z 1,5 % BDP dosega manj kot 30 % povprečja držav članic EU. V letu 2014 se je kazalnik tržne kapitalizacije delnic v primerjavi z BDP povečal (na 16,7 %, kar je za približno 40 o. t. manj, kot je bila najvišja raven v letu 2007), razkorak do povprečja EU pa je ostal zelo velik (vrednost kazalnika je znašala 25 % vrednosti v EU). K temu je najpomembneje prispeval ponoven zagon privatizacije, deloma pa so k rasti prispevali tudi boljši poslovni rezultati gospodarskih družb zaradi ugodnejših gospodarskih gibanj, tako da se je tržna kapitalizacija delnic v letu 2014 povečala za 20,1 %, vrednost osrednjega indeksa na ljubljanski borzi SBITOP pa za 19,6 %.

1.14 Razmerje med posojili in vlogami

Pospešeno zniževanje razmerja med krediti in depoziti v slovenskem bančnem sistemu se je nadaljevalo tudi v letu 2014. Lansko znižanje je bilo z 24 bazičnimi točkami na 0,98 najizraziteje od izbruha mednarodne finančne krize; vrednost kazalnika je še leta 2008 dosegala 1,6. Prvič v zadnjih desetih letih je obseg vlog nebančnih sektorjev presegel obseg kreditov tem sektorjem. K takšnemu gibanju je v veliki meri prispevalo nadaljnje zniževanje kreditov nebančnemu sektorju (za 3,5 mrd. EUR), ki je posledica razdolževanja poslovnega sektorja in sanacije bančnega sistema in s tem povezanimi prenosi terjatev saniranih bank na DUTB (v letu 2014 je bilo na DUTB prenesenih za 1,6 mrd. EUR terjatev). Kreditna aktivnost bank še vedno ostaja skromna in je po naši oceni v veliki meri usmerjena k refinanciranju obveznosti podjetij, ki so prezadolžena, s čimer so nekoliko ublaženi likvidnostni pritiski zaradi zapadanja finančnih obveznosti. Odraz slabih razmer na kreditnem trgu so tudi obrestne mere za posojila, ki so se konec leta sicer nekoliko znižale, a so še vedno med višjimi v evrskem območju. K zmanjševanju razmerja med krediti in depoziti pa je pomembno prispevala tudi rast obsega vlog nebančnih sektorjev, ki se je povečal za 2,1 mrd. EUR. Začetek sanacije bančnega sistema je vplival tudi na večje zaupanje varčevalcev v bančnih sistem, kar je povečalo obseg vlog poslovnega sektorja (za 1,5 mrd. EUR) in gospodinjstev, ki so se leta 2014 povečale za okoli 800 mio. EUR. Obseg vlog sektorja države pa se je zaradi manjšega obsega vlog iz tujine zmanjšal.

V zadnjih letih je bilo znižanje vrednosti kazalnika v Sloveniji, ob relativno znatno višjih ravneh v predkriznih letih, precej večje kot v povprečju EU; lani je bila njegova vrednost prvič celo pod evropskih povprečjem. Vrednost kazalnika v EU v zadnjih letih prav tako upada, vendar s precej nižje predkrizne ravni zelo postopno, predvsem zaradi rasti depozitov. Konec leta 2014 je tako razmerje med krediti in depozitov EU bilo na ravni 1,06 in je že bilo večje kot v Sloveniji. V času krize se je razmerje med krediti in depoziti bolj kot v Sloveniji znižalo le še na Irskem in v baltskih državah. Nasprotno se je v Grčiji in na Cipru izraziteje povečal zaradi nizkega zaupanja varčevalcev v tamkajšnji bančni sistem, saj se je obseg depozitov v teh državah v obdobju od konca leta 2008 do konca leta 2014 zmanjšal za 26,6 oz. 15,4 %, medtem ko se je obseg kreditov nebančnim sektorjem v tem obdobju povečal. 

1.15 Nedonosne terjatve

Delež nedonosnih terjatev v slovenskem bančnem sistemu se je v letu 2014 zmanjšal. Znašal je 4,4 mrd. EUR, kar je 1,1 mrd. EUR manj kot leta 2013. S tem je dosegel 11,9 % celotne izpostavljenosti bančnega sistema ter bil za 5 o.t. večji od povprečja v EU. Na gibanje obsega nedonosnih terjatev je tudi letos močneje vplival prenos terjatev iz dveh bank na DUTB v skupni višini (1,6 mrd. EUR), ocenjujemo pa, da se je tudi zaradi boljših gospodarskih razmer obseg nedonosnih terjatev pričel zmanjševati. V letu 2014 se je povečal le še obseg nedonosnih terjatev do tujcev (za približno 120 mio. EUR), a se je tudi njihov obseg v zadnjem četrtletju pričel zniževati. Zniževanje deleža nedonosnih terjatev je po naši oceni zaviralo tudi nadaljnje zmanjševanje primerjalne osnove zaradi izrazitega krčenja kreditne aktivnosti bank (brez upoštevanja prenosov na DUTB 6,7 %, kar je na približno enaki ravni kot leta 2013). Tako se zmanjšuje priliv novih bolj kakovostnih terjatev, na drugi strani pa ravno tovrstne terjatve beležijo razmeroma visoke odlive, ki so posledica bodisi rednih odplačil bodisi prenosa terjatev med manj kakovostne terjatve zaradi nižje bonitetne ocene komitenta. Podatki kažejo, da se tako še naprej krči predvsem obseg najbolj kakovostnih terjatev razvrščenih v bonitetna razreda A in B, ki se je samo v letu 2014 do septembra znižal za 5,5 % in predstavlja le še 79,2 % celotne izpostavljenosti bank.

 

Med državami članicami EU so nadaljnja neugodna gibanja v letu 2013 beležile predvsem države, ki so bile med bolj prizadetimi v finančni krizi, v drugih državah pa se prirast deleža nedonosnih terjatev že umirja, v nekaterih državah pa se celo znižuje. Z visokim prirastom na ravni med 9 in 15 o.t. izstopata predvsem Grčija in Ciper, ki sta s postopkom sanacije bančnega sistema pričela pred Slovenijo. Tudi na Irskem se je po vstopu v program finančne pomoči konec leta 2010 in s tem začetkom sanacije njihovega bančnega sistema delež nedonosnih terjatev do konca leta 2013 več kot podvojil in je presegal 25-odstotno raven. Počasno zniževanje deleža nedonosnih terjatev v teh državah nakazuje, da je proces sanacije bančnega sistema dolgotrajen in ni nujno, da privede do takojšnjega znižanja nedonosnih terjatev. Delež nedonosnih terjatev pa se še naprej znižuje v baltskih državah. V letu 2013 pa se je pričel zniževati tudi v Nemčiji, na Poljskem, Češkem, Slovaškem, Danskem in Švedskem.

1.16 Zadolženost podjetniškega sektorja

Celotni in finančni dolg gospodarskih družb sta se v predkriznem obdobju hitro povečevala, od leta 2009 pa se podjetja postopno razdolžujejo in so leta 2013 dosegla raven zadolženosti iz leta 2007. Celotni in finančni dolg podjetniškega sektorja sta bila leta 2008 glede na leto 2006 višja za 42 % oz. 62 %. V naslednjih letih sta se s postopnim razdolževanjem, ki je bilo posledica več dejavnikov, znižala približno na raven leta 2007. Znižanje skupnega dolga je bilo v razmerah omejenih finančnih virov in ob poslabšanju poslovnih rezultatov zaradi krize v prvih letih tako predvsem posledica propada podjetij, od leta 2012 pa k temu v vedno večji prispeva dejansko odplačevanje dolgov. Tudi prezadolženost slovenskih podjetij je vrh dosegla leta 2009, ko je znašala skoraj dvakratnik prezadolženosti iz leta 2006, nato pa se je postopno zniževala in je leta 2013 znašala 20 mrd. EUR. V tem je bila v celotnem obdobju prezadolženost običajnih podjetij za približno polovico manjša od prezadolženosti vseh podjetij (10,2 mrd. EUR leta 2013). Dolg z obrestno pokritostjo (EBITDA/obresti), manjšo od 1 (kar pomeni, da tega dolga podjetja tekoče ne morejo financirati), je predstavljal približno tretjino dolga prezadolženih običajnih podjetij, od leta 2009 pa se je znižal za 0,9 mrd. EUR na 3,3 mrd. EUR. Leta 2013 je bilo kar 70 % (2,3 mrd.) tega dolga takšnega, kjer so imela podjetja še negativen EBITDA. Koncentracija finančnega dolga prezadolženih običajnih podjetij je relativno velika, saj je imelo leta 2013 deset najbolj zadolženih običajnih podjetij skoraj četrtino (3,7 mrd. EUR) finančnega in petino (5 mrd. EUR) celotnega dolga prezadolženih podjetij. Trideset najbolj zadolženih podjetij, ki zaposlujejo 7 % vseh zaposlenih in ustvarijo 4 % dodane vrednosti, pa je imelo četrtino (5,3 mrd.) finančnega in tretjino celotnega dolga (7,1 mrd.). Med temi podjetji jih je 17 takšnih, ki so prezadolžena še iz predkriznega obdobja, in 13 takšnih, ki imajo poleg zelo visokega dolga tudi nizko obrestno pokritost (IC< 1). Deset podjetij se je v celotnem preučevanem obdobju uvrščalo med 30 najbolj zadolženih podjetjij.

2.1 Bruto domači proizvod na prebivalca

Bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči je leta 2013 ostal na najnižji ravni od začetka krize, prvi podatki za leto 2014 pa nakazujejo prekinitev negativnih trendov. Po zadnjih podatkih Eurostata je BDP na prebivalca po kupni moči v letu 2013 znašal 21.800 SKM. Slovenija se je pred krizo po tem kazalniku približevala EU in leta 2008 dosegla 89 % evropskega povprečja. Zaradi močnejšega padca gospodarske aktivnosti pa je v naslednjih štirih letih v primerjavi z EU izgubila 7 o. t. in na tej ravni ostala tudi v letu 2013. Prekinitev negativnih gibanj nakazujejo podatki za leto 2014, ko je bila gospodarska rast prvič od začetka krize nekoliko višja kot v EU.

 

Slovenija je v skupini držav, ki so od začetka krize najbolj poslabšale relativni položaj v gospodarski razvitosti v EU. Bolj kot Slovenija (7 o. t.) so se od povprečja EU od leta 2008 oddaljile Grčija (20 o. t.), Ciper (16 o. t.), Španija in Nizozemska (po 8 o. t.). Po velikosti BDP na prebivalca v SKM so bile v letu 2008 Sloveniji najbližje Grčija in Češka, v letu 2013 pa Češka, Portugalska in Malta. Hkrati so nekatere nove članice močno zmanjšale svoj zaostanek v primerjavi s Slovenijo. Litva in Estonija, ki sta še v letu 1999 beležili samo polovico gospodarske razvitosti Slovenije , sta v letu 2013 za Slovenijo zaostajali samo še za 9 o. t. Od novih članic se je sicer poleg Češke, ki je v letu 2013 dosegla enako gospodarsko razvitost v primerjavi z EU kot Slovenija, naši državi najbolj približala Slovaška (za EU je zaostala za 7 o. t. bolj kot Slovenija). V letu 2013 je v primerjavi s prejšnjim letom svoj položaj glede razvitosti v primerjavi z EU izboljšalo enajst držav, med njimi najbolj Latvija in Litva (po 4 o. t.), enako kot Slovenija ga je zadržalo sedem držav, poslabšalo pa deset držav, najbolj Luksemburg (7 o. t.), ki pa še vedno presega povprečje EU za 157 % in Ciper (4 o. t.). Največji razkorak v kazalniku BDP na prebivalca po kupni moči med državami EU, ki je v začetku prejšnjega desetletja predstavljal razmerje 1:9,8 (Romunija/Luksemburg), se z leti zmanjšuje in je v letu 2013 znašal 1:5,8 (Bolgarija / Luksemburg). 

2.2 Produktivnost dela

Produktivnost dela je ob precejšnjem zmanjšanju zaposlenosti od začetka krize v letu 2014 dosegla raven iz leta 2008. Zaradi visokega padca gospodarske aktivnosti se je z začetkom krize leta 2009 zmanjšala kar za 6,1 %. Rast, ki je sledila v naslednjih letih (razen leta 2012), je pretežno izhajala iz prilagajanja zaposlenosti nižji gospodarski aktivnosti in je bila tako ob odsotnosti gospodarskega okrevanja precej skromnejša kot v letih pred krizo ter ni zadoščala za hitrejše približevanje predkrizni ravni. Šele v letu 2014, ko je bilo prvič od začetka krize doseženo tudi povečanje zaposlenosti, je glavni dejavnik njene rasti postalo povečanje bruto domačega proizvoda. Rast produktivnosti se je v zadnjem letu tudi nekoliko okrepila, a je bila precej nižja od večletnega povprečja pred začetkom krize (desetletno povprečje pred začetkom krize je 3,8 %). Skromni rasti produktivnosti od začetka krize je ob šibki znotrajsektorski produktivnosti večine dejavnosti botrovalo tudi krčenje nekaterih v krizi bolj prizadetih delov gospodarstva, zlasti gradbeništva in predelovalnih dejavnosti (za te dejavnosti je po letu 2009 značilen precejšen negativen prispevek medsektorske komponente k rasti produktivnosti). Predelovalne dejavnosti so bile zaradi močnejše znotrajsektorske rasti kljub temu pomembno gonilo okrevanja produktivnosti po letu 2009 (gl. sliko). Poleg njih so k rasti produktivnosti v tem obdobju močno prispevale tudi tržne storitve, med njimi zlasti na znanju temelječe storitve in promet. V letu 2014 pa je na izboljšanje pomembno vplivalo tudi gradbeništvo, ki je vse do leta 2013 zmanjševalo rast produktivnosti celotnega gospodarstva.

 

Zaostanek Slovenije za povprečjem EU po ravni produktivnosti se počasi zmanjšuje. Raven produktivnosti (izražena v standardih kupne moči) v Sloveniji se je pred krizo približevala povprečju EU in je leta 2008 znašala 83 % evropskega povprečja. Ob manj ugodnem gibanju bruto domačega proizvoda kot v EU se je v letih 2009 in 2010 zaostanek Slovenije v ravni produktivnosti skupaj povečal za 4 o. t. V naslednjih treh letih se je nekoliko znižal (na 19 % v letu 2013), ponovno približevanje evropskemu povprečju pa je v glavnem izhajalo iz večjega zmanjšanja zaposlenosti, rast bruto domačega proizvoda pa je bila nižja kot v EU. Po naši oceni se je v letu 2014 ob višji gospodarski rasti pri nas vrzel do EU v ravni produktivnosti nadalje zmanjšala, a je še ostala nekoliko višja kot ob začetku krize.

2.3 Tržni delež

V letu 2014 se je izboljševanje izvozne konkurenčnosti nadaljevalo. Slovenija je bila v letih 2008–2012 v skupini držav EU z največjim padcem tržnega deleža blaga na svetovnem trgu (-22,2 %, sedmo mesto), ki je bil deloma tudi posledica regionalne in proizvodne strukture našega izvoza (glej Poročilo o razvoju 2014, 2014). Za približno polovico je bil v tem obdobju nižji padec na trgu pomembnejših trgovinskih partneric, na trgu EU pa je bil za približno dve tretjini nižji. Do obrata v pozitivno smer je prišlo v letu 2013, razpoložljivi podatki za leto 2014 pa kažejo nadaljevanje pozitivnega trenda. Slovenija je bila v obeh letih med članicami EU v skupini z nadpovprečno rastjo tržnega deleža na svetovnem trgu. S tem se je kumulativni padec tržnega deleža na svetovnem trgu od začetka krize zmanjšal za približno tretjino, na trgu pomembnejših partneric smo predkrizno raven deleža že dosegli, v EU pa presegli.

 

Rast tržnega deleža na svetovnem trgu je bila po letu 2012 posledica splošnega povečanja deležev na naših pomembnejših regionalnih in proizvodnih trgih. Do rasti je prišlo v Nemčiji, Italiji, Avstriji, Hrvaški in Franciji, na Madžarskem, Poljskem in v Združenem kraljestvu ter Rusiji, ZDA in Makedoniji. V letu 2012 je tržni delež predkrizno raven presegel le na nemškem in hrvaškem trgu, leta 2013 še na avstrijskem in italijanskem trgu, v letu 2014 pa še na ameriškem trgu. Hkrati smo rast zabeležili tudi na večini relativno manj pomembnih trgov EU. Po faktorski intenzivnosti so se, z izjemo proizvodov z intenzivno rabo dela, v letu 2013 povečali tržni deleži vseh skupin proizvodov: z intenzivno rabo naravnih virov, nizko, srednje in visoko tehnološko intenzivni proizvodi. Med pomembnejšimi odseki SMTK pa so se povečali deleži medicinskih in farmacevtskih proizvodov, barvnih kovin, kovinskih izdelkov, pogonskih, specialnih in industrijskih strojev ter nafte, naftnih derivatov in električne energije.

2.4 Stroški dela na enoto proizvoda

V letu 2014 so se stroški dela na enoto proizvoda ponovno znižali. Po triletni neprekinjeni rasti pod vplivom visoke rasti plač (2008 in 2010) in znižanja produktivnosti dela (2009) so se realni stroški dela na enoto proizvoda prvič po krizi znižali leta 2011 zaradi umirjanja rasti plač. Ko je v letu 2012 zaradi manjše gospodarske aktivnosti produktivnost dela spet padla, pa so se ponovno povečali, kljub hkratnemu znižanju plač. Z obnovljeno rastjo produktivnosti dela (zaradi padca zaposlenosti) se je njihova rast v letu 2013 zaustavila. V letu 2014 pa so se po prvih podatkih ponovno znižali predvsem pod vplivom izrazitejše rasti produktivnosti dela, spodbujene z rastjo gospodarske aktivnosti.

 

V predelovalnih dejavnostih so se stroški dela na enoto proizvoda predkrizni ravni približali bolj kot v celotnem gospodarstvu. V letih 2008–2009 je bil zaradi močnega skrčenja tujega povpraševanja padec dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih nadpovprečno velik, s tem pa tudi padec produktivnosti dela. Kljub skromnejši rasti plač je bila zato višja tudi realna rast stroškov dela na enoto proizvoda. Ti so v predelovalnih dejavnostih začeli upadati že v letu 2010, do leta 2014 pa so upadli precej bolj kot v gospodarstvu. Z oživljanjem tujega povpraševanja je bila zaradi višje rasti dodane vrednosti in večjega padca zaposlenosti produktivnost dela v predelovalnih dejavnostih namreč višja kot v gospodarstvu. Tudi pod vplivom povišanja minimalne plače (zlasti v 2010) je bila sicer višja tudi rast sredstev na zaposlenega, a ne za toliko kot produktivnost dela.

 

Predelovalne dejavnosti so bile v letu 2014 v skupini držav EU z manjšim kumulativnim poslabšanjem stroškovne konkurenčnosti od začetka krize, relativni položaj gospodarstva pa je bil še vedno precej slabši kot pred krizo. Slovenske predelovalne dejavnosti so bile do leta 2010 med članicami EU z nadpovprečno rastjo, potem pa v skupini z nadpovprečnim padcem realnih stroškov dela na enoto proizvoda. Ti so bili v letu 2014 še za 2 % višji kot leta 2007 (v EU za 4,7 %). V gospodarstvu so bili v tem času višji za 4,3 % (1,9 %).

2.5 Faktorska struktura izvoza blaga

Deleža izvoza visoko tehnološko zahtevnih proizvodov v blagovnem izvozu se je leta 2013 zvišal na najvišjo raven doslej, zmanjšal se je tudi zaostanek za povprečjem EU. Delež tehnološko visoko zahtevnih proizvodov se je po večletnih skromnih spremembah izraziteje povečal šele v prvih letih krize (2008–2009), ko so se z začetkom gospodarske krize začele močneje krčiti druge, manj konkurenčne, industrije. Izvoz visokotehnoloških proizvodov se je po letu 2009 vseskozi poviševal tudi v absolutnih vrednostih, v letih 2012 in 2013 zopet izraziteje in dosegel najvišji delež v sestavi blagovnega izvoza doslej. S tem se je nadalje znižal tudi zaostanek za povprečjem celotne EU, ki je v letu 2013 znašal še 3,4 o. t. V celotnem obdobju po letu 2008 smo med visokotehnološkimi proizvodi beležili predvsem rast izvoza farmacevtskih proizvodov, njihov delež v izvozu se je v tem obdobju povečal za 2,8 o. t. Delež srednje tehnološko zahtevnih proizvodov, na katerega pomembno vpliva upadanje izvoza osebnih avtomobilov, pa se je v letu 2013 že četrto leto zapored znižal (za 0,4 o. t.).

 

Pomen proizvodov z nizko dodano vrednostjo v blagovnem izvozu se že vrsto let znižuje predvsem zaradi upadanja deleža delovno intenzivnih proizvodov, od začetka krize pa je precej upadel tudi delež nizko tehnološko zahtevnih proizvodov. Proces upadanja deleža delovno intenzivnih proizvodov se je nadaljeval tudi v letu 2013. Izvoz teh proizvodov se je izkazal kot zelo občutljiv na konkurenco iz držav z nižjimi stroški dela in se po vstopu v EU pospešeno znižuje predvsem zaradi nižjega deleža izvoza tekstilnih izdelkov, pohištva ter papirja in kartona. Z letom 2010 je na krčenje teh dejavnosti dodatno vplivalo poslabšanje stroškovne konkurenčnosti ob precejšnjem zakonskem dvigu minimalne plače. S tem se je relativni obseg delovno intenzivnih proizvodov v zadnjih letih približeval povprečju EU, ki ga je leta 2013 presegal še za 1,7 odstotne točke, prvič je tudi nekoliko nižji od povprečnega v novih članicah EU.

 

Delež izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov se je tudi v letu 2013 zvišal predvsem zaradi večjega obsega trgovanja s primarnimi proizvodi. Znatnejše povečanje deleža izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov po letu 2009 je bilo posledica precejšnjega zvišanja deležev izvoza električne energije in naftnih derivatov in je večinoma izhajalo iz povečanja obsega trgovanja s temi skupinami proizvodov (izvoz pred tem uvoženih proizvodov). V letu 2013 je delež izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov dosegel najvišjo raven do sedaj predvsem zaradi povečanega trgovanja z naftnimi derivati.

2.6 Na znanju temelječe tržne storitve

Tudi v letu 2013 je okrevanje na znanju temelječih tržnih storitev v Sloveniji zaostajalo za EU, čeprav so se na nekaterih področjih ob večji preusmeritvi na tuje trge kazala precejšnja izboljšanja. Realna dodana vrednost na znanju temelječih nefinančnih tržnih storitev (ZNTS) je v povprečju EU že v letu 2011 presegala raven iz leta 2008, v kasnejših letih pa se je še povečevala. V Sloveniji pa po letu 2009 niha nekoliko pod predkrizno ravnjo. K razkoraku med gibanji pri nas in v EU so največ prispevale arhitekturne, tehnične, oglaševalske, radijske, televizijske in telekomunikacijske dejavnosti, ki so bile v prvih letih krize bolj usmerjene na domači trg in so začele šele v zadnjem obdobju iskati priložnosti tudi na tujih trgih. Dodana vrednost teh storitev je v letu 2013 zaostajala za predkrizno ravnjo za okoli 15 %, medtem ko je v EU že leta 2011 presegla raven iz leta 2008. Na drugi strani je bila dodana vrednost računalniških, pravnih in računovodskih storitev, ki so po letu 2009 prihodke povečale predvsem na tujih trgih, v letu 2013 v Sloveniji za 18,5 % višja kot v letu 2008, v EU pa le za okoli 5 % (podatek za leto 2012). Raven iz leta 2008 je v Sloveniji precej presegala tudi dodana vrednost v znanstveni, raziskovalni in razvojni dejavnosti.

 

 Delež na znanju temelječih tržnih storitev v skupnem izvozu storitev je kljub povečanju prihodkov na tujih trgih v Sloveniji precej nižji kot v EU. V povprečju EU-27 je leta 2008 znašal 21,9 % in je do leta 2012 narasel na 24,8 %, v Sloveniji pa je bil leta 2012 (18,5 %) še nižji kot pred krizo. Podatki za leto 2013 (ki so v celoti na voljo samo za Slovenijo) kažejo nekoliko ugodnejša gibanja (povečanje deleža ZNTS na 19,8 % celotnega izvoza storitev) in s tem zmanjšanje zaostanka za EU. Manjši delež ZNTS v strukturi izvoza sicer lahko deloma pojasnimo z relativno visokim deležem izvoza potovanj in transporta, povezanim z naravnimi danostmi in strateško lego Slovenije, vendar pa izgubljanje tržnega deleža ZNTS na tujih trgih kaže tudi na njihovo nizko izvozno konkurenčnost (gl. poglavje 2.1). Nižji delež v izvozu storitev v primerjavi z EU beležijo zlasti računalniške storitve (4,8 o. t.), pa tudi pravne, računovodske, davčne storitve in svetovanje (3,3 o. t.) ter razvojno-raziskovalne dejavnosti (2,2 o. t). Rastoči in višji delež v izvozu storitev kot v EU pa dosegajo telekomunikacijske storitve (3,1 o. t.).

2.7 Mrežne dejavnosti

V elektronskih komunikacijah je konkurenca pri širokopasovnem internetu podobna kot v EU, v fiksni in mobilni telefoniji pa še zaostaja za EU. V zadnjih letih se je tržni delež največjega ponudnika na trgu fiksne telefonije zelo znižal, a še vedno znaša skoraj dve tretjini (v EU 50 %). Povečevanje konkurence je povezano z naraščanjem deleža internetne telefonije (vstop novih ponudnikov), fiksno telefonijo pa je v preteklih letih precej zamenjala tudi mobilna telefonija. Tudi tu je tržna koncentracija še relativno visoka (polovičen delež glavnega operaterja; v EU tretjinski). Najbolj konkurenčen je trg širokopasovnega interneta s tržnim deležem največjega ponudnika že pod povprečjem EU. Cene storitev v fiksni in mobilni telefoniji so bile po zadnjih podatkih o višini cen, ki so na voljo za leto 2010, povečini nižje kot v EU, vendar so se v obdobju 2010–2014 znižale za nekaj o. t. manj kot v EU. Lastniška sestava v elektronskih komunikacijah ostaja precej nespremenjena z zelo visokim deležem državne lastnine v največjem ponudniku.

 

Pri oskrbi z elektriko in plinom se je trg formalno sprostil že leta 2007, v zadnjih letih pa se to kaže v vse številnejših menjavah dobaviteljev. Raven letnih menjav dobavitelja je pri oskrbi z elektriko v zadnjih treh letih dosegla okoli 50 tisoč ( pribl. 5 % odjemalcev). Na proizvodnem trgu z elektriko je bila v letu 2013 stopnja konkurence nizka (indeks koncentracije HHI 4.721), a primerljiva z EU. Na drobnoprodajnem trgu je konkurenca močnejša. Od liberalizacije trga z električno energijo (2007) se je do leta 2013 indeks HHI znižal z 2.032 na 1.479, še bolj pa se je spremenila struktura dobaviteljev (trem največjim v letu 2007 se je v omenjenem obdobju tržni delež znižal s 70 % na dobrih 40 %). Drobnoprodajna cena električne energije za gospodinjstva in industrijo brez davka je v prvem polletju 2014 za povprečno v EU zaostajala za okoli 17 %, podobno kot splošna raven cen v Sloveniji. Na trgu zemeljskega plina je vstop novega ponudnika v letu 2012 povzročil veliko nižanje cen, tudi glede na EU. Cena plina za gospodinjstva se je že spustila pod povprečno v EU, cena za industrijo pa se ji je precej približala. Agencija za varstvo konkurence je v začetku leta 2015 naložila glavnemu ponudniku, da odpravi še zadnje dolgoročne pogodbe z odjemalci, kar bo omogočilo dokončno sprostitev trga in večjo konkurenco. Do leta 2011 menjav dobaviteljev praktično ni bilo, kasneje pa je njihovo število preseglo 5 % odjemalcev. Tudi pri oskrbi z električno energijo in plinom se ohranja zelo visok delež državne lastnine v največjem ponudniku na posameznem trgu.

2.8 Neposredne tuje investicije

Po razmeroma nizkih vhodnih NTI v zadnjih nekaj letih prilivi za leto 2014 nakazujejo izboljšanje, trendi pri izhodnih NTI pa ostajajo neugodni. Po povečanju v obdobju 2010–2012 se je stanje vhodnih NTI v Sloveniji v letu 2013 zopet nekoliko zmanjšalo (za 3,5 %). Še bolj pa je upadlo stanje izhodnih NTI (za 9,4 %), in sicer že četrto leto zapored, tako da je bilo za 15,8 % nižje od najvišje ravni v letu 2009. Kljub znižanju stanja vhodnih NTI v 2013, pa so bili prilivi lastniškega kapitala v tem letu pozitivni in z izjemo leta 2010 najvišji od začetka krize. Zmanjšanje stanja vhodnih NTI v letu 2013 je tako mogoče pripisati negativnemu toku znotrajpodjetniškega kreditiranja slovenskih podružnic s strani njihovih tujih matičnih podjetij. Precej boljša so bila gibanja v letu 2014, saj so prilivi lastniškega kapitala znašali 1.373,6 mio. EUR, kar je skoraj 3,3-krat več kot v letu 2013. To je predvsem posledica ponovnega zagona privatizacije in tudi sicer večje prodaje lastniških deležev v slovenskih podjetjih. Pri izhodnih NTI pa smo leta 2014 zabeležili odlive lastniškega kapitala iz Slovenije, ki pa so bili precej manjši kot leto prej. Tudi pri izhodnih NTI je tako mogoče zmanjšanje stanja povezati z močnim neto odlivom znotrajpodjetniškega kreditiranja.

 

Slovenija ostaja med državami EU z najnižjim deležem stanja vhodnih NTI v BDP. Delež vhodnih NTI v BDP se vse od leta 2005, ko je znašal 20,5 %, ni bistveno povečal, saj je konec leta 2013 znašal 24,7 %, v predkriznem letu 2008 pa 22,7 %. Slovenija sicer ostaja med državami EU z najnižjim stanjem in najnižjim povečanjem stanja vhodnih NTI v primerjavi z BDP. Nižji delež od Slovenije imajo le Grčija, Italija, in Nemčija. Pri izhodnih NTI pa Slovenija po deležu stanja v BDP med novimi državami članicami EU zaostaja za Ciprom, Madžarsko in Estonijo.

2.9 Podjetniška aktivnost

Zgodnja podjetniška aktivnost ponovno dosega raven izpred krize, vendar zaostaja za EU. Stopnja celotne zgodnje podjetniške aktivnosti (TEA-indeks), ki temelji na podatkih Global Entrepreneurship Monitor (GEM), je leta 2014 le nekolko zanihala navzdol, pred tem pa se je dve leti zapored precej krepila. Delež nastajajočih podjetnikov (ki ne poslujejo več kot tri mesece) se je še nekoliko povečal, delež novih podjetnikov (ki ne poslujejo več kot tri leta in pol) pa zmanjšal. Podjetniška aktivnost zaradi nuje je ostala nespremenjena ter na razmeroma visoki ravni iz leta 2013, podjetništvo zaradi zaznanih poslovnih priložnosti pa se je malenkost zmanjšalo in še naprej zaostaja za ravnijo izpred krize. Celotna podjetniška aktivnost je zaradi opaznega zmanjšanja ustaljenega podjetništva zanihala navzdol, vendar je še naprej ostala podobna ravni, doseženi leta 2008. Zgodnja podjetniška aktivnost se je v povprečju EU na račun rasti tako deleža nastajajočih kot novih podjetnikov pomembno povečala, na 7,1 %, in je bistveno presegla raven iz leta 2008, ko je bila 5,3-odstotna. Posledično se je slovenski zaostanek za evropskim povprečjem povečal. Demografija podjetij v Sloveniji izkazuje pozitivno stanje podjetniške dinamike, saj je delež novonastalih podjetij brez predhodnika večji od podjetij, ki so prenehala poslovati in so bila brez naslednika. Leta 2012, ki je zadnje na razpolago, je nastalo 10,1 % novih podjetij v poslovnih dejavnostih, vendar se je njihov delež v letih 2009–2012 postopno zmanjševal. Nasprotno se je smrtnost med podjetji v istem obdobju povečevala in je leta 2011 dosegla 8,3-odstotni delež med aktivnimi podjetji. Pri tem je bil delež novonastalih podjetij nekoliko večji, smrtnost podjetij pa manjša kot v povprečju EU. Podjetniška dinamika je bila najugodnejša v storitvah temelječih na znanju (rojstva 2012: 11,2 %, smrti 2012: 7,4 %), kjer se v zadnjih dveh letih precej povečuje tudi število zaposlenih v hitrorastočih podjetjih (2012: za 7,6 %, 2013 za 5,0 %).

2.10 Prebivalstvo s terciarno izobrazbo

Delež odraslih s terciarno izobrazbo je v letu 2014 prvič dosegel povprečje EU. Delež odraslih prebivalcev (25–64 let) s terciarno izobrazbo se je v obdobju 2008–2014 povečal bolj kot v povprečju EU, kar je povezano z veliko višjo vključenostjo mladih (20–24 let) v terciarno izobraževanje v primerjavi z EU in s hitro rastjo števila diplomantov v tem obdobju. V letu 2013 se je število diplomantov sicer prvič zmanjšalo zaradi manjšega vpisa kot posledica demografskih gibanj, ki bodo tudi v prihodnje vplivala na njihovo število.

 

Slovenija v mednarodni primerjavi izstopa predvsem po visokem deležu mladih s terciarno izobrazbo, ki se je v zadnjih letih hitro povečeval. Slovenija ima ob relativno visoki vključenosti mladih v izobraževanje visok delež terciarno izobraženih mladih. Vendar to velja le za starostno skupino 30–34 let, kjer se delež prebivalcev s terciarno izobrazbo povečuje hitreje kot v EU. Leta 2014 je dosegel 43,7 %, od leta 2010 je višji kot v povprečju EU (37,8 %), presegel pa je tudi cilj strategije EU 2020 (40,0 %). Hkrati je zaradi veliko višje vključenosti žensk v terciarno izobraževanje pri njih ta delež (56,3 %) veliko višji kot pri moških (38,4 %). Ob nizki učinkovitosti študija v Sloveniji je delež terciarno izobraženih v starosti 25–29 let nižji kot v EU (SLO: 32,4 %; EU: 35,9 %), zaostanek pa je v zadnjem letu še narasel. Povečevanje deleža mladih s terciarno izobrazbo je z vidika krepitve človeškega kapitala ugodno, vendar za doseganje večje konkurenčnosti gospodarstva struktura terciarno izobraženih ni zadosti usklajena s potrebami podjetij. V obdobju krize se je močno zaostril problem zaposlovanja mladih s terciarno izobrazbo, kar je spodbudilo njihovo odseljevanje v tujino, ki se je v letu 2013 še okrepilo.

2.11 Izdatki za izobraževanje

Javni izdatki za izobraževanje v primerjavi z BDP ostajajo visoki glede na mednarodne primerjave, zasebni pa so še naprej nizki. Javni izdatki za izobraževanje so v letu 2012 znašali 5,34 % BDP. Glede na leto prej so se zaradi močnega znižanja transferov šolajočim na srednješolski in terciarni ravni izobraževanja (kot posledica spremembe socialne zakonodaje in varčevalnih ukrepov) znižali, in sicer najbolj izdatki za terciarno izobraževanje (kot % BDP). Javni izdatki za izobraževanje v % BDP so bili sicer leta 2011 (zadnji mednarodni podatki) višji od povprečja EU, v obdobju 2008–2011 pa so se tudi bolj povečali kot v EU. Javni izdatki za izobraževanje (kot % BDP) presegajo povprečje EU na vseh ravneh, razen za tretjo triado osnovne šole in za srednješolsko izobraževanje (Isced 2-4). Zasebni izdatki (v % BDP) pa so od leta 2009 približno enaki in nižji od povprečja EU. V letu 2012 so se zmanjšali le na terciarni ravni izobraževanja, kjer so nižji od povprečja EU.

 

Izdatki (javni in zasebni) na udeleženca izobraževanja so zaradi velikega števila šolajočih nizki, čeprav se povečujejo. V letu 2011 so se izdatki za izobraževalne ustanove na udeleženca za vse ravni izobraževanja povečali, vendar so bili nižji od povprečja EU. Višji so bili le na primarni ravni, ki zajema prvi dve triadi osnovnošolskega izobraževanja (1.–6. razred). Veliko nižji pa so bili, kljub visokim javnim izdatkom, na terciarni ravni, kar je posledica visoke vključenosti mladih v to raven izobraževanja. V obdobju 2008–2011 so se sicer ob manjšanju generacij mladih za vpis najbolj povečali izdatki na udeleženca terciarnega izobraževanja.

2.12 Vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje

Vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje je višja od povprečja EU, vendar se zmanjšuje. Vključenost odraslih, starih 25–64 let, v vseživljenjsko učenje (formalno ali neformalno izobraževanje) se je v letu 2014 zmanjšala četrto leto zapored, čeprav ostaja nad povprečjem EU. Slovenija se tako oddaljuje od cilja Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (»ET 2020«) do leta 2020, ki je 15 %, in od cilja določenega v Resoluciji o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v RS za obdobje 2013–2020, ki je 19 %. V primerjavi z EU izstopata predvsem nižja vključenost starejših (55–64 let) in manj izobraženih v vseživljenjsko učenje. Ocenjujemo, da je na nižjo vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje v obdobju krize vplivalo zmanjšanje finančnih možnosti odraslih in delodajalcev za izobraževanje ter v zadnjih letih zmanjšanje javnih sredstev za izobraževanje odraslih.

 

Zmanjšuje se tudi vključenost delovno aktivnega prebivalstva v vseživljenjsko učenje. Vključenost delovno aktivnega prebivalstva starega 25–64 let v vseživljenjsko učenje je višja od povprečja EU, vendar se je pri nas v obdobju 2008–2013 zmanjšala, v EU pa povečala. V vseh dejavnostih, razen v drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih in v gradbeništvu, je bila v letu 2013 višja od povprečja EU. Vključenost je najnižja v gradbeništvu, najvišja v izobraževanju,, razlike med dejavnostmi pa so velike (glej poglavje 2.2). Glede na poklic je vključenost v vseživljenjsko učenje največja v skupini ISCO 1-3, kjer je delež delovno aktivnih s terciarno izobrazbo najvišji. V drugih skupinah, ki imajo praviloma nižje dohodke in si težje privoščijo izobraževanje, je ob manjših vlaganjih delodajalcev in kljub spodbudam države vključenost v vseživljenjsko učenje veliko nižja. Razlika v vključenosti v vseživljenjsko učenje med ISCO 1-3 in drugimi poklicnimi skupinami je večja kot na ravni povprečja EU, čeprav se je v obdobju 2008–2013 zmanjšala. 

2.13 Bruto domači izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost

Delež bruto domačih izdatkov za raziskovalno-razvojno dejavnost (BIRR) je z 2,59 % BDP v letu 2013 ostal na ravni predhodnega leta in je že četrto leto presegal povprečje EU. Realna stopnja rasti BIRR je bila leta 2013 prvič v obdobju 2009–2013 negativna (-1,1 %), ob podobnem realnem zmanjšanju BPD pa se delež ni znižal. V obdobju krize so se vlaganja v RRD realno znatno povečala, za 31,5 %, precej bolj kot v povprečju EU (5,1 %). K takšnemu rezultatu je največ prispeval poslovni sektor, ki je od začetka krize realno povečal vlaganja v RRD za 44,8 %, delno tudi zaradi višjih davčnih olajšav. V petletnem obdobju (2009–2013) je uveljavil za 627,0 mio. EUR davčnih olajšav zaradi naložb v RRD, skoraj tretjino od tega samo v letu 2013. Poslovni sektor od leta 2009 povečuje delež v skupnih izdatkih za BIRR, ki je v letu 2013 znašal 63,8 %, kar je bilo več kot v vseh državah EU, z izjemo Nemčije. Hkrati z naraščajočimi vlaganji poslovnega sektorja v raziskovalno-razvojno dejavnost narašča delež raziskovalcev poslovnega sektorja v skupnem številu raziskovalcev, ki je leta 2013 dosegel najvišjo raven doslej (53,6 %) in že tretje leto zapored presegel evropsko povprečje (2013: 48,2 %). Izdatki državnega sektorja se realno zmanjšujejo od leta 2012, v 2013 so se zmanjšali še za 7,3 %, zaradi česar je njihov delež v strukturi financiranja BIRR znatno padel, na 26,9 % (2009: 35,7 %). Sredstva iz tujine za izvajanje RRD v Sloveniji so prispevala pomemben del k BIRR, saj so se v obdobju krize realno povečevala, skupno kar za 94,1 %. V letu 2013 so se sredstva iz tujine realno povečala za samo 3,0 % in so predstavljala 8,9 % celotnih izdatkov (2009: 6,0 %). Vlaganja Evropske komisije in poslovnega sektorja iz tujine v slovensko RRD so leta 2012 pokrila večino vseh sredstev iz tujine. Precej večji delež tujine v celotnih sredstvih za RRD imajo vse druge članice iz srednje in vzhodne Evrope, giblje se med 10 % in 50 % in je predvsem posledica sredstev Evropske komisije.

2.14 Inovacijska aktivnost podjetij

V obdobju 2010–2012 je bilo v Sloveniji inovacijsko aktivnih 46,5 % podjetij, kar je nekoliko manj od povprečja EU (48,9 %). V predelovalnih dejavnostih je delež tradicionalno večji (49,9 %), v storitvenih dejavnostih pa manjši (43,8 %). Podatki so metodološko neprimerljivi s predhodnim obdobjem 2008–2010, saj je po novem razširjen nabor dejavnosti, vključenih v statistično raziskavo o inovacijski aktivnosti. O spremembah v intenzivnosti inoviranja sicer lahko sklepamo na osnovi podatkov po stari metodologiji o inovacijski dejavnosti (SURS, 2014 a), ki kažejo, da se je delež inovacijsko aktivnih podjetij (IAP) v obdobju 2010–2012 zmanjšal za 3,5 o. t. v primerjavi z obdobjem 2008—2010. Podatki Eurostata za članice EU, za katere so na razpolago primerljivi podatki, prav tako kažejo, da se je delež IAP v večini teh držav zmanjšal. Zaostanek Slovenije v inovacijski aktivnosti je večji v storitvenih kot v predelovalnih dejavnostih, delež podjetij, ki inovirajo samo netehnološko, pa ostaja v Sloveniji večji kot v povprečju EU. Informacijske in komunikacijske dejavnosti so inovacijsko najbolj intenzivne (Slovenija: 67,1 %; Finska, Irska, Avstrija, Portugalska in Nemčija: preko 70 %). Inovacijska aktivnost je pogojena tudi z velikostjo podjetij, v vseh državah je najmanjša med malimi podjetji. V Sloveniji je delež inovacijsko aktivnih malih podjetij 40,5 %, v povprečju članic EU pa 45,2 %. Pri srednjih in velikih podjetjih pa Slovenija presega inovacijsko aktivnost EU (za 1,5 o. t. oz. 10,5 o. t.). Z vidika učinkovitega delovanja podjetniškega ekosistema tako ostaja veliko prostora za spodbude za povečanje inovacijske intenzivnosti zlasti v malih podjetjih, katerih večina deluje v storitvenih dejavnostih.

2.15 Diplomanti naravoslovja in tehnike

Delež diplomantov naravoslovja in tehnike se je v letu 2013 nadalje povečal in presega povprečje EU, vendar pa se njihovo število ob manjših generacijah mladih zmanjšuje. Gibanja deleža diplomantov naravoslovja in tehnike so ugodna in so povezana s popularizacijo tega področja, večjim štipendiranjem in boljšimi možnostmi za zaposlitev v primerjavi z diplomanti družboslovja. Zaradi demografskih sprememb (zmanjševanje velikosti generacij, ki se vpisujejo v terciarno izobraževanje) pa se tako kot na večini drugih področij število diplomantov naravoslovja in tehnike zmanjšuje. Tudi njihovo število na 1.000 prebivalcev v starosti 20-29 let se je zmanjšalo, čeprav je v letu presegalo povprečje EU. Ob zmanjševanju števila vpisanih v zadnjih letih nižje število diplomantov naravoslovja in tehnike pričakujemo tudi v prihodnje, kar bi lahko vplivalo na povečanje neskladij med ponudbo kadrov in povpraševanjem po njih na trgu dela. Tudi kadrovske štipendije zaenkrat ne zmanjšujejo te vrzeli, saj delež študentov naravoslovja in tehnike s to štipendijo upada in veliko razpisanih štipendij ni podeljenih, ker se študenti ne želijo vezati na posameznega delodajalca.[2]

 

Število doktorjev znanosti na področju naravoslovja in tehnike se je v letu 2013 še povečalo. V obdobju 2008–2012 (zadnji mednarodni podatki) je naraščalo počasneje kot v povprečju EU. Rast števila doktorjev znanosti na področju naravoslovja in tehnike je posledica spodbud s strani države (mladi raziskovalci, mladi raziskovalci iz gospodarstva), na ugodna gibanja pa vpliva tudi sočasno zaključevanje študija po bolonjskih in prejšnjih programih. Delež novih doktorjev znanosti naravoslovja in tehnike med vsemi doktorji znanosti sicer po letih precej niha, tudi v odvisnosti od spodbud. V letu 2012 je bil podoben kot v povprečju EU, v letu 2013 pa se je povečal na 50,3 %. Vendar pa od šolskega leta 2012/2013 število vpisanih na doktorski študij pada zaradi zmanjševanja javnih sredstev za mlade raziskovalce, zato v prihodnje ne pričakujemo nadaljevanja tako ugodnih gibanj.

2.16 Intelektualna lastnina

Zaostanek Slovenije za evropskim povprečjem glede števila patentnih prijav pri Evropskem patentnem uradu (EPO) vztraja na visoki ravni, pri modelih Skupnosti se zmanjšuje, medtem ko so slovenski prijavitelji pri znamkah Skupnosti v letu 2014 presegli povprečje EU. Po začasnih podatkih so slovenski prijavitelji v letu 2014 pri EPO vložili 59,7 patentnih prijav na milijon prebivalcev, kar je pomenilo skoraj 10-odstotno zmanjšanje glede na leto 2013, ko je bila prvič po upadanju v obdobju 2009–2014 zabeležena rast števila patentnih prijav na milijon prebivalcev.. Leta 2014 se je zaostanek Slovenije za povprečjem EU po številu patentnih prijav na milijon prebivalcev zopet povečal, čeprav Slovenija ostaja bistveno bolj uspešna glede števila patentnih prijav pri EPO kot ostale države srednje in vzhodne Evrope. V obdobju 2009–2014 se je število patentnih prijav na milijon prebivalcev v Sloveniji zmanjševalo po 0,3-odstotni povprečni letni stopnji, v večini držav članicah EU pa se je vrednost kazalnika povečevala. Slovenski prijavitelji so v letu 2014 pri OHIM povečali število vlog za zaščito znamk Skupnosti na 170,8 na milijon prebivalcev, kar pomeni nadaljevanje rasti, ki se je začela v predhodnjih dveh letih. Hkrati so v letu 2014 prvič presegli EU povprečje, ki je znašalo 163,7 znamk Skupnosti na milijon prebivalcev. Slovenski prijavitelji so leta 2014 pri OHIM registrirali 84,9 modelov Skupnosti na milijon prebivalcev, kar prav tako pomeni nadaljevanje rasti (2014: 14,3-odstotna, 2013: 18,4-odstotna). Vrednost kazalnika je bila leta 2014 59,5 % višja kot v letu 2008, vendar še vedno precej zaostaja za povprečjem EU (126,0).

2.17 Uporaba interneta in e-storitev

Širjenje uporabe interneta v zadnjih letih nekoliko zaostaja za povprečjem EU. Zaostanek Slovenije za razvitejšimi državami se po letu 2010, ko je bila razširjenost uporabe in dostopa do interneta primerljiva z evropskim povprečjem, postopno povečuje. Delež uporabnikov interneta je bil v prvem četrtletju 2014 (72 %) celo nekoliko nižji kot pred letom (v EU se je še povečal), povečevanje dostopa gospodinjstev do interneta (77 %) pa je ponovno zaostalo za gibanji v EU. V ozadju takšnih gibanj je deloma vpliv krize, ki je poslabšala dostopnost do interneta zlasti gospodinjstvom v nižjih dohodkovnih razredih. Vpliv krize se kaže tudi v nižjem deležu uporabnikov interneta med manj izobraženimi prebivalci, ki so v tem obdobju pogosteje izgubili zaposlitev. V obeh skupinah se je delež uporabnikov interneta leta 2014 zmanjšal, zaostanek za EU pa je najvišji od začetka krize. Poleg tega pri nas precej manj kot v EU internet uporabljajo starejši prebivalci (zlasti skupina 55-64 let). Zaostanek na tem področju je bil v zadnjem letu prav tako najvišji doslej, kar povezujemo predvsem s pomanjkanjem ustreznih veščin starejše populacije. Čeprav Slovenija po e-veščinah (osnovna usposobljenost za uporabo računalnika, interneta) ne odstopa od evropskega povprečja, pa za EU precej zaostaja ravno glede e-kompetenc starejših pa tudi nizko izobraženih.

 

Slovenija ohranja zaostanek za evropskim povprečjem pri uporabi nekaterih naprednejših e-storitev. Uporabniki interneta pri nas vsaj toliko kot v povprečju EU internet uporabljajo za bolj enostavne storitve, kot so iskanje različnih informacij, spremljanje medijev, pridobivanje obrazcev, pa tudi za prodajo blaga in storitev, telefoniranje in objavljanje lastnih vsebin na spletu. Velik zaostanek za EU, ki se ne zmanjšuje, pa je na področju uporabe nekaterih naprednejših storitev, zlasti e-bančništva, spletnega nakupovanja, rezervacije potovanj in pridobivanja programske opreme. V zadnjih dveh letih se je pomembneje zmanjšal le pri elektronski oddaji izpolnjenih obrazcev državnim institucijam. Manjša uporaba naprednih storitev (glede na EU), ki je značilna za vse starostne skupine, lahko kaže na manjše zaupanje slovenskih uporabnikov v varnost tovrstnih internetnih storitev, zagotovo pa tudi na pomen ustreznih e-veščin, na katere lahko pomembno vplivamo z ustrezno integracijo informacijsko-komunikacijskih vsebin v procese izobraževanja na vseh stopnjah, tudi v vseživljenjsko izobraževanje. Raziskave kažejo, da je ob sicer dobri opremljenosti šol z računalniki v primerjavi z EU kakovost te opreme slabša, poleg tega pa učenci pri nas redkeje uporabljajo informacijsko-komunikacijsko opremo pri pouku (Survey of schools, 2013; TIMMS 2011, 2012).

2.18 Zaupanje v institucije

Zaupanje ljudi v institucije se je v letu 2014 v Sloveniji nekoliko povečalo, vendar ostaja nizko. Od začetka krize se je močno znižalo zaupanje v ključne institucije države in EU. Ljudje so v vseh letih najmanj zaupali političnim strankam, najbolj pa v EU. V primerjavi z letom 2013, ko je bilo najnižje v zadnjih desetih letih, se je zaupanje v institucije ob zadnjem merjenju povečalo. Delež tistih, ki zaupajo v parlament, v vlado in v EU je bil novembra 2014 za 3 o. t. višji kot leto prej, nekoliko pa se je povišal tudi delež ljudi, ki zaupajo v lokalne oblasti. Povečanje zaupanja v institucije lahko povežemo s političnimi spremembami, saj je bilo 2014 leto evropskih, državnih in lokalnih volitev. Zaupanje v politične stranke pa je ostalo tudi pri zadnjem merjenju zelo nizko.

 

Zaupanje v institucije države je med najnižjimi v EU. Zaupanje v vlado, politične stranke in lokalne oblasti je tudi ob zadnjem merjenju pod povprečjem EU, zaupanje v parlament pa je najnižje med vsemi državami EU. V precejšnji meri je nizko zaupanje v institucije povezano z nezadovoljstvom glede trenutnih gospodarskih in političnih razmer v Sloveniji. Zadnji podatki Eurobarometra kažejo, da je 57 % ljudi zaskrbljenih glede brezposelnosti, 47 % glede gospodarskih razmer, eno četrtino pa skrbi naraščajoč javni dolg države. Prav tako večina ljudi meni, da bodo v naslednjem letu zaposlitvena situacija, gospodarske razmere in njihovo življenje na splošno ostali enaki.

 

Višje je zaupanje ljudi v institucije EU. V Sloveniji vprašani najbolj zaupajo v Evropski parlament (41 %), Evropsko komisijo (40 %), nekoliko manj pa v Evropsko centralno banko (36 %), vse te vrednosti pa so tudi okoli povprečja EU. V primerjavi z letom prej se je pri zadnji meritvi povečalo zaupanje v vse glavne institucije EU, kljub temu pa je zaupanje v institucije EU še vedno precej nižje kot pred letom 2012.

3.1 Stopnja rodnosti

Stopnja rodnosti v Sloveniji se od leta 2008 giblje nekoliko nad 1,5 otroka na žensko v rodni dobi. Leta 2013 se je rodilo 21.111 otrok, kar je 3,8 % manj kot leta 2012. Celotna stopnja rodnosti se je tako, kljub manjšemu številu žensk v rodni dobi, zmanjšala na 1,55 otroka na žensko v rodni dobi (z 1,58 leta 2012). Gledano v daljšem razdobju je stopnja rodnosti v Sloveniji pod povprečjem EU držav. Nobena država v EU pa ne dosega stopnje rodnosti, ki bi zagotavljala enostavno obnavljanje prebivalstva (2,1). Umrljivost dojenčkov (otrok do prvega leta starosti) je v Sloveniji (2013: 2,9 na 1.000 živorojenih) ena izmed najnižjih v EU, kar je posledica dobre zdravstvene oskrbe nosečnic in otrok.

 

Povprečna starost matere ob rojstvu vseh otrok je tudi leta 2012 ostala na povprečju EU. Leta 2013 je povprečna starost matere ob rojstvu vseh otrok v Sloveniji ostala enaka kot leto prej (30,5 let), ob rojstvu prvega otroka pa se je ponovno povečala za dober mesec (na 29,0 let). Od leta 2001 pa do leta 2012 (ko imamo podatke za EU) se je starost v Sloveniji povečala bolj (za 1,6 let), kot v EU (1,1 leto) in v zadnjih dveh letih vztraja na povprečju EU. Podatki za države kot so Španija, Irska in Italija s precej različnimi stopnjami rodnosti kažejo, da je možno povišanje starosti tudi čez 31. leto, prav tako pa se je v Združenem kraljestvu že zelo približala 31. letu tudi starost ob rojstvu prvega otroka. Število žensk v rodni dobi se je v Sloveniji v zadnjih dveh letih začelo hitreje zmanjševati (leta 2013 jih je bilo 6 tisoč manj) in glede na velikost generacij ocenjujemo, da bo tako tudi v prihodnjih nekaj letih, kar bi ob dosedanjih stopnjah rodnosti privedlo do vse manj rojstev.

 

Podporni ukrepi države za ustvarjanje družine so v mednarodnih merilih ugodni, vendar so se ob nadaljevanju slabih gospodarskih razmer v zadnjih letih nekoliko poslabšale. Med ukrepe za ustvarjanje družine in dvig kakovosti družinskega življenja spadajo sistem starševskih nadomestil in družinski prejemki ter urejeno varstvo predšolskih otrok. V Sloveniji imamo še vedno staršem in otrokom enega najprijaznejših sistemov starševskega varstva v EU, delež otrok starih 3–5 let vključenih v vrtce pa se je v zadnjih letih sicer zmanjšal, je pa še vedno višji od povprečja EU. Varčevalni ukrepi so posegli tudi na področje družinske politike, kjer je ZUJF nekatere pravice ukinil oz. zmanjšal, zato ob poslabšanih razmerah na trgu dela v zadnjih letih lahko trdimo, da so se materialne možnosti za ustvarjanje družine poslabšale.

3.2 Selitveni prirast

Od leta 2010 je bil celotni selitveni prirast v Sloveniji nizek, predvsem zaradi manj priselitev. Tako je bilo tudi leta 2013, ko se je v Slovenijo priselilo 487 ljudi več kot se je iz nje odselilo, število priselitev (13.871) in odselitev (13.384) pa je bilo manjše kot leto prej (za 7,7 % oz. 6,9 %). Izmed tujih državljanov, ki so se priselili v Slovenijo, jih je bilo še vedno največ, čeprav manj kot v preteklosti, iz držav nekdanje Jugoslavije (2013: 72,3 %). Med drugimi državljani pa jih je največ, a precej manj, prišlo iz Bolgarije, Italije, Rusije, Romunije, Ukrajine in Nemčije (skupaj 16,8 %). Zaradi zaposlitve se je leta 2013 v Slovenijo priselilo 47,2 % tujcev, skoraj enako pomemben razlog pa je od leta 2011 tudi združitev z družino (2013: 42,8 %), saj zaradi gospodarske krize ni povpraševanja po tuji delovni sili. Tujcem, ki pa imajo zaposlitev in imajo namen daljšega bivanja v Sloveniji pa se jim sčasoma pridružijo tudi družine. Študirat pride v Slovenijo 4,4 % izmed vseh priseljenih tujcev. Več kot 60 % priseljenih tujcev starejših od 15 let spada v starostno skupino 20–39 let, le desetina pa ima najmanj višješolsko izobrazbo. V prvih devetih mesecih 2014 je bil celotni selitveni prirast nekoliko negativen.

 

Že od leta 2000 je število slovenskih državljanov, ki se iz Slovenije izselijo večje od državljanov, ki se v Slovenijo priselijo, vendar pa se je ta negativni selitveni prirast državljanov v zadnjih dveh letih precej povečal. V zadnjih dveh letih so večino med odseljenimi prebivalci (državljani in tujci) iz Slovenije že predstavljali slovenski državljani (v povprečju 57,6 %), v preteklosti (povprečje 1995–2011) pa jih je bilo v povprečju na leto le 27,6 %. Tako se je negativen selitveni prirast državljanov (več odseljenih kot priseljenih državljanov), ki se pojavlja že od leta 2000, v zadnjih dveh letih v povprečju povzpel že na skoraj 5.500 državljanov letno (v obdobju 2000–2011 manj kot 1.000). Dve tretjini izseljenih Slovencev se je leta 2013 izselilo v države EU, največ v Avstrijo in Nemčijo (2013: 3.191 oz. 41 % vseh), izven Evrope pa se je izselila dobra desetina. Leta 2013 je bila več kot polovica odseljenih državljanov nad 15 let mlajša od 40 let (med priseljenimi tujci je bilo mlajših od 40 let 60 %). Najmanj višješolsko izobrabo je imelo 24 % odseljenih državljanov starejših od 15 let, kar je največ v zadnjih treh letih, odkar imamo na voljo podatke, največ izmed teh pa se je izselilo v Nemčijo. V prvih devetih mesecih 2014 se je precej povečalo priseljevanje državljanov Slovenije (za 16,6 %), več pa je bilo ponovno državljanov odseljenih v tujino (7 %).

3.3 Pričakovano trajanje življenja

Pričakovano trajanje življenja se je leta 2013 v Sloveniji za ženske nekoliko podaljšalo, za moške pa je ostalo nespremenjeno. Ob predpostavki nespremenjene umrljivosti bi leta 2013 rojena deklica lahko pričakovala, da bo doživela 83,1 let (skoraj 2,5 meseca več kot leto prej), deček pa 76,9 let. V zadnjih desetih letih se je pričakovano trajanje življenja za dečke povečalo za 3,89 let, za deklice pa za 2,4 let. Razlika med spoloma, ki je bila največja konec 80. let prejšnjega stoletja (8 let), se je do leta 2013 zmanjšala na 6,2 leta. V Sloveniji je leta 2013 80. leto starosti doživelo 34,1 % moških in 64,0 % žensk.

 

Pričakovano trajanje življenja je bilo leta 2012 (zadnji mednarodno podatek) v Sloveniji na ravni povprečja EU (80,3 leta). Ostalo je nižje kot v starih članicah (z izjemo Danske) in višje kot v novih (z izjemo Cipra in Malte), kar je pogojeno z življenjskim standardom in načinom življenja. Tako na pričakovano trajanje življenja pomembno vplivata način življenja in prehrane, na kar kaže tudi nabor držav, ki imajo največje pričakovano trajanje življenja (Španija, Italija Francija).

 

Pričakovano trajanje življenja pri 65. letih je v Sloveniji zaradi krajšega pričakovanega trajanja za moške nekoliko nižje kot v povprečju EU. V dvajsetih letih se je za oba spola povečalo za nekaj manj kot 4 leta in je leta 2012 za moške znašalo 17,1 let, za ženske pa 21,1 let. Povečanje pripisujemo napredku v medicini, večji dostopnosti do zdravstvenih storitev, bolj zdravemu življenjskemu slogu in izboljšanim pogojem življenja.

3.4 Koeficient starostne odvisnosti oz. sprememb v strukturi prebivalstva

V začetku leta 2014 je bilo v Sloveniji od 100 delovno sposobnih prebivalcev odvisnih 23,1 otrok in 27,6 starejših prebivalcev (skupaj 50,7). Število delovno sposobnih (20–64 let) se od leta 2012 zmanjšuje, v primerjavi z letom 2011 jih je bilo leta 2014 skoraj 15 tisoč manj (-1,1 %). To je predvsem posledica vstopanja vse večjih generacij med starejše (nad 65 let) in vse manjših generacij med delovno sposobne. Med starejše so namreč začele vstopati generacije rojene po 2. svetovni vojni, ko se je število rojstev še do začetka 80-ih let gibalo okoli 30 tisoč letno. Hkrati pa med 20-letnike že prihajajo manjše generacije rojene v 90-ih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo rojstev na leto manj kot 20 tisoč. Koeficient starostne odvisnosti starejših je sicer v Sloveniji še vedno nižji kot v povprečju v EU, vendar se razlika zmanjšuje.

 

Indeks staranja prebivalstva za Slovenijo kaže, da število starejših od leta 2004 dalje presega število otrok. Leta 2014 jih je bilo 19,6 % več kot otrok (1,5 o. t. več kot leto prej). Število otrok med prebivalstvom se je povečalo za 1 %, število starejših pa za 2,3 %, kar je največ v zadnjih desetih letih. Med starejšimi pa še naprej precej narašča število starejših od 80 let, ki med prebivalci predstavljajo že 4,7 % (leta 2000: 2,3 %). Zato precej narašča tudi koeficient vzdrževanosti staršev, ki kaže razmerje med starejšimi od 85 let in starostno skupino 50–64 let. Če je leta 1990 na 100 prebivalcev v starosti 50–64 let bilo 4,5 starih več kot 85 let, jih je leta 2014 bilo 9,3, leta 2030 naj bi jih bilo 15,8, leta 2060 pa že kar 43. To kaže na nujnost prilagoditve družbe, okolja in socialnih sistemov na večje število starih prebivalcev.

3.5 Stopnja delovne aktivnosti

Stopnja delovne aktivnosti se je v letu 2014, prvič po 2008, povišala. Potem ko se je pred krizo postopoma poviševala in bila višja od povprečja EU, se je ob padcu gospodarske aktivnosti v letu 2009 znižala in v nadaljnjih letih padla pod evropsko povprečje. Ob okrevanju gospodarske aktivnosti in izboljšanju razmer na trgu dela se je v zadnjem letu nekoliko povišala, a ostaja precej nižja kot leta 2008. Stopnja delovne aktivnosti se je v času krize nekoliko bolj znižala med moškimi, predvsem zaradi nadpovprečnega padca aktivnosti v gradbeništvu in nizko tehnoloških dejavnostih predelovalnih dejavnostih, ki zaposlujejo pretežno moške. Kljub temu je stopnja delovne aktivnosti moških še vedno višja kot stopnja žensk. Med tistimi, ki jih je kriza nadpovprečno prizadela, so mladi (15–24 let), njihova stopnja delovne aktivnosti se je v obdobju 2008-2013 najbolj znižala. Čeprav se je stopnja delovne aktivnosti starejših (55-64 let) zaradi demografskega učinka in pokojninske reforme v obdobju krize povečala, ostaja ena izmed najnižjih v EU.

 

Stopnja delovne aktivnosti, ki se je v času krize najbolj znižala med nizko izobraženimi, se je lani v tej skupini tudi najbolj povišala. Stopnja delovne aktivnosti med nizko izobraženimi se je v obdobju 2008-2013 močno znižala zaradi velikega zmanjšanja aktivnosti v gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih, kjer je zaposlena zlasti nižje izobražena delovna sila. V zadnjem letu pa se je precej povišala (za 3,8 o. t.) in v drugem četrtletju znašala 35,9 %, kar je povezano s povečanim zaposlovanjem preko agencij za posredovanje dela, ki delovno silo pogosto posredujejo podjetjem iz predelovalnih dejavnosti. Podobno kot v drugih državah EU se je stopnja delovne aktivnosti visoko izobraženih v omenjenem obdobju znižala najmanj, kar je v veliki meri posledica manjšega padca aktivnosti v dejavnostih, ki zaposlujejo visoko izobraženo delovno silo in zaposlovanja v dejavnostih javnih storitev v Sloveniji. V zadnjem letu se je tudi ta stopnja nekoliko povečala (na 83,6 %).

3.6 Stopnja brezposelnosti

Zaradi okrevanja gospodarske aktivnosti in povečanega zaposlovanja se je stopnja brezposelnosti lani nekoliko znižala, a ostaja dvakrat višja kot v letu 2008. Potem ko je v tretjem četrtletju 2008 dosegla svojo najnižjo raven (4,1 %), se je zaradi padca gospodarske aktivnosti do leta 2013 močno povišala, v letu 2014 pa se zaradi povečanega zaposlovanja nekoliko znižala (na 9,7 %). Ker je v povprečju EU brezposelnost naraščala počasneje, se je slovenska stopnja brezposelnosti kljub nižji ravni v letu 2008 do drugega četrtletja 2014 precej približala evropskemu povprečju. Stopnja brezposelnosti se je na začetku krize bolj povišala med moškimi kot med ženskami, zlasti zaradi velike prizadetosti gradbeništva in predelovalnih dejavnosti. Vendar je stopnja brezposelnosti žensk v letu 2012 ponovno presegla stopnjo moških, razkorak med stopnjama pa se je do drugega četrtletja 2014 še nekoliko povečal.

 

Stopnja brezposelnosti se je v zadnjem letu najbolj znižala med nizko izobraženimi in mladimi. Med nizko izobraženimi je bilo močno povišanje stopnje brezposelnosti (v obdobju 2008-2013) zlasti posledica padca aktivnosti v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, ki zaposlujejo predvsem nizko izobraženo delovno silo. V zadnjem letu se je stopnja precej znižala predvsem zaradi povečanega zaposlovanja preko agencij za posredovanje delovne sile. Padec gospodarske aktivnosti je znižal zaposlitvene možnosti zlasti za mlade, saj so med mladimi namreč zelo razširjene začasne oblike zaposlitve, ki jih podjetja v času krize niso podaljševala, zmanjšal se je tudi obseg študentskega dela. V obdobju 2008-2013 se je njihova stopnja brezposelnosti podvojila in dosegla 21,6 % v letu 2013, v zadnjem letu pa se je precej znižala (na 19,0 %).

3.7 Stopnja dolgotrajne brezposelnosti

Naraščanje stopnje dolgotrajne brezposelnosti se je v letu 2014 umirilo, vendar je bila trikrat višja kot leta 2009. Dlje časa trajajoča nizka gospodarska aktivnost je povzročila, da se je stopnja dolgotrajne brezposelnosti od naj nižje ravni v letu 2009 v Sloveniji v času krize močno povišala. Potem ko je najnižjo vrednost dosegla leta 2009, se je leto kasneje močneje povišala zlasti zaradi močnega priliva v brezposelnost in skromnih zaposlitvenih možnosti. Po hitrem naraščanju v obdobju 2009-2013 se je v letu 2014 le nekoliko povišala in v drugem četrtletju znašala 5,3 %.

 

Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se je v času krize najbolj povišala med moškimi in mladimi. Stopnja dolgotrajne brezposelnosti je bila pred krizo nižja med moškimi kot med ženskami, vendar se je na začetku krize med moškimi povišala bolj, kar je posledica priliva iz predelovalnih dejavnosti in gradbeništva, kjer se je aktivnost močno zmanjšala. Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se je med krizo najbolj povišala med mladimi, saj se je početverila in v drugem četrtletju 2014 znašala 8,3 %.

 

Tudi delež dolgotrajne brezposelnosti v skupni brezposelnosti se je v času krize močno povišal. Medtem ko je bil še leta 2009 pod povprečjem EU, je le-tega v naslednjem letu presegel, do drugega četrtletja 2014 pa se je skoraj podvojil, pri čemer je vsaka druga brezposelna oseba bila brezposelna več kot eno leto. Razlog za močno povišanje dolgotrajne brezposelnosti v Sloveniji in preseganje evropskega povprečja je lahko v nadpovprečnem zmanjšanju zaposlenosti (glede na EU), visoki rasti brezposelnosti, razmeroma visoki pasti brezposelnosti in relativno nizkih sredstvih, namenjenih aktivni politiki zaposlovanja (0,27 % BDP v letu 2012, kar je pod povprečjem OECD). Delež dolgotrajne brezposelnosti med mladimi je najmanjši, kar kaže na to, da je stopnja dolgotrajne brezposelnosti med mladimi visoka predvsem zaradi splošno visoke brezposelnosti. Na drugi strani pa je med starejšimi delež dolgotrajne brezposelnosti največji, kar nakazuje da kljub relativno nizki stopnji brezposelnosti starejših, le ti v brezposelnosti tudi dolgo ostanejo.

3.8 Začasne in delne zaposlitve

Delež začasnih zaposlitev v skupnem številu zaposlitev se je v zadnjem letu povečal. Delež je v drugem četrtletju 2014 zanašal 16,5 %, kar je za 0,9 o. t. več kot v drugem četrtletju 2013, in še naprej presega povprečje EU. Na povečanje je po naši oceni vplivala predvsem večja negotovost podjetij glede bodočega povpraševanja ob negotovem okrevanju najpomembnejših trgovinskih partneric. Tako se je delež povečal kljub spremembam v regulaciji trga dela v letu 2013, ki so bile usmerjene v zmanjšanje segmentacije oz. zaposlovanja za določen čas. Delež začasnih zaposlitev med mladimi (15-24 let) v Sloveniji ostaja najvišji v EU, na kar pomembno vpliva razširjenost študentskega dela, ženske pa so bolj izpostavljene začasnim zaposlitvam kot moški,

 

Delež delnih zaposlitev v skupnem številu zaposlitve se je v zadnjem letu nadalje povečal, vendar še vedno močno zaostaja za povprečjem EU. Delež delnih zaposlitve je sicer največji med mladimi (15-24 let), vendar se v zadnjem letu razširjenost te oblike dela med mladimi ni povečala. Zaposlovanje s krajšim delovnim časom se je v zadnjem letu povečalo predvsem v dejavnostih kmetijstva in v trgovini, kjer se je v zadnjem letu uveljavila praksa sklepanje pogodb o zaposliti s skrajšanim delovnim časom.

3.9 Minimalna plača

Rast minimalne bruto plače je bila v letu 2014 po petih letih znova počasnejša (0,7 %) od rasti povprečne bruto plače, razmerje med njima pa se je v obdobju 20082014 močno povečalo. V tem obdobju je bila zaradi sočasnosti krize in sprememb zakonodaje rast minimalne plače 3,6-krat hitrejša od rasti povprečne plače, zato se je razmerje med njima povečalo na 51,2 %, kar nas uvršča povsem na vrh članic EU. V celotnem obdobju krize je rast minimalne plače presegala tudi rast produktivnosti dela v dejavnostih zasebnega sektorja. Slovenija je ob enem največjih znižanj gospodarske aktivnosti v EU v času krize beležila eno največjih realnih zvišanj minimalne plače (skoraj 30-odstotno), medtem ko je ta v nekaterih članicah ostala nespremenjena več let, v sedmih se je v posameznih letih celo znižala. Dvig minimalne plače je v obdobju 2010–2012 močno zaviral hitrejšo prilagoditev plač krizi, pomembno vplival na zmanjšanje plačne neenakosti, kjer že pred krizo nismo odstopali od povprečja EU, poslabšanje stroškovne konkurenčnosti gospodarstva in izgubo delovnih mest.

 

Število prejemnikov minimalne plače se je v letu 2014 znižalo prvič od uveljavitve novega zakona o minimalni plači (-5,8 %), glede na leto pred uveljavitvijo (2009) pa je bilo 2,5-krat večje (47.616). Nekoliko se je znižal tudi delež prejemnikov minimalne plače v skupnem številu zaposlenih, vendar je bil precej večji kot v letu 2009 (8,0 %; 2009 3,0 %). Glavnina prejemnikov ostaja v dejavnostih zasebnega sektorja, njihovo število pa se je v zadnjem letu zmanjšalo (za 3.520 oseb na 39.069, 2009 18.596), kljub temu pa se je v obdobju 2009–2014 delež prejemnikov povečal s 3,8 % na 8,9 %. V dejavnostih javnih storitev je bilo v tem obdobju povečanje sicer nizkega deleža bistveno večje (z 0,3 % na 5,5 %), do podvojitve števila prejemnikov v zadnjih treh letih (na 8.547) pa je privedlo zlasti znižanje plač javnim uslužbencem. Prav zato se je v primerjavi z letom 2009 število prejemnikov relativno najbolj zvišalo v izobraževanju in zdravstvu ter socialnem varstvu, kjer je bilo 43- oz. 15-kratno. Absolutno najbolj se je zvišalo v trgovini, izobraževanju in predelovalnih dejavnostih. Skupaj z drugimi raznovrstnimi dejavnostmi, gradbeništvom in zdravstvom ter socialno oskrbo je v teh dejavnostih okrog 80 % vseh prejemnikov minimalne plače.

3.10 Mladi, ki niso zaposleni, niti niso vključeni v izobraževanje

Delež mladih, ki niso zaposleni, niti niso vključeni v izobraževanje (NEET), se je v obdobju 2008-2013 povečal veliko bolj kot na ravni povprečja EU, a je še vedno nižji od povprečja. Delež NEET pri mladih (20-34 let) je bil v letu 2013 nižji od povprečja EU, kar je povezano z nadpovprečno visoko vključenostjo mladih v terciarno izobraževanje. Precej višji je bil v starostni skupini 20-24 let, na kar vpliva skromno povpraševanje po delu mladih (brez izkušenj) s končano srednjo in terciarno izobrazbo (prva bolonjska stopnja). Visoka pa sta deleža NEET v starostnih skupinah 25-29 let (2013: 18,7 %) in 30-34 let, kar kaže na težave pri prehodu iz terciarnega izobraževanja v zaposlitev v obdobju krize. v obeh starostnih skupinah se je pri nas povečal veliko bolj od povprečja EU. Močno povečanje teh deležev je ob ohranjanju visoke vključenosti mladih v terciarno izobraževanje v obdobju krize povezano z zmanjšanjem zaposlitvenih možnosti za mlade, ki se kaže tudi v znižanju stopnje delovne aktivnosti, ki je bilo močnejše kot na ravni povprečja EU. V obeh starostnih skupinah je delež NEET pri ženskah višji kot pri moških. To je posledica večjega števila diplomantov terciarnega izobraževanja pri ženskah, visokega deleža žensk, ki diplomirajo na družboslovju, po katerem se je v obdobju krize povpraševanje močno zmanjšalo in z omejitvijo zaposlovanja v javnem sektorju, kjer je med zaposlenimi delež žensk večji od deleža moških. V obdobju 2008-2013 se ta delež v starostni skupini 15-19 let ni bistveno spreminjal in ostaja nizek zaradi visoke vključenosti v srednješolsko izobraževanje.

3.11 Izdatki za socialno zaščito

V letu 2012 so se izdatki za socialno zaščito po obdobju rasti prvič nominalno zmanjšali. Kljub nominalnemu zmanjšanju so se izdatki v primerjavi z BDP v letu 2012 povečali na 25,4 %, kar je za 0,4 o. t. več kot leta 2011 in manj kot v povprečju EU. Zmanjšanje v letu 2012 (realno za 3,5 %) je bilo predvsem posledica sistemskih in interventnih ukrepov, ki so začeli veljati v letu 2012. V letu 2012 so se najbolj zmanjšali izdatki za invalidnost (8,1 %), sledili pa so jim izdatki za področje brezposelnost ter področje družina/otroci. Na skromno rast izdatkov za področje starost (0,1 %), ki predstavljajo največji del sredstev za socialno zaščito, je po naši oceni vplivala omejitev izplačevanja letnega dodatka in ukinitev državne pokojnine. Poleg izdatkov za starost so se povečali tudi izdatki za področje nastanitev, bolezen in zdravstveno varstvo ter področje druge oblike socialne izključenosti, katerih povečanje je bilo predvsem posledica sprememb.

 

Struktura izdatkov po posameznih področjih socialne zaščite je bila v letu 2012 podobna kot v preteklih letih, izdatki za socialno zaščito po kupni moči na prebivalca, pa ostajajo na ravni 71,5 % povprečja EU. Največji delež v strukturi izdatkov so tudi v letu 2012 predstavljali izdatki za starost (40,5 %), kar je podobno kot v povprečju EU. Sledili so jim podobno kot v povprečju EU izdatki za področje bolezen in zdravstveno varstvo, ki so se povečali na 32,2 % (za 0,6 o.t.) ter druge oblike socialne izključenosti, delež izdatkov na drugih področjih pa se je nekoliko zmanjšal oziroma ostal enak. Primerjava po kupni moči (v SKM na prebivalca) kaže, da Slovenija od začetka krize dosega nekaj manj kot tri četrtine povprečja EU (71,5 %), vendar se je delež v letu 2012 glede na predhodno leto ponovno nekoliko zmanjšal. Po izdatkih za posamezna področja Slovenija tako presega povprečje EU samo pri izdatkih za druge oblike socialne izključenosti (124,8 %). 

3.12 Izdatki za zdravstvo

Celotni izdatki za zdravstvo so se v letu 2014 realno povečali, kot delež v BDP pa so ponovno nekoliko upadli. V letu 2013 so po prvi oceni znašali 9,1 % BDP in v letu 2014 9,0 % BDP. K višjim prihodkom so v letu 2014 največ prispevale spremembe v prispevnih stopnjah in osnovah ter višja rast zaposlenosti in plač. V veljavi so ostali tudi vsi ukrepi za uravnoteženo poslovanje ZZZS, ki so bili sprejeti preteklih letih, dodatno pa so na razpoložljiva sredstva ZZZS pozitivno vplivali še prenos pravice do pogrebnine in posmrtnine med socialno varstvene prejemke ter prihranki na področju zdravil. Po štirih letih varčevanja je ZZZS lahko dodatna sredstva namenili za širitev nekaterih prioritetnih programov in skrajševanje čakalnih dob. Obseg javnih izdatkov glede na BDP je v letih 2013 in 2014 po prvi oceni znašal 6,4 %, v strukturi izdatkov pa je delež javnih izdatkov porasel iz 71,1 % v letu 2013 na 71,6 % v letu 2014.

 

Glede na BDP so izdatki za zdravstvo v letu 2012 presegli povprečje EU, na prebivalca pa zaostajajo. Po zadnjih mednarodno primerljivih podatkih so se v obdobju 2009-2012 celotni izdatki za zdravstvo v Sloveniji skrčili toliko kot v povprečju v državah EU (letno realno za 0,5 %). Ker se je hkrati BDP znižal bolj kot v povprečju EU, je kazalnik celotnih in javnih izdatkov za zdravstvo glede na BDP v obdobju krize nadpovprečno porasel in presegel EU povprečje. V letu 2012 so celotni izdatki znašali v Sloveniji 9,2 % BDP (EU: 8,7 % BDP) oziroma javni izdatki 6,7 % BDP (EU: 6,3 % BDP). Celotni izdatki za zdravstvo na prebivalca so v letu 2012 znašali 2003 EUR PPP kar je bilo na ravni 91 % povprečja EU.

 

V Sloveniji se je v obdobju krize delež izdatkov iz žepa najprej znižal, v letu 2013 pa je po oceni ponovno porasel. Neposredni izdatki iz žepa so nepredvidljivi, neomejeno visoki, poleg tega najbolj obremenjujejo kronične bolnike in starejše. V povprečju EU se je njihov delež v času krize malenkost povečal, razlike med državami pa so zelo velike, v državah, ki jih je javnofinančna kriza bolj prizadela, so se izdatki iz žepa večinoma močno povečali. V Sloveniji se je v obdobju krize in upada potrošnje delež izdatkov iz žepa znižal od 13,0 % v letu 2007 na 11,9 % v letu 2012 (glej Sliko), povečal pa se je delež izdatkov iz prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj (od 13,2 na 13,9 %), ki so v času krize nadomestila del izpada javnih sredstev. V letu 2013 so po prvi oceni izdatki iz žepa porasli na 12,9 %, v letu 2014 pa so se malenkost znižali – na 12,7 %. Porasel je tudi delež izdatkov iz prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, ki so v letu 2014 znašali 14,2 %. 

3.13 Izdatki za dolgotrajno oskrbo

Celotni izdatki za dolgotrajno oskrbo (DO) so se v Sloveniji v letu 2012 nadalje povečali, vendar v razmerju do BDP še vedno ostajajo manjši kot v povprečju OECD. Izraženi v deležu BDP so znašali 1,33 % BDP (2011: 1,27 %), od tega javni 0,96 % BDP, zasebni pa 0,36 % BDP. Zaradi varčevalnih ukrepov v javnem sektorju so se javni izdatki za DO v letu 2012 realno znižali (-0,4 %), še naprej pa so se hitro povečevali zasebni izdatki (realno za 6,6 %), predvsem za storitve dolgotrajne socialne oskrbe. V strukturi po virih financiranja se je tako ponovno povečal delež zasebnih izdatkov (na 27,4 %), v strukturi po namenu pa delež izdatkov za storitve dolgotrajne socialne oskrbe (na 32,1 %). Zasebni izdatki se povečujejo bistveno hitreje od javnih že nekaj let. Tako je Slovenija po obsegu celotnih izdatkov za DO, izraženih v BDP v letu 2012 že nekoliko presegla povprečje 24-ih držav EU, ki je v letu 2011 znašalo 1,27 % BDP, po obsegu javnih izdatkov za DO pa še naprej zaostaja za povprečjem OECD (2011: 1,65 % BDP) .

 

V Sloveniji se zaostanek v razvitosti dolgotrajne oskrbe na domu še povečuje. Še vedno je več kot tri četrtine izdatkov namenjenih za DO v institucijah (domovi za starejše, socialno varstveni zavodi, bolnišnice) in le tretjina DO na domu, v skandinavskih državah je razmerje obratno, v povprečju EU pa se giblje okoli 50:50. V preteklem desetletju se je razmerje še poslabšalo, rast javnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo na domu je bila v Sloveniji najnižja med 19-imi državami OECD. Večina držav OECD je v obdobju 2000-2011 pospešila javna vlaganja v dolgotrajno oskrbo na domu (patronaža, pomoč na domu, denarni prejemki), v Sloveniji pa so bila še naprej bistveno večja javna vlaganja v institucionalno oskrbo.

3.14 Izdatki za pokojnine

Rast izdatkov za pokojnine je bila tudi leta 2014 ob nedavni pokojninski reformi zmerna, vendar pa se je proračunski transfer v blagajno ZPIZ precej povečal. Iz blagajne ZPIZ je bilo leta 2014 za pokojnine izplačanih 4,288 mrd. EUR, kar je nominalno 0,8 % več kot leto prej. Izdatki so bili ob interventnih ukrepih večinoma le posledica rasti upravičencev do pokojnin. Teh je bilo za 1,0 % več kot leto prej, kar je najmanj v zadnjih osmih letih in je posledica nekoliko zaostrenih upokojitvenih pogojev ter povečanega upokojevanja pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Transfer iz proračuna v ZPIZ je lani našal 1,606 mrd. EUR, kar je 21 mio. EUR (1,4 %) več kot leto prej, njegov delež v prihodkih ZPIZ pa je tako spet dosegel najvišjo vrednost, 33,1 %. V spremembah finančnega načrta ZPIZ za leto 2014 je bilo predvideno, da bo ZPIZ prejel 190 mio. sredstev iz Kapitalske družbe, kar se pa ni zgodilo, zato je bil proračunski transfer višji od načrtovanega.

 

Izdatki za pokojnine, izraženi v deležu BDP, so v Sloveniji še pod povprečjem EU, vendar naraščajo hitreje zaradi hitrega staranja prebivalstva. Po zadnjih podatkih je leta 2012 je delež izdatkov za pokojnine v BDP ostal pod povprečjem držav EU. V primerjavi z letom 2008 se je delež vseh pokojnin v BDP v EU povečal za 1,2 o. t., v Sloveniji pa kar za 2,0 o. t. Izdatki za pokojnine naj bi se zaradi ZPIZ-2 srednjeročno stabilizirali, vendar bodo nato spet začeli naraščati leta 2023 in do leta 2028 dosegli raven iz leta 2013, kar pomeni, da nova pokojninska ureditev ne zagotavlja dolgoročne javnofinančne vzdržnosti. Delež starejšega prebivalstva se v Sloveniji hitro povečuje, stopnja zaposlenosti starejših delavcev pa je najnižja v EU, zato je treba čim prej začeti pripravljati korenitejše spremembe pokojninskega sistema, ki bodo zagotovile njegovo vzdržnost tudi po letu 2020.

3.15 Stopnja pokritosti brezposelnih z nadomestili za brezposelnosti

Nadomestila za brezposelnost zagotavljajo delno nadomestilo dohodka v primeru izgube zaposlitve. Slovenija sodi med približno eno tretjino držav na svetu, ki ima obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti urejeno kot socialno zavarovanje. Na stopnjo pokritosti brezposelnih z nadomestili za brezposelnost, ki meri dejanski delež prejemnikov nadomestil med brezposelnimi v veliki meri vplivajo pogoji za upravičenost do nadomestil. ki jih običajno sestavljajo naslednji elementi: (i) obstoj ne prostovoljna brezposelnost (ii) neizpolnjevanje pogojev za upokojitev in (iii) določeno zavarovalno obdobje, ki običajno vplivajo na trajanje prejemanja nadomestila.(World Social Security Report 2010/2011, str. 57-58.)

 

Delež prejemnikov nadomestila za brezposelnost v skupnem številu registriranih brezposelnih v Sloveniji se je v prvih dveh letih krize povečal in se po letu 2011 zmanjšuje. Slovenija se je v letu 2011 (zadnji mednarodno primerljivi podatki) uvrščala med države s srednje velikim deležem prejemnikov nadomestil., Mednarodne primerjave kažejo, da ima Slovenija nižji delež kot v povprečju države zahodne Evrope in višji delež kot države srednje in vzhodne Evrope. Po podatkih ZRSZ je delež prejemnikov nadomestil med registriranimi brezposelnimi naraščal do začetka leta 2011, ko je marca dosegel 34,9 %, v obdobju 2012-2014 pa se je delež zniževal in v letu 2014 znašal 22,1 %. Zmanjševanje deleža je posledica relativno strogih vstopnih pogojev za mlade brezposelne in naraščanja dolgotrajne brezposelnosti, ko se obdobje prejemanja nadomestila izteče. Kljub temu, da brezposelna oseba lahko prejema tudi denarno socialno pomoč obstaja v Sloveniji okoli 45 % brezposelnih, ki ne prejema niti denarnega nadomestila niti denarne socialne pomoči (IRSSV (2014), str. 92), pri čemer gre večinoma za dolgotrajne brezposelne in mlade brezposelne. (IRSSV, 2014). To lahko kaže na nezadostno zagotavljanje dohodkovne varnosti v primeru brezposelnosti v Sloveniji in je vplivalo na povečevanje stopnje tveganje revščine med brezposelnimi.

3.16 Bruto prilagojeni razpoložljivi dohodek na prebivalca

V letu 2012, se je bruto prilagojen razpoložljiv dohodek gospodinjstev in NPISG v evrih na prebivalca začel zmanjševati, po upočasnitvi rasti v prvih letih gospodarske krize. Pred začetkom krize je bila rast bruto prilagojenega razpoložljivega dohodka na prebivalca v Sloveniji zelo visoka, (okoli 7 % letno), kar je posledica ugodnih razmer na trgu dela in hitre rasti plač. V prvih letih gospodarske krize se je rast razpoložljivega dohodka nato močno upočasnila, kar je povezano s slabšanjem razmer na trgu dela. V letu 2012 pa je prvič prišlo do zmanjšanja razpoložljivega dohodka, na kar so vplivali sprejeti varčevalni ukrepi predvsem znižanje plač in nekatere spremembe na področju socialnih transferjev. V letih 2013 in 2014 pa se je zmanjšanje bruto prilagojenega razpoložljivega dohodka gospodinjstev precej upočasnilo. V primerjavi s povprečjem držav Evropske unije je bila nominalna rast dohodka v evrih od leta 2010 v Sloveniji večinoma nižja, kar je lahko posledica zgodnejšega okrevanja gospodarske aktivnosti v državah EU v primerjavi s Slovenijo. Ocenjujemo, da se je zaostanek Slovenije za povprečjem EU v obdobju krize povečal zaradi večjega padca gospodarske aktivnosti in poslabšanja razmer na trgu dela, kot v povprečju EU.

3.17 Dohodkovna neenakost

Slovenija še vedno sodi med države z najnižjimi stopnjami dohodkovne neenakosti, vendar obe merili neenakosti dohodkov kažeta rahlo povečanje v obdobju 2008-2013. V porazdelitvi dohodkov v letu 2012 se odraža večletna gospodarska kriza, ukrepi za javnofinančno konsolidacijo in zakonske spremembe na področju sistema socialne zaščite. Na povečanje dohodkovne neenakosti so vplivala gibanja na trgu dela (zmanjšanje zaposlenosti, znižanje plač v javnem sektorju in povečanje brezposelnosti, povečanje prejemnikov minimalne plače), ukrepi v Zakonu o uravnoteženju javnih financ in spremembe, ki jih je prinesel Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki predstavlja reformo sistema socialnih transferjev. Število izplačanih prejemkov iz javnih sredstev se je zmanjšalo za 14,6 %. Večje število upokojencev je prejemalo v povprečju za 1 % nižjo pokojnino, manjše število prejemnikov socialnih transferjev pa višje vrednosti socialnih transferjev. Ginijev količnik se je v zadnjem letu povečal za 0,7 o. t. na 24,4 %. Dohodkovna neenakost, merjena z razmerjem kvintilnih razredov (80/20) pa se je v zadnjem letu povečala za 0,2 o. t. na 3,6. V obdobju 2008-2013 se je delež skupnega dohodka, ki ga posedujejo prebivalci v spodnjih treh decilih, zmanjšal, v zgornjih treh decilih pa povečal. Zgornji 1 % v Sloveniji v letu 2013 poseduje 3,4 % vseh dohodkov, spodnji pa 0,2 %. 

3.18 Zadolženost prebivalstva

Slovenska gospodinjstva so bila leta 2013 bolj zadolžena kot leta 2007. Zadolženost gospodinjstev lahko merimo z več kazalniki: na primer z razmerjem med obsegom finančnih obveznosti in finančnih sredstev gospodinjstev ali z finančnimi obveznostmi gospodinjstev v primerjavi z BDP. Ob kazalnika kažeta, da se je zadolženost gospodinjstev v obdobju 2007-2013 povečala, vendar pa Slovenija ostaja med državami, kjer so gospodinjstva najmanj zadolžena.

 

Zadolženost gospodinjstev, merjena kot razmerje med obsegom finančnih obveznosti in finančnih sredstev gospodinjstev, je bila v letu 2013 kljub znižanju višja kot leta 2007. V obdobju 2008-2012 so obveznosti gospodinjstev naraščale hitreje kot finančna sredstva, na kar je pomembno vplivalo zmanjševanje razpoložljivega dohodka. V letu 2013 je zmanjšanje zadolženosti je bila posledica povečanja obsega finančnih sredstev in zmanjšanja obsega obveznosti gospodinjstev. Na zmanjšanje slednjega je vplivalo predvsem večje razdolževanje slovenskih gospodinjstev v tem letu. Gospodinjstva so se zaradi manjšega trošenja, ki je bilo posledica večjega skrčenja razpoložljivega dohodka in negotovih razmer ter tudi težjih pogojev za pridobitev posojil v bankah v letu 2013 razdolžila precej bolj, kot v letu prej. Precej manj so gospodinjstva najemala potrošniška in ostala posojila, zmanjšal pa se je tudi obseg stanovanjskih posojil, ki imajo v strukturi vseh posojil največji delež. Po tem kazalniku zadolženosti se slovenska gospodinjstva sicer uvrščajo nekoliko pod povprečje držav EU

 

Zadolženost gospodinjstev je bila leta 2013 večja kot 2007 tudi merjena kot razmerje med obsegom obveznosti v BDP: Tako so bile finančne obveznosti gospodinjstev v primerjavi z BDP v letu v Sloveniji v letu 2013 (34 %) kljub zmanjšanju glede na predhodno leto za skoraj 5o.t. višja kot leta 2007. V obdobju 2007-2013 se je tako merjena zadolženost gospodinjstev povečala v večini držav, naj bolj na Cipru ( za 24.9 o. t. ), naj bolj pa se je zmanjšala v Latviji (za 13,6 o.t.). 

3.19 Zadovoljstvo z življenjem

Po anketi Eurobarometra so ljudje v Sloveniji na splošno s svojim življenjem dokaj zadovoljni, na kar verjetno vpliva zadovoljenost potreb, ki jih Slovenci visoko vrednotijo. Tako se tudi v letu 2014 s 83 % zadovoljnih (povprečje 2014) uvršča nad povprečje EU.. V obdobju 2008-2014 se je zadovoljstvo z življenjem v Sloveniji zmanjšalo, v povprečju EU pa povečalo. Zadovoljstvo z življenjem je višje, če so zadovoljene potrebe na področjih, ki so za ljudi pomembnejše, oziroma jih vrednotijo višje. Slovenci najvišje vrednotijo področja zdravja, dela (pribl. 'zaposlitvena situacija') in družine (pribl. 'lastna/finančna situacija/gospodinjstva'), s temi področji pa so relativno gledano še vedno dokaj zadovoljni, še posebej v luči zaposlitvene situacije v državi ali v luči gospodarske situacije v državi.

 

Na oceno sedanjosti vplivajo tudi pričakovanja oziroma predvidevanja o prihodnosti. Na nobenem od ocenjevanih področij Slovenci v prihodnjem letu ne pričakujejo izboljšanja - pri oceni osebne zaposlitvene situacije je ta - sicer najnižji delež - ostal enak (13 %). Deleži ljudi v Sloveniji, ki v naslednjem letu pričakujejo izboljšanje, so na vseh področjih ocenjevanja nižji kot v povprečju EU.

3.20 Leta zdravega življenja

Prebivalstvo Slovenije lahko pričakuje le nekaj več kot 56 let zdravega življenja kar je bistveno manj od povprečja EU, vendar se zaostanek zmanjšuje. V letu 2013 rojena ženska lahko pričakuje 55,6 let zdravega življenja, moški pa 56,5 let. To je za ženske kar 6,7 let in moške 4,8 let manj od povprečja EU. S tem se Slovenija uvršča skoraj na rep držav EU, za nami je le Slovaška. V obdobju krize se je v Sloveniji ta kazalnik sicer nekoliko izboljšal, v povprečju EU pa poslabšal. Gre za kazalnik, ki meri subjektivno dojemanje oviranosti pri opravljanju vsakodnevnih opravil, rezultati pa lahko nakazujejo tudi na večjo kritičnost oz. občutljivost za oviranost pri ocenjevanju lastnega položaja. Razlika med ženskami in moškimi je pri tem kazalniku manjša kot pri pričakovanem trajanju življenja, kar kaže, da se pri ženskah prej kot pri moških pojavijo težave , ki jih ovirajo pri opravljanju vsakodnevnih opravil (OECD Health at a glance 2013). Tako je v kar enajstih državah EU, vključno s Slovenijo, pričakovano število let zdravega življenja daljše za moške kot za ženske. Ker ženske živijo dlje kot moški, je relativni kazalnik, ki kaže kolikšen delež življenja preživimo zdravi, za ženske še toliko slabši – V Sloveniji lahko ženska pričakuje, da bo preživela le 66,7 % življenja brez oviranosti, povprečje EU je bistveno višje (76,4 %), moški pa 75,8 % (EU: 80,6 %).

 

Za povprečjem EU močno zaostajamo tudi po pričakovanih letih zdravega življenja pri starosti 65 let. Kazalnik meri število let, ki jih bomo po 65 letu preživeli brez oviranosti in je pomemben zlasti z vidika načrtovanja potreb po dolgotrajni oskrbi. V EU lahko ženska stara 65 let pričakuje še 8,7 let zdravega življenja in moški 8,5 let. V Sloveniji pa je v letu 2013 ta kazalnik znašal le 6,9 let za žensko in 7,3 leta za moškega.

3.21 Delež prebivalstva z vsaj srednješolsko izobrazbo

Delež odraslih, starih 25-64 let z vsaj srednješolsko izobrazbo, je v Sloveniji relativno visok. Po podatkih ankete o delovni sili za drugo četrtletje je v letu 2014 znašal 85,7 % in se je ohranil približno na ravni predhodnega leta. Delež odraslih z vsaj srednješolsko izobrazbo je veliko višji od povprečja EU, kar je posledica dolgoletne visoke vključenosti mladih in odraslih v srednješolsko izobraževanje. V primerjavi s povprečjem EU je delež v Sloveniji višji pri vseh starostnih skupinah (25-34 let, 35-44 let, 45-54 let in 55-64 let), najbolj pa odstopa pri najmlajši starostni skupini. Zaradi prehajanja mlajših, bolje izobraženih prebivalcev, v višje starostne skupine, se je v obdobju 2008-2014 delež odraslih z vsaj srednješolsko izobrazbo povečal pri vseh starostnih skupinah (demografski učinek).

 

Delež mladih (20-24 let) z vsaj srednješolsko izobrazbo se v obdobju krize ni bistveno spremenil. V letu 2014 se je zmanjšal na 89,2 %, vendar je bil višji od povprečja EU. Na slednje vplivajo: nadpovprečno visoka vključenost mladih (15-19 let) v srednješolsko izobraževanje; visoka stopnja dokončanja srednješolskega izobraževanja; in nizek delež zgodnjih osipnikov, ki se je v letu 2013 in v obdobju 2008-2013 še zmanjšal. V letu 2013 je bil delež zgodnjih osipnikov veliko nižji od povprečja EU, cilja strategije EU 2020 (10 %) in nacionalnega cilja (5,0 %). Ob ugodnih gibanjih vključenosti mladih v srednješolsko izobraževanje v obdobju krize bistvenih sprememb v deležu mladih (20-24 let) z vsaj srednješolsko izobrazbo ni bilo.

3.22 Stopnja tveganja revščine

Stopnja tveganja revščine v Sloveniji, po prejetih socialnih transferjih in pokojninah, se je v letu 2013 povečala na 14,5 % (za 1 o. t.) in ostaja nižja od povprečja EU, čeprav se ta razlika zmanjšuje. Med EU državami je Slovenija v zadnjem letu zdrsnila za 3 mesta na 9. mesto. Prag tveganja revščine se je v primerjavi z letom 2012 znižal za 3 % (na 593 evrov), število ljudi pod pragom tveganja revščine pa se je kljub temu povečalo za 20 tisoč (na 291 tisoč). Mediana dohodka ljudi pod pragom tveganja revščine se je v primerjavi z letom prej znižala za 18 EUR. Leta 2013 je pod pragom revščine živelo 50 tisoč več ljudi kot leta 2008. Relativno majhno povečanje stopnje tveganja revščine pred pokojninami in socialnimi transferji (za 0,4 o. t) v zadnjem letu je po naši oceni lahko tudi posledica končanja prehodnega obdobja postopnosti dviga minimalne plače, ki je bila le 8,7 EUR pod pragom tveganja revščine. Vpliv pokojnin na zmanjšanje revščine pa se je povečal, kljub zakonskim spremembam na področju pokojnin. Brez upoštevanja pokojnin bi bila stopnja tveganja revščine višja za 17 o. t. Vpliv socialnih transferjev na zmanjšanje revščine je manjši kot leta 2012 (za 0,9 o. t.); brez socialnih transferjev bi bila stopnja tveganja revščine višja za 10,8 o. t.

 

Nekatere zakonske spremembe v letu 2012 so v letu 2013 in spremembe dohodkov v letu 2012 so zmanjšale vpliv socialnih transferjev na zniževanje stopnje tveganja revščine, saj so pripeljale celo do povečanja stopnje tveganja revščine najbolj ogroženih skupin. Stopnja tveganja revščine pa se je v zadnjem letu močno povečala naslednjim skupinam: gospodinjstvom brez delovno aktivih članov z vzdrževanimi otroki (za 5,2 o.t na 75,2 %), enostarševskim gospodinjstvom (za 4,3 o. t na 30,1 %), povečala pa se je tudi v gospodinjstvih dveh odraslih z več otroki (za 1,4 o. t.). Posebej so ogrožena enočlanska gospodinjstva, še zlasti žensk, starejših od 75 let (za 2 o. t. na 33,5 %). Prav ti razlogi so vplivali na sprejetje sprememb socialne zakonodaje v letu 2013, ki naj bi te pomanjkljivosti odpravile (realnejšemu in ugodnejšemu upoštevanju dohodka in materialnega položaja vlagatelja).

4.1 Emisije toplogrednih plinov

Potem ko so se skupne emisije toplogrednih plinov (TGP) po letu 2008 znižale in tri leta ostale na približno isti ravni, se je v letu 2013 njihovo zniževanje nadaljevalo drugo leto zapored. Skupne emisije TGP so v tem letu znašale 18.112 kt ekvivalenta CO2, kar je bilo ponovno za okoli 4 % manj kot v predhodnem letu. Emisije so se znižale v skoraj vseh opazovanih skupinah virov. V energetiki in prometu, kjer sta nastali okoli dve tretjini TGP, so se znižale za okoli 1 o.t. bolj kot v povprečju. V energetiki so bile skoraj izključna posledica proizvodnje termoelektrarn, po zaprtju največje med njimi pa se bodo njihove količine še občutneje znižale. V prometu so bile po mednarodni primerjavi še precej visoke, tudi zaradi z davčno politiko zagotovljenih ugodnih konkurenčnih pogojev in obsežnih tranzitnih tokov skozi Slovenijo. V letu 2013 so se znižale tudi emisije iz vseh ostalih virov, razen iz industrijskih procesov. Te so nekoliko naraščale tudi v letih prej, a so imele na gibanje skupnih emisij razmeroma majhen vpliv, saj je delež emisij iz tega vira precej skromen.

 

Emisijska intenzivnost, ki je v Sloveniji razmeroma visoka, se je v opazovanem obdobju po letu 2000 zniževala, vendar pa se je zaostanek za povprečjem EU kljub temu povečal. V letu 2013 se je ob nekoliko nižjih emisijah in v stalnih cenah skoraj nespremenjenem BDP ponovno nekoliko izboljšala, a večjega napredka pri zniževanju niti v tem letu ni bilo. Izboljšanje se bolj kaže v daljšem obdobju. Med gospodarsko krizo so se emisije toplogrednih plinov ob globokem padcu BDP namreč precej znižale, kar je hkrati močno pripomoglo k doseganju mednarodnih zavez. Ker pa se je emisijska intenzivnost v povprečju EU izboljševala hitreje, se je zaostanek Slovenije v tej primerjavi povečeval. V letu 2000 je bilo na enoto BDP v Sloveniji ustvarjenih za 14 % več emisij kot v povprečju EU, v letu 2012 pa že za več kot četrtino.

4.2. Emisijsko intenzivne industrije

Skupni obseg proizvodnje emisijsko intenzivnih industrij je v Sloveniji v zadnjih nekaj letih večinoma naraščal hitreje kot v povprečju ostalih panog predelovalnih dejavnosti. Izjema sta bili le leti 2008 in 2009, predvsem zaradi nizkega obsega proizvodnje kovin. V letu 2013 se je obseg emisijsko intenzivne proizvodnje pod vplivom relativno visoke rasti kemične industrije in proizvodnje kovin nadalje povišal, v povprečju ostalih panog predelovalnih dejavnosti pa se je znižal. Delež dodane vrednosti emisijsko intenzivnih industrij v skupni dodani vrednosti predelovalnih dejavnostih je tega leta znašal slabo četrtino (24,2 %) in je bil med najvišjimi v državah EU. Ker sta pri nas pomen emisijsko intenzivnih panog in energetska intenzivnost predelovalnih dejavnosti večja kot v povprečju EU, bi lahko bili učinki emisijskega trgovanja na stroške proizvodnje, posledično pa tudi na poslovne rezultate in konkurenčnost, v Sloveniji večji kot v povprečju držav EU. Za zmanjšanje izpostavljenosti višjim stroškom je zato ključnega pomena nadaljnje zniževanje energetske intenzivnosti in tehnološko prestrukturiranje v emisijsko in energetsko intenzivnih panogah.

4.3 Energetska učinkovitost

V letu 2013 se je primarna raba energije ob šibki gospodarski aktivnosti ponovno znižala, energetska intenzivnost pa je bila še vedno razmeroma slaba. Gospodarska aktivnost se je v tem letu ponovno znižala (za 1,0 %), kar je vplivalo tudi na nižjo primarno rabo energije, za 2,0 %. V letu 2014 se je kljub gospodarski rasti nadaljevalo zniževanje rabe nekaterih energentov (premoga in kurilnega olja za okoli petino, bencina in zemeljskega plina za okoli 5 %, dizelskega goriva za okoli 1 %). Eden od ciljev podnebno–energetskega svežnja držav EU do leta 2020 je tudi 20–odstotni prihranek energije glede na predvideno rabo v scenariju brez novih ukrepov. Pri dveh tretjinah držav EU to pomeni, da bodo morale rabo energije do leta 2020 glede na izhodiščno leto 2005 znižati, v nekaterih, kjer se je po omenjenih scenarijih predvidevala močna rast rabe energije, pa bo ta morala biti skromnejša. Med temi državami je tudi Slovenija. V primerjavi z letom 2005 ji je dovoljeno povišanje primarne rabe energije za 4,5 %, medtem ko je v povprečju EU potrebno znižanje za 13,2 %. Večina držav EU je na dobri poti za dosego ciljev, tudi ob pomoči slabših gospodarskih razmer. Za dosego ciljnega prihranka lahko v obdobju 2014–2020 primarno rabo energije Slovenija poveča za največ 9,1 %, medtem ko jo je v povprečju EU potrebno za 5,3 % znižati. Energetska intenzivnost pa se je v primerjavi s povprečjem EU v zadnjih letih močno poslabšala, ker se je v Sloveniji zniževala počasneje kot v EU. Približno do sredine prejšnjega desetletja se je povprečni v EU približevala in jo je tedaj presegala le še za okoli 15 %, v naslednjih letih pa se je v tej primerjavi oddaljevala in jo v letu 2013 presegla za okoli četrtino.

 

Pri končni rabi energije Slovenija izstopa zlasti po visokem deležu rabe energije v prometu. V obdobju 2005–2013 se je končna raba energije letno zniževala za 0,3 %, v povprečju EU pa bistveno bolj (za 0,9 %) Raba energije v industriji se je v Sloveniji sicer v tej primerjavi zniževala hitreje (za 1,7 o. t.), vendar pa je to izboljšanje izničilo povečanje rabe energije v prometnem sektorju (za 2,8 % letno; v EU se je zniževalo za 0,7 %), ki ga pripisujemo predvsem povečevanju tranzita čez Slovenijo. Ciljni prihranki so za države EU določeni tudi pri končni rabi energije, kažejo pa podobno sliko kot pri primarni rabi energije.

4.4 Obnovljivi viri energije

Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije se je v letu 2013 ponovno povečal. Delež OVE se povečuje že od leta 2009, na to pa je vplivalo več dejavnikov. V krizi je močno upadla končna raba energije, na podatek o večji rabi OVE pa so najbolj vplivali širši statistični zajem podatkov in delno tudi povišani vodostaji rek. Leta 2013 se je raba OVE ob 1,7-odstotnem zmanjšanju končne rabe energije povišala za 4,6 %. To je privedlo do povečanja njihovega deleža v bruto končni rabi energije na 21,5 %. V letu 2014 je bila proizvodnja hidroelektrarn ponovno močno nadpovprečna (za 41 % višja od predvidene in za 29 % višja kot v letu 2013), precej pa se je povečala tudi raba sončne energije. Delni podatki o oskrbi z energenti kljub gospodarski rasti kažejo na znižanje rabe energije, zato ocenjujemo, da se je delež OVE v bruto končni rabi energije še nadalje poviševal (na okoli 23 %). Skladno s cilji EU naj bi se v Sloveniji do leta 2020 povišal na 25 %, v povprečju držav EU pa (s 15,0 % v letu 2013) na 20 %.

 

Delež rabe OVE je v primerjavi s povprečjem EU dva krat višji pri ogrevanju, skoraj za polovico višji pri elektriki in nekoliko nižji pri rabi v prometu, vsi trije pa so se v letu 2013 povečali. Delež rabe OVE za ogrevanje je v tem letu dosegel 31,7 %. Po tem kazalniku smo v zgornji tretjini držav EU, zlasti zaradi velike pokritosti ozemlja z gozdom, ki omogoča izkoriščanje lesa za ogrevanje. Največji del OVE za ogrevanje sestavlja trdna biomasa (92 %), okoli 6 % geotermalna energija, preostalo pa bioplin in sončna energija (kolektorji). V prometu je delež OVE s 3,4 % nekoliko zaostajal za povprečjem EU (5,4 %), po deležu OVE pri električni energiji (32,8 %) pa se tudi uvrščamo med prvih deset držav EU, pri čemer ima pomembno vlogo izkoriščanje hidroenergije. V sestavi OVE pri elektriki je hidroenergija prispevala kar devet desetin, sončna energija 4,5 %, preostanek pa trdna biogoriva in drugo). V povprečju EU je hidroenergija k proizvodnji elektrike iz OVE prispevala precej manj, okoli 42 %, precej velik delež (preko 27 %) pa je prispevala vetrna energija.

 

Ob spremenjeni strukturi v prid sončni energiji so se v zadnjih nekaj letih močno povečale izplačane podpore na enoto proizvodnje podpiranih elektrarn OVE. V letu 2005 je bilo za spodbujanje proizvodnje iz OVE izplačanih 16,8 mio. EUR podpor in večina je bila takrat namenjena hidroelektrarnam. Znesek podpor OVE se je od leta 2010 močno povečal in je v letu 2014, ko je prevladala podpora sončnim elektrarnam, dosegel že 103,2 mio. EUR. S premikom podpor k dražjim vrstam energije se je tudi znesek podpore na enoto proizvodnje večkratno povečal in v letu 2014 znašal 0,162 EUR/kWh.

4.5 Delež cestnega prometa v blagovnem prometu

Po letu 2009 se je delež cestnega blagovnega prometa v Sloveniji in povprečju EU nekoliko zniževal, a je v Sloveniji še precej višji. Medtem ko je v EU sredi prejšnjega desetletja stagniral, je v Sloveniji hitro naraščal, tako da smo povprečje EU presegli leta 2005, po letu 2009 pa ohranjali razliko okoli 6 o. t. V prvem polletju 2014 se je obseg prevoženih tonskih kilometrov slovenskih avtoprevoznikov medletno znižal (za 3,7 %), obseg železniškega blagovnega prometa pa povečal (za 14,4 %). Delež cestnega prometa se je znižal na še vedno visokih 80 % (v povprečju EU v letu 2013 za okoli 5 o. t. manj). Ocenjujemo, da je letni obseg cestnega blagovnega prometa ostal pod visoko ravnijo iz obodbja pred krizo, obseg prevozov po železnici, ki je sicer razmeroma nizek, pa je bil precej višji. Takšno prestrukturiranje prevozov v prid železnici jez vidika trajnostnega razvoja ugodneje, izzivi za nadaljevanje trenda v tej smeri pa še ostajajo.

 

Obseg blagovnega prometa na prebivalca je v Sloveniji med najvišjimi v EU, predvsem zaradi tranzitne lege Slovenije in velike gostote prometne infrastrukture. Domači avtoprevozniki so zlasti v obdobju 2003–2008 močno povečali obseg prevozov in so v letu 2013 prevozili več kot dva krat toliko tonskih kilometrov na prebivalca kot povprečni prevozniki v EU. Povečevanje povezujemo s položajem Slovenije na križišču V. in X. evropskega transportnega koridorja, kjer je promet okrepila tudi širitev EU, ter z močno razvito avtocestno infrastrukturo (po obsegu na prebivalca največjo med državami EU). Relativno visok je v Sloveniji tudi obseg železniškega blagovnega prometa na prebivalca, kjer je poleg železniškega omrežja pomembna predvsem povezanost s koprskim pristaniščem, saj se okoli 60 % tam pretovorjenega blaga prepelje po železnici.

 

Slovenski prevozniki vse večji delež prevozov opravijo v drugih državah, hkrati pa po slovenskih cestah narašča delež prevozov tujih prevoznikov. To lahko sklepamo na podlagi primerjave obsega opravljenih voznih kilometrov domačih prevoznikov s prepeljanimi voznimi kilometri vseh tovornjakov po slovenskih cestah. Omenjeni trend se je nadaljeval tudi po letu 2008. V obdobju 20082013 se je obseg skupnih voženj slovenskih prevoznikov zmanjšal za skoraj 9 % in prav toliko se je zmanjšal tudi obseg voženj vseh tovornjakov po ozemlju Slovenije. Pri tem so slovenski prevozniki obseg voženj (izključno) po tujini povečali za 22 %, obseg voženj v notranjem prometu in pri prevozih, ki so vsaj deloma vezani na ozemlje Slovenije (ko je blago naloženo ali razloženo v Sloveniji), pa zmanjšali za 19 %. Hkrati se je povečal prevoz prevoznikov iz drugih držav, kar potrjujejo podatki o prehodih cestninskih postaj avtocest. Po njih se je delež tujih tovornih vozil na naših avtocestah v obdobju 2008–2012 povečal za 15 o. t., na 68 %.

4.6 Okoljski davki

Prihodki od okoljskih davkov so se v letu 2013 drugo leto zapored zvišali in bili v deležu v BDP za več kot tretjino višji kot v letu 2000. Prihodki iz tega naslova so bili v letu 2013 za 4 % višji kot v letu prej in za četrtino višji kot v letu 2008. Njihov delež v BDP je bil za več kot tretjino višji kot v letu 2000, kar je povezano predvsem z višjimi prihodki od davkov na energijo. Drugače kot v predhodnih letih je bilo povečanje v letu 2013 posledica višjih prihodkov od davkov na transport (za 13,8 %) in davkov na onesnaževanje in rabo naravnih virov (za 45,2 %). Prihodki od davkov na energijo, ki v strukturi okoljskih davkov prevladujejo, so se znižali za 1,6 %. To je posledica padca prihodkov od trošarin na energente, ki je ob povišanju trošarinskih dajatev sledil padcu količin goriv, sproščenih v promet. Negativni vpliv tega padca so ublažili prihodki od prodaje ostanka emisijskih kuponov, ki je bila omogočena s tem letom.

 

Delež okoljskih davkov v BDP je v Sloveniji višji kot v povprečju EU, kar je povezano z visoko porabo energije. Razkorak v deležu okoljskih davkov v BDP med Slovenijo (3,9 %) in povprečjem EU (2,4 %) se je v obdobju zadnjih nekaj let povečeval. Izhaja predvsem iz visokih prihodkov od davkov na energijo v Sloveniji, povezanih z obširno uporabo energentov v cestnem prometu zaradi velikega obsega tranzitnega prometa, razpršene poseljenosti prebivalstva in slabo razvite železniške infrastrukture. Implicitna davčna stopnja na energijjo − ki meri delež okoljskih davkov na enoto rabe energije in tako izloči obseg uporabe energentov kot dejavnik davčne obremenitve − za leto 2012 kaže, da je bila davčna obremenjenost energentov v Sloveniji (172,2 EUR/tono) primerljiva s tehtanim povprečjem EU (172,8 EUR/tono).

 

Večji del bremena okoljskih davkov nosijo gospodinjstva; nanje namreč odpade večji del davkov na energijo in na transport. Podobno kot v preteklih letih je na gospodinjstva leta 2012 po podatkih SURS odpadlo okoli 70 % bremena vseh okoljskih davkov, kar je povezano tudi z metodološko poenostavitvijo, po kateri se gospodinjstvom pripiše večji del porabe pogonskih goriv in s tem davkov na energijo. Med okoljskimi davki, ki bremenijo gospodarstvo, so najpomembnejši davki na energijo, ki jih v največji meri plačujejo predelovalne dejavnosti. Sledijo davki na transport in davki na onesnaževanje, ki znotraj gospodarstva v največji meri bremenijo dejavnost trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil. Večjih del davkov na rabo naravnih virov pa nosijo podjetja v dejavnosti oskrbe z elektično energijo, plinom in paro. 

4.7 Intenzivnost kmetovanja

Poraba mineralnih gnojil, ki se dolgoročno zmanjšuje, se je v letu 2013 nekoliko povečala. Kmetijski pridelovalci so za gnojenje kmetijskih površin porabili okoli 130 tisoč ton mineralnih gnojil, kar je za 1,5 % več kot v letu 2012. Poraba glavnih rastlinskih makrohranil (dušika, fosforja in kalija, to je gnojil NPK), ki so sestavljala okoli tretjino teh gnojil, se je povečala še nekoliko bolj, na enoto kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) za okoli 2,5 %. V daljšem časovnem obdobju pa se skupna poraba, kot tudi poraba na enoto KZU, razmeroma hitro zmanjšuje. Slednja je bila v letu 2013 za več kot desetino manjša kot v povprečju zadnjih desetih let.

 

Poraba pesticidov, ki se dolgoročno zmanjšuje še hitreje, se je zmanjšala tudi v letu 2013. V tem letu je bilo prodanih okoli 918 ton aktivnih snovi pesticidov, ki pa niso bili v celoti porabljeni le v kmetijstvu. To je pomenilo za okoli desetino manjšo prodajo kot v letu prej. Večina prodanih pesticidov je bila fungicidov, namenjenih varstvu rastlin pred boleznimi, in nato herbicidov, namenjenih zatiranju plevelov. Dolgoročno se je količina prodanih pesticidov razmeroma hitro zmanjševala in je bila v letu 2013 za četrtino manjša kot v povprečju zadnjih desetih let.

 

Učinkovitost kmetijstva, merjena s povprečnimi pridelki najpomembnejših poljščin, obtežbo površin z živalmi in s povprečno mlečnostjo, se je po večini kazalnikov poslabšala. Povprečni hektarski pridelek poljščin se je pod vplivom slabih vremenskih razmer znižal, pri pšenici za petino in pri koruzi za okoli četrtino. Pri obeh kulturah je bil nižji tudi v primerjavi z zadnjim desetletnim povprečjem, kar kaže na slabšo izkoriščenost naravnega resursa. Nasprotno je obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s popisanim številom živine na enoto površine, razmeroma visoka, a se je v letu 2013 nekoliko znižala. Znižala se je tudi intenzivnost v pridelavi mleka, za okoli 6 %, ker pa je ta razmeroma nizka, to z vidika obremenjevanja okolja na enoto proizvoda ni ugodno.

 

Ob rahlem zmanjšanju integriranega se je ponovno precej povečalo ekološko kmetovanje.  Skupna površina zemljišč, ki so bila vključena v kontrolo sonaravne (integrirane in ekološke) pridelave, se je v letu 2013 povečala za okoli 3 %. Pri tem so se integrirano obdelane površine ponovno nekoliko zmanjšale, površine z ekološko obdelavo, ki je eden od najučinkovitejših načinov trajnostne rabe virov, pa povečale za desetino. Med njimi močno prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni živinoreji, rast pa se povečuje predvsem pri ostalih vrstah zemljišč, kjer je pridelava spodbujena z visokim povpraševanjem. Skupna rastlinska ekološka pridelava se je v letu 2013 povečala za 15 %, hkrati pa sta se povečali tudi ekološka reja živali in vodnih organizmov.

4.8 Intenzivnost poseka lesa

Posek lesa, ki dolgoročno narašča, je v letu 2013 ostal skoraj nespremenjen in glede na možnosti razmeroma nizek, skoraj enaka je ostala tudi intenzivnost poseka. Posekanega je bilo nekaj nad 3,9 mio. m3 lesa, kar je drugo leto zapored približno enako kot v letu prej, a za okoli polovico več kot v letu 2000. Ker se je po gozdnogospodarskih načrtih določen možni posek v tem obdobju prav tako povečeval, pa se zaostanek dejansko opravljenega poseka za možnim ni zmanjševal. V letu 2013 je bilo uresničenega 65 % možnega poseka (v letu prej 68 %). Večina poseka je negovalne in sanitarne narave, razmeroma nizki pa so poseki zaradi krčitve gozda, njegove obnove ali vzpostavitve infrastrukture. Ob za okoli 1 % večjem letnem prirastku lesa je tudi intenzivnost njegovega poseka, ki se je pred tem izboljševala, ostala približno enaka, okoli 46- odstotna. To je precej pod predvideno v Akcijskem načrtu za povečevanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige do leta 2020, po katerem bi se lahko povečala na 75 %. Ob ohranitvi stabilnosti gozdov in njihovih habitatov bi bilo letno možno posekati 6,5 mio. m3 lesa[3]. V začetku leta 2014 je bilo v žledolomu prizadetih okoli 40 % skupnih površin gozdov, kar se bo v tem in nekaj naslednjih letih odrazilo v gospodarskih in okoljskih kazalnikih gozdarstva.

 

Kljub nespremenjenemu poseku se je proizvodnja gozdnih sortimentov povečala, a zaradi večjega izvoza se neizkoriščeni potencial v gozdno-lesni verigi ni zmanjšal. Pridobljenega je bilo okoli 3,5 mio. m3 okroglega lesa, kar je za okoli 5 % več kot v letu prej. Pri tem se je povečala proizvodnja industrijskega lesa, ki je les višje kakovosti, še bolj pa količina lesa za kurjavo. Pridobljeni les je bil v večji meri kot v letih prej usmerjen v izvoz, ki je predstavljal že okoli 44 % proizvodnje (v letu prej 4 o. t. manj). Neto izvoz lesa, ki se je zelo hitro povečeval že od leta 2006, se je v letu 2013 povečal za 13 %. Poleg tega se je v tem času precej poslabšala njegova struktura. Delež lesa za kurjavo se je s tretjine znižal na desetino, delež hlodov za žago in furnir, ki je les najvišje kakovosti in primeren za doseganje najvišje dodane vrednosti, pa se je z manj kot polovice povečal na več kot dve tretjini skupnega neto izvoza. Medtem ko je delež tega lesa v izvozu znašal kar 46 %, je v uvozu znašal le 9 %. Hkrati je več kot štiri desetine uvoza predstavljal les najslabše kakovosti, namenjen kurjavi. Z vidika možnosti doseganja višje dodane vrednosti v naslednjih členih verige so takšna gibanja izjemno neugodna. 

4.9 Regionalne razlike v BDP na prebivalca

Gospodarska aktivnost, merjena z realno stopnjo rasti BDP, je bila v letu 2013 v večini regij še vedno negativna. Najnižjo gospodarsko aktivnost je imela ponovno zasavska regija, ki je med vsemi regijami izkazovala tudi najnižji BDP na prebivalca. Ta je bil za več kot tretjino nižji od slovenskega povprečja. To regijo je že tretje leto zapored prehitela pomurska, v preteklosti po tem kazalniku tradicionalno najslabša, ki pa je imela v letu 2013 pozitivno gospodarsko rast. V vseh ostalih regijah se je aktivnost ponovno znižala, a z izjemo koroške manj kot v letu prej.

 

Napredek v BDP na prebivalca, ki so ga regije do leta 2008 dosegale v približevanju evropskemu povprečju, se je v letih krize izničil. V letu 2013 sta obe kohezijski regiji svoj zaostanek do povprečja EU–28 ohranili, in sicer zahodna Slovenija na ravni 97 %, vzhodna pa na 68 % (v letu 2008 v tej primerjavi na 107 % in 73 %). Po letu 2008 so razkorak do evropskega povprečja povečevale vse regije, bolj pospešeno regije zahodne Slovenije, še posebej obalno-kraška. Ta ga je v letu 2013 glede na leto 2008 povečala za 18 indeksnih točk in se s tem vrnila na primerljivo raven iz leta 1995. Opazovana gibanja v regijah pa so se v letu 2013 nekoliko umirila, saj se je zaostanek povečal le še v nekaterih regijah. Edina regija, ki je še vedno presegala povprečje EU-28, je bila osrednjeslovenska, a se je tudi njena prednost glede na leto 2008, ko je povprečje EU–28 presegala za 28 %, zmanjšala kar za 12 indeksnih točk.

 

V obdobju krize se je nadaljevalo zmanjševanje medregionalnih razlik. Relativna razpršenost BDP na prebivalca, se je po naših izračunih od leta 2009 zmanjševala, vendar ne zaradi enakomernejšega razvoja v vseh regijah, ampak ker je gospodarska aktivnost najbolj padla v regijah, ki ustvarijo največji delež slovenskega BDP in kjer je tudi BDP na prebivalca najvišji. Relativna razpršenost je v Sloveniji med najnižjimi v državah članicah EU. Tudi razmerje med regijama s skrajnima vrednostima BDP na prebivalca je relativno nizko v primerjavi z državami EU, kjer je ta razlika tudi do 10-kratna (npr. Združeno kraljestvo). V letu 2013 se je povečalo z 1:2,2 na 1:2,3, v prejšnjih letih pa se večinoma ni spreminjalo. Ob upoštevanju različne vrednosti kupne moči v regijah je dejansko razmerje še nižje.

4.10 Regionalne razlike v stopnji registrirane brezposelnosti

V letu 2014 se je naraščanje stopnje registrirane brezposelnosti v regijah nekoliko umirilo ali celo ustavilo. V večini regij se je ta zmanjšala, najbolj v koroški (za 0,9 o.t.), največji porast pa je bil v zasavski regiji (za 1,1 o.t.). V njej se je stopnja najbolj povečala tudi glede na leto 2008 (za 9,5 o.t.), saj je tam gospodarska aktivnost že od začetka krize močno padala in je med najnižjimi. Brezposelnost se je v tem obdobju najmanj povečala v gorenjski regiji (za 5,2 o.t.). Vse regije z nadpovprečno stopnjo registrirane brezposelnosti so v kohezijski regiji vzhodna Slovenija, z izjemo notranjsko-kraške, a je tudi v njej po letu 2008 precej porasla. Že vrsto let ima najvišjo stopnjo brezposelnosti pomurska regija, najnižjo pa, zadnja štiri leta, gorenjska regija.

 

Razlike med regijami v stopnji registrirane brezposelnosti so se v letu 2014 nadalje znižale, ker je hitreje naraščala brezposelnost v regijah s podpovprečno stopnjo. Mera absolutne razpršenosti, s katero merimo regionalne razlike v stopnji brezposlenosti, je v letu 2014 znašala 1,7 (za 0,1 manj kot prejšnje leto). Regionalne razlike so se od leta 2008 postopoma zniževale (izjemi sta le leti 2009 in 2010), kar je bila predvsem posledica hitrejšega naraščanja stopnje registrirane brezposelnosti v regijah zahodne Slovenije s podpovprečno stopnjo. Zniževalo se je tudi razmerje med regijama s skrajnima vrednostima. Pomurska regija je imela v letu 20141,9–krat višjo stopnjo registrirane brezposelnosti kot gorenjska (v letu prej 1,8 krat višjo, v letu 2008 2,9 krat višjo). Tudi razlike med regijami v ostalih stopnjah registrirane brezposelnosti (stopnja brezposelnosti žensk, mladih, dolgotrajne brezposelnosti) niso velike.

 

V vseh regijah nosijo največje breme brezposelnosti mladi. V letu 2014 se je glede na leto 2013 v vseh regijah povečal delež mladih do 29 leta starosti in brezposelnih z najmanj višjo izobrazbo. Ti so pogosto tudi mladi in istočasno iskalci prve zaposlitve. Največ brezposelnih do 29 leta starosti sta imeli zasavska (30 %) in koroška regija (29,3 %). V osrednjeslovenski regiji je bilo največ, skoraj petina, brezposelnih s terciarno izobrazbo, največji porast mladih brezposelnih, tako v številu kot deležu, pa je zabeležila spodnjeposavska regija.